Jedro

Tožeča stranka uveljavlja svoj tožbeni zahtevek na podlagi 210. člena ZOR. S tem zahtevkom tožeča stranka zatrjuje, da ima pravico na podlagi neupravičene obogatitve, torej iz civilnopravnega razmerja. Spore iz civilnopravnih razmerij na podlagi 1. člena ZPP obravnava sodišče po določbah ZPP. Sodišče druge stopnje je nepravilno uporabilo določbo 3. točke 2. odstavka 354. člena in odločilo, da je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin, vpisanih pod vl.št... k.o... z izjemo parcel št. 61 in 62 in da mu je tožena stranka dolžna izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino. Proti sodbi sodišča druge stopnje se je pritožila tožena stranka in sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka v reviziji navaja, da je temelj njenega vrnitvenega zahtevka v neupravičeni obogatitvi tožene stranke in ne v določbah Zakona o denacionalizaciji. Zakon o denacionalizaciji, kot specialen zakon ne izključuje uporabe splošnih predpisov, še posebej, če ti niso v nasprotju z njim (čl.6 ZDEN), s tem pa tudi ne določb ZOR, na katere je oprlo svojo odločitev prvostopno sodišče. Tožeča stranka zato meni, da prvostopno sodišče ni kršilo določbe tretje točke drugega odstavka 354. člena ZPP in je bilo pristojno odločati o pravdni zadevi, zaradi česar je tudi Višje sodišče v Ljubljani neupravičeno uporabilo določbo drugega odstavka 369. člena ZPP in s tem zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Tožeča stranka v reviziji tudi navaja, da je stališče drugostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni neupravičeno obogatena, v nasprotju z materialnim zakonom. Zato tožeča stranka predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in drugostopni sklep razveljavi ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naj naloži v plačilo vse stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo s pravnomočno sodbo iz leta 1993 ugotovljeno, da je nična kupna pogodba, ki se nanaša na sporne nepremičnine, sklenjena leta 1942 med tožnikovim pooblaščencem in kupcem S. S. S. S. so bile na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v I. B. leta 1948 sporne nepremičnine odvzete. V zemljiško knjigo je bila vknjižena lastninska pravica na "splošno ljudsko premoženje". Tožnik je s tožbenim zahtevkom od sodišča zahteval naj odloči, da mu je tožena stranka dolžna vrniti sporne nepremičnine, ker jih je prejela glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče druge stopnje pa je menilo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na napačno pravno podlago. Po mnenju sodišča druge stopnje so nepremičnine prešle v splošno ljudsko premoženje na podlagi zakona oziroma odločbe upravnega organa in zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka nepremičnine pridobila neupravičeno. Po mnenju sodišča druge stopnje bi bile sporne nepremičnine tožniku odvzete v vsakem primeru, zato po mnenju sodišča druge stopnje odločanje o tožbenem zahtevku ni v sodni pristojnosti.

Tožeča stranka uveljavlja svoj tožbeni zahtevek na podlagi 210. člena ZOR. S tem zahtevkom tožeča stranka zatrjuje, da ima pravico na podlagi neupravičene obogatitve, torej iz civilnopravnega razmerja. Spore iz civilnopravnih razmerij na podlagi 1. člena ZPP obravnava sodišče po določbah ZPP. Sodišče druge stopnje je nepravilno uporabilo določbo 3. točke 2. odstavka 354. člena in odločilo, da je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. S tem je sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 400. člena v zvezi z določbo 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP reviziji ugodilo. V skladu s 1. odstavkom 394. člena ZPP je s sklepom razveljavilo sklep sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.