Jedro

Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Tej razlagi se v celoti podrejajo ugotovljene dejanske okoliščine, ki so nastale najkasneje 3. 7. 2006. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje sicer tudi ugotavljalo in se nanašajo na nadaljnje dogodke, predvsem vložitev nasprotne tožbe tožnika (7.9.2006), ki ji je bilo nato ugodeno dne 6. 6. 2013 in neuspešna poplačila v izvršilnem postopku (ustavljen dne 28. 12. 2017), glede na razlago materialnega prava, niso odločilna.

Neutemeljene so trditve, da je ugovor zastaranja nemoralen. Tožnik izrazito enostransko in zelo pretirano ocenjuje ravnanje toženca ter ga neutemeljeno vrednoti z očitkom, da je med njima: "še naprej obstajalo mandatno razmerje, ki temelji na zaupanju, tega pa je toženec zlorabljal.". Toženec kot pooblaščenec tožnika je že dne 7. 9. 2006 vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval tudi povrnitev zneska: "iz naslova neupravičene obogatitve zaradi neutemeljene unovčitve bančne garancije" in temu zahtevku je bilo ugodeno v celoti s sodbo z dne 6. 6. 2013.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval plačilo 152.759,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2018 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Tožnik je dolžan tožencu plačati pravdne stroške v znesku 8.901,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje tožnik. V uvodu pritožbe poudarja, da v tem postopku od toženca zahteva povrnitev škode, ki je tožniku nastala zato, ker toženec kot tožnikov odvetnik - pooblaščenec ni vložil tožbe na podlagi izdane začasne odredbe, v posledici te kršitve pa je tožnik moral plačati 59.582,92 EUR glavnice, ker se je sprostila z začasno odredbo sicer zadržana bančna garancija. S tem protipravnim ravnanjem toženca pa se je tožnik seznanil šele decembra 2015, ko je prokurist tožnika, v preteklosti pa direktor, A. A. prejel sklep državnega tožilstva, v katerem je bilo navedeno, da odvetnik ni vložil tožbe v opravičilo začasne odredbe. Razen tega se je šele v letu 2018 ugotovilo, da tožnik niti v izvršbi zoper B. d.o.o. ne bo poplačan, tožba v tej zadevi pa je bila vložena novembra 2018. Nato povzema razloge sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je nato sodišče ugodilo ugovoru zastaranja in v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Tako citira povzetek navedb tožnika iz točke 9 obrazložitve sodbe. V nadaljevanju obsežno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in da je v celoti spregledalo izpovedbo A. A. ter ni odgovorilo na številne pomembne navedbe tožnika v zvezi s tem, kako in kdaj se je tožnik seznanil z nedopustnim ravnanjem toženca in posledično škodo. Ob naštevanju teh navedb še posebej izpostavlja, da je toženec po unovčeni garanciji celo zagotavljal, da bo vse uredil in tako dejansko tožnika odvračal od ukrepanja v smeri preverjanja ali je bila kakšna napaka in s tem od vložitve odškodninskega zahtevka oziroma tožbe. Toženec je le pavšalno navedel, da bi naj tožnik vedel, kaj pomeni razveljavitev začasne odredbe. Če bi tožnik to vedel, ne bi šel nemudoma v odvetniško pisarno vprašati, kaj to pomeni, in če bi mu tedaj toženec kakorkoli nakazal, da je naredil napako, zaupanja v njegovo delo ne bi bilo več. Sodišče ni podalo dokazne ocene izpovedbe A. A. niti v delu, ko je opisal, da je nemudoma šel do toženca v X., da ni vedel, kaj se dogaja, da ga je zgrabila panika in da ga je toženec prepričeval, da se unovčitev garancije ne bo zgodila. Tudi dejstvo, da je tožnik še naprej sodeloval s tožencem, logično dokazuje, da tožnik za strokovno napako ni vedel. Tožnik poudarja, da je po poklicu strojni tehnik, ni pravnik in nima teh znanj, zato je tudi pooblastil odvetnika za zastopanje. Šlo je za prve postopke, s katerimi ni imel izkušenj in niti ne začasnimi odredbami, zato je sodišče uporabilo prestrogi kriterij, da bi kot sposoben dober gospodarstvenik moral prepoznati posledice ravnanj toženca. Sodišče bi moralo uporabiti kriterij povprečnega državljana ali povprečnega podjetnika, ki nima pravne službe in pravne