Jedro

Ker tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da ji ni bila dana možnost, da se še pred izdajo izpodbijane odločbe izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in na katerih temelji izpodbijana odločitev, torej tudi o ugotovitvah Inšpektorata RS za infrastrukturo, Inšpekcije za energetiko in rudarstvo, je sodišče presodilo, da je tožbeni ugovor bistvenih kršitev določb postopka utemeljen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za infrastrukturo št. 0142-6/2016/25 (00931606) z dne 15. 10. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo A., d. d. (v nadaljevanju A., d. d.), kot investitorju gradbenih del na podlagi delno enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98-SR/VM z dne 19. 4. 2000 ter dopolnilno enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98 SR/HČ z dne 19. 11. 2003, ki ju je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, odmerila plačilo rudarske koncesnine za 744.997,31 m3 proda, ob izvajanju gradbenih del, in sicer v znesku 255.057,28 EUR (1. točka izreka); v 2. in 3. točki izreka določila način plačila dajatve; v 4. točki rok za plačilo navedene dajatve; v 5. točki izreka obveznost plačila zamudnih obresti v primeru zamude ter v 6. točki izreka da posebni stroški postopka niso nastali.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je B., d. o. o. v dopisu z dne 14. 12. 2015 sporočila, da ji je 22. 12. 2015 prenehala veljati koncesijska pogodba št. 0141-53/2005, za podaljšanje katere zaradi postopka prestrukturiranja oziroma prisilne poravnave ne bo zaprosila, izjavila pa je, da bo nadaljevala z deli pri izgradnji nadomestnega ponikalnika ... za investitorja A., d. d., in sicer na osnovi delno enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98-SR/VM z dne 19. 4. 2000 ter dopolnilno enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98 SR/HČ z dne 19. 11. 2003, ki jih je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor za izvajanje gradbenih del na nadomestnem ponikalniku ... na zemljiščih parc. št. 254, 259/1, 260, 261, 262, 265, 268/1, 268/2, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278/1, 278/2, 279, 280, 281/1, 281/2, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 288/1,288/2, 290, 291,295, 296, 297, 298, 406/6, 413/5, 257/1, 266, 267, 289/1, 289/2, vse k.o. ...

3. A., d. d. je bila, kot investitorju gradbenih del na podlagi delno enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98-SR/VM z dne 19. 4. 2000 ter dopolnilno enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98 SR/HČ z dne 19. 11. 2003, dne 5. 8. 2016 s strani Ministrstva za infrastrukturo izdana začasna odločba št. 0142-6/2016/3 (00911606), s katero se je začasno odmerilo plačilo za 1.780.437,00 m3 planirano pridobljenega proda, ki se ne bo porabil v okviru gradbenih del (izgradnja nadomestnega ponikalnika ...), in sicer v znesku 586.091,37 EUR. Zoper navedeno odločbo je A., d. d. vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče RS s sodbo št. IV U 167/2016 z dne 5. 11. 2018 zavrnilo.

4. V tretji točki izreka začasne odločbe št. 0142-6/2016/3 (00911606) z dne 5. 8. 2016 je določeno, da če zavezanec v predpisanem roku ne bo priglasil dejanskih količin pridobljene mineralne surovine, je treba izdati odločbo o plačilu rudarske koncesnine ter nato ugotoviti dejanske obveznosti. Ker A., d. d. do izdaje izpodbijane odločbe ni poročal o pridobljenih količinah, ki bi nastale pri gradnji nadomestnega ponikalnika Hoče-Slivnica, je organ za ugotovitev dejanskega stanja zaprosil Inšpekcijo za energetiko in rudarstvo, ki je dne 2. 8. 2019 z dopisom št. 06141-10/2019-4 sporočila, da je bilo na dan 31. 12. 2019 ugotovljenih 597.079,00 m3 bilančnih zalog proda. Izhodišče organa za pripravo odločbe za odmero plačila rudarske koncesnine (dejanskih obveznosti) je tako inšpekcijsko ugotovljeno dejansko stanje zalog in virov na dan 31. 12. 2019 in ocena proizvodnje iz nepriglašenega obdobja od leta 2000 do 2003. Povprečna letna proizvodnja 146.120,23 m3 na leto, se je izračunala na osnovi prijavljenih letnih proizvodenj s strani B., d. o. o. za obdobje od 2003 do 2015, ko je imel le-ta uradno koncesijo podeljeno s strani države. Ocenjuje se, da se je od leta 2000 do 2003 pridobilo še približno 438.360,69 m3 proda. V odločbi za odmero plačila rudarske koncesnine so upoštevane le dejansko ugotovljene količine mineralne surovine, t.j. 744.997,31 m3 proda (dejansko ugotovljene količine pa dobimo kot razliko med: 3.680.000,00 m3 (količino ocenjeno iz gradbenega dovoljenja) - 1.899.563,00 m3 (količino prijavljeno s strani B., d. o. o.) - 597.079,00 m3 (stanjem zalog na dan 31. 12. 2019) - 438.360,69 m3 (količino ocenjeno za obdobje od 2000 do 2003) - 744.997,31 m3)).

