Jedro

Tožnikovo funkcioniranje v času trajanja disociativne fuge dne 12. 4. 2024 (pred zapustitvijo delovnega mesta pa vse do vrnitve) je bilo do te mere okrnjeno, da ni bil sposoben razumeti, da med delom ne sme zapuščati delovnega mesta oziroma pustiti objekta nezavarovanega, saj je bila pri njem prisotna disociativna simptomatika in ni bil sposoben integrirati podatkov iz okolja ter na osnovi tako zbranih podatkov načrtovati svoje vedenje. V času trajanja disociativne fuge tožnik ni bil sposoben predvideti morebitnih dolgoročnih ali odloženih posledic lastnih odločitev ter jih upoštevati pri sprejemanju odločitev samih, kakor tudi ni bil sposoben načrtovati svojega vedenja ter upoštevati (ne)skladnosti odločitev za lastno vedenje z normami, ki veljajo v okviru organiziranega delovnega procesa. Ugotovljena odsotnost voljne komponente ravnanja (sposobnosti razumeti pravi pomen svojih dejanj) utemeljuje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik dne 12. 3. 2024 ni ravnal naklepno ali hudo malomarno, kar pomeni, da ni podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

V ekspertizi angažiranega izvedenca ni podanih takšnih okoliščin (nasprotij, pomanjkljivosti, utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja), ki bi narekovale angažiranje novega izvedenca.

Kot okoliščina za sodno razvezo ne more biti upoštevna izguba zaupanja, ki je posledica bolezni na strani delavca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 5. 2024. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 10. 5. 2024, ampak še vedno traja. Toženki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za ves čas od 11. 5. 2024 do poziva nazaj na delo prizna delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom mesečnega nadomestila plače v znesku 1.000,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Toženki je naložilo, da tožniku priznane stroške postopka povrne na račun Delovnega sodišča v Kopru. Odločilo je še, da je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji toženka.

2.Zoper sodbo se toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik storil očitani kršitvi, nepravilno pa je zaključilo, da jih ni storil namenoma oziroma iz hude malomarnosti. Glede prve očitane kršitve, v zvezi s katero je angažiralo sodnega izvedenca psihiatrične stroke poudarja, da izvedensko mnenje ni strokovno, celovito in skladno s podatki spisa, v njem so notranja nasprotja in pomanjkljivosti, mnenje temelji na neizkazanih in nepravilnih predpostavkah, na predvidevanjih in domnevah ter izključno na razgovoru izvedenca s tožnikom, ki je zatrjeval, da se svojega ravnanja ne spomni. Tožnik je ravnal zavestno, ohranjeno je imel sposobnost orientacije v času in prostoru in jasen namen, da svojo odsotnost prikrije. Delovno mesto je zapustil samovoljno. Sodišče neutemeljeno ni sledilo predlogu toženke po angažiranju drugega izvedenca, s tem je bistveno kršilo določbe postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 254. člen ZPP), posledično pa je tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Razen izjave tožnika ni bilo nobenega drugega indica, ki bi kazal na obstoj disociativne fuge pri tožniku. Zmotna je tudi presoja sodišča, vezana na tožnikovo odsotnost z delovnega mesta dne 14. 4. 2024, češ da naj bi šlo za splošno tolerirano prakso čuvajev. Tožnik tega dne ni le zapustil delovnega mesta, ampak je to storil brez vsakršnega obvestila nadrejenim, objekt pa ponovno pustil nenadzorovan in odprt. Šlo je za drugo zaporedno kršitev, kar pomeni, da je tožnik kršitve ponavljal. S kumulativnim upoštevanjem obeh dogodkov, bi sodišče moralo ugotoviti obstoj hujše kršitve. Sodišče neutemeljeno ni sledilo predlogu toženke, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi. Toženka je pojasnila, da je prišlo do popolne izgube zaupanja v tožnika, zlasti glede na ponovno kršitev dne 14. 4. 2024. Tudi iz mnenja izvedenca izhaja, da je ponovni pojav disociativne fuge v primeru posameznika, ki je takšno stanje že doživel, večje, kot pri osebi, ki tega še ni doživela, takšno tveganje pa je za toženko nedopustno. Poleg vsebine ravnanja pa je pri presoji možnosti reintegracije potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je bila med strankama tekom sodnega postopka razvidna jasna zaostritev odnosov. Toženka je izpovedala, da delovnega mesta, ki bi bilo primerno za tožnika, nima in da ponovna zaposlitev tožnika ni mogoča ne z vidika organizacije dela ne z vidika relacij v kolektivu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe, predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženka je tožniku, ki je pri njej opravljal delo čuvaja v Oddelku za pravno in organizacijsko področje, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Očitala mu je, da je dne 12. 4. 2024 v času popoldanske izmene med 21.30 in 22.54 uro zapustil delovno mesto ter pustil celoten objekt toženke nezavarovan, s čimer je povzročil resno varnostno tveganje ter huje ogrozil premoženje toženke. Ravnanje je ponovil dne 14. 4. 2024, ko je med 10.34 in 10.40 uro ponovno zapustil delovno mesto. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ugotovilo je, da je tožnik tako dne 12. 4. 2024 kot 14. 4. 2024 sicer kršil obveznosti iz delovnega razmerja, vendar ne naklepoma ali iz hude malomarnosti.

