Jedro

Zakonodajalec je ob uveljavitvi SZ zatečeni položaj reševal tako, da je v 155. členu določil obveznost tistega, ki je imetniku pravice uporabe dodelil zasebno stanovanje v uporabo, da mu v roku enega leta priskrbi drugo primerno stanovanje in določil pravico lastnika do vselitve in proste razpolage s stanovanjem po preteku enega leta od uveljavitve SZ. Res pa zakonodajalec ni dovolj jasno opredelil zavezanca za priskrbitev drugega primernega stanovanja, zaradi česar tudi ni bilo dovolj jasno, kdo vse je pravzaprav naslovnik oziroma nosilec teh pravic in obveznosti. Iz zakonskega teksta je jasno izhajalo le, da so bili to tisti, ki so bili vseljeni v zasebna stanovanja v prvem povojnem obdobju z odločbo in tisti, ki so bili v ta stanovanja vseljeni do leta 1982 (ko je stopil v veljavo prej citirani ZSR) v primerih, ko lastnik ni sam oddal praznega stanovanja, pa ga je zato oddal stanovanjski organ. Glede na namen zakonodajalca "reafirmirati polno pravico lastnikov stanovanj" pa je v krog upravičencev iz 155. člena SZ potrebno šteti vse, ki so pridobili pravico trajne uporabe na zasebnem stanovanju, ta njihova pravica pa je hkrati pomenila omejitev lastnikove pravice razpolaganja s stanovanjem. Zato v navedeni krog upravičencev ne spadajo samo primeri, ko je prišlo do takoimenovanih administrativnih dodelitev stanovanj, ki so se začela leta 1945 z Uredbo o stanovanjih in poslovnih prostorih (Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, št. 8/45) in končale leta 1959 z Zakonom o stanovanjskih razmerjih (Ul. FLRJ št. 16/59), temveč primeri vseh razmerij med lastniki zasebnih stanovanj in imetniki pravice do uporabe, ki so bila ustvarjena v nasprotju z lastnikovo voljo. To pa so tudi primeri, ko je lastnik praznega stanovanja moral oddati stanovanje s pogodbo, ker bi mu ga sicer oddal stanovanjski organ, primeri zamenjav stanovanj, katerim se lastnik ni mogel upreti, primeri "dedovanja" pravice do uporabe ter primeri trajne uporabe stanovanj v zasebni lasti iz časa pred letom 1945 na podlagi vsakokrat veljavnih stanovanjskih predpisov.

Taka razlaga zakonodajalčeve volje je bila potrjena z novelo SZ iz leta 1994. Novelirani drugi odstavek 156. člena je dopolnil 155. člen SZ. Lastnik ima pravico do vselitve in proste razpolage s svojim stanovanjem, imetnik pravice do uporabe tega stanovanja pa pravico, da mu tisti, ki mu je to pravico dodelil (drugi odstavek 155. člena SZ) oziroma občina, na območju katere je stanovanje ali stanovanjska hiša (drugi odstavek 156. člena SZ) priskrbi oziroma zagotovi drugo primerno stanovanje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da mora prvotožena stranka priskrbeti in izročiti drugotoženki dvoinpolsobno stanovanje v izmeri cca 85 m2 ter da se je drugotoženka skupaj z vsemi družinskimi člani dolžna izseliti iz tožničinega dvoinpolsobnega stanovanja v izmeri 85,73 m2, ki se nahaja v III. nadstropju hiše v L., K. in se preseliti v drugo primerno stanovanje, ki ga bo dodelila prvotoženka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta se postavili na stališče, da 155. člen Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I in 21/94; v nadaljevanju: SZ) ureja le pravni položaj lastnikov, katerih stanovanje je bilo dodeljeno v času administrativnega dodeljevanja stanovanj, tožnica pa take administrativne dodelitve ni dokazala.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se obe sodbi spremenita tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi ali pa razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravni prednik tožnice je z možem drugotoženke leta 1938 sklenil za sporno stanovanje najemno pogodbo, s katero najemniku niso bile priznane trajne pravice. Stanovanje je bilo namenjeno tožničinemu očetu, ki je bil takrat še otrok in ko bi ga potreboval, bi bila najemna pogodba odpovedana. Po drugi svetovni vojni pa lastnik s tem stanovanjem ni mogel več razpolagati, njegovo lastništvo je bilo samo formalno. Sporno stanovanje je spadalo v občinski stanovanjski sklad, s katerim je občina gospodarila in je glede njega 3.2.1981 z drugotoženko sklenila celo stanovanjsko pogodbo. Zaščita drugotoženke je bila enaka, kot če bi ji bilo stanovanje dodeljeno, tožnica kot lastnica pa je bila tudi v enakem pravnem položaju kot drugi lastniki stanovanj, v katerih so bili najemniki vseljeni na podlagi odločbe. Zato tožnica meni, da določila najemne pogodbe iz leta 1938 niso več veljala. Ker so ves čas veljali enaki pogoji in predpisi za ene in druge lastnike, je tudi v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbe 155. člena SZ. Smisel zakonodajalca pri sprejetju SZ ni bil, da se lastniku stanovanje praktično za vedno odvzame, saj je že prejšnji Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ul SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju: ZSR) dal z določbami 82. in 83. člena lastniku možnost, da pride do svojega stanovanja.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (določba tretjega odstavka 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči preozko in zato materialnopravno zmotno razlagali določbo drugega odstavka 155. člena SZ. Omejili sta se le na gramatikalno razlago zakonske določbe, da je imetniku pravice do uporabe na lastninskem stanovanju dolžan priskrbeti drugo primerno stanovanje tisti, ki mu je pravico dodelil oziroma njegov pravni naslednik in zato sklepali, da gre le za primere tako- imenovanega administrativnega dodelovanja stanovanj. Posledica take ozke razlage bi bila, da naj bi imela tožnica kot lastnica spornega stanovanja celo manj pravic, kot jih je imela pred uveljavitvijo SZ, saj je v letu 1990 ob uporabi 83. člena takrat veljavnega ZSR pristojni organ prvotoženke že ugodil tožničinemu predlogu, da se drugotoženki dodeli drugo primerno stanovanje, kot izhaja iz neprerekanih tožničinih navedb in listine v prilogi A8 spisa. Namen zakonodajalca ob uveljavitvi SZ gotovo ni bil omejiti lastninsko pravico ali celo odvzeti že pridobljena upravičenja.