5. Odločitev je oprta na prvi in drugi odstavek 92. člena Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 14/14 - uradno prečiščeno besedilo in 61/17 - GZ; v nadaljevanju ZRud-1) ter določbo drugega odstavka 52. člena Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uradni list RS, št. 91/11 in 57/13; v nadaljevanju Uredba), **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

6. Tožeča stranka v tožbi, ki jo vlaga na podlagi 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Kot zmotnega ocenjuje zaključek, da je zavezanec za plačilo pridobljene mineralne surovine. Tožena stranka je prezrla določbo prvega odstavka 3. člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZDARS) iz katere izhaja, da je tožeča stranka zgolj zastopnik investitorja Republike Slovenije. Sklicuje se na postopek ureditve nadomestnega ponikalnika Hoče-Slivnica, v okviru katerega sta bili izdani delno enotno dovoljenje in dopolnilno enotno dovoljenje, ki je potekal v zvezi s pridobivanjem zemljišč in drugih nepremičnin za potrebe izgradnje avtoceste Slivnica - Pesnica in gradnjo nadomestne gramoznice za družbo B., d. o. o. K pridobitvi zemljišč za to gradnjo se je zavezala Republika Slovenija (v njenem imenu in za njen račun tožeča stranka) s pogodbo in skladno z Odlokom o ureditvenem načrtu za razširitev gramoznice ... pridobiti dovoljenje za gradnjo (prvi odstavek 2. člena Pogodbe). Prav tako tožeča stranka ni uporabljala izkopanega gramoznega materiala, ampak je material za sekundarni namen graditve (poraba materiala za proizvodnjo gradbenih agregatov) uporabljala družba B., d. o. o., kar je bil tudi namen uporabe tega materiala, ki je bil (v smislu prvega odstavka 92. člena ZRud-1) določen v drugi alineji točke I. 3. izreka delnega enotnega dovoljenja. Nepremičnine, ki jih je tožeča stranka pridobila in v zvezi s katerimi sta bili pridobljeni omenjeni gradbeni dovoljenji, so v lasti Republike Slovenije in tako pri teh nepremičninah tudi sicer ne gre za nepremičnine, ki so bile pridobljene v zvezi z gradnjo avtocest, pa niso bile v celoti uporabljene za njihovo izgradnjo ali niso v celoti potrebne za upravljanje in vzdrževanje avtocest in ki bi jih tožeča stranka upravljala v svojem imenu in za svoj račun (tretji odstavek 3. člena ZDARS). Pri teh nepremičninah tudi ne gre za nepremičnine, na katerih bi tožeča stranka imela lastninsko pravico na podlagi tretje alineje 14. člena ZDARS-1.1 Glede na vse navedeno je upravni organ z izpodbijano odločbo napačno zaključil, da je bila tožeča stranka investitor gradbenih del na podlagi delnega enotnega dovoljenja in dopolnilnega enotnega dovoljenja, saj je bila v postopku njune izdaje zgolj zastopnik Republike Slovenije. Upoštevaje navedeno tožeča stranka ni zavezanec po drugem odstavku 2. členu ZRud-1, zato je izpodbijana odločba napačna in nezakonita. Tožeča stranka je z vsemi zgornjimi ugotovitvami tudi seznanila toženo stranko, ki je z dopisom št. 3711-7/2011/380-00211728 z dne 1. 6. 2018 v celoti pritrdila ugotovitvam in stališčem tožeče stranke.

8. Kot je upravni organ v izpodbijani odločbi ugotovil, je bila tožeči stranki kot investitorju gradbenih del že izdana začasna odločba, na podlagi katere je bil sprožen upravni spor pri krajevno pristojnem oddelku Upravnega sodišča Republike Slovenije, ki pa je s sodbo opr. št. IV U 167/2016 z dne 5. 11. 2018 razsodilo, da se tožba zavrne. Tožeča stranka s tem v zvezi dodatno pojasnjuje tudi, da je bil v okviru tega postopka sodišču posredovan odgovor na tožbo tretjega s strani družbe B., d. o. o. (zdaj: "v stečaju"), ki je prav tako pojasnila, da soglaša z argumentacijo tožeče stranke, da je Pogodbo (o ureditvi odškodninskih razmerij in gradnji ponikalnika) sklenila v imenu in za račun Republike Slovenije.

9. Upravni organ je v izpodbijani odločbi pravilo iz drugega odstavka 92. člena ZRud-1 (v zvezi s prvim odstavkom 92. člena ZRud-1) razlagal na način, da bi naj določal, da je zavezanec za plačilo za enoto pridobljene nekovinske mineralne surovine oseba, ki je kot investitor navedena v gradbenem dovoljenju. ZRud-1 ne vsebuje definicije investitorja. Tudi gradbeni predpisi, ki so bili veljavni v času izdaje obeh gradbenih dovoljenj, Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO)2 in Zakon o graditvi objektov iz leta 2002 (v nadaljevanju ZGO-1)3 pojma investitorja bodisi niso izrecno opredeljevali, bodisi so ga opredeljevali kot pravno ali fizično osebo, ki naroči graditev objekta, ali ki jo sam izvaja (točka 4.1 prvega odstavka ZGO-1), nikakor pa ne izključno kot osebo, ki je bila kot investitor opredeljena v gradbenem dovoljenju. Šele Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ),4 ki je bil uveljavljen 1. 6. 2018, pod pojmom investitorja, ki ga uporablja, razume udeleženca pri graditvi objektov, ki vloži zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja ali prijavi gradnjo, jo naroči ali jo za lastne potrebe izvaja sam (11. točka prvega odstavka 3. člena GZ), pri čemer pa niti ta definicija ne določa, da je investitor (lahko) zgolj tisti, ki je kot tak označen v gradbenem dovoljenju. Upravni organ je po prepričanju tožeče stranke tako upravičen in hkrati zavezan izvesti dokazni postopek, v katerem bi moral ugotoviti, kdo je dejanski investitor. Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je tožena stranka očitno napačno uporabila materialno pravo, ko je v postopku izdaje izpodbijane odločbe izhajala iz napačne razlage pojma investitorja po drugem odstavku 92. člena ZRud-1 in kot investitorja napačno opredelila tožečo stranko, posledično pa je napačna tudi odločitev, da je tožeča stranka zavezanec za plačilo rudarske koncesnine.

