Jedro

Če je objekt legalen že po samem zakonu, zanj ni potrebna legalizacija oz. izdaja gradbenega dovoljenja. Svoje morebitne prejšnje legalnosti (torej skladnosti z zakonom) objekt ni mogel izgubiti na podlagi Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj, sodišče pa pripominja, da je tožnikov pravni prednik z vključitvijo objekta v obravnavo po ZUN-ČG ta objekt tudi sam opredelil kot nelegalen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo počitniškega objekta na zemljišču s parc. št. 1065/3 k.o. ... V obrazložitvi med drugim navaja, da obravnavani objekt po Uredbi o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj (Uradni list RS, št. 119/02, v nadaljevanju Uredba) spada med posege v prostor, ki jih ni mogoče legalizirati, možna pa je vzpostavitev v prejšnje stanje. Sklicuje se tudi na prvi odstavek 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), v katerem je med drugim določeno, da mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre za pastirski stan, ki je na istem mestu stal že pred 2. svetovno vojno. Po vojni so ga prejšnji lastniki obnovili na istih temeljih, vpisan pa je tudi v zemljiško knjigo. Pastirski stan je obnovil tudi tožnikov oče, vendar pri tem zunanja podoba ni bila spremenjena. Popravila po mnenju tožnika niso presegla vzdrževalnih in investicijskih vzdrževalnih del na enostavnem objektu, ki jih je možno začeti brez gradbenega dovoljenja. Objekt ni spremenil namembnosti, obdržal je enako podobo in nima škodljivih vplivov na okolje. Vsekakor pa je bil postavljen pred letom 1967 in zato ne potrebuje predpisane gradbene dokumentacije.

Obnova je bila občinskim oblastem znana in ji niso nasprotovale, lastniki pa so ves čas plačevali nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Ob evidentiranju nepremičnin je bila že obljubljena legalizacija, kar pa je danes težko dokazati. Prav zaradi izpolnjevanja pogojev za legalizacijo obnove je tožnikov oče po izdaji novele ZUN vplačal vse prispevke za legalizacijo.

Tožnik meni, da je določba Uredbe, ki se nanaša na obravnavani objekt, evidentno nepravilna in v nasprotju z določbami ZGO-1, zato predlaga sodišču uporabo načela exceptio illegalis. Sodišče bo lahko namreč na podlagi pravilne ugotovitve dejanskega stanja, na podlagi upravnih spisov, zaslišanja tožnika in ogleda fotodokumentacije odločilo, da so izpolnjeni pogoji za legalizacijo obnovljenega objekta, saj je obnova potekala tudi v skladu s cilji Zakona o Triglavskem narodnem parku.

Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, poleg tega pa še, naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi tožnikove vloge za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 17. 12. 2004, ki se nanaša na „legalizacijo počitniškega objekta“ na zemljišču s parc. št. 1065/3 k.o. ... in z naslovom ... Enako izhaja tudi iz izjave tožnika na zaslišanju dne 19. 10. 2010. Obravnavana zadeva se torej nanaša izključno na vprašanje, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za navedeni objekt in ne na vprašanje, ali je ta objekt legalen že po samem zakonu.

Taka okoliščina kvečjemu izključuje potrebo po izdaji gradbenega dovoljenja, ni pa navedena med pogoji za njegovo izdajo (prvi odstavek 66. člena ZGO-1), zato je pri odločanju o tem praviloma brezpredmetna.

ZGO-1 nima posebnih določb za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječe objekte (tako imenovano legalizacijo), zato je treba izpolnjevanje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja v vsakem primeru presojati na podlagi prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Po 1. točki te zakonske določbe mora biti projekt (obravnavane gradnje – op. sodišča) izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Po zakonu je torej podlaga za odločanje o skladnosti gradnje s prostorskim aktom projekt te gradnje, ki ga tožnik v obravnavanem postopku niti ni predložil, toženka pa – kot navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zaradi ekonomičnosti – ne zahtevala. Toženka torej na prvi pogled ni imela podlage za odločanje o skladnosti obravnavanega objekta s prostorskim aktom.

