Jedro

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, predvsem 203. člen ZOR, ker sta ugotovili, da invalidnost III. kategorije ni posledica novega, nepredvidljivega zapleta, ki ga v času sklenitve poravnave ni bilo mogoče pričakovati in ki tožniku povzroča nove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nepričakovani zaplet v zvezi z gibljivostjo mezinca ni vplival na tožnikovo invalidnost, ki je posledica okoliščin, ki so bile že znane v času, ko je sklenil poravnavo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo tretjič. Pred tem je dvakrat ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku prisodilo 700.000 tolarjev za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki izvirajo še iz nesreče pri delu z dne 17.8.1989 in so glede na poravnavo z dne 10.9.1990 nova škoda. Ker pa je pritožbeno sodišče (enkrat tudi po intervenciji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije) razveljavilo izpodbijani sodbi, je sodišče prve stopnje v zadevi odločilo še tretjič. Tokrat je odločalo o zvišanem tožbenem zahtevku za plačilo 1.421.420 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti različnih zneskov od različnih datumom do plačila. V dopolnjenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je majhna deformacija, ki se kaže kot svetline v kosti v velikem delu pričakovan izid zdravljenja zlomov členkov, le zmanjšanje gibljivosti v končnem členku mezinca v intervalu od enega do pet let ni bilo mogoče predvideti in gre za nepričakovan zaplet zdravljenja poškodbe prsta. Toda zmanjšana gibljivost mezinca ne more vplivati na tožnikovo duševno trpljenje zaradi novega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Proti sodbi se je tožnik pritožil, a je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je po sklenitvi poravnave prišlo do nepričakovane zmanjšane gibljivosti mezinca desne roke za 12 %, vendar ta ne vpliva bistveno na tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; zmanjšana groba moč desnice, ki je po poravnavi privedla do invalidnosti III. kategorije in spremembe delovnega mesta, pa je obstajala že pri sklenitvi poravnave. Zato so morebitne duševne bolečine tožnika zaradi spremembe dela posledica stanja, ki je bilo predvidljivo že pri sklenitvi poravnave.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči nista pravilno ocenili izvedenih dokazov in sta napačno zaključili, da pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, čeprav se je po sklenitvi poravnave njegovo stanje bistveno poslabšalo. Meni, da gre za novo škodo in da je upravičen do odškodnine. Poudarja, da je tožnik ob sklepanju poravnave - tako kot pred nesrečo - delal na delovnem mestu vodje priprave in ni bilo predvideno, da bo uvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Dr. S. tedaj ni predvidel, da tožnik ne bo več sposoben opravljati svojega dela. Omenil je le znatne težave pri grobih prijemih, ki pa jih je z večjim trudom tožnik vendarle izvajal. Ker pa se je stanje roke poslabšalo, je bil 6.3.1992 z odločbo ZPIZ Slovenije uvrščen v III. kategorijo invalidnosti z delovnimi omejitvami in razporejen na delovno mesto strežnika mehanizacije. Revizija sodiščema prve in druge stopnje očita, da nista ocenili dopolnilnega mnenja dr. H. S. z dne 28.3.1993, da v letu 1990 ni pričakoval artrotičnih sprememb v osnovnih sklepih kazalca in sredinca, ki so se pojavile v letu 1991 in zaradi katerih je bil tožnik uvrščen v III. kategorijo invalidnosti in razporejen na lažje delovno mesto. Tudi pomanjkljivo dokazno oceno mnenj izvedenca prof. dr. V. S. jima očita, saj ima tožnik sedaj za 12 % manjšo gibljivost končnega členka mezinca in osnovna členka kazalca in sredinca nista pravilno zaraščena in so v kosti svetline. Vse to izkazuje poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, nove telesne bolečine, dodatno zmanjšanje življenjske aktivnosti in ugotovitev invalidnosti III. kategorije ter dodatni strah. Na koncu tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija zmotno meni, da je vprašanje dokazne ocene, pravilnega ocenjevanja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Toda ugotavljanje dejstev v dokaznem postopku in ocenjevanje dokazov je v resnici ugotavljanje dejanskega stanja, s katerim se ukvarjata le sodišči prve in druge stopnje. V primeru revizije, ki je izredno pravno sredstvo in ga je mogoče vložiti šele po pravnomočnosti sodne odločbe, dejanskega stanja ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker je revizija namenjena predvsem enotni uporabi procesnega in materialnega prava, revizijsko sodišče izhaja iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in sicer: - da je bil tožnik poškodovan v nesreči pri delu dne 17.8.1989; - da je 10.9.1990 sklenil poravnavo s toženo stranko; - da je tedaj prejel odškodnino za nepremoženjsko škodo, med drugim tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; - da se je od sklenitve poravnave tožnikovo zdravstveno stanje spremenilo: deloma se je gibljivost izboljšala, toda poslabšala se je gibljivost v končnem členku mezinca za 12 % ter osnovna členka kazalca in sredinca na rentgenskem posnetku nista pravilno zaraščena, v kosti so svetline; - da so svetline v kosti pogost in v velikem deležu pričakovan izid zdravljenja zlomov členkov; - da poslabšanje enega sklepa v intervalu od enega do pet let po poškodovanju ni mogoče predvideti in da gre v tem obsegu za nepričakovan zaplet zdravljenja poškodbe prsta; - da zmanjšana gibljivost mezinca v končnem sklepu malo zmanjšuje oškodovančevo možnost opravljanja nekaterih del kot so: pisanje po tastaturi z deset prstnim sistemom, igranje na klaviaturi ali na godala (česar tožnik ni navajal) ter popoln stisk pesti na mezinčevi strani. Ne vpliva pa na tožnikovo sposobnost plavanja; - da je tožnikova invalidnost III. kategorije, ugotovljena v letu 1992, posledica poškodbe v letu 1989, vendar ne zaradi zmanjšanja gibljivosti mezinca, ker tožnik v času, ko je sklenil poravnavo, prav tako ni mogel oblikovati pesti s kazalcem, sredincem in prstancem in da je imel v desnici manjšo silo stiska, predvsem pri grobih objemalnih prijemih.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, predvsem 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ki se uporablja na podlagi 1060. člena OZ, Uradni list RS, št. 83/2001), ker sta ugotovili, da invalidnost III. kategorije ni posledica novega, nepredvidljivega zapleta, ki ga v času sklenitve poravnave ni bilo mogoče pričakovati in ki tožniku povzroča nove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Nepričakovani zaplet v zvezi z gibljivostjo mezinca ni vplival na tožnikovo invalidnost, ki je posledica okoliščin, ki so bile že znane v času, ko je sklenil poravnavo.

Tožeča stranka v reviziji navaja, češ da tožnik zaradi sprememb v zdravstvenem stanju čuti hujše bolečine, strah in da duševno trpi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toda trditev o telesnih bolečinah in strahu v dejanski podlagi tožbe ni. V tožbi je izrecno navedeno, da zahteva odškodnino zaradi dodatnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Slednje pa tožnik ni izkazal v tolikšni meri, da bi opravičevala dodatno denarno odškodnino za to obliko škode. Sama invalidnost III. kategorije ni posledica manjše gibljivosti mezinca, temveč manjše grobe moči desne roke, ki je bila znana že v letu 1990. Bistvenih kršitev določb ZPP tožeča stranka ne uveljavlja.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).