10. Tožena stranka je v postopku izdaje izpodbijane odločbe tudi bistveno kršila določbe postopka, ker tožeči stranki ni omogočila, da bi uveljavila pravico do izjave. Za preveritev dejanskega stanja je zaprosila Inšpekcijo za energetiko in rudarstvo, ker tožeča stranka naj ne bi poročala o pridobljenih količinah, ki bi nastale pri gradnji ponikalnika. V konkretnem primeru je bil v okviru upravnega postopka izveden poseben ugotovitveni postopek, v katerem tožeča stranka ni imela možnosti sodelovati in podajati izjav o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Zaradi kršitve pravice do izjave v postopku je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Če bi namreč tožena stranka tožeči stranki omogočila, da se izjavi, bi ta že v postopku pred toženo stranko in še pred izdajo izpodbijane odločbe pojasnila in dokazala, da tožeča stranka ni bila investitor po delnem enotnem dovoljenju in dopolnilnem enotnem dovoljenju, predvsem pa bi pojasnila in dokazala, da je še pred izdajo izpodbijane odločbe skladno s tretjim odstavkom 66. člena GZ prijavila spremembo investitorstva po delnem enotnem dovoljenju in dopolnilnem enotnem dovoljenju ter je investitor tudi formalno postala Republika Slovenija. Tožeča stranka bi toženi stranki morala predložiti dopis št. 7.0.1./2019-FH-104, ki ga je na Ministrstvo za okolje in prostor (Direktorat za prostor, graditev in stanovanja - Sektor za dovoljenja) poslala dne 26. 9. 2019, in s katerim je tožeča stranka na podlagi tretjega odstavka 66. člena GZ obvestila upravni organ o tem, da je prišlo do spremembe investitorstva. Sprememba investitorstva nastane že s prijavo spremembe in upravni organ o tem ne izda posebne odločbe (kot je to veljalo po prej veljavni ureditvi).

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navedbe tožeče stranke, kot neutemeljene prereka. Sklicuje se na obrazložitev začasne odločbe št. 0142-6/2016/3 (00911606) z dne 5. 8. 2016, ki je postala pravnomočna, saj je Upravno sodišče RS s sodbo št. IV U 167/2016-25 z dne 5. 11. 2018 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper njo, ter s predmetno tožbo napaden0 odločbo št. 0142-6/2016/25 (00931606) z dne 15. 10. 2019. Dodatno pojasnjuje, da je dne 21. 12. 2015 prejela dopis B., d. o. o. z dne 14. 12. 2015, v katerem je bila med drugim obveščena, da bo B., d. o. o. nadaljeval z deli pri izgradnji nadomestnega ponikalnika ... za investitorja A., d. d. in da se bodo dela izvajala na osnovi delno enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98-SR/VM z dne 19. 4. 2000 ter dopolnilnega enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98 SR/HČ z dne 19. 11. 2003, ki ju je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor.

12. Na osnovi teh navedb in še vedno pravno veljavnih gradbenih dovoljenj za izgradnjo nadomestnega ponikalnika ..., je bil organ tožene stranke v skladu z ZRud-1 zavezan izdati odločbo. Ker tožeča stranka ni izkazala, da je bila na podlagi gradbenih dovoljenj pridobljena mineralna surovina porabljena pri gradnji, je tožena stranka dne 5. 8. 2016 izdala začasno odločbo št. 0142- 6/2016/3 (00911606) z dne 5. 8. 2016, ki je po odločitvi Upravnega sodišča RS postala pravnomočna, zato je tožena stranka bila dolžna izdati tudi izpodbijano odločbo št. 0142-6/2016/25 z dne 15. 10. 2019, s katero je tožeči stranki naložila plačilo rudarske koncesnine.

13. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo tožeče stranke, da je prezrla določbe prvega odstavka 3. člena ZDARS, ker slednji ne ureja in ne določa pogojev za izkoriščanje mineralnih surovin, temveč je to predmet ureditve ZRud-1 kot lex specialis, kar je razvidno iz 1. člena tega zakona. Tožena stranka tako vztraja, da gre v predmetni situaciji za razmerja na podlagi specialnega zakona, torej ZRud-1 in ne ZDARS, zato je v tem smislu popolnoma brezpredmeten tudi dopis Direktorata za kopenski promet št. 3711-7/2011/380-00211728 z dne 1. 6. 2018, ki ga je za toženo stranko izdala druga notranja organizacijska enota Ministrstva za infrastrukturo, ki ni pristojna za področje rudarstva. Prav tako tožena stranka ne sledi navedbam tožeče stranke, da je sprožila postopek za spremembo gradbenega dovoljenja. Toženi stranki ni bil predložen noben dokaz, da je tožeča stranka skladno s tretjim odstavkom 66. člena Gradbenega zakona prijavila spremembo investitorstva po delnem enotnem in dopolnilnem dovoljenju. Po uveljavitvi zadnje spremembe gradbenega zakona so upravni organi namreč izdajali potrdila, če je prišlo do spremembe investitorja. Takšno potrdilo je tožena stranka prejela v neki drugi zadevi in ga zgolj primeroma prilaga kot dokaz njenim navedbam.

