Jedro

Tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od prisojene pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) šele od poziva za plačilo dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 1. odstavku 1. točke in 3. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: Tožena stranka je dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 1.339,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2006 dalje do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 16. 2. 2006 do 14. 6. 2006 pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 550,28 EUR, v roku osem dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 70,23 EUR, v roku osem dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 1.339,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2006 dalje do plačila (1. odstavek 1. točke izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek za razliko do višine 1.534,80 EUR (2. odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2.236,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2008 dalje do plačila (2. točka izreka) in povrniti tožniku stroške postopka v znesku 785,58 EUR v osmih dneh od prejema sodne odločbe sodišča prve stopnje, do takrat brezobrestno, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožniku v skladu z 28. členom SKPgd pripada pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Za pravdni stranki je namreč veljala Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije. Iz razlage Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije, je razvidno, da se 45. člen navedene kolektivne pogodbe, ki ureja pogodbeno kazen, ne uporablja od 1. 1. 2003 in je tako z navedenim datumom odpadla pravna podlaga za zahtevek iz naslova pogodbene kazni. Enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20. 12. 2005, opr. št. VIII Ips 237/2005, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je za odločitev o tem, ali delavcu gre pravica do odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja pomembno, ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala dne 2. 9. 2003, ko se 45. člen Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije ni več uporabljal. Sodišče prve stopnje je tako zmotno presodilo, da tožniku pripada pogodbena kazen v prisojeni višini. Prav tako pa je tudi zmotno prisodilo tožniku odškodnino v višini 2.236,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2008 dalje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je ZPIZ z odločbo z dne 4. 8. 2006 in 18. 8. 2006 tožniku ponovno priznal in pričel izplačevati nadomestilo za manjšo plačo na drugem ustreznem delu od 12. 9. 2003 dalje. Po mnenju sodišča je tožnik upravičen do zakonitih zamudnih obresti od priznanega nadomestila ZPIZ. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je zmotno, saj tožena stranka niti v tožbi, niti v nadaljnjih vlogah ni zatrjevala elementov odškodninskega delikta. Tožena stranka pa tudi ni pasivno legitimirana za plačilo obresti od nadomestil zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, saj je zavezanec za plačilo nadomestila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ, ki je tudi zavezan za izplačilo morebitnih zamudnih obresti. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je zavod ustavil izplačevanja nadomestila zaradi ravnanja tožene stranke, ki je za to zavezana plačati tudi obresti. Tožena stranka ni zavezanec za kakršnakoli izplačila, ki tožniku pripadajo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Izključni zavezanec za plačila iz tega naslova je ZPIZ, ki nosi morebitne zamudne obresti. Tožnik bi tako lahko zahtevek iz naslova obresti uveljavljal samo zoper ZPIZ. Pritožbo pa vlaga tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da je tožnik s tožbo primarno zahteval plačilo odškodnine v višini 4.039,51 EUR in pogodbene kazni v višini 1.534,80 EUR. Z vlogo z dne 7. 12. 2009 je zahtevek utesnil in zahteval iz naslova odškodnine le še 2.236,55 EUR. Zaradi navedenega bi sodišče utesnitev moralo upoštevalo v korist tožene stranke pri izračunu stroškov in uspeha v postopku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti pavšalno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo pri določitvi zakonskih zamudnih obresti od pogodbene kazni in pri odmeri stroškov postopka.

Pravna podlaga za vtoževane denarne zahtevke (plačilo pogodbene kazni in plačilo zakonskih zamudnih obresti od nadomestil ZPIZ) predstavlja pravnomočna sodna odločba, na podlagi katere je bila tožena stranka, zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 3. 9. 2003 dalje. Zaradi prenehanja delovnega razmerja je tožnik upravičen, da z reparacijskim zahtevkom od tožene stranke zahteva vse tiste prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do izplačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po 28. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji). SKPgd, ki je veljala do 30. 6. 2006 (Ur. l. RS, št. 90/2005), je določala pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v 28. členu, in sicer, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Popolnoma enako določbo je vsebovala tudi Kolektivna pogodba za cestni potniški promet (Ur. l. RS, št. 32/98 s spremembami) v 45. členu, ki je veljala v spornem obdobju. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na razlago te kolektivne pogodbe, saj določbe kolektivne pogodbe veljajo takšne kot so in jim tudi komisija za razlago ne more dati drugačnega pomena.

Za odločitev o tem, ali delavcu gre pravica do pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja, je pomembno, ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja. Če je pravna podlaga določba kolektivne pogodbe, ki velja v trenutku prenehanja delovnega razmerja, jo je pri odločitvi o tožbenem zahtevku potrebno upoštevati takšno, kot je takrat bila, ne glede na morebitne kasnejše spremembe. V konkretnem primeru je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo dne 2. 9. 2003. V tem obdobju je veljala tako Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti iz leta 1997 kot Kolektivna pogodba za cestni potniški promet iz leta 1998 s spremembami. Tudi slednja je poznala pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v 45. členu v popolnoma enaki vsebini kot SKPgd, to je, da znaša pogodbena kazen najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Tožnik s podatki o višini plače v zadnjih treh mesecih dela ni razpolagal, zato je zahteval pogodbeno kazen v višini treh minimalnih plač, kar bi mu najmanj pripadalo. Minimalna povprečna plača je bila v obdobju zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja tožnika glede na objavljen podatek (Ur. l. RS, št. 109/2002 in 72/2003) od 2. 6. 2003 do 2. 9. 2003 v višini (107.011,50 SIT) 446,55 EUR in je trikratnik povprečne minimalne plače znašal 1.339,65 EUR. To višino je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo.