Vendar pa je prostorski akt, ki se nanaša na obravnavani objekt, Uredba, po kateri tega objekta ni mogoče legalizirati. To pomeni, da zanj očitno tudi ni mogoče predložiti projekta, ki bi bil v skladu s prostorskim aktom. Ugotovitev toženke, da ni izpolnjen prej navedeni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, je torej pravilna. Ker morajo biti za izdajo gradbenega dovoljenja vsi tam predpisani pogoji izpolnjeni kumulativno, torej brez izjeme, je s tem pravilna in zakonita tudi odločitev toženke o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnikove trditve o nezakonitosti Uredbe se opirajo izključno na njegovo stališče, da je obravnavani objekt legalen in je ves čas tudi bil legalen že po samem zakonu. Do te okoliščine se je sodišče že opredelilo kot do brezpredmetne za izdajo gradbenega dovoljenja, iz tožbe pa ne izhaja, kako naj bi vplivala na zakonitost Uredbe. Če je objekt legalen že po samem zakonu, zanj namreč ni potrebna legalizacija oz. izdaja gradbenega dovoljenja. Svoje morebitne prejšnje legalnosti (torej skladnosti z zakonom) objekt ni mogel izgubiti na podlagi Uredbe, sodišče pa pripominja še, da je tožnikov pravni prednik z vključitvijo objekta v obravnavo po Zakonu o dopolnitvah in spremembah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN-ČG) ta objekt tudi sam opredelil kot nelegalen.

V zvezi s tem je pomemben tudi sklep Ustavnega sodišča RS U-I-34/03 z dne 13. 10. 2004. S tem sklepom je Ustavno sodišče zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 4. člena Uredbe (kjer so določeni posegi v prostor, ki jih ni mogoče legalizirati). Eden izmed očitkov, do katerih se je Ustavno sodišče podrobno opredelilo v obrazložitvi tega sklepa je bil, da je Uredba nezakonita, ker Vlada pri razvrščanju obravnavanih objektov ni spoštovala nobenih kriterijev in je pri odločanju ravnala arbitrarno. Ta očitek je v bistvenem enak tožnikovemu, saj tudi tožnik meni, da bi Uredba ob upoštevanju kriterija legalnosti objekta po samem zakonu, morala ta objekt razvrstiti med tiste, ki jih je mogoče legalizirati. Ustavno sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da je Vlada pri razvrščanju objektov ustrezno upoštevala pogoje iz zakonov in podzakonskih aktov. Ta očitek je zato zavrnilo kot neutemeljen, poudarilo pa je tudi, da Uredba spada med predpise in ne med posamične akte. To pomeni, da je treba o vlogi za legalizacijo (oziroma izdajo gradbenega dovoljenja) odločiti z upravno odločbo, v kateri morajo biti navedeni konkretni razlogi, zakaj za objekt niso izpolnjeni pogoji in kriteriji za legalizacijo, Uredba pa predstavlja eno izmed pravnih podlag za izdajo te odločbe.

Glede na navedena stališča Ustavnega sodišča – posebno, da so bili pri razvrščanju objektov v Uredbi upoštevani kriteriji iz zakonov in podzakonskih aktov – sodišče nima podlage za dvom v zakonitost Uredbe. Kriterije iz navedenega sklepa Ustavnega sodišča s podrobnim navajanjem razlogov, ki preprečujejo legalizacijo obravnavanega objekta, v celoti izpolnjuje tudi izpodbijana odločba. Ker je sodišče tudi sicer iz prej navedenih razlogov ugotovilo, da je ta odločba pravilna in utemeljena na zakonu, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Dejansko stanje, na katerem je temeljila izdaja izpodbijane odločbe, je lokacija in glavne značilnosti objekta, za katerega je tožnik zahteval izdajo gradbenega dovoljenja. To dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, zato je sodišče o zadevi lahko odločilo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.