14. Glede navedb tožeče stranke, da ji v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila dana možnost do izjave, pa tožena stranka pojasnjuje, da je bila tožeča stranka, kot investitor, sama zavezana sporočiti količine mineralne surovine, ker je tožena stranka ta podatek potrebovala za odmero rudarske koncesnine. Ker tožeča stranka tega podatka ni sporočila, je bila tožena stranka primorana pozvati rudarsko inšpekcijo, da ugotovi dejansko stanje na ponikalniku. Tožena stranka pa pri tem ne more slediti navedbam tožeče stranke, ki trdi, da ji v postopku ni bila dana možnost izjave, saj je imela s tožečo stranko več usklajevalnih sestankov, na katerih je bila povsem jasno obrazložena problematika, predstavljene pa so bile tudi možne rešitve. Navedeno je razvidno tudi iz upravnega spisa, ki ga predmetnemu odgovoru na tožbo prilaga tožena stranka. Kot dodaten argument, da je bila tožeča stranka seznanjena s celotno problematiko in je imela tekom postopka tudi več možnosti, da se v postopku izjavi, je nenazadnje šteti tudi dejstvo, da je tožeča stranka zoper predhodno izdano začasno odločbo vložila pravno sredstvo, v katerem je lahko podala svoje argumente in se izjavila o ugotovitvah tožene stranke, ki so bile podlaga tudi za izdajo izpodbijane odločbe št. 0142-6/2016/25 z dne 15. 10. 2019. 15. V predmetni zadevi pa je pomembno tudi, da je Upravno sodišče s sodbo št. IV U 167/2016-25 z dne 5. 11. 2018 zavrnilo tožbo zoper začasno odločbo, kar pa pomeni, da pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe št. 0142-6/2016/25 z dne 15. 10. 2019 ni sporna oziroma ne bi smela biti sporna, saj se z napadeno odločbo odloča samo o dejanskih količinah, s katerimi je tožeča stranka razpolagala izven porabe pri sami gradnji.

16. V okviru že predhodno omenjenih usklajevalnih sestankov s tožečo stranko tožena stranka pojasnjuje, da je na nekaterih od teh sodelovala tudi druga organizacijska enota Ministrstva za infrastrukturo, Direktorat za kopenski promet, ki je tožeči stranki dne 1. 6. 2018 izdala dopis št. 3711-7/2011/380-00211728, katerega tožeča stranka poskuša prikazati na način, da je plačila koncesnine oproščena. Tožena stranka temu nasprotuje, saj to iz navedenega dopisa ni razvidno, niti ga v tem smislu ni mogoče interpretirati. Področje upravljanja z mineralnimi surovinami po določbah 38. člena Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1) spada v pristojnost Ministrstva za infrastrukturo, naloge pa se izvajajo v okviru Direktorata za energijo. Ministrstvo za infrastrukturo je torej tisti organ, ki v imenu Vlade RS za Republiko Slovenijo odmerja tudi plačilo koncesnine, tožena stranka pa meni, da bi lahko plačila rudarske koncesnine zavezanko opravičila kvečjemu le Vlada RS oziroma v njenem imenu Ministrstvo za infrastrukturo, kar pa v predmetni zadevi zagotovo ni bilo narejeno. V kolikor bi bila tožeča stranka oproščena plačila koncesnine, bi tožena stranka o tem odločila z odločbo, takšna odločba o oprostitvi plačila koncesnine pa nikoli ni bila izdana. Tožena stranka na podlagi zgornjih navedb in obširnega pojasnila, ki se nanaša na sam dopis št. 3711-7/2011/380-00211728 vztraja, da je bilo postopanje organa pravilno in zakonito in da je pravilna in zakonita tudi izpodbijana odločba, zato sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

17. Odgovor na tožbo je sodišču poslala tudi prizadeta stranka v tem upravnem sporu, Občina Hoče-Slivnica, ki prereka vse navedbe tožeče stranke, razen tistih s katerimi se izrecno strinja. Pojasnjuje, da je do leta 2015 prejemala izplačilo rudarske koncesnine skladno z ZRud-1 od družbe B., d. o. o., na podlagi odločb, ki jih je izdajala Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, po navedenem datumu pa občina ni prejela nobene koncesnine več. V celoti se pridružuje vsem navedbam, ki jih je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo z dne 20. 12. 2019. 18. Tožeča stranka v 1. pripravljalni vlogi ponovno pojasnjuje, da v času izdaje odločbe ni bila več formalni investitor po predpisih o graditvi objektov, saj je še pred izdajo izpodbijane odločbe, skladno z določbo 66. člena GZ prijavila spremembo investitorstva delnega enotnega dovoljenja in dopolnilnega enotnega dovoljenja in je investitor tudi formalno postala Republika Slovenija. Investitor se spremeni že s prijavo spremembe in upravni organ o tem ne izda posebne odločbe (kot je to veljalo po prej veljavni ureditvi). Sklicevala se je na že priloženi dopis št. 7.0.1./2019-FH-104, ki ga je Ministrstvu za okolje in prostor (Direktorat za prostor, graditev in stanovanja - Sektor za dovoljenja) poslala 26. 9. 2019, s to vlogo pa je sodišču posredovala še dopis Ministrstva za okolje in prostor št. 35101-788/2019/6 z dne 14. 2. 2020 (Potrdilo o podani izjavi o spremembi investitorstva), ki dokazuje spremembo investitorstva pred izdajo izpodbijane odločbe. Navedenega dokaza ni mogla priložiti tožbi, ker v času vložitve tožbe z njim še ni razpolagala. Potrdilo o podani izjavi o spremembi investitorstva je namreč s strani Ministrstva za okolje in prostor po vztrajnem pozivanju prejela šele 24. 2. 2020. 19. Tožena stranka v odgovoru na 1. pripravljalno vlogo tožeče stranke navaja, da dokaza o formalni spremembi investitorstva v času izdaje izpodbijane odločbe ni bilo, zato se je napadena odločba izdala ustreznemu zavezancu, na podlagi gradbenega dovoljenja, ki se je v času izdaje odločbe še vedno glasil na tožečo stranko. Prav tako meni, da je nesprejemljivo obveznosti pravnomočnih odločb (začasna odločba št. 0142-6/2016/3 (00911606) z dne 5. 8. 2016) prenesti kar na tretjega (v tem primeru Republiko Slovenijo), in to zgolj s formalno spremembo investitorstva, ker je potrebno upoštevati tudi določbe prvega člena ZDARS.