Nasprotno, zakonodajalec je ob uveljavitvi SZ kot reformnega zakona želel "reafirmirati polno pravico lastnikov stanovanj" (Poročevalec Skupščine RS, št. 16/91, obrazložitev osnutka SZ, stran 50). Zato je ob uveljavitvi SZ zatečeni položaj reševal tako, da je določil obveznost tistega, ki je imetniku pravice uporabe dodelil zasebno stanovanje v uporabo, da mu v roku enega leta priskrbi drugo primerno stanovanje in določil pravico lastnika do vselitve in proste razpolage s stanovanjem po preteku enega leta od uveljavitve SZ. Res pa zakonodajalec ni dovolj jasno opredelil zavezanca za priskrbitev drugega primernega stanovanja, zaradi česar tudi ni bilo dovolj jasno, kdo vse je pravzaprav naslovnik oziroma nosilec teh pravic in obveznosti. Iz zakonskega teksta je jasno izhajalo le, da so bili to tisti, ki so bili vseljeni v zasebna stanovanja v prvem povojnem obdobju z odločbo in tisti, ki so bili v ta stanovanja vseljeni do leta 1982 (ko je stopil v veljavo prej citirani ZSR) v primerih, ko lastnik ni sam oddal praznega stanovanja, pa ga je zato oddal stanovanjski organ. Glede na navedeni namen zakonodajalca pa je v krog upravičencev iz 155. člena SZ potrebno šteti vse, ki so pridobili pravico trajne uporabe na zasebnem stanovanju, ta njihova pravica pa je hkrati pomenila omejitev lastnikove pravice razpolaganja s stanovanjem. Zato v navedeni krog upravičencev ne spadajo samo primeri, ko je prišlo do takoimenovanih administrativnih dodelitev stanovanj, ki so se začela leta 1945 z Uredbo o stanovanjih in poslovnih prostorih (Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, št. 8/45) in končale leta 1959 z Zakonom o stanovanjskih razmerjih (Ul. FLRJ št. 16/59), temveč primeri vseh razmerij med lastniki zasebnih stanovanj in imetniki pravice do uporabe, ki so bila ustvarjena v nasprotju z lastnikovo voljo. To pa so tudi primeri, ko je lastnik praznega stanovanja moral oddati stanovanje s pogodbo, ker bi mu ga sicer oddal stanovanjski organ, primeri zamenjav stanovanj, katerim se lastnik ni mogel upreti, primeri "dedovanja" pravice do uporabe ter primeri trajne uporabe stanovanj v zasebni lasti iz časa pred letom 1945 na podlagi vsakokrat veljavnih stanovanjskih predpisov.

Taka razlaga zakonodajalčeve volje je bila potrjena z novelo SZ iz leta 1994. Novelirani drugi odstavek 156. člena je dopolnil 155. člen SZ. Lastnik ima pravico do vselitve in proste razpolage s svojim stanovanjem, imetnik pravice do uporabe tega stanovanja pa pravico, da mu tisti, ki mu je to pravico dodelil (drugi odstavek 155. člena SZ) oziroma občina, na območju katere je stanovanje ali stanovanjska hiša (drugi odstavek 156. člena SZ) priskrbi oziroma zagotovi drugo primerno stanovanje.

Zaradi preozke in zato zmotne razlage in uporabe 155. člena ZS sta se v obravnavani zadevi nižji sodišči zadovoljili z ugotovitvijo, da za odločitev o tej pravdni zadevi zadošča okoliščina, da ni šlo za takoimenovano administrativno dodelitev spornega stanovanja. Zato nista v zadostni meri ugotovili vseh ostalih za pravilno odločitev pomembnih dejanskih okoliščin in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je moralo na podlagi določbe drugega odstavka 395. člena ZPP tožničini reviziji ugoditi, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.