podpore, niti pravnega znanja in prav zato pooblasti pravnega strokovnjaka. Sodišče se ni izreklo o tem, kakšna je bila odvetnikova, torej toženčeva dolžna skrbnost. Sodišče je spregledalo, da je njuno razmerje temeljilo na zaupanju, sodišče v navedbah tožnika in izpovedbi A. A. ne more najti niti ene same neskladnosti, nelogičnosti, neprepričljivosti in njegova ravnanja potrjujejo to, kar trdi tožnik, da do decembra 2015, ko je bil pri odvetnici C. C., ni vedel, da je garancija bila unovčena zaradi strokovne napake toženca. Zgolj dejstvo, da je tožnik vedel, da tožba ni bila vložena in da je bila zato unovčena garancija, laik kot je A. A. še ni dolžan razumeti, da je napako naredil odvetnik, ob tem, da ni vedel, da bi morala biti vložena v določenem roku in kakšne so posledice opustitve. Ker toženec tožniku ni povedal, da je naredil napako, tožnik ni mogel vedeti za nastanek škode, kot to navaja sodišče, s tem, da je tožnik moral plačati znesek garancije, še ni vedel in ni bil dolžan vedeti, da mu nastaja škoda v civilno pravnem smislu. Sodišče ne navede katere so tiste okoliščine, ko bi tožnik moral zmanjšanje premoženja, plačilo kredita, povezati z odškodninsko odgovornostjo toženca. Tožnik izpostavlja tudi del izpovedbe priče Č. Č. in poudarja, da je sodišče iztrgalo en njen stavek, da je bil A. A. razburjen, ko je prišlo obvestilo banke, kar je sicer tudi priča A. A. sam potrdil. Logično je, da je sumil, da nekaj ni v redu, zato je tudi šel po pojasnilo k tožencu v X. Tožnik poudarja, da zaradi tega sodišče ni sledilo njegovim navedbam, da je za škodo izvedel šele 5. 1. 2018, ko je prejel sklep sodišča o ustavitvi izvršbe na premičnine oziroma, da je izvedel za nedopustno napako toženca, opustitev vložitve tožbe, pri odvetnici C. C. med 10. 12. in 14. 12. 2015. Odločitev je zmotna, sodišče pa je tudi zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje odvetnice C. C., kar je tožnik na obravnavi dne 7. 5. 2021 pravočasno grajal in posledično sodba nima razlogov o pomembnih dejstvih glede elementov odškodninske odgovornosti, to je kdaj se je oškodovanec seznanil z nedopustnim ravnanjem in nastankom škode. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni izvedlo pomembnega dokaza z zaslišanjem odvetnice, pa je tudi kršilo pravico tožnika do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zaključnem delu pritožbe (točka V) tožnik navaja razloge v zvezi z obrazložitvijo sodbe v točki 10. v zvezi z nemoralnostjo ugovora zastaranja, pri tem citira odločbe sodišč (VSC Cp 209/2003 in VSRS II Ips 108/2012). V zvezi s tem še izrecno izpostavlja, da priča A. A. ni rekel _„to, da je on rok zamudil, to mi takrat ni rekel“._ Na vprašanje sodišča je tudi izrecno zanikal, da bi ga toženec seznanil, da je naredil strokovno napako in da je toženec zlorabljal njegovo zaupanje s tem, ko mu ni povedal, da je naredil napako, da je pozabil vložiti tožbo in da ima zavarovano odgovornost. Povedal je tudi, da šele zdaj razume, da je bilo potrebno vložiti tožbo v 30 dneh, zato je zaključek sodišča, da mu je toženec leta 2006 povedal, da je zamudil rok, protispisen, s tem pa je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega ker je sodišče v celoti sledilo tožencu, čeprav so bile njegove navedbe nekonsistentne, je pavšalno zaključilo, da je toženec tožniku povedal, da je zamudil rok. Zaključki sodišča so v tem delu protispisni, pomanjkljivi, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Toženec odgovora na pritožbo ni podal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP pa je podana nadaljnja omejitev preizkusa pritožbe, saj se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Sodba sodišča prve stopnje je logična celota (povezava med konkretnim dejanskim stanjem in razlago materialnega prava), z jasno in razumljivo obrazložitvijo in zato omogoča tudi njen preizkus. V to kršitev tudi ni prerasla kršitev 8. člena ZPP (neupoštevanje metodoloških napotkov), nestrinjanje tožnika z odgovori in presojo sodišča prve stopnje zaradi njegovega subjektivnega vrednotenja, je namreč ne utemeljujejo.