**Oprava glavne obravnave**

20. Sodišče je v zadevi 15. 9. 2023 opravilo narok za glavno obravnavo in v dokazne namene vpogledalo in prebralo vse listine upravnega spisa priloženega sodnemu spisu ter priloge tožeče stranke A1-A27, tožene stranke B1-B7 ter prizadete stranke C1. 21. Sodišče je zavrnilo predlagane dokaze, ki se nanašajo na posamične vpoglede v listine, ki so sestavni del upravnega spisa v katerega listine je vpogledalo v okviru dokazne presoje. Prav tako je zavrnilo vpogled v izpis iz zgodovinskega sodnega/poslovnega registra za družbo B., d. o. o. - v stečaju; Uredbo o lokacijskem načrtu za odsek avtoceste Slivnica - Pesnica, Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine Maribor za območje mestne občine Maribor za obdobje 1986 - 2000 in družbenega plana mesta Maribor za obdobje 1986 - 1990, v letu 1998, v zvezi z razširitvijo gramoznice ... za nadomestni ponikalnik; Pogodba o ureditvi odškodninskih razmerij in gradnji ponikalnika z dne 9. 2. 1999, izpiske iz zemljiške knjige za nepremičnine z naslednjimi ID znaki parcela 705 254, parcela 705 259/1, parcela 705 260, parcela 705 261, parcela 705 262, parcela 705 265, parcela 705 268/1, parcela 705 268/2, parcela 705 269, parcela 705 270, parcela 705 271, parcela 705 272, parcela 705 273, parcela 705 274, parcela 705 275, parcela 705 276, parcela 705 277, parcela 705 278/1, parcela 705 278/2, parcela 705 279, parcela 705 280, parcela 705 281/1, parcela 705 281/2, parcela 705 282, parcela 705 283, parcela 705 284, parcela 705 285, parcela 705 286, parcela 705 287, parcela 705 288/1, parcela 705 288/2, parcela 705 290, parcela 705 291, parcela 705 295, parcela 705 296, parcela 705 297, parcela 705 298, parcela 705 406/6, parcela 705 413/5, parcela 705 257/1, parcela 705 266, parcela 705 267, parcela 705 289/1 in parcela 705 289/2, ker gre za dokazila, ki za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantna.

22. Tožeča stranka je vztrajala pri tožbi in navedla, da novih navedb nima.

23. Tožena stranka je vztrajala pri odgovoru na tožbo in navedla, da v zadevi ni prišlo do spremembe investitorja, prav tako ni prišlo do spremembe gradbenega dovoljenja, izpodbijana odločba pa je bila izdana po pravnomočnosti začasne odločbe, v zadevi pa ni sporno, da tožeča stranka ni sporočala o pridobljenih količinah.

**K I. točki izreka:**

24. Tožba je utemeljena.

25. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na določbi 92. člena ZRud-1 (pridobitev mineralne surovine ob izvajanju gradbenih del in melioraciji) (Uradni list RS 61/2010 do vključno 61/2017-GZ-v)5, ki določa obveznost investitorja gradbenih del v zvezi z uporabo mineralne surovine ob izvajanju gradbenih del. Ob upoštevanju določbe 92. člena ZRud-1 je v obravnavani zadevi ključna ugotovitev, da je Ministrstvo za okolje in prostor dne 19. 4. 2000 izdalo delno enotno dovoljenje št. 350-03-55/98-SR/VM in Ministrstvo za okolje, prostor in energijo dne 19. 11. 2003 dopolnilno enotno dovoljenje št.350-03-55/98 SR/HČ, v katerih je v 1. točki izreka kot investitor gradbenih del6 določen A., d. d. in v tej zvezi tožbeni ugovor, da je tožena stranka A., d. d., tožečo stranko v tem upravnem sporu, nepravilno opredelila kot investitorja gradbenih del. 26. Tožeča stranka tožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava utemeljuje z določbo 3. člena ZDARS, veljavnega v času izdaje obeh gradbenih dovoljenj in ugotovitvi, da je šlo pri izgradnji nadomestnega ponikalnika ... za umeščanje avtoceste v prostor, ob upoštevanju katerega bi morala biti kot investitor določena (upoštevana) Republika Slovenija.

27. Sodišče zaradi jasnosti obrazložitve te sodbe pojasnjuje, da je bila ob upoštevanju določbe 92. člena ZRud-1, določbe 7. člena Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo ter Sklepa o določitvi vrednosti točke za odmero rudarske koncesnine 5. 8. 2016 izdana začasna odločba št. 0142-6/2016/3 (00911606), s katero je bilo tožeči stranki, kot investitorju gradbenih del, na podlagi enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98-SR/VM z dne 19. 4. 2000 in dopolnilnega enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98-SR/HČ z dne 19. 11. 2003, začasno odmerjeno plačilo za 1.780.437,00 m3 pridobljenega proda, ki se ne bo porabil v okviru gradbenih del, in sicer v znesku 586.091,37 EUR (1. točka izreka); določeno, da mora A., d. d. ministrstvu priglasiti dejansko količino pridobljenih mineralnih surovin, ki jih bo pridobil v okviru gradbenih del iz 1. točke obeh dovoljenj po preteku leta v katerem je izvajal gradbena dela, najkasneje do 30. januarja naslednjega leta (2. točka izreka); da v kolikor A., d. d. v tem roku ne bo priglasil dejanskih količin pridobljene mineralne surovine se mu bo izdala odločba o plačilu za količino iz 1. točke izreka te odločbe do ugotovitve dejanske obveznosti in da vse stroške ugotavljanja dejanske obveznosti nosi investitor (3.točka izreka) in v 4. točki izreka, da se parametri za odmero plačila dejanskih količin pridobljene mineralne surovine iz 2. točke usklajujejo s predpisom, ki ureja plačilo za rudarsko pravico. Navedena začasna odločba je bila predmet presoje naslovnega sodišča, ki je 5. 11. 2018 s sodbo IV U 167/2016 zavrnilo ugovor tožeče stranke, da ni zavezanec za plačilo. Sodišče je v zadevi IV U 167/2016 izhajalo iz ugotovitve, da uporaba določbe drugega odstavka 92. člena ZRud-1 temelji na podatku enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98-SR/VM z dne 19. 4. 2000 in podatku iz dopolnilnega enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98-SR/HČ z dne 19. 11. 2003, ki sta bili dani investitorju A., d. d. za gradnjo nadomestnega ponikalnika ..., na zemljiščih parc. št. 254, 259/1, 260, 261, 262, 265, 268/1, 268/2, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278/1, 278/2, 279, 280, 281/1, 281/2, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 288/1, 288/2, 290, 291, 295, 296, 297, 298, 406/6, 413/5, 257/1, 266, 267, 289/1 in 289/2, vse k.o. ...

