Jedro

ZDR-1 v prvem odstavku 89. člena določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih in tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ob navedenem pa drugi odstavek 89. člena ZDR-1 določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 tudi v 84. členu ureja dokazno breme in določa, da v primeru, če delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, je dokazno breme na njegovi strani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek prvotožeče stranke, ki se glasi: "1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, št. ... z dne 11. 3. 2019 je nezakonita.

2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 10. 5. 2019 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, zato je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, v 8 dneh, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od 11. 5. 2019 dalje do nastopa na delo obračunati in izplačati izpadle plače in druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi od vsakega 10. dne v posameznem mesecu ter na to obračunati in vplačati pripadajoče davke in prispevke za socialno varnost, razliko pa nakazati na osebni račun tožnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni od prejema odpravka sodbe sodišča prve stopnje povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila."

II. Zavrne se tožbeni zahtevek drugotožeče stranke, ki se glasi: "1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, št. ... z dne 11. 3. 2019 je nezakonita.

2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 1. 8. 2019 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, zato je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, v 8 dneh, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od 1. 8. 2019 dalje do nastopa na delo obračunati in izplačati izpadle plače in druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi od vsakega 10. dne v posameznem mesecu ter na to obračunati in vplačati pripadajoče davke in prispevke za socialno varnost, razliko pa nakazati na osebni račun tožnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni od prejema odpravka sodbe sodišča prve stopnje povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila."

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka."

2. Tožnici podajata pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma tožnic v celoti ugodi, podrejeno pa, da zadevo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je zavrnilo tožbena zahtevka zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi za obe tožnici, pri čemer je ugotovilo, da je tožena stranka prenehala opravljati javno storitev, ki sta jo izvajali tožnici in presodilo, da to zadostuje za zakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki sta jo dne 13. 3. 2019 in 29. 3. 2019 prejeli tožnici. Tožnici vztrajata, da je v konkretnem primeru prišlo do spremembe delodajalca. Tožena stranka je 20. 12. 2019 sprejela sklep, da bo z občino A. prenehala izvajati to storitev, zaradi česar sta tožnici prejeli odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Dejavnost oziroma storitev pomoči na domu za občino A. je začel kontinuirano odpravljati Dom starejših občanov B. (DSO B.). DSO B. je pričel opravljati isto dejavnost kot tožena stranka in sicer v celotnem obsegu, v enaki organizacijski obliki, za iste stranke (uporabnike), ki so v skladu s Pravilnikom o standardih in normativih socialno-varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 45/2010 in nasl. - Pravilnik) upravičeni do storitev pomoči družini na domu, v enaki organizacijski obliki na istem območju in v istih prostorih, s tem pa je bila ohranjena identiteta podjetja v smislu določbe 75. člena ZDR-1 ter Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 (v nadaljevanju Direktiva). Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnic materialnopravno zmotno zaključilo, da navedenim okoliščinam ni mogoče pripisati odločilnega pomena pri presoji ohranitve identitete gospodarske enote. Pri tem je sodišče premalo pozornost dalo okoliščini, da se storitev pomoči na domu izvaja v prostorih oziroma domovih uporabnikov. Deinstitucionalizirano obliko socialne oskrbe, se izvaja v bivalnem okolju upravičencev. Prostori uporabnikov (njihovi domovi) po mnenju pritožnic tako predstavljajo opredmetena sredstva, ki so nujno potrebna za izvajanje dejavnosti pomoči na domu. Sodišče EU je zavzelo stališče, da je nepomembno, kdo je lastnik opredmetenih sredstev. Tako gre za izvotlitev posebnega varstva Direktivi Sveta 2001/23/ES. Sodišče tudi neutemeljeno zavrne sklicevanje pritožnic na stališče Sodišča EU v zadevi Dodič, saj zadevi naj ne bi bili primerljivi, ker v zadevi Dodič obravnavana dejavnost ne temelji na delovni sili. Prenos stranke se lahko izvede na različne načine. Ob navedenem je direktorica tožene stranke C.C. na obravnavi izpovedala, da je ob sklenitvi sporazuma o prenehanju izvajanja storitve z uporabniki, uporabnikom zagotovila, da bo občina za njih skrbela v smislu, da bo storitev izvajana tudi naprej. V primeru, da prevlada stališče, da je točna številka prenesenih uporabnikov pomembna za odločitev, ali je prišlo do prenosa dejavnosti, pa bi moralo sodišče zaslišati direktorico DSO B., kot sta zadevali tožnici. Le-ta bi edino lahko pojasnila, koliko uporabnikom zagotavljajo pomoč na domu oziroma, kako vodijo statistiko različnih uporabnikov. Pritožnici se ne strinjata, da je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi preuranjena. Iz pogodbe o izvajanju in financiranju storitve pomoči na domu, sklenjene med občino A. in toženo stranko, namreč izhaja, da pogodba velja od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 oziroma v primeru začasnega financiranja do sprejetja novega občinskega proračuna.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnic ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico za obe tožnici. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta bili odpovedi podani tožnicama zakonito ter da v primeru prenehanja opravljanja dejavnosti tožene stranke in pričetka opravljanja iste dejavnosti pri domu starejših občanov B. ne gre za prenos dejavnosti, zato ni moč uporabiti določila 75. člena ZDR-1 in tudi ne Direktivo Sveta 2001/23/ES (Direktiva). Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnicama ni bila preuranjena. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi sta bili podani iz poslovnega razmerja na strani tožene stranke, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je opravljala dejavnost pomoči na domu, za kar je imela sklenjeno pogodbo z občino A.. Na podlagi navedene pogodbe je občina A. toženi stranki zagotavljala denarna sredstva za izvajanje dejavnosti, dejansko je torej izvajala javno službo, ki jo je potrebno izvajati, vendar pa jo mora izvajati občina in ne tožena stranka. Iz določil ZSV-H izhaja, da mora občina zagotavljati pomoč na domu in za to poiskati izvajalca, ni pa to naloga CSD. Z dnem sprejetja novega občinskega proračuna je pogodba prenehala veljati in je tožena stranka tudi izgubila vse vire financiranja. Opisano predstavlja utemeljen odpovedi razlog, odpoved ni bila preuranjena, saj iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi že na podlagi prihodnjih poslovnih gibanj. Tožena stranka je sprejela sklep o prenehanju opravljanja dejavnosti, s čimer je obvestila občino A. in se je ta strinjala s tem, ni zahtevala podaljšanja pogodbe in glede na stališča MDDSZ sta odpovedi pogodb o zaposlitvi utemeljeni in zakoniti. Stališče tožnic v pritožbi, da je sprejetje občinskega proračuna bodoče negotovo dejstvo, ki toženki ni moglo biti znano in zato ne utemeljuje odpovedi, je pravno zgrešeno. Začasno financiranje lahko traja največ tri mesece. Za zagotavljanje pravic delavk in zagotavljanje izplačila osebnega dohodka pa je ključnega pomena, saj je bilo tožnicama na ta način zagotovljeno delo in prejemanje osebnega dohodka, saj je bil to edini vir financiranja zaposlitve tožnik plačilo s strani občine A..