6.Presoja sodišča prve stopnje o subjektivnem odnosu tožnika v zvezi s prvo očitano kršitvijo temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da je bila pri tožniku dne 12. 4. 2024 najverjetneje prisotna neopredeljena disociativna fuga. Gre za psihično motnjo, ki se kaže z gibanjem v prostoru oziroma namernim potovanjem prek običajnega vsakodnevnega okvira ter amnezijo za čas trajanja fuge. Upoštevajoč izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo tožnikovo funkcioniranje v času trajanja disociativne fuge dne 12. 4. 2024 (pred zapustitvijo delovnega mesta pa vse do vrnitve) do te mere okrnjeno, da ni bil sposoben razumeti, da med delom ne sme zapuščati delovnega mesta oziroma pustiti objekta nezavarovanega, saj je bila pri njem prisotna disociativna simptomatika in ni bil sposoben integrirati podatkov iz okolja ter na osnovi tako zbranih podatkov načrtovati svoje vedenje. V času trajanja disociativne fuge tožnik ni bil sposoben predvideti morebitnih dolgoročnih ali odloženih posledic lastnih odločitev ter jih upoštevati pri sprejemanju odločitev samih, kakor tudi ni bil sposoben načrtovati svojega vedenja ter upoštevati (ne)skladnosti odločitev za lastno vedenje z normami, ki veljajo v okviru organiziranega delovnega procesa. Ugotovljena odsotnost voljne komponente ravnanja (sposobnosti razumeti pravi pomen svojih dejanj) utemeljuje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik dne 12. 3. 2024 ni ravnal naklepno ali hudo malomarno, kar pomeni, da ni podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

7.Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da so bili v konkretni zadevi izpolnjeni razlogi iz tretjega odstavka 254. člena ZPP za angažiranje novega sodnega izvedenca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v ekspertizi angažiranega izvedenca ni podanih takšnih okoliščin (nasprotij, pomanjkljivosti, utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja), ki bi narekovale angažiranje novega izvedenca. Obširnemu pritožbenemu nestrinjanju z zaključki izvedenca, kar ni utemeljen razlog za angažiranje novega, ni mogoče slediti. Sodni izvedenec je izdelal pisno mnenje in podal pisno dopolnitev mnenja. Sodišče je na naroku izvedenca tudi zaslišalo ter ocenilo, da je izvedensko mnenje jasno, prepričljivo in strokovno utemeljeno. Svoje ravnanje je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo v razlogih sodbe. Z zaslišanjem so bili odpravljeni vsi dvomi v pravilnost podane ekspertize in obširno pritožbeno izpodbijanje mnenja, s katerim toženka v bistvenem ponavlja svoje dvome iz postopka pred sodiščem prve stopnje in na katere sta jasno in koherentno odgovorila tako izvedenec kot nato sodišče prve stopnje, ni utemeljeno.