28. Sodišče se je torej v zadevi IV U 167/2016 opredelilo do spornega vprašanja v zvezi z vlogo A., d. d. pri pridobitvi enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98-SR/VM in dopolnilnega enotnega dovoljenja št.350-03-55/98 SR/HČ, za kateri tožeča stranka tudi v obravnavanem upravnem sporu zatrjuje, da ju je pridobila kot zastopnik Republike Slovenije, ki je imel pravni položaj investitorja, in tožeči stranki pojasnilo, da sta bili "delno enotno dovoljenje, št. 350-03-55/98-SR/VM z dne 19. 4. 2000, ter dopolnilno enotno dovoljenje, št. 350-03-55/98SR/HČ z dne 19. 11. 2003, izdani v okviru postopkov oziroma nalog tožeče stranke na podlagi določbe prej citiranega 3. člena ZDARS, v zvezi z gradnjo avtoceste Slivnica-Pesnica" in pojasnilo tudi, da "ne dvomi v pravilnost in resničnost utemeljitve tožeče stranke, ki se nanaša na postopek v zvezi s pridobivanjem zemljišč za nadomestno ponikalnico in obveznost tožeče stranke, da skladno s svojimi pooblastili na podlagi 3. člena ZDARS pridobi ustrezno prostorsko dokumentacijo in dovoljenja za posege v prostor, ki bo takšno gradnjo omogočila, vendar ne glede na to ugotavlja, da določitev zavezanca za plačilo 1.780.437,00 m3 pridobljenega proda, ki se ne bo porabil v okviru gradbenih del, in sicer v znesku 586.091,37 EUR, temelji na določbi drugega odstavka, v zvezi s prvim odstavkom 92. člena ZRud-1. Ker torej določba drugega odstavka 92. člena ZRud-1 toženo stranko izrecno zavezuje k spoštovanju določitve investitorja v izdanem gradbenem dovoljenju, po presoji sodišča drugačna določitev zavezanca za plačilo za pridobljeno enoto mineralne surovine, ne glede na specifičen položaj tožeče stranke v postopkih iz prej citiranega 3. člena ZDARS, ni mogoča."

29. V obravnavani zadevi torej sodišče, zato ker se tako (pravnomočna) odločitev v zadevi IV U 167/2016, kot odločitev v obravnavani zadevi nanaša na isto pravno podlago, določbo 92. člena ZRud-1 in isto delno enotno dovoljenje št. 350-03-55/98-SR/VM z dne 19. 4. 2000 ter dopolnilno enotno dovoljenje št. 350-03-55/98SR/HČ z dne 19. 11. 2003, v katerih je kot investitor določena tožeča stranka, ugotavlja, da ni utemeljenega razloga za odstop od mnenja glede pravilne uporabe materialnega prava in pravilnosti določitve zavezanca za plačilo porabljene mineralne surovine izraženega v zadevi IV U 167/2016. 30. Sodišče tako v obravnavani zadevi tožeči stranki pojasnjuje, da na presojo sodišča, ali je tožeča stranka v odločbi izpodbijani v tem upravnem sporu, št. 0142-672016/25 (00931606) z dne 15. 10. 2019, pravilno določena kot zavezanec za plačilo, naloge in pooblastila določena v določbi 3. člena ZDARS na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tožena stranka je namreč ob upoštevanju določbe 92. člena ZRud-1 vezana na določitev investitorja v delnem enotnem dovoljenju št. 350-03-55/98-SR/VM z dne 19. 4. 2000 ter dopolnilnem enotnem dovoljenju št. 350-03-55/98SR/HČ z dne 19. 11. 2003. Iz navedenega razloga sodišče kot neutemeljenega zavrača tožbeni očitek nepravilne uporabe materialnega prava, ki temelji na nepravilni določitvi zavezanca za plačilo za enoto pridobljene mineralne surovine.

31. V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbeni ugovor, da tožeča stranka v času izdaje odločbe ni bila več formalni investitor po predpisih o graditvi objektov, ker je še pred izdajo izpodbijane odločbe, skladno z določbo 66. člena GZ, prijavila spremembo investitorstva delnega enotnega dovoljenja in dopolnilnega enotnega dovoljenja in je investitor tudi formalno postala Republika Slovenija.

32. Sodišče tožeči stranki pritrjuje, da je skladno z določbo tretjega odstavka 66. člena GZ, veljavnega v času izdaje v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, bila pri izvajanju gradnje, v času veljavnosti gradbenega dovoljenja dopustna sprememba investitorja7, pod pogoji določenimi v navedeni določbi, torej prijavi spremembe investitorja pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve.