7. Kršitev iz 15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP je absolutna bistvena kršitev določb postopka, vendar ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. T.i. protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstno kršitev konstituira torej zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu. V obravnavani zadevi gre za šolski primer povsem zmotnega uveljavljanja tovrstne kršitve, kajti tožnik se v pritožbi sklicuje na svojo izpovedbo (zaslišanje zakonitega zastopnika kot stranke) in sodišču prve stopnje očita, da je _„zaključek sodišča, da mu je toženec leta 2006 povedal, da je zamudil rok, je torej protispisen, gre pa za zaključek o odločilnem dejstvu, kdaj je bila tožeča stranka seznanjena s strokovno napako toženca...“_ (citirano iz 9. strani pritožbe). Sodišče prve stopnje je torej dokazno ocenilo izpovedbo stranke, nestrinjanje tožnika z dokazno oceno pa ne sodi v tovrstno absolutno bistveno kršitev določb postopka.

8. Prav tako tožniku ni bila kršeno nobeno izmed upravičenj, ki izhajajo iz pravice do izjave (8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP). Tudi za tovrstno kršitev velja že zapisano, da jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Tožnik to kršitev povezuje z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zavrne njegov dokazni predlog po zaslišanju C. C. Zaslišanje te priče je tožnik povezoval z dokazno temo, da je namreč ta priča, sicer odvetnica, priči A. A. (prokurist tožnika) šele med 10.12. in 14.12.2015 razkrila _„nedopustno napako toženca – opustitev vložitve tožbe“._ Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je ta dokazni predlog zavrnilo: _“kot nepotrebnega“_ (tč. 4. obrazložitve). Zakaj je šlo za nepotreben dokaz, pa je nato razvidno iz nadaljnje obrazložitve sodbe in sicer najprej iz tč. 9., v kateri so (tudi časovno) opredeljena odločilna dejstva, še posebej pa nato v tč. 14. obrazložitve. Takšno procesno ravnanje sodišča prve stopnje pa ustreza procesnim dolžnostim sodišč prve stopnje, da _„ustrezno obrazložijo“_ zavrnitev dokaznega predloga1. 9. Postopka ugotavljanja odločilnih dejstev (konkreten dejanski stan) ter uporabe materialnega prava (zakonski dejanski stan) se sicer vzajemno prepletata, vendar je izhodišče razlage materialnega prava in posledično tudi izreka pravne posledice, pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o odločilnih dejstvih. Katere trditve o dejstvih sodijo mednje, pa je, kot je bilo pojasnjeno, odvisno od razlage materialnega prava.

10. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva, ki se nanašajo na več civilnih postopkov, ugotavljalo na podlagi listin iz teh postopkov in jih zato opredelilo kot nesporna med pravdnima strankama (uvodni stavek tč. 6. obrazložitve). Nesporno je tako tudi dejstvo, da je sodišče s sklepom Pg 172/2002 z dne 14.6.2006 razveljavilo izdano začasno odredbo in: _“postopek zavarovanja ustavilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka zoper nobenega izmed dolžnikov ni vložila nobene tožbe oz. opravila kakšnega drugega dejanja za opravičilo začasne odredbe.“_ (citirano iz druge alineje na strani 9. obrazložitve). Osrednja in odločilna v tem postopku je namreč trditev tožnika, da toženec ni vložil tožbe, ki bi jo moral vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa o začasni odredbi, česar toženec nedvomno ni storil. Takšno ravnanje pomeni tudi kršitev pogodbene obveznosti odvetnika2. Ker pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi ugovora zastaranja, ta materialnopravna presoja (kot tudi ostalih predpostavk, ki morajo biti podane v zvezi z odškodninskimi zahtevki iz pogodbenih razmerij) za odločitev ni bistvena.

11. Odločitev sodišča prve stopnje temelji izključno na razlagi tretjega odstavka 352. člena OZ, po katerem terjatev, ki je nastala s kršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Ker je pravni temelj obveznosti med pravdnima strankama mandatna pogodba3, zanjo velja splošni petletni rok (tč. 11. obrazložitve). Zastaranje pa prične teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezen primer ni z zakonom določeno kaj drugega (tč. 12. obrazložitve; prvi odst. 336. čl. OZ).

12. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje navedbam tožnika v pritožbi, s katerimi skuša omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z odločilnimi dejstvi, ki se nanašajo na razlago določb materialnega prava o zastaranju. Tožnik v pritožbi izrazito pretirava s sklicevanjem na lastne trditve, ki jih zatrjuje (dokazuje) z izpovedbo priče A. A., slednji pa je zakoniti zastopnik tožnika. Takšno ravnanje je sicer razumljivo, saj je motivirano z željo po uspehu v postopku, vendar odločitev sodišč ne sme temeljiti na subjektivnih pričakovanjih strank. Ena izmed prvin, ki naj zagotovi _„pošteno sojenje“_, je tudi enakopravnost strank v postopku, ta pa terja, da se tudi postopek dokazovanja vodi tako, da se z uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 21. člen ZPP), predvsem pa z uporabo metodoloških napotkov ocenjevanja dokazov (8. člen ZPP), to upravičenje zagotovi obema strankama4. 13. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, tako z izborom dokaznih sredstev in njihovo dokazno oceno, oblikovalo prepričljive dejanske zaključke, torej pravilno zapolnilo konkreten dejanski stan. Ti razlogi so navedeni v tč. 14. obrazložitve in iz njih izhaja predvsem to, da so bila odločilna dejstva (tista, ki niso bila nesporna) ugotovljena na podlagi večih dokaznih sredstev, med njimi pa tudi na podlagi ocene izpovedbe priče A. A. Sodišče druge stopnje tako izpostavlja, da je sodišče prve stopnje dokazni zaključek o tem, da je prav priča A. A., kot zakoniti zastopnik tožnika, vedel za nastanek škode in sicer najkasneje:_“...dne 3.7.2006 s strani NLB d.d. obveščena o unovčitvi bančne garancije...“_, sprejelo tudi na podlagi dokazne ocene drugih dokazov, v tem primeru listine (citirano iz strani 15. obrazložitve). Že zgolj na podlagi tega dokaza, katerega pomen je povsem jasen in preprost za razumevanje, se lahko prepričljivo zagovarja odločitev, da je unovčenje bančne garancije za tožnika pomenilo, da je vedel za nastanek škode v znesku 59.582,92 €. V tej listini pa je tudi pojasnjen vzrok - razveljavitev sklepa o začasni odredbi z dne 13.6.2002 – ta sklep pa je tudi toženec poslal tožniku in sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključuje:_“...tožeča stranka pa je bila dolžna s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika poskrbeti poleg seznanitve z vsebino celotnega sklepa, torej izreka in obrazložitve, v primeru nerazumevanja vsebine, terjati pri pooblaščencu pojasnila.“_ (citirano iz strani 14. obrazložitve). In ker je v tem sklepu (Pg 172/2002 z dne 14.6.2006) v obrazložitvi zapisano, da upnik (tožnik):_“....zoper nobenega od dolžnikov tega postopka ni vložil nobene tožbe oz. opravil kakšnega drugega dejanja za opravičilo začasne odredbe.“_, je vzrok odločitve sodišča, brez uporabe kakršnihkoli dodatnih razlagalnih metod, jasno razumljiv vsakemu povprečno (tudi takšnemu brez posebnih pravnih znanj) razumnemu človeku. Priča A. A. je torej zelo dobro vedel, da toženec, takratni pooblaščenec tožnika, ni vložil tožbe, zato je prišlo do unovčitve bančne garancije v znesku (sedaj) 59.582,92 €. Prav ta znesek, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 3.7.2006, do dne 28.11.2018, v znesku 68.517,79 €, pa je tudi glavni (ne edini) predmet tožbenega zahtevka.

Tožnikova prizadevanja, da v pritožbenem postopku prikaže lastne trditve in predvsem izpovedbo njegovega zakonitega zastopnika, priče A. A., s katerimi te trditve dokazuje, kot ekskluziven, ključen tako rekoč prvovrsten dokaz5, so tudi iz navedenih razlogov neutemeljena.

14. Kot je bilo pojasnjeno že v tč. 8. obrazložitve te sodbe, pa iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhajajo tudi razlogi, zaradi katerih je zavrnilo dokazni predlog tožnika po zaslišanju odvetnice C. C. Te razloge je sodišče prve stopnje obrazložilo v tč. 14. obrazložitve sodbe. Dokazna tema dokaza z zaslišanjem navedene priče je bila trditev, da je tožnik šele med 10.12. in 14.12.2015 od te osebe izvedel, da toženec ni vložil tožbe in je ta opustitev bila vzrok unovčitve bančne garancije. To dejstvo je, zaradi materialnopravne razlage sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok pričel teči 3.7.2006, postalo nepomembno, zato je sodišče prve stopnje ta dokaz tudi pravilno zavrnilo. Takšni razlagi se pridružuje tudi sodišče druge stopnje, zato tudi pritrjuje sodišču prve stopnje, da je materialno pravo (sicer tudi del uradnega preizkusa) bilo pravilno uporabljeno.

15. Ustaljena je namreč razlaga že citiranega prvega odst. 336. člena OZ da: - _“Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.“6;_ _- „V sodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosi tožeča stranka in ne more čakati, da to ugotovi šele sodišče (Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 664/2007 z dne 28. 10. 2010, II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 1202/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 99/2011 z dne 15. 11. 2012, II Ips 449/2010 z dne 7. 11. 2013, idr.)7._ Tej razlagi se v celoti podrejajo ugotovljene dejanske okoliščine, ki so nastale najkasneje 3.7.2006. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje sicer tudi ugotavljalo in se nanašajo na nadaljnje dogodke, predvsem vložitev nasprotne tožbe tožnika (7.9.2006), ki ji je bilo nato ugodeno dne 6.6.2013 in neuspešna poplačila v izvršilnem postopku (ustavljen dne 28.12.2017), glede na razlago materialnega prava, niso odločilna. Tožnik je sicer v tem postopku, razen že omenjenega zneska glavnice in njenih zakonskih zamudnih obresti, zahteval še plačilo 18.086,89 € (znesek pravdnih stroškov, ki jih je sodišče priznalo s sklepom z dne 26.8.2013); 1.081,27 € (stroški pritožbenega postopka po sklepu z dne 16.4.2014, skupaj z izračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 401,75 €); 4.232.03 € (stroški postopka zavarovanja po sklepu z dne 16.4.2014) in 856,77 € (stroški predpravdnega zahtevka, obračunani po OT).