8.Ponavljanje navedb iz postopka pred sodiščem prve stopnje, s katerimi toženka nasprotuje izvedenskemu mnenju, ne more pripeljati do uspeha v pritožbenem postopku, saj prezre odgovore, ki jih je v zvezi z njimi podalo že prvostopenjsko sodišče. Iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da mnenje izvedenca ne temelji (zgolj) na izjavi oziroma anamnestičnih podatkih tožnika in njegovem osebnem pregledu, temveč tudi oziroma predvsem na razpoložljivi medicinski dokumentaciji, natančno pojasnjenih učinkih biološkega zdravila Humira, ki je predpisano tožniku zaradi zdravljenja Chronove bolezni in katerega glavni mehanizem delovanja je zniževanje aktivnosti TNF (tumor necrosis factor) ter na strokovni literaturi, ki jo je citiral izvedenec in v kateri je ugotovljena povezava med aktivnostjo TNF in pojavljanjem disociativnih simptomov. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik potrdil prejemanje biološkega zdravila Humira, med drugim tudi neželene učinke izpadanja zob. V kolikor je toženka v navedeno dvomila, kot tudi v raven TNF pri tožniku, bi s tem v zvezi lahko pravočasno predlagala dokaze, vendar tega ni storila. Zgolj dejstvo, da stranski učinek, kot ga je opisal izvedenec (disociativna fuga), ni med znanimi neželenimi učinki zdravila Humira in da ta stranski učinek še ni bil prijavljen pri Javni agenciji RS za zdravila in medicinske pripomočke, pa ne poraja dvoma v pravilnost in prepričljivost podanega mnenja, saj je izvedenec razumljivo in logično odgovoril tudi na navedeni dvom toženke. Pojasnil je, da so med neželenimi učinki zdravila Humira kot pogosti opredeljeni tudi neželeni učinki na področju duševnega zdravja, pri čemer je za oceno disociativnih stanj potreben usmerjen pregled ali uporaba specifičnih lestvic namenjenih diagnosticiranju disociativnih simptomov. Sicer pa je pričakovati, da tovrstni simptomi ne bodo podrobneje opredeljeni oziroma bodo opredeljeni z drugimi stanji. Navedeno je še podrobneje razložil zaslišan na naroku. Toženka, ki sama ni strokovnjak medicinske stroke (tega namreč ne zatrjuje), v pritožbi ne navede, na katerih dokazih gradi svoje teze o tem, kakšno strokovno diagnostiko, metode oziroma teste bi vse moral opraviti izvedenec za ustrezno podajo mnenja, zato njenih tozadevnih pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti. Kot pavšalne jih zato pritožbeno sodišče zavrača.

9.Ne drži pritožbena navedba, da je tožnik sam začel zatrjevati izgubo spomina šele znatno po vložitvi tožbe, saj je že v zagovoru pri delodajalcu navedel, da nima spomina, kje se je v spornem času zadrževal in kaj je počel, spominja se le odhoda z delovnega mesta in prihoda nazaj, vmesnega časa pa ne (B3), zaslišan pa je izpovedal, da ne ve zakaj je odšel niti kje se je vozil. V zvezi s to okoliščino je izvedenec pojasnil, da je možno, da se oseba pred odhodom zaveda, kaj počne, pa tudi po prenehanju fuge se lahko zaveda, da je do tega stanja prišlo in lahko rekonstruira nazaj, da je odšel in poskuša zakriti storjeno, kot npr. v konkretnem primeru z gesto sodelavcu, naj bo tiho, vendar navedeno po pojasnilih izvedenca ne izključuje dejstva, da je sposobnost osebe razumeti pravi pomen svojih dejanj med trajanjem disociativne fuge povsem odpravljena. Izvedensko mnenje tako ni v nasprotju z izpovedjo tožnika in glede na podano mnenje tudi ne drži, da se trditev o prisotnosti disociativne fuge ne sklada z ugotovljenim vedenjem tožnika na dan dogodka. Na katerem nasprotnem dokazu toženka temelji pritožbeno grajo, da naj bi bilo takšno mnenje izvedenca strokovno sporno, toženka v pritožbi ne pojasni, zato pritožbeno sodišče tudi te njene posplošene navedbe kot neutemeljene zavrača.

10.Z ozirom na povsem nedvoumna pojasnila izvedenca toženka v pritožbi zmotno vztraja pri pomislekih o napačnih zaključkih izvedenca. Zgolj dejstvo, da zaključki za toženko niso ugodni, pa ob tem, ko so bile s pridobljenim izvedenskim mnenjem in njegovima dopolnjenjema s strokovnega vidika jasno, razumljivo in prepričljivo obravnavane vse okoliščine, relevantne za odločitev v zadevi, dokazni predlog za postavitev novega izvedenca medicinske stroke in s tem postopanja sodišča po tretjem odstavku 254. člena ZPP, ni utemeljen. Ker sodišče prve stopnje ni kršilo tretjega odstavka 254. člena ZPP, tudi ni podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno uveljavlja toženka. Ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti in toženki ni bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva.