33. Sodišče na podlagi listin predloženega upravnega spisa ugotavlja, da tožena stranka s podatkom o spremembi investitorja v času izdaje izpodbijane odločbe ni razpolagala, zato v nadaljevanju pritrjuje stališču tožene stranke v tožbi in nadaljnjih vlogah (z dne 2. 6. 2020), da je bila izpodbijana odločba pravilno izdana zavezancu iz 92. člena ZRud-1, torej investitorju iz obeh gradbenih dovoljenj. Na drugačno stališče sodišče ne more vplivati niti zatrjevanje tožeče stranke, da je že 26. 9. 2019 (dopis št. 7.0.1./2019-FH-104 ) organ, Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev in stanovanja, Sektor za dovoljenja, obvestila o spremembi investitorja za gradnjo nadomestnega ponikalnika ... Gre namreč za obvestilo s katerim tožena stranka, kot je sodišče že ugotovilo, pred izdajo izpodbijane odločbe ni razpolagala, torej se do tega dokaza, ki bi ga po presoji sodišča morala toženi stranki v skladu z določbo 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)8 predložiti tožeča stranka, ni mogla izreči (presoditi njegove dokazne vrednost).

34. Prav tako na drugačno stališče sodišča ne vpliva sodišču predloženo Potrdilo o podani izjavi o spremembi investitorstva (2) Ministrstva za okolje in prostor št. 35101-788/2019/6 z dne 14. 2. 2020, ki ga je tožeča stranka sodišču predložila kot prilogo vlogi z dne 13. 3. 2020 in pojasnila, da je potrdilo pridobila šele 24. 2. 2020, torej po vložitvi tožbe. Navedeno potrdilo, ki potrjuje prejem dopisa iz predhodne točke obrazložitve, namreč iz enakih razlogov, kot je sodišče že pojasnilo v predhodni točki obrazložitve, ne more vplivati na drugačno določitev zavezanca na podlagi določbe 92. člena ZRud-1, pri čemur pa se sodišče v obravnavani zadevi ne opredeljuje do dokazne vrednosti tega potrdila v smislu določbe tretjega odstavka 66. člena GZ.

35. Sodišče ugotavlja tudi, da je bilo vprašanje pravilne določitve investitorja, tema sestanka med tožečo in toženo stranko že 28. 9. 2018, kjer je bilo izpostavljeno vprašanje prenosa gradbenega dovoljenja na novega investitorja9 in na katerem je tožena stranka skladno z načelom iz 7. člena ZUP poučena o možnosti iz tretjega odstavka 66. člena GZ. Iz listin upravnega spisa nadalje ne izhaja, da je tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe zatrjevala, da je v skladu z določbo 66. člena GZ izvedla postopek spremembe investitorja, torej je tožbeni očitek, da v postopku pred izdajo odločbe ni bilo pravilno ugotovljeno kdo je dejanski investitor, neutemeljen.

36. V nadaljevanju pa je sodišče presojalo tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ki ga je tožeča stranka utemeljevala z navedbo, da ji pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo omogočeno podati izjave. V ugotovitvenem postopku je namreč dejansko stanje zalog in virov na območju nadomestnega ponikalnika, po ugotovitvi tožene stranke, da tožeča stranka ni poročala o pridobljenih količinah, ki so nastale pri gradnji ponikalnika, ugotavljala Inšpekcija za energetiko in infrastrukturo, ki je podatke posredovala toženi stranki, na te podatke pa je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo.

37. Sodišče na podlagi listin upravnega spisa ugotavlja, da je tožeča stranka z dopisom št. 0142-6/2016/22 (00931606) z dne 2. 2. 2019 zaprosila Inšpektorat RS za infrastrukturo, Inšpekcijo za energetiko in rudarstvo, za preveritev dejanskega stanja zalog in virov na območju gradnje nadomestnega ponikalnika na zemljiščih k.o. Slivnica (nekdanji pridobivalni prostor ...). Iz navedenega dopisa izhaja, da A., d. d. v predpisanem roku ni priglasil dejanskih količin pridobljene mineralne surovine v skladu z začasno odločbo št. 0142-6/2016/3 (00911606) z dne 5. 8. 2016, zato je treba izdati odločbo o plačilu koncesnine in ugotoviti dejanske obveznosti. Za preveritev dejanskega stanja zalog in virov na območju nadomestnega ponikalnika Hoče-Slivnica je zato tožena stranka zaprosila inšpektorat. Slednji je 2. 8. 2019 z dopisom št. 06141-10/2019-4 toženo stranko obvestil o stanju zalog in virov mineralnih surovin v pridobivalnem prostoru gramoznice ... Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je izpodbijana odločba oprta na podatke o bilančnem stanju zalog proda v višini 597.079,00 m3 na dan 31. 12. 2019, torej podatek, ki ga je toženi stranki posredoval Inšpektorat RS za infrastrukturo, Inšpekcijo za energetiko in rudarstvo, ter podatke za oceno stanja iz nepriglašenega obdobja, za leti 2000 do 2003, ki jo je organ oprl na izračun povprečne letne proizvodnje 146.120,24 m3 na leto, izračunano na osnovi prijavljenih letnih proizvodnje s strani B., d. o. o. za obdobje 2003 do 2015 in oceno, da je bilo v letih 2000 do 2003 pridobljeno še približno 438.360,69 m3 proda, upoštevana pa je bila tudi dejansko ugotovljena količina mineralne surovine 744.997,31 m3. Dne 15. 10. 2019 izdana izpodbijana odločba, je torej odločitev o odmeri plačila rudarske koncesnine v bistvenem delu, ki vpliva na izračun sporne obveznosti, oprla na dejansko stanje ugotovljeno s strani Inšpekcije za energetiko in rudarstvo.

