Jedro

Dejanska podlaga zahtevka po 210. členu ZOR je dokazano povečanje premoženja na strani neopravičeno obogatenega in zmanjšanje premoženja na strani neopravičeno prikrajšanega. Stranka, ki v postopku zatrjuje določena dejstva, mora za ta dejstva ponuditi tudi dokaze (7. člen ZPP). Izjema so le primeri, ko materialnopravni predpis določi prevalitev dokaznega bremena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal terjatev do zapuščine v višini 2.500.000,00 SIT in sicer tako, da naj bi mu dediči (toženci) plačali vsak del tega zneska v sorazmerju s svojim dednim deležem. Ustrezno temu je sodišče odločilo tudi o stroških tožene stranke. Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja dejansko stanje v zvezi s svojim zahtevkom proti dedičem pokojne A. S. Čeprav so priče potrdile tožnikove trditve o tem, da je pokojna A. S. rada potovala in da jo je na potovanjih spremljal tožnik, pa vendarle sodišče ne šteje za dokazano, da je imel s tem tudi stroške oz. da mu ti stroški niso bili povrnjeni. Poravnava stroškov ne more pomeniti nekaj ur angleščine, ki so zabeležene v pokojničinem koledarju.

Sodišče je prezrlo, da je bila pokojna sprta s svojimi sorodniki, še posebej po smrti svoje sestre. Dediči je niso obiskovali. Tožnik je začel pokojno voziti po svetu leta 1988. Poudarja, da je dokazovanje njegovih navedb oteženo, saj po smrti pokojne ni imel dostopa v njeno stanovanje. Vanj je vstopila deveta toženka in je vso njeno dokumentacijo tudi odnesla. To pomeni, da tudi ne more dokazati, ali je morda pustila oporoko ali kakšen drug dokument, ki bi dokazoval njegove navedbe. Zato bi moralo sodišče več teže posvetiti njegovi izjavi in izjavam prič. Predlaga, da revizijsko sodišče dokazni postopek dopolni z izvedenskim mnenjem glede izračuna stroškov potovanj in nato ponovno odloči. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v obravnavanem sporu še vedno uporablja, ker je bila prvostopna sodba izdana pred njegovo uveljavitvijo).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na revizijski stopnji izrecno prepovedan (3. odstavek 385. člena ZPP). Vse navedbe v reviziji pa so usmerjene v problem dokazne ocene, pa čeprav tožnik formalno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, ko sta tožnikov zahtevek oprli na 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.

Dejanska podlaga tega zahtevka pa je dokazano povečanje (ali vsaj ohranitev) premoženja na strani neopravičeno obogatenega in zmanjšanje premoženja na strani neopravičeno prikrajšanega. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da tožnik ni dokazal teh predpostavk. Samo dejstvo, da je tožnik dokazal, da je pokojna A. S. rada potovala in da jo je na določenih potovanjih tudi sam spremljal, samo po sebi ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku. Tožnik bi moral dokazati, da mu je pokojna kaj dolgovala oz. da bi se njeno premoženje na račun tožnikovih uslug ohranilo ali povečalo. Glede tega pa je ostalo le pri trditvah, ki jih ne priče ne sam tožnik, kakor tudi ne kakšni drugi dokazi niso uspeli potrditi.

Prav nasprotno, dokazni postopek je pripeljal do ugotovitve, da je pokojna poravnala tožniku vse njegove usluge in sicer z brezplačnimi inštrukcijami ali denarjem, da je krila vse stroške na potovanjih ter da je bil obseg potovanj bistveno manjši od obsega, ki ga je navajal tožnik. Če pa je tako, je tudi materialnopravna presoja sodišč pravilna, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen. Zaradi njegovih dejanj se pokojničino premoženje ne le ni povečalo, temveč tudi ne ohranilo v večjem obsegu, kot bi se, če teh uslug s strani tožnika ne bi bilo.

Revizijsko sodišče zato lahko le ponovi, da stranka, ki v postopku zatrjuje določena dejstva, mora za ta dejstva ponuditi tudi dokaze (7. člen ZPP). Izjema so le primeri, ko materialnopravni predpis določi prevalitev dokaznega bremena, za kar pa v tem postopku ne gre. Tudi sklicevanje na krivdo za pomanjkanje dokazov (vstop devete toženke v stanovanje pokojne) samo po sebi ne zadošča za drugačno presojo. Zato tudi revizijsko sodišče ni smelo poseči v odločitev na drugi in prvi stopnji.

Revizija je tako neutemeljena in jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP) ni bilo, na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.