4. Glede odločitve o prenosu dejavnosti tožnici nista dokazali njunih trditev, da gre za prenos dejavnosti, pač pa splošno navajali, da je šlo pri opravljanju pomoči na domu, ki ga je prevzel DSO B. za prenos dejavnosti, pri tem pa nista ne dokazali ne izkazali, da je šlo za prenos dejavnosti. Pritožnici navajata, da s tem, ko ni zaslišalo direktorice DSO B. storilo očitno kršitev in ni razjasnilo dejanskega stanja, kar pa ni res. Tožnici sta opravljali storitev, ki ni enaka dejavnosti, ki jo opravlja tožena stranka. Občina A. trenutno zagotavlja pomoč osmih uporabnikom pomoči na domu, kar tudi plačuje. Za storitev prinašanja kosil na dom, pa je D.D. izpovedal, da tega občina ne financira. Direktorica tožene stranke je izpovedala, da je bilo uporabnikom povedano, da bo občina za njih skrbela naprej. Bistveno pri tej pomoči je, da se uporabnik sam odloči ali pomoč sploh želi ali ne. Trditve tožnik, da je SEU v zadevi Raygaard C-98/94 in Liikene C-172/99 odločilo, da za prenos ni pomembno, kdo je lastnik opredmetenih sredstev za predmetni postopek niso uporabljiva. Slovenski računovodski standard pojasnjuje, da je opredmeteno osnovno sredstvo tisto sredstvo, ki ga ima podjetje v lasti ali finančnem namenu ali ga na drug način obvladuje ter ga uporablja pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev oziroma dejanju v najem ali za pisarniške namene in se po pričakovanjih uporabljajo v te namene v več kot enem obračunskem obdobju. Dom uporabnika, kjer se izvaja storitev, izvajalec storitve nima v lasti, nima ga v najemu in ga tudi ne obvladuje ali uporablja pri opravljanju dejavnosti. Pravilno je stališče sodišča in je potrebno v konkretnem primeru upoštevati predvsem okoliščino prevzema delovne sile. Pri tem je potrebno opozoriti še na dejstvo, da je bila DSO B. samo začasni izvajalec in da bo občina A. na podlagi javnega razpisa izbrala izvajalca pomoči na domu, da bo potem izvajal dejavnost. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z zaslišanjem obeh tožnic, zakonite zastopnice tožene stranke C.C. in priče D.D.. V soglasju s strankami je prebralo pisni izjavi prič E.E. in F.F. ter prebralo listinsko dokumentacijo pod A in B. Ob tem sodišče utemeljeno ni zaslišalo direktorice DSO B., ker njeno zaslišanje ni bilo relevantno v predmetni zadevi.

