Jedro

V 3. členu SZ-1 je zapisano, da stanovanjske stavbe sestavljajo posamezni deli in skupni deli. Po 30. členu SZ-1 pa se stroški upravljanja ter drugi stroški, ki izvirajo iz več stanovanjske stavbe delijo v skladu s solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. Delež tožene stranke je bil pravilno izračunan in tudi zapisan v Pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 3.545,49 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2020 do plačila in 100 % plačilo pravdnih stroškov. Del zahtevka glede zakonitih zamudnih obresti je zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu tožbe vlaga pritožbo tožena stranka. Ponovno poudarja, da je njeno stanovanje podstrešno in ima 30 m2 in zato ne more plačati več kot 3.500,00 EUR. Zunanjo kvadraturo fasade so obračunali po notranji kvadraturi stanovanja, kar ni pravilno, ker ima podstrešno stanovanje. Poslala je sliko objekta in obvestila inšpekcijske službe. Pisala je tudi prošnjo, da se izmeri njen del fasade, kar bo dostavila naknadno. Na pomoč se bo obrnila tudi na A. A. 3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja, da so obračunali njen delež plačila po solastniškem deležu, kot določa zakon.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o tem spornem razmerju pravilno oprlo na pogodbo, katero so etažni lastniki z večinskim solastninskim deležem sklenili s tožečo stranko. Tožeča stranka je izdelala po pogodbi obnovo fasade stavbe Ulica 40. Pogodbo je podpisalo 83,1283 % solastnikov. Tožeča stranka zahteva izpolnitev pogodbe še od tožene stranke, saj so drugi solastniki plačali. Glavni ugovor tožene stranke je bil, kar ponavlja tudi v pritožbi, da je njen delež napačno izračunan, ker ima 30 m2 podstrešnega stanovanja in ne more biti fasada obračunana enako kot pri tistih, ki imajo ravne stene in zato je njen delež manjši. 6. Sodišče prve stopnje je pri tem ugovoru pravilno upoštevalo poleg pogodbe še določbe Stanovanjskega zakona (SZ-1). V 3. členu je zapisano, da stanovanjske stavbe sestavljajo posamezni deli in skupni deli. Po 30. členu SZ-1 pa se stroški upravljanja ter drugi stroški, ki izvirajo iz več stanovanjske stavbe delijo v skladu s solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. Delež tožene stranke je bil pravilno izračunan in tudi zapisan v Pogodbi. Tožeča stranka je predložila med drugim izpisek iz zemljiške knjige in katastra. Le v pojasnilo je treba odgovoriti toženi stranki, da iz priloge A49 izhaja, da ima njeno stanovanje bivalne površine 42,9 m2 in klet 7 m2, skupaj 49,9 m2. Tako je izračunan solastninski delež, kar tudi izhaja iz odločb GURS-a. Pri tem ni odločilno, kot meni tožena stranka, koliko piše na njeni pogodbi, ko je stanovanje kupila. Solastninski delež tožene stranke je 16,8718 %, kar je tudi zapisano v soglasju k izvedbi del (priloga A2). Pogodba je v skladu s SZ-1 in je izpolnjena.

7. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in to naložilo v plačilo toženi stranki.

8. Dejstvo, da ima tožena stranka podstrešno stanovanje, na delitev stroškov glede fasade, ne vpliva. Nenazadnje je treba povedati, da je fasada na zunanji strani stavbe in ne na notranji strani oziroma po zidovih podstrešnega stanovanja. Fasada pokriva celo stavbo.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe materialnega prava in pravilno razlagalo pogodbo med pravdnimi strankami, pri tem pa ni zagrešilo nobenih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožnica ni priglasila pravdnih stroškov, tožnik pa tudi ne stroškov za odgovor na pritožbo, zato je ta del izreka odpadel.