Jedro

Obvestilo o prenehanju delovnega razmerja je po presoji revizijskega sodišča ugotovitveni sklep. S tem obvestilom je bilo ugotovljeno, da traja delovno razmerje tožniku do izteka odpovednega roka, določenega v 2. točki sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ta sklep pa ima naravo konstitutivnega akta, saj je bilo z njim odločeno o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se kot neutemeljena zavrne pritožba tožeče stranke zoper izrek o zavrnitvi tožbenega zahtevka za znesek 116.484,00 SIT s pripadki proti toženi stranki in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek N.B., da sta mu toženi stranki C. in S. dolžna izplačati razliko odpravnine v znesku 116.484,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje in mu povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da v sporni zadevi pasivna legitimacija obeh toženih strank ni podana. Prvotožena stranka je s tem, da je izplačala tožniku odpravnino v višini, kot ji je po socialnem programu priznalo Ministrstvo, to je 170.640,00 SIT, izpolnila svojo obveznost do tožnika. Pri drugotoženi stranki tožnik ni bil nikoli v delovnem razmerju. Za izpolnitev obveznosti plačila razlike v odpravnini je po pravni presoji sodišča prve stopnje zavezana Ž., pri kateri je tožeči stranki zaradi nujnih operativnih razlogov na podlagi določila 36. e člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 popravek 2/94 - ZDR) prenehalo delovno razmerje.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in je spremenilo sodbo prvostopnega sodišča tako, da je k plačilu premalo plačane odpravnine zavezalo prvotoženo stranko C. Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožnik po določbi 5. točke sklepa o prenehanju delovnega razmerja v času odpovednega roka uresničeval pravice pri prvotoženi stranki. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in vzdržalo v veljavi odločitev prvostopnega sodišča glede zavrnitve tožbenega zahtevka proti drugotoženi stranki.

Proti tej pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je prvotožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke navedenega zakonskega določila. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavezalo k plačilu razlike odpravnine prvotoženo stranko, pri kateri tožnik ni bil v delovnem razmerju, ampak v času odpovednega roka le na čakanju. Tožniku je kot trajno presežnemu delavcu v skladu s programom razreševanja presežkov delavcev, ki ga je sprejela Ž., pri njej prenehalo delovno razmerje. Del odpravnine, ki jo je tožnik že prejel in jo je zagotovilo Ministrstvo, je izplačala prvotožena stranka le kot izvajalka socialnega programa. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljene in obrazložene. Prvotožena stranka bistveno kršitev določb pravdnega postopka sicer formalno zatrjuje, vsebinsko pa je ne pojasnjuje, opredeli jo kot zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da materialno pravo v izpodbijani sodbi ni bilo pravilno uporabljeno. Po ugotovitvah obeh sodišč, na katera je revizijsko sodišče vezano, je tožniku, kateremu ni bilo mogoče zagotoviti dela, na podlagi sklepa Ž. št. 41/47 z dne 23.7.1993 v skladu s prvim odstavkom 36. e člena Zakona o delovnih razmerjih prenehalo delovno razmerje po preteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa. Tožnik je bil za čas odpovednega roka napoten na čakanje na delo v C. kot novo ustanovljeno družbo z omejeno odgovornostjo.

Inštitut čakanja na delo opredeljuje 30. člen Zakona o delovnih razmerjih v primeru začasnega prenehanja potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu, ki trajajo šest mesecev ali manj, delovno razmerje pa delavcu ne preneha. Čakanje na delo je povezano s pravico do nadomestila plače v višini določeni s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, vendar najmanj v višini zajamčenega nadomestila plače (4. alinea drugega odstavka). Drugih pravic in obveznosti delavcev na čakanju zakon ne ureja. Zato se pravice in obveznosti delavcev na čakanju na delo - zlasti tiste, ki se nanašajo na obveznosti delati na svojem ali drugem delovnem mestu, izrabi letnega dopusta delavca - lahko uredijo s splošnim aktom.

Za trajno presežnega delavca zakon inštituta čakanja na delo ne pozna. Določba prvega odstavka 36. e člena Zakona o delovnih razmerjih daje delavcu, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela, pravico do odpovednega roka šestih mesecev, v katerem mu teče delovno razmerje in zavarovalna doba za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Med odpovednim rokom delavec lahko po odločitvi delodajalca dela in ima plačo po dejanskem delu, ali ne dela in ima pravico (prvi odstavek 36. f člena) do mesečnega nadomestila plače v višini, kot jo določa kolektivna pogodba oziroma splošni akt, najmanj pa v višini zajamčenega nadomestila plače (80 % zajamčene plače). V času trajanja odpovednega roka lahko torej delodajalec delavcu zagotovi delo ali pa ne in delavec "čaka" na prenehanje delovnega razmerja.

Obe sodišči sta šteli za dokazano, da je bil tožnik za čas odpovednega roka napoten na čakanje v namensko podjetje - C. Po določbi 5. člena sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je izdala Ž. 23.7.1993, se je tožnik vključil v izvajanje socialnega programa in uresničeval pravice v omenjenem centru. Prvotožena stranka je z obvestilom št. 123/94 z dne 6.6.1994 sporočila tožniku, da mu preneha delovno razmerje dne 10.6.1994 in da mu pripada odpravnina za 16 let dela v znesku 170.640,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je temu obvestilu dalo značaj konstitutivnega akta, čeprav gre, po presoji revizijskega sodišča, za ugotovitveni sklep. S tem obvestilom je bilo ugotovljeno, da traja delovno razmerje tožniku do izteka odpovednega roka, določenega v skladu z zakonom v 2. točki sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ta sklep pa ima naravo konstitutivnega akta, saj je bilo z njim odločeno o prenehanju delovnega razmerja tožniku, torej o spremembi z Ž.

obstoječega pravnega razmerja in njenih pravnih posledicah. Z obvestilom pa je bil nastop teh posledic le ugotovljen.

To pomeni, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni ugotovljena dejanska podlaga, ki bi upravičevala materialnopravno presojo, da je prvotožena stranka zavezana k izplačilu razlike odpravnine tožeči stranki. Pri tem ne gre prezreti določbe 4. točke sklepa o prenehanju delovnega razmerja št. 41/47, v kateri je izrecno določeno, da ima tožnik pravico do odpravnine v skladu z zakonom. Določbo 5. točke omenjenega sklepa pa je v kontekstu ureditve inštituta "čakanja na delo" razlagati v smislu prej omenjenih tožnikovih pravic in obveznosti, ki jih ima v tem času (pozivu na delo, izraba letnega dopusta) iz naslova odreditve oziroma napotitve na čakanje. Drugačno stališče sodišča druge stopnje je zmotno.

Prav tako je zmotno stališče, da bi bila drugotožena stranka oproščena izpolnitve obveznosti zgolj iz razloga, ker tožnik pri njej ni bil v delovnem razmerju. Obe sodišči sta prezrli, da bi njena obveznost lahko imela zakonito podlago v eventuelnem pravnem nasledstvu. Ker pa ta del pravnomočne sodbe ni bil izpodbijan z revizijo tožeče stranke, se revizijsko sodišče z neutemeljenostjo tega stališča ni smelo ukvarjati, zadošča le opozorilo.

Sodišče druge stopnje bi ob uveljavljani dejanski podlagi tožbenega zahtevka, ob ugotovljeni vsebini tožnikove napotitve na čakanje v C. in odločbi o prenehanju delovnega razmerja tožniku v Ž. moralo tožnikovo pritožbo zoper prvotoženo stranko zavrniti kot neutemeljeno, odločitev sodišča prve stopnje ob tožbenem zahtevku zoper drugo toženo stranko pa preizkusiti v okviru določila 370. oziroma 373. člena ZPP. Z izpodbijano odločitvijo pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče v mejah pooblastila iz prvega odstavka 395. člena ZPP ugodilo utemeljeni reviziji prvotožene stranke in sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da je vzdržalo v veljavi odločitev prvostopnega sodišča o stroškovni zavrnitvi tožbenega zahtevka proti prvotoženi stranki.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.