Jedro

Tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju ni izplačala plače, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati plačo za september in oktober 2012 v vsakokratnem znesku 748,10 EUR bruto ter mu po obračunu in plačilu pripadajočih dajatev izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; da mu je dolžna izplačati nadomestilo za prevoz na delo in za prehrano med delom za mesec september 2012 v znesku 135,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila in nadomestilo za prevoz na delo in za prehrano med delom za mesec oktober 2012 v znesku 24,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 dalje; da mu je dolžna obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 770,69 EUR bruto ter mu po obračunu in odvodu davkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2012 pred 2. 7. 2012. V III. točki izreka je s sklepom, ki prav tako ni pod pritožbo, zaradi umika dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo plače za avgust 2012 ter stroškov prevoza na delo in prehrane med delom, postopek ustavilo. V IV. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in toženi stranki naložilo, da za tožnika povrne stroške postopka v znesku 332,20 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kot to izhaja iz IV. točki izreka izpodbijanega dela sodbe.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje prič A.A. in B.B., v obravnavanem obdobju zaposlenih pri toženi stranki, ki bi lahko izpovedala o tem, kdaj je tožnik dejansko prenehal z delom pri toženi stranki. Namesto tega je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožnika o tem, da naj bi delo pri toženi stranki opravljal vse do 10. 10. 2012 in posledično napravilo napačen zaključek o tem, da mu tožena stranka dolguje plačo in druge dajatve tudi za mesec oktober 2012. Prav tako bi priči lahko izpovedali o posojilu v višini 750,00 EUR, ki je bilo v resnici akontacija plače, zato je neutemeljen tudi zahtevek tožnika za izplačilo plače za september 2012. Dejansko stanje je glede na to nepopolno ugotovljeno, zato tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje z navodilom, da prvostopenjsko sodišče izvede dokaz z zaslišanjem prič. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, poleg tega pa je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da naj bi sodišče prve stopnje z opustitvijo zaslišanja predlaganih prič A.A. in B.B. storilo v pritožbi smiselno zatrjevano bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka navedeni priči predlagala za zaslišanje v zvezi z ugotavljanjem tega, če se je tožnik na delo in z dela prevažal v službenem kombiju, ki je bil v lasti tožene stranke, ne pa v zvezi z datumom dejanskega prenehanja opravljanja dela tožnika pri toženi stranki. Tožena stranka v postopku sicer tudi ni podala nobenih navedb v zvezi s tem, kdaj naj bi tožnik dejansko prenehal z delom pri toženi stranki. Glede na to so pritožbene navedbe tožene stranke o dejanskem prenehanju opravljanja dela tožnika neupoštevna pritožbena novota (člen 337/1 ZPP). To pa pomeni, da z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem obeh prič sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, saj se dokazi izvajajo le za ugotavljanje zatrjevanih (in spornih) dejstev.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tudi pritožbena navedba tožene stranke o tem, da naj bi posojilo, ki ga je po zatrjevanju tožene stranke ta izročila tožniku, dejansko pomenilo akontacijo plače, o čemer naj bi vedela izpovedati priča A.A., pritožbena novota. Iz navedb tožene stranke v postopku je namreč jasno razvidno, da je tožena stranka zatrjevala (in to dokazovala z zaslišanjem priče A.A.), da je sporni znesek predstavljal posojilo, ki ga je tožena stranka dala tožniku in ki naj bi se pobotalo s tožnikovo plačo, pri čemer naj bi s takšnim pobotanjem izrecno soglašal tudi tožnik. Tudi te pritožbene novote pritožbeno sodišče z ozirom na člen 337/1 ZPP ni moglo upoštevati, saj tožena stranka ni z ničemer izkazala, da tega dejstva ni mogla navesti pravočasno, torej do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz člena 286/4 ZPP.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka tožniku za september in oktober 2012 ni niti obračunala niti izplačala plače, pri čemer ji od 10. oktobra 2012 dalje (iz podatkov spisa je razvidno, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 31. oktobra 2012) ni več zagotavljala niti dela niti se ni želela s tožnikom pogovarjati. Zato jo je tožnik prijavil tudi inšpektoratu za delo. Ob upoštevanju zgoraj ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati pripadajočo plačo v bruto višini 748,10 EUR (ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med tožnikom in toženo stranko; A2-B1), od tega zneska odvesti predpisane dajatve in tožniku izplačati ustrezen neto znesek za navedena meseca, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki z ozirom na drugi odstavek 134. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Tožena stranka v postopku ni predložila v spis nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožniku za vtoževana meseca obračunala in izplačala pripadajočo plačo oz. vsaj del te plače. Tožena stranka je sicer navajala, da naj bi se s tožnikom dogovorila, da mu bo izročila posojilo v višini 750,00 EUR, ki naj bi se pobotalo z njegovo plačo, vendar je sodišče ob upoštevanju 136. člena ZDR utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala pogojev, pod katerimi bi bilo mogoče pobotati tožnikovo plačo ali zadrževati njeno izplačilo.

Tožnik je v postopku vtoževal tudi izplačilo nadomestila za prevoz in prehrano v znesku 135,00 EUR za september 2012 in v znesku 24,50 EUR za oktober 2012, ki jih tožena stranka po višini niti ni prerekala, kot jih ne prereka niti v pritožbi. Glede navedeno je sodišče prve stopnje po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožniku utemeljeno prisodilo tudi vtoževana zneska iz naslova povrnitve stroškov za prevoz na delo in prehrano za meseca september 2012 in del meseca oktobra 2012, kot je to vtoževal. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožniku prisodilo vtoževani regres za letni dopust za leto 2012. Tožena stranka je v zvezi z vtoževanim regresom v postopku zatrjevala le, da je tožnik upravičen le do sorazmernega dela regresa iz razloga, ker mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 10. 2012. Z ozirom na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki že od 8. 11. 2011 (navedbe obeh strank v postopku, izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj za tožnika - A4), je potrebno ugotoviti, da je tožnik na podlagi 161. člena ZDR pridobil pravico do izrabe celotnega letnega dopusta in ne le do sorazmernega letnega dopusta (na podlagi 162. člena ZDR). Glede na navedeno je bila dolžna tožena stranka tožniku na podlagi 131. člena ZDR izplačati celotni pripadajoči regres za leto 2012 in ne le sorazmerni del le-tega, pri čemer je neto znesek regresa zapadel v plačilo 2. 7. 2012 (in ne prej, kot je to vtoževal tožnik), kar je sicer pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (člen 131/2 ZDR).

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljana razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).