25. 9. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. Z. na seji senata dne 13. septembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 246/2001 z dne 6. 12. 2001 v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 118/2001 z dne 3. 4. 2001 in s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. K 128/2000 z dne 26. 10. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah. V ustavni pritožbi in njeni dopolnitvi navaja, da se ni mogel udeležiti glavne obravnave, na katero je bil vabljen kot obdolženec. Glavna obravnava je bila kljub temu opravljena v njegovi nenavzočnosti. Pritožnik meni, da je bilo takšno ravnanje sodišča nezakonito, saj mu ni bilo omogočeno, da bi na njej sodeloval. V pritožbi navaja, da je bil leta 1996 zaslišan v Šmarju pri Jelšah, vendar se brez odvetnika ni želel zagovarjati, je pa povedal, da so obtožbe proti njemu lažen konstrukt, ki mora priti na sodišče, kjer se bo zadeva zakonito rešila. Možnost, da se udeleži glavne obravnave, mu ni bila dana kljub dosegljivosti na domačem naslovu. Poudarja, da je šel leta 2000 večkrat na svoje stroške na sodišče v Ljubljano in Škofjo Loko. Pritožnik tudi zanika, da bi storil očitana mu kazniva dejanja, in meni, da so krivične obsodbe rezultat zlonamernega in pristranskega (ne)delovanja sodišč. Zatrjuje, da mu je bilo v postopku kršeno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

2.S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ), štirih kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ. Pritožniku je bila za navedena kazniva dejanja izrečena enotna kazen deset mesecev zapora. Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo v celoti potrdilo. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnik zaradi kršitve določbe prvega odstavka 442. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP), zavrnilo, saj je ocenilo, da so bili glede na potek dogodkov izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 422. člena ZKP za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti. Vrhovno sodišče se v navedbe pritožnika, da ni kriv, ni spuščalo, saj zahteve za varstvo zakonitosti zaradi uveljavljanja zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B.

4.V 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Njena bistvena vsebina je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev o njegovi pravici (odločba Ustavnega sodišča št. Up-84/94 z dne 11. 7. 1996, OdlUS V, 184). V 29. členu Ustave so še dodatno opredeljena pravna jamstva obdolženca v kazenskem postopku, ki med drugim obsegajo tudi pravico, da se mu sodi v navzočnosti. Gre za eno temeljnih jamstev, katerega namen je, da se obdolženec lahko učinkovito brani pred dejanskimi in pravnimi vidiki obtožbe zoper njega. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi pritožnik sicer izpolnjeval z zakonom določene pogoje za uveljavitev svoje pravice, pa zaradi nezakonitega postopanja sodišča postopka te svoje pravice ne bi mogel uveljavljati. V obravnavani zadevi očitno ne gre za tak primer.

5.Iz izpodbijanih sodb Višjega in Vrhovnega sodišča izhaja, da so bili izpolnjeni pogoji iz 442. člena ZKP, pod katerimi je dopustno opraviti glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo pritožniku vabilo na glavno obravnavo 12. 10. 2000 pravilno vročeno ter da je bil v njem opozorjen, da se bo glavna obravnava opravila tudi v njegovi nenavzočnosti, če bodo za to podani zakonski pogoji. Sodišči ugotavljata, da je pritožnik po telefonu poklical sodišče dan pred glavno obravnavo 25. 10. 2000 in pojasnil, da na glavno obravnavo ne bo prišel, ker je to povezano z velikimi stroški in je o zadevi že vse povedal. Pritožnik izrecno ni predlagal preložitve glavne obravnave niti ni navedel oziroma izkazal nobenega razloga, ki bi opravičeval njegov izostanek z glavne obravnave, in je pisno opravičilo napisal šele dan po opravljeni glavni obravnavi, sodišče pa ga je prejelo 30. 10. 2000.

Pritožnik je bil zaslišan med izvajanjem posameznih preiskovalnih dejanj, kjer se je glede očitanih kaznivih dejanj branil z molkom. Ustavno sodišče ocenjuje, da sta obe sodišči v svojih sodbah izčrpno obrazložili, zakaj sta ugotovili, da je odločitev sodišča prve stopnje o sojenju v nenavzočnosti zakonita in pravilna. Glede na navedeno ni podana zatrjevana kršitev 22. člena Ustave.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer