Jedro

Subrogacija v smislu 1. odstavka 939. člena ZOR pomeni zgolj enak položaj zavarovalnice, kot bi bil položaj oškodovanca, v kolikor bi sam uveljavljal povrnitev škode od povzročitelja oziroma njegove zavarovalnice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 3.točki izreka spremeni tako, da se plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I-Plg 15/99 z dne 26.1.1999 razveljavi v 1. točki izreka za znesek 60.701,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1999 do plačila in v 2. točki izreka sklepa za stroške v višini 16.600,00 SIT in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 36.000,00 SIT pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi plačilni nalog Okrajnega (pravilno Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Plg 15/99 z dne 26.1.1999 v 1. točki izreka za znesek 60.701,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1999 dalje do plačila in v 2. točki izreka sklepa za stroške v višini 16.400,00 SIT (1.točka izpodbijane sodbe). V preostalem delu je prvostopno sodišče plačilni nalog razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je sodišče naložilo v plačilo 9.900,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del prvostopne sodbe je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno temu pa razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče vezano v tem postopku (1. odstavek 458. člena ZPP), je razvidno, da je za razjasnitev pravnega položaja pravdnih strank v konkretnem razmerju potrebno upoštevati različne položaje vseh štirih subjektov, iz katerih izhaja razmerje med pravdnima strankama. Ti subjekti so: 1. oškodovanec, 2. zavarovalnica oškodovanca (tožeča stranka) na podlagi sklenjenega kasko zavarovanja, 3. povzročitelj škode in 4. njegova zavarovalnica (tožena stranka) na podlagi sklenjenega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Med temi subjekti je tako vzpostavljeno dvoje pogodbenih zavarovalnih razmerij. Materialnopravno je pravilno sklicevanje prvostopnega sodišča na 1. odstavek 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) glede pravice tožeče stranke da po izpolnitvi pogodbene obveznosti z izplačilom odškodnine iz kasko zavarovanja oškodovancu na zavarovalnico preidejo vse pravice zavarovanca do višine izplačane odškodnine nasproti tistemu, ki je odgovoren za škodo. Vendar pa takšna ugotovitev še ne daje podlage za utemeljenost tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja zamudne obresti od izplačanega zneska odškodnine od dneva izplačila oškodovancu do dneva prejema plačila s strani toženca. Subrogacija v smislu 1. odstavka 939. člena ZOR pomeni namreč zgolj enak položaj zavarovalnice, kot bi bil položaj oškodovanca, v kolikor bi sam uveljavljal povrnitev škode od povzročitelja oziroma njegove zavarovalnice. Tako je potrebno oceniti navedeni položaj v trostranskem razmerju med zavarovalnico oškodovanca (katere položaj je enak položaju oškodovanca), povzročiteljem škode in njegovo zavarovalnico. V tem okviru so vzpostavljena tri razmerja in sicer: - pogodbeno zavarovalno razmerje med zavarovalnico in zavarovancem (povzročiteljem škode) iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti - odškodninsko razmerje med zavarovalnico oškodovanca (na temelju subrogacije) in povzročiteljem škode - razmerje med zavarovalnico oškodovanca in zavarovalnico povzročitelja škode iz naslova lastne pravice do odškodnine iz zavarovanja (1. odstavek 941. člena ZOR).

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je materialnopravno napačna ugotovitev prvostopnega sodišča, da gre v primeru direktnega zahtevka zavarovalnice oškodovanca do zavarovalnice povzročitelja škode za odškodninski zahtevek. Tožeča stranka ima namesto oškodovanca lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice povzročitelja, vendar to upravičenje izvira iz sklenjene zavarovalne pogodbe tožene stranke s povzročiteljem škode. Tožeča stranka tako z nastankom zavarovalnega primera (namesto oškodovanca) vstopa v pogodbeno razmerje, zato je njeno upravičenje bliže pogodbenemu kakor odškodninskemu temelju. Tožena stranka se tako upravičeno sklicuje na določbe 919. člena ZOR, ki ureja način in roke za izplačilo odškodnine, ki jo mora poravnati na podlagi sklenjenega zavarovalnega razmerja s povzročiteljem škode (glej enako stališče v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 312/98). Posledično pa to pomeni, da položaj oškodovanca (oziroma tožeče stranke kot subrogata) ni enak kadar uveljavlja zahtevek na povrnitev škode nasproti povzročitelju škode (v smislu 1. odstavka 154. člena ZOR) glede na položaj, kadar uveljavlja zahtevek na podlagi direktne tožbe po 1. odstavku 941. člena ZOR od zavarovalnice povzročitelja škode.

1. odst. 919. čl. ZOR določa, da mora zavarovalnica odškodnino plačati v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo o nastanku zavarovalnega primera. Ker se tožeča stranka v svojih navedbah sklicuje na opominjanje tožene stranke z regresnim zahtevkom z dne 19.11.1999 in ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je tožena stranka regresni zahtevek poravnala dne 2.12.1998, je tako zaključiti, da je tožena stranka svojo obveznost poravnala v okviru roka iz 1. odstavka 919. člena ZOR, zato ni bila v zamudi z izpolnitvijo, v posledici česar tožeča stranka ni upravičena do obračunanih zamudnih obresti, ki so predmet tožbenega zahtevka. Na podlagi drugačne materialnopravne ocene dejanskega stanja je sodišče tako odločilo, kot je rasvidno iz izreka te sodbe (4.tč. 358.čl. ZPP).

Odločitev o stroških pravdnega postopka in pritožbenega postopka temelji na 2. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je kot stroške postopka priglašala stroške sodnih taks, za katere pa iz spisa ni razvidno, da so ji bili v postopku na prvi stopnji (taksa za ugovor zoper plačilni nalog) odmerjeni, oziroma, da jih je plačala . Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve plačane takse za pritožbo.