11.Pravilna je prvostopenjska presoja tudi v delu, ki se nanaša na očitek tožnikove odsotnosti z delovnega mesta dne 14. 4. 2024 med 10.34 in 10.40 uro. V skladnih izpovedih tožnika ter prič A. A. in B. B. je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za ugotovitev, da je bodisi zaradi nejasnega posredovanja navodil bodisi zaradi toleriranja tega ravnanja s strani toženke, povprečni čuvaj pri toženki menil, da jim je dovoljeno iti po malico v trgovino oziroma bencinsko črpalko, ki se nahaja v neposredni bližini toženke. Pravilen je zato zaključek, da tožniku ni mogoče očitati, da je s tem, ko je šel po malico v trgovino, opustil tisto skrbnost, ki se pričakuje od povprečnega delavca na delovnem mestu čuvaj pri toženki. Ker tožniku tudi v zvezi s to kršitvijo ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti, zato niso podani zakonski pogoji za podajo izredne odpovedi. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z oceno prvostopnega, da glede na naravo in težo te kršitve (6 minutna odsotnost z delovnega mesta sredi dopoldneva s službenim telefonom, v okviru katere je tožnik odšel po malico) ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi utemeljevala tako skrajno sredstvo, kot je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka tožniku niti v vabilu na zagovor niti v izredni odpovedi ni decidirano očitala, da je tega dne pustil objekt odprt, temveč le, da ga je za šest minut zapustil. Tovrstne pritožbene navedbe so podane tudi izven trditev v prvostopenjskem postopku, zato jih kot nedovoljene pritožbene novote pritožbeno sodišče zavrača (337. člen ZPP ter v zvezi s prvim in drugim odstavkom 286. člena ZPP).

12.Pritožba neutemeljeno navaja, da bi s kumulativnim upoštevanjem obeh dogodkov sodišče moralo ugotoviti obstoj kršitve. Za takšno ravnanje ni podlage, saj niti pri prvi niti drugi očitani kršitvi ni podan zakonsko zahtevan voljni element ravnanja, ki mora biti izpolnjen za zakonitost podane izredne odpovedi.

13.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo toženkinemu predlogu, da pogodbo o zaposlitvi sodno razveže. Pri vprašanju sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, to nalogo ustrezno opravilo. Upoštevajoč tožnikovo starost, zdravstveno stanje in s tem težjo zaposljivost ter dejstvo, da je bil pri toženki zaposlen preko 22 let, je pravilno presodilo, da te okoliščine prevladajo nad tistimi, ki po zatrjevanju toženke kažejo na to, da pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja niso več podani. Toženka ob dejstvu, da tožnik očitanih kršitev ni storil niti namenoma niti iz hude malomarnosti, izgube zaupanja, ki bi terjala razvezo pogodbe o zaposlitvi, na teh kršitvah ne more utemeljiti. Še posebej pa se v zvezi z izgubo zaupanja in z njim povezanega predloga za sodno razvezo pogodbe ne more sklicevati na zdravstveno stanje tožnika oziroma na hipotetično možnost ponovnega pojava disociativne fuge. Ta sicer tudi po mnenju izvedenca, v kolikor je najverjetnejši vzrok zdravilo, ni večja kot v splošni populaciji. Če delavec zaradi svojega zdravstvenega stanja ni zmožen opravljati dela, je to razlog za bolniški stalež ali morebitno ugotovitev invalidnosti, ne pa razlog, na podlagi katerega bi mu delovno razmerje lahko prenehalo na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (ali na kateri koli drug način). Zaradi trajne nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je namreč tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoča le izjemoma (po četrti alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1), saj je različno obravnavanje (diskriminacija) delavca v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi glede na njegovo zdravstveno stanje prepovedano (6. člen ZDR-1). Kot okoliščina za sodno razvezo tako ne more biti upoštevna izguba zaupanja, ki je posledica bolezni na strani delavca.

14.Toženka neutemeljeno zatrjuje, da bi bilo v zvezi z njenim predlogom za sodno razvezo potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je bila med strankama tekom sodnega postopka razvidna jasna zaostritev odnosov in popolna odsotnost komunikacije oziroma zmožnosti sodelovanja. Toženka te svoje pritožbene navedbe z ničemer ne konkretizira, zato tudi to pritožbeno trditev pritožbeno sodišče kot posplošeno zavrača. Navedbe, da toženka ne razpolaga z delovnim mestom, ki bi bilo primerno za tožnika, in da ponovna zaposlitev tožnika ni mogoča ne z vidika organizacije dela ne z vidika relacij v kolektivu pa pritožbeno sodišče zavrača kot nedovoljene pritožbene novote, saj toženka tovrstnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala (337. člen ZPP ter v zvezi s prvim in drugim odstavkom 286. člena ZPP), s sklicevanjem na izpovedi (pri čemer niti ne pojasni, kdo naj bi to izpovedal, kdaj in kaj natančno naj bi s tem v zvezi obrazložil), pa pomanjkljive trditvene podlage iz prvostopenjskega postopka ne more nadomestiti.

15.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni in se sodišču prve stopnje tudi niso pripetile kršitve, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16.Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Na podlagi Odvetniške tarife (OT) mu pripada 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, skupaj z DDV pa 280,00 EUR.