Jedro

V 1. odstavku 200. člena KZ je inkriminirano zlonamerno onemogočanje uresničitve ne samo izvršljive odločbe o dodelitvi mladoletne osebe, temveč tudi vsake izvršljive odločbe, s katero se urejajo razmerja mladoletnikov.

Storilec kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe je lahko tudi roditelj, kateremu je mladoletnik zaupan v varstvo in vzgojo z izvršljivo odločbo.

Izrek

Zahtevi državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je sodišče druge stopnje s sodbo z dne 9.5.2003 prekršilo kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 200. člena KZ v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obdolženko preganja, kaznivo dejanje.

Obrazložitev

S sodbo z dne 22.10.2002 je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah obd. B.K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po 1. odstavku 200. člena KZ in ji po 50., 54. in 56. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 2 meseca zapora. Ob upoštevanju pravnomočne sodbe istega sodišča z dne 15.11.2001, opr. št. K 120/2001, s katero je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena KZ ter ob upoštevanju kazni zapora treh mesecev, določene v pogojni obsodbi, je odločilo, da se pogojna obsodba ne prekliče, nato pa ji po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 4 mesece zapora s preizkusno dobo treh let ter z dodatnim pogojem, da bo omogočila realizacijo vsakokratne veljavne odločbe pristojnega organa glede stikov oškodovanca z mladoletnima V. in M.K. ter dosledno upoštevala varstveno nadzorstvo pristojnega Centra za socialno delo v Š/J. Po določbi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 9.5.2003 sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženko po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za navedeno kaznivo dejanje, po 1. odstavku 96. člena istega zakona pa odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 200. člena KZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 9.5.2003 prekršen kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 200. člena KZ v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obdolženko preganja, kaznivo dejanje.

Obdolženkin zagovornik, odvetnik R.M. iz C., je v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP pravočasno odgovoril na zahtevo državne tožilke. Predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo državne tožilke na ugotovitev, da je sodišče druge stopnje z odločbo prekršilo kazenski zakon, zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti odločitev, s katero je sodišče druge stopnje obdolženko oprostilo obtožbe za obravnavano kaznivo dejanje, ni pravilna. Pri tem daje razlago spremenjene določbe 1. odstavka 200. člena KZ in opozarja na obrazložitev zakonodajalca v Poročevalcu Državnega zbora ter na ugotovitve, zapisane v uvodnih pojasnilih h kazenskemu zakoniku. Meni, da se opisano kaznivo dejanje nanaša na vsako odločbo glede mladoletne osebe, ne pa več le na odločbo o dodelitvi.

Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po 1. odstavku 200. člena KZ stori med drugim tudi, kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede takšne osebe. V primerjavi s Kazenskim zakonom SRS (KZ-77), ki je v 1. odstavku 94. člena določal kot storilca osebo, katera je onemogočala, da bi se izvršila izvršljiva odločba o dodelitvi mladoletne osebe, je povsem jasno, da je zakonodajalec z navedeno spremembo v novem kazenskem zakoniku razširil kriminalno cono. Takšen njegov namen je razviden tudi iz pojasnil, zapisanih v Poročevalcu Državnega zbora (Poročevalec DZ, št. 22/93, stran 64) in tudi iz pojasnil k poglavju kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (Kazenski zakonik RS, 1994). Sicer pa tak zaključek podpirata tudi jezikovna in teleološka razlaga tega zakonskega besedila. Jasnost in določnost opredelitve te izvršitvene oblike, utemeljuje razlago, da je storilec lahko vsakdo, ki zlonamerno onemogoča uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe. To pomeni, da je inkriminirano zlonamerno onemogočanje ne samo izvršljive odločbe o dodelitvi mladoletne osebe, temveč tudi vsake izvršljive odločbe, s katero se urejajo razmerja mladoletnikov, kot pravilno poudarja zahteva za varstvo zakonitosti. Po drugi strani je namen te določbe predvsem zavarovati pravice mladoletnih oseb in šele iz njih izhajajoče pravice roditeljev ali drugih oseb, ki so jim dodeljeni v varstvo in vzgojo. S tega vidika je spoštovanje odločb, ki jih izdajajo sodišča in drugi pristojni organi ali službe v zvezi z urejanjem razmerij, ki zadevajo mladoletnike, še toliko pomembnejše. Zato je razumljivo, da je zakonodajalec inkriminacijo razširil tudi na vsa ostala razmerja. Taka zakonska ureditev tudi ne daje podlage za sklepanje, da storilec ne more biti roditelj, kateremu je mladoletnik zaupan v varstvo in vzgojo z izvršljivo odločbo, kot je to veljalo za razlago določbe 1. odstavka 94. člena KZ-77. Sicer pa tega dejanja ni mogoče storiti z vsakršnim onemogočanjem uresničitve izvršljive odločbe, temveč se zahteva zlonamerno ravnanje storilca. To pomeni, da se v vsakem konkretnem primeru ugotavlja, ali so podana dejstva in okoliščine, ki omogočajo zaključek o zlonamernem delovanju storilca in da ni vsako onemogočanje že kaznivo dejanje. S tem je zakonodajalec dejansko omejil kazenski pregon na hujše primere nespoštovanja izvršljivih odločb in zavezal organe kazenskega pregona, da ga sprožijo le v primerih, v katerih zlonamernost izkazujejo podane dejanske okoliščine.

V tej zadevi je obdolženki bilo očitano, da je zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila pravnomočna in izvršljiva odločba Centra za socialno delo Š/J z dne 5.7.1999, s katero je bilo odločeno o pravici očeta mladoletnih hčerk V.K. in M.K., da ima lahko stike z njima ter istočasno določena vsebina te pravice. Opis obdolženkinega dejanja vsebuje način njenega ravnanja ter navedbo dejstev in okoliščin, povezanih z zlonamernostjo. Glede na razlago te določbe je treba šteti, da je kaznivo dejanje storjeno tudi v primeru, ko gre za zlonamerno onemogočanje uresničevanja izvršljive odločbe Centra za socialno delo, s katero je urejeno razmerje med roditelji ali drugimi osebami, ki zadevajo stike enega od njih z mladoletnimi osebami. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje obdolženkino ravnanje predstavlja zlonamerno onemogočanje uresničevanja navedene izvršljive odločbe. Zato je utemeljeno presodilo, da ima obdolženkino dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po 1. odstavku 200. člena KZ. Ob drugačni zakonski ureditvi, kot je veljala pred sprejemom Kazenskega zakonika RS, tudi ni mogoče sprejeti razlage, da storilec tega kaznivega dejanja ne more biti roditelj, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo z izvršljivo sodno odločbo. Do takšnega zaključka tudi ni mogoče priti s povezovanjem te izvršitvene oblike z ostalimi, ki zadevajo protipraven odvzem mladoletne osebe roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, kateri je zaupana in ki zadeva zadrževanje ter preprečevanje mladoletne osebe, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje. Če bi bil zakonodajalčev namen v tem, da zavaruje pred kazenskim pregonom roditelja ali druge subjekte, ki jim je mladoletna oseba zaupana, bi bodisi povzel ureditev, ki je veljala v KZ - 77, ali bi to storil z drugačno formulacijo tega dela zakonskega besedila.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče spoznalo, da je zahteva državne tožilke za varstvo zakonitosti utemeljena, ker je ugotovilo, da je bil s sodbo sodišča druge stopnje prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obdolženka preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 200. člena KZ). Takšna odločitev temelji na določbi 2. odstavka 426. člena ZKP.