Drugo pa je vprašanje, kdaj delavec lahko zahteva plačilo pogodbene kazni. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbah opr. št. VIII Ips 232/99 z dne 18. 4. 2000 in opr. št. VIII Ips 237/2005 z dne 20. 12. 2005 in številnih drugih, navedlo, da je pogoj za izplačilo pravnomočna odločba o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 71/2006 z dne 16. 2. 2006 potrjena odločitev Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 364/2005, s katero je to sodišče ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odločba o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja je torej z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča postala pravnomočna in v tem trenutku je bil izpolnjen pogoj iz 28. člena SKPgd (oziroma 45. člena panožne kolektivne pogodbe) in je torej tožnik lahko zahteval plačilo pogodbene kazni.

Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti (378. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). V 28. členu SKPgd in v 45. členu Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet ni določen rok za izplačilo pogodbene kazni v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato je bila tožena stranka ob upoštevanju določbe 299. člena OZ v zamudi od dneva predhodnega opomina, ki ga je tožnik naslovil na toženo stranko dne 15. 6. 2006 dalje (A4). Po določbi 2. odstavka 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. Tožena stranka je tako prišla tako v zamudo šele z dnem 15. 6. 2006. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od 16. 2. 2006 dalje, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od 15. 6. 2006 dalje, v presežku pa zahtevek zavrnilo, za kar je imelo podlago v 5. odstavku 358. člena ZPP.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da ni dolžna tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov nadomestil za nižjo plačo na drugem ustreznem delovnem mestu (2. točka izreka), ker tožniku navedeno nadomestilo izplačuje ZPIZ. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožniku kot invalidu III. kategorije z odločbo ZPIZ odmerjeno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 11. 9. 1999 dalje. Kot izhaja iz odločb ZPIZ z dne 4. 8. 2006 in 18. 8. 2006 (A7 in A8) je bilo tožniku dne 11. 9. 2003 ustavljeno izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače, zaradi izredne odpovedi. Ker je bilo v sodnem postopku ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznane tožniku vse pravice iz delovnega razmerja od 3. 9. 2003 dalje, je ZPIZ z odločbama z dne 4. 8. 2006 in 18. 8. 2006 ponovno priznal omenjeno nadomestilo. Dolgovane zneske je ZPIZ izplačal tožniku v enkratnem znesku, ni mu pa priznal zamudnih obresti. Tožnik je od tožene stranke tako uveljavljal plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih zneskov nadomestil za manjšo plačo na drugem ustreznem delu, ki jih ni dobil plačanih v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila v konkretnem primeru s pravnomočno sodbo ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da če te nezakonite odpovedi ne bi bilo, bi tožnik še naprej prejemal nadomestilo vsak mesec, tako pa temu ni bilo tako. Drži pritožbena navedba tožene stranke, da sama ni zavezana za plačevanje teh nadomestil, vendar je v konkretnem primeru s svojim (nezakonitim) ravnanjem povzročila škodo tožniku in mu je tako dolžna povrniti. Po določbi 169. člena OZ sodišče upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode in prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potrebna, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljive dejanja ali opustitve. V delovnih razmerjih to pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je veljalo pred izdajo razveljavljenih odločitev delodajalca. Ker se z reintegracijo vzpostavi prejšnje stanje, ima delavec v načelu pravico zahtevati vse pravice, ki bi jih imel, če bi delal. Pravni položaj delavca je torej takšen, kot da ne bi bila izdana nezakonita odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Višina zakonskih zamudnih obresti je razvidna iz izračuna (A12 - za čas od 12. 9. 2003 do 30. 6. 2006) v višini 2.235,55 EUR, kar je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek, to je od 18. 3. 2008 dalje do plačila (381. člen OZ). Sicer pa tožena stranka ni imela ugovorov na izračun zakonskih zamudnih obresti.

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, ker ni upoštevalo utesnitve tožbenega zahtevka pri izračunu stroškov in uspeha v postopku. Tožnik je s tožbo primarno zahteval plačilo odškodnine v višini 4.039,51 EUR v višini zakonskih zamudnih obresti in pogodbene kazni v višini 1.534,80 EUR. Z vlogo z dne 7. 12. 2009 je svoj zahtevek utesnil tako, da je iz naslova odškodnine (v višini zakonskih zamudnih obresti) zahteval le še 2.236,55 EUR. Ker sodišče prve stopnje utesnitve ni upoštevalo v korist tožene stranke pri izračunu pravdnih stroškov, saj bi moralo uspeh strank v postopku presojati do utesnitve, ko je tožnik uspel z manjšim delom zahtevka (64,16 %) ter nato še ločeno po utesnitvi, ko je bil uspeh tožnika 94 %, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, da jih je znižalo na 550,28 EUR (5. alinea 358. člena ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožnik dolžan povrniti del priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve 125 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV. Upoštevajoč vrednost odvetniške točke je dolžan tožnik plačati toženi stranki 70,23 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku osem dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Ker glede preostalega dela niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).