38. Iz sodišču priloženih listin upravnega spisa ne izhaja, da bi tožena stranka tožečo stranko obvestila o ugotovitvah Inšpektorata RS za infrastrukturo, Inšpekcije za energetiko in rudarstvo, niti o drugih postavkah, ki vplivajo na izračun obveznosti, kot to izhaja iz določbe 9. člena ZUP.10 Navedena določba je namreč namenjena obrambi stranke, ki ima možnost oporekati v ugotovitvenem postopku ugotovljenim dejstvom, ki bodo vplivala na odločitev. Funkcija zaslišanje stranke je torej v varstvu položaja stranke v upravnem postopku in strankam omogoča dialog z organom, ki se mora do strankine izjave dane v skladu s tem načelom izreči v obrazložitvi akta. Dejansko uresničitev tega načela v upravnem postopku pomeni, da ima stranka pravico izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na njen pravni položaj; pravico udeleževati se ugotovitvenega in dokaznega postopka in izpodbijati ugotovitve in navedbe organa ter drugih udeležencev v postopku. Organ je tisti, ki mora stranko pozvati k izjavi in takšno povabilo izkazati v listinah upravnega spisa. Zaslišanje stranke ni potrebno samo v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker so organu pomembna dejstva znana ali so verjetno izkazana, ali pa jih lahko ugotovi na podlagi uradnih podatkov in evidenc ter splošnih znanih dejstev, ali ker nujnost ukrepanja terja takojšnjo odločitev. V obravnavani zadevi je tožena stranka izvedla posebni ugotovitveni postopek, kjer izjema - odstop od načela zaslišanje stranke ne velja, torej bi morala tožena stranka tožečo stranko pozvati k izjavi in ji predložiti ugotovitve Inšpektorata RS za infrastrukturo, Inšpekcije za energetiko in rudarstvo in druge podatke (predvsem tiste, ki temeljijo na oceni organa), na katere je oprla svojo odločitev.

39. Ker tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da ji ni bila dana možnost, da se še pred izdajo izpodbijane odločbe izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in na katerih temelji izpodbijana odločitev, torej tudi o ugotovitvah Inšpektorata RS za infrastrukturo, Inšpekcije za energetiko in rudarstvo, je sodišče presodilo, da je tožbeni ugovor bistvenih kršitev določb postopka utemeljen. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je bila tožeča stranka sama zavezana k posredovanju podatkov o količini mineralne surovine in neprerekana trditev, da tožeča stranka teh podatkov ne glede na naloženo obveznost v začasni odločbi toženi stranki ni posredovala. Prav tako na drugačno odločitev v zvezi s kršitvijo pravice do zaslišanja stranke ne more vplivati navedba tožene stranke, da je bila tožeča stranka seznanjena z vsemi dejstvi na podlagi katerih je bila izdana izpodbijana odločba, tako na podlagi srečanj na usklajevalnih sestankih, kot na podlagi obveznosti naloženih z začasno odločbo. Zapisniki sestankov in morebitni uradni zaznamki namreč ne dokazujejo uresničitve načela zaslišanja stranke, ki ga je treba povezati z ugotovitvami, na katerih v bistvenem temelji izdani upravni akt. 40. Ker tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da ji ni bila dana možnost, da se še pred izdajo izpodbijane odločbe izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in na katerih temelji izpodbijana odločitev, je sodišče izpodbijano odločbo zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka (po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1) odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo v ponovni postopek.

**K II. točki izreka:**

41. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, zato je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti tožeči stranki zahtevane stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožeči stranki v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi četrtega odstavka 3. člena tega Pravilnika je sodišče prisodilo tožeči stranki pavšalni znesek 385,00 EUR, povečan za 22% DDV, skupaj 469,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na glavni obravnavi, tožeča stranka pa je v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pripominja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena tožeči stranki po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Uradni list RS, št. 97/10 in 40/12-ZUJF. 2 Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86, Uradni list RS, št. 40/94 - odl. US, 69/94 - odl. US, 29/95 - ZPDF, 59/96, 45/99, 42/00 - odl. US, 52/00 - ZGPro, 52/00 in 110/02 - ZGO-1. 3 Uradni list RS, št. 110/02, 41/04 - ZVO-1,45/04 - ZVZP-A, 47/04, 62/04 - odl. US, 14/05 - popr., 92/05 - ZJC- B, 93/05-ZVMS, 111/05 - odl. US, 126/07, 108/09, 61/10 - ZRud-1,20/11 - odl. US, 57/12, 101/13 - ZDavNepr, 110/13, 19/15, 61/17-GZ, 66/17-odl. US. 4 Uradni list RS, št. 61/17 in 72/17 - popr. 5 (1)Če se ob izvajanju gradbenih del na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega po predpisih, ki urejajo graditev objektov, ali melioraciji na podlagi odločbe, izdane po zakonu, ki ureja kmetijska zemljišča, predvideva pridobitev nekovinske mineralne surovine, se ta surovina uporabi pri gradnji oziroma melioraciji pod pogoji, določenimi v gradbenem dovoljenju ali odločbi o melioraciji, način uporabe take mineralne surovine pa mora biti določen v izreku dovoljenja ali odločbe. 2)Če se nekovinska mineralna surovina, pridobljena pri gradbenih delih iz prejšnjega odstavka, ne porabi pri gradnji ali melioraciji ali če način uporabe take mineralne surovine ni določen v izreku dovoljenja ali odločbe iz prejšnjega odstavka, veljajo za investitorja teh del glede plačila za pridobljeno enoto mineralne surovine določbe tega zakona in predpisov, ki urejajo način določanja plačila rudarske koncesnine. 6 Nadomestni ponikalnik ... na zemljišču parc. št. 254, 259/1, 260, 261, 262, 265, 268/1, 268/2, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278/1, 278/2, 279, 280, 281/1, 281/2, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 288/1,288/2, 290, 291,295, 296, 297, 298, 406/6, 413/5, 257/1, 266, 267, 289/1, 289/2, vse k.o. Slivnica. 7 Pri izvajanju gradnje je v času veljavnosti gradbenega dovoljenja dopustna sprememba investitorja, pri čemer je treba spremembo prijaviti pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve. Novi investitor prevzame pravice in obveznosti dotedanjega investitorja po tem zakonu. 8 140. člen. 9 Zapisnik sestanka z dne 28. 9. 2018. 10 Preden se izda odločba je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so obvezna za odločbo (zaslišanje stranke).