8. Tožena stranka je do dne 24. 4. 2019 opravljala pomoč družinam na domu za občino A., pri čemer sta te storitve opravljali obe tožnici, sicer zaposleni pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu socialna oskrbovalka II. Kot je bilo ugotovljeno v postopku je tožena stranka dne 20. 12. 2018 sprejela sklep, da bo za občino A. prenehala izvajati pomoč družini na domu. Zaradi prenehanja dejavnosti je tožena stranka tožnicama podala odpoved iz poslovnega razloga dne 13. 3. 2019 in drugi tožnici 29. 3. 2019. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v prvem odstavku 89. člena določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih in tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ob navedenem pa drugi odstavek 89. člena ZDR-1 določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 tudi v 84. členu ureja dokazno breme in določa, da v primeru, če delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, je dokazno breme na njegovi strani.

9. Tožnici v pritožbi navajata, da je v konkretnem primeru prišlo do spremembe delodajalca glede na določilo 75. člena ZDR-1, pri čemer je tožena stranka za občino A. opravljala socialnovarstveno storitev - pomoč družini na domu, pri čemer je tožena stranka opravljala storitve po pogodbi do 24. 4. 2019, storitve pomoči na domu pa sta opravljali tožnici. Tožena stranka je dne 20. 12. 2018 sprejela sklep, da bo za občino A. prenehala opravljati storitve in je tožnicama podala odpoved iz poslovnega razloga 11. 3. 2019. Kot izhaja iz odpovedi, je tožena stranka navedla, da ne more optimalno organizirati vodenja pomoči na domu, ob čemer je upoštevala tudi priporočila resornega ministrstva, ter da opravlja dejavnosti za občino A. predvidoma do 31. 3. 2019. Navedeno je potrdila tudi zastopnica tožene stranke. Pri tem je prišlo tudi do reorganizacije centrov za socialno delo, ki so prenehali biti samostojni javni zavodi in postali enote, tako da je prišlo do spremembe organizacije dela, v konkretnem primeru pa je bila pogodba z občino A. sklenjena le za določen čas do sprejema proračuna za leto 2019. Prav tako odpoved ni bila preuranjena, saj delodajalec lahko odpove pogodbo že na podlagi prihodnjih poslovnih predvidevanj, kot je to v konkretnem primeru, pri čemer začasno financiranje občin lahko traja največ tri mesece.

10. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je pri toženi stranki prišlo do spremembe delodajalca, ker je DSO B. pričel opravljati isto dejavnost (socialno-varstveno storitev pomoči družini na domu), kot jo je prej opravljala tožena stranka in sicer v celotnem obsegu in enaki organizacijski obliki, ter za iste stranke, na istem območju in v istih prostorih, s čimer naj bi bila ohranjena identiteta podjetja v smislu 75. člena ZDR-1 ter Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001. Zaslišani D.D., direktor občinske uprave za občino A., je pojasnil, da za občino A. opravlja dejavnost pomoči na domu od prenehanja veljavnosti pogodbe s toženo stranko DSO B., vendar začasno. Opravljanje pomoči družini na domu ni zakonska obveznost tožene stranke, torej tudi ne zakonska obveznost združenega centra za socialno delo B., nastalega po reorganizaciji posameznih centrov za socialno delo. Ob tem je za rešitev v predmetni zadevi brezpredmetno, da so nekateri centri za socialno delo (npr. G. in H.) sklenili tripartitne pogodbe z občinami, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Tožena stranka niti ni imela sredstev za izplačevanje plač tožnicama. Iz dopisa Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), izhaja, da je bolj primerno, da to dejavnost izvajajo druge institucije in ne CSD-ji. V pogodbi z občino A. je bilo določeno, da velja od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 oziroma v primeru začasnega financiranja, do sprejetja novega občinskega proračuna. Tako se torej ni ohranila identiteta delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1, identiteta gospodarske enote ni bila ohranjena.

11. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na zadevo Dodič. V zadevi C-194/18, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za primera, ki sta med seboj različna. V tej zadevi je sodišče zavzelo stališče, da se pojem "enota" nanaša na organiziran skupek oseb in sredstev, ki omogočajo opravljanje gospodarske dejavnosti, ki sledi lastnemu cilju. Prav tako navedeni primer obravnava dejavnosti, ki ne temeljijo na delovni sili, pač pa na neopredmetenih sredstvih. Ob tem ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je direktorica C.C. izpovedala, da je ob sklenitvi sporazumov o prenehanju izvajanja storitve z uporabniki uporabnikom zagotovila, da bo občina za njih poskrbela v smislu, da bo storitev izvajana tudi naprej. Tako ni prišlo do identitete gospodarske družbe, ki bi bila ohranjena, ni šlo za prenos podjetja oziroma dela podjetja in tudi posledično ne do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vrste odločitev SEU in jih pritožbeno sodišče zato ne ponavlja.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnic kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, pri čemer gre za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid v pravdi. Odločitev temelji na 165. členu ZPP.