Sodišče prve stopnje je za vse te zneske, razen stroškov predpravdnega postopka (zanje tč. 15. obrazložitve), določilo že navedeni datum 3.7.2006 kot pričetek teka zastaralnega roka (tč. 14. obrazložitve). Takšna odločitev je pravilna, kajti tožnik je tudi te zneske vezal na očitek, da mu je škoda nastala zaradi tega, ker toženec ni vložil tožbe na podlagi sklep o izdani začasni odredbi. Tožnik pa je v pravdnem postopku tej opustitvi pripisal kot škodo ravnanja, ki izvirajo iz popolnoma drugih procesnih ravnanj in sicer pravdnih (gospodarskih) sporov, ki so bili uvedeni že v letu 2002, predvsem pa 7.9.2006 (nasprotna tožba) in to celo takšnih, v katerih je tožnik uspel zoper toženca B. d.o.o. (razen 4.232.03 € stroškov postopka zavarovanja, a o njih je bilo odločeno s sklepom že 29.8.2006). Zaradi takšnih navedb tožnika, s katerimi je utemeljeval nastanek škode in predvsem zato, ker so tudi navedbe v pritožbi osredinjene zgolj okoli očitka8, da:_“...odvetnik ni vložil tožbe v opravičilo začasne odredbe...(stran 2. pritožbe)....s tem, da je morala plačati znesek garancije zato tožeča stranka ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da ji nastaja škoda v civilnopravnem smislu..._(stran 7. pritožbe)“, se sodišču druge stopnje ni potrebno opredeljevati do vprašanj razlage tretjega in prvih dveh odstavkov 336. člena OZ.

16. Tožnik navedbe v pritožbi končuje z nasprotovanjem zaključku sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da je neutemeljen očitek tožnika, da je:_“ ugovor zastaranja nemoralen in nedopusten.“_ in se pri tem sklicuje na razlago v sodni praksi. Še posebej izpostavlja odločbo VSRS II Ips 108/2012, ki bi naj kot nedopusten ugovor zastaranja vrednotila takšno ravnanje, ki bi tožnika odvračala od tožbe, kar je zoper načela _„javne morale“_. Tudi v tem delu tožnik izrazito enostransko in zelo pretirano ocenjuje ravnanje toženca ter ga neutemeljeno vrednoti z očitkom, da je med njima:_“še naprej obstajalo mandatno razmerje, ki temelji na zaupanju, tega pa je toženec zlorabljal.“_. V zvezi s tem očitkom sodišče druge stopnje poudarja nesporno dejstvo, da je toženec kot pooblaščenec tožnika že dne 7.9.2006 vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval tudi povrnitev zneska_:“ iz naslova neupravičene obogatitve zaradi neutemeljene unovčitve bančne garancije“_ (druga alineja na strani 10. obrazložitve) in temu zahtevku je bilo ugodeno v celoti s sodbo z dne 6.6.2013 (tretja alineja na strani 11. obrazložitve).

Dejanski stan iz sodbe, ki jo tožnik torej citira, s predmetno zadevo zato sploh ni primerljiv. Razen tega ne v tej sodbi, pa tudi ne v drugih sodbah Vrhovnega sodišča (praviloma imajo zgolj sodbe hierarhično najvišjega sodišča v državi pomen _„ustaljene sodne prakse“_) ni bil ugotovljen obstoja takšnih okoliščin, zaradi katerih bi bil ugovor zastaranja opredeljen kot v nasprotju z _„javno moralo“_9. Institut zastaranja namreč zasleduje tudi več legitimnih ciljev, saj se z njim varuje najprej ožji interes strank (na eni strani terja aktivno ravnanje upnika, dolžnika pa varuje pred zahtevki, ki izvirajo iz oddaljene preteklosti) in širši interes skupnosti, saj pravna varnost zahteva, da se pravna razmerja, po preteku določenega časa, več ne spreminjajo10. Ugovor zastaranja je toženec torej lahko uveljavljal, pri tem pa je tudi bil uspešen, kot izhaja iz odločitve sodišča prve stopnje.

17. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ocenjuje, da je pritožba tožnika v celoti neutemeljena, zato jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (355. člen ZPP).

18. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 Npr. odločba USRS, Up-677/19 z dne 12. 3. 2020, tč. 16. obrazložitve. 2 VSRS Sodba II Ips 80/2018 z dne 7.6.2018, jedro:_“Pri ravnanju zavarovanca tožene stranke ni šlo (le) za zmotno pravno naziranje, kot zatrjuje revidentka, ampak za ravnanje, ki ne ustreza standardu profesionalne skrbnosti. Odvetnik je tako s podajo neučinkovitega odstopa od pogodbe, ki se ga je celo zavedal, kot tudi z zamudo prekluzivnega roka iz 480. člena OZ ravnal v nasprotju s standardom dobrega strokovnjaka.“._ 3 VSRS Sodba II Ips 80/2018 z dne 7.6.2018 tč. 10:_“ Odvetnikova odškodninska odgovornost pomeni posebno vrsto civilnopravne odgovornosti, ki se rešuje v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti ter splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo, in ki jo kot lex specialis dopolnjujejo pravila Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Statut), Kodeksa poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Kodeks). OZ civilno odgovornost za škodo, ki jo odvetnik povzroči stranki pri svojem delu, ureja po pogodbenem temelju (mandat), osrednje vprašanje njegove odgovornosti pa je standard dolžne skrbnosti. Odvetnik praviloma ne prevzame obveznosti za uspeh; njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja.“_ 4 Npr. odločba US Up-460/14 z dne 5. 3. 2015, tč. 6. obrazložitve. 5 Npr._:“Sodišče v navedbah tožeče stranke in izpovedbi A. A. ne more najti ene same neskladnosti, nelogičnosti, neprepričljivosti, njegova ravnanja so življenjsko logična in sprejemljiva in potrjujejo izključno to, kar trdi tožeča stranka: da do decembra 2015, ko je A. A. bil pri odvetnici C. C., ni vedela, da je garancija bila unovčena zaradi strokovne napake toženca.“ (citirano iz strani 7. pritožbe)._ 6 Npr. VSRS sodba II Ips 357/2011 z dne 17.7.2014. 7 VSRS Sodba II Ips 41/2011 z dne 15.5.2014. 8 V pritožbi so sicer povsem pavšalno in obrobno opisana tudi nadaljnja ravnanja:“Odvetnikovo ravnanje, ko ni vložil tožbe, na katero je bil napoten s sklepom o začasni odredbi, in ko potem ni vložil predloga za začasno odredbo niti kazenske ovadbe, kot je zahtevala stranka, niti ni vlagal pospešitvenih sredstev oziroma ni vložil nobene urgence....“, ki jih tožnik očitno uporablja le v podkrepitev teze, da je toženec „ves čas trajanja mandatnega razmerja, torej vse do 10.12.2015, zlorabljal zaupanje tožeče stranke.“. 9 Ne v zadevi II Ips 108/2012 z dne 30.10.2014 in tudi ne v zadevi 272/99 z dne 6.10.2000 tožniki s sklicevanjem na oviro _„javne morale“_ niso bili uspešni; zadeva II Ips 11/2008 z dne 10.9.2012 pa je povsem specifična (t.i. _„izbrisani“_) in ta odločba je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015, ki poudarja:_“Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, namreč lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.“._ 10 Npr. odločba US Up-849/14 z dne 27. 9. 2018, tč. 41. obrazložitve.