Jedro

Sodišče mora poskrbeti, da se sredstva, odobrena za brezplačno pravno pomoč, sodišču povnejo, kadar je to mogoče. Zato mora odvetnika, ki je stranko zastopal po odločbi o brezplačni pravni pomoči, pozvati, da priglasi stroške in o njih tudi odločiti.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka in v 3. točki glede stroškov postopka spremeni tako, da se spremenjena v tem delu v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati iz naslova razlike v plači neto 33.374,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 18.263,00 SIT od 19.2.2003 do plačila, - 9.549,00 SIT od 19.3.2003 do plačila, - 5.562,00 SIT od 19.4.2003 do plačila in pristojnim institucijam od bruto zneskov za tožnika plačati predpisane davke in prispevke.

Višji zahtevek (za znesek 5.562,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2003 do plačila) se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnikove stroške postopka v znesku 13.420,00 SIT in jih plačati na račun sodišča št. 01100 - 6370501223, sklic na št. BPP 62/2003, 8 dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnikove pritožbene stroške v znesku 8.387,50 SIT in jih plačati na račun sodišča."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači za januar, februar in marec 2003 v znesku

38.236,00 SIT (pravilno: 38.936,00 SIT) neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38.936,00 SIT (pravilno 18.263,00 SIT) od 19.2.2003 do plačila, od zneska 9.549,00 SIT od 19.3.2003 do plačila in od zneska 11.124,00 SIT od 19.4.2003 do plačila.

Zavrnilo je tudi zahtevek za spremembo določbe pogodbe o zaposlitvi tako, da bo ta ustrezala izvedeniškemu mnenju in da bo osnovna plača ovrednotena s količnikom 1,20 izhodiščne plače. Glede stroškov je odločilo, da bo izdan v skladu z odločbo službe brezplačne pravne pomoči. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da ga je tožena stranka sicer pravilno razporedila na ustrezno delovno mesto v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, vendar pa zaradi razporeditve prejema nižjo plačo. Delavec zaradi invalidnosti ne sme biti prikrajšan pri plači. Zato tudi ni hotel takoj podpisati pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi morala poskrbeti za to, da bi tožnik pri ZPIZ dobil razliko, česar pa ni storila. Poleg tega je do razlike v plači prišlo že prej, devet mesecev pred ugotovitvijo invalidnosti. Predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo razlike v plači za januar, februar in marec 2003 zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil tožnik v skladu z 200. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002), ki napotuje na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur.l. RS št. 106/2000 - 108/2002) zakonito razporejen na ustrezno delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost. Nova pogodba o zaposlitvi je bila podpisana šele 14.3.2003 in sicer zaradi tožnikovega zavlačevanja. Do razlike v plači je dejansko prišlo, saj je novo delovno mesto ovrednoteno s količnikom 1,15, prejšnje pa je bilo s količnikom 1,20, vendar pa tožnik po razporeditvi ni upravičen do enake plače, kot jo je imel na prejšnjem delovnem mestu, saj se osnovna plača za posamezno delovno mesto določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se z zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja v celoti. Res je sicer, da tožena stranka tožniku na novem delovnem mestu ni dolžna izplačevati plače, kot jo je prejemal na prejšnjem delovnem mestu. Pravica do plačila nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu je pravica, ki jo delavec - invalid III. kategorije uveljavlja pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in kot izhaja iz listin v spisu, je bil postopek za odločitev o tej pravici pri ZPIZ že sprožen. Zato tožena stranka, ki je tožniku ponudila ustrezno delo in z njim sklenila novo pogodbo o zaposlitvi (ZDR-02 instituta razporeditve ne pozna več), tožniku ni dolžna izplačevati razlike v plači. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila pogodba o zaposlitvi podpisana šele 14.3.2003, kar je med strankama nesporno in da tožnik ne zahteva razlike v plači za čas od marca 2003 dalje. Po 11. členu ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom določeno drugače. V 15. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur.l. RS št. 83/2001) je določeno, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, v 21. členu pa, da je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke izjavo, da ponudbo sprejema. Stranki lahko uveljavljata pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi od njene sklenitve dalje. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu PK delavec - čistilec 14.3.2003 in iz te pogodbe izhajajoče pravice in obveznosti obe stranki lahko uveljavljata od 14.3.2003 dalje.

Pred tem je bil v veljavi sklep z dne 13.12.2002 o razporeditvi tožnika na delovno mesto voznik viličarja, s katerim mu je tožena stranka zagotavljala vse pravice, izhajajoče iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za dotedanje delovno mesto. Sklep z dne

30.12.2002 ni sklep o razporeditvi tožnika na delovno mesto PK delavec - čistilec, saj tožniku ni bil ne vročen in ne namenjen; gre le za predlog direktorja, ki je služil kot podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi.

Zato je bil do 14.3.2003, ko je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, tožnik upravičen do vseh pravic, ki izhajajo iz delovnega mesta voznik viličarja, torej do pravic, ki so mu bile zagotovljene z dokončno in pravnomočno odločbo in dotedanjo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje mu teh pravic ni priznalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Ker pa je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP v 1. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo razliko v plači za januar in februar 2003 v celoti, za marec 2003 pa do 14.3.2003 v skupnem znesku 33.374,00 SIT; le do višine tega zneska je tudi poseglo v odločitev sodišča prve stopnje, v ostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev v 1. točki izreka izpodbijane sodbe. Višina razlike v plači med strankama ni bila sporna (temelji na podatkih iz plačilnih list in podatkih tožene stranke).

Glede zahtevka, ki se nanaša na spremembo pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožnik zahteval plačilo razlike v plači, ki se lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem. To stališče je napačno, saj z zahtevkom, naj se sklenjena pogodba o zaposlitvi spremeni oz. sklene nova pogodba o zaposlitvi, tožnik ne zahteva plačila razlike v plači. Kljub temu je odločitev pravilna, saj je zahtevek neutemeljen. Tožnik v bistvu zahteva razveljavitev posameznih določb pogodbe o zaposlitvi in sklenitev nove, za to pa ne navaja nobenih relevantnih okoliščin. Razveljavitev pogodbe oz. posameznih njenih določb je možna le pod pogoji iz 94. člena OZ v zvezi z

12. členom ZDR-02, torej če jo je sklenila poslovno omejeno sposobna oseba, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank in v drugih primerih, določenih s tem in drugimi zakoni.

Spremembo pogodbe pa je po 112. členu OZ možno zahtevati le v primeru spremenjenih okoliščin. Tožnik ni izkazal nobenega od razlogov, zaradi katerih bi bil njegov zahtevek za razveljavitev oz. spremembo pogodbe o zaposlitvi utemeljen. Zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Zaradi delne spremembe odločitve v 1. točki izreka je bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka. Glede na znesek, s katerim je tožnik uspel, je upravičen do povrnitve stroškov za tožbo v višini 100 točk oz. 11.000,00 SIT, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV pa 13.420,00 SIT. Drugih stroškov ni priglasil. Ker je bila tožniku odobrema brezplačna pravna pomoč, je tožena stranka priznane stroške postopka dolžna plačati na račun sodišča, sklicujoč se na št. odločbe BPP 62/2003. V zvezi s tem je treba še pripomniti, da mora sodišče skrbeti, da se sredstva, odobrena za brezplačno pravno pomoč sodišču povrnejo, kadar je to mogoče, zato mora od odvetnika, ki je stranko zastopal po odločbi o brezplačni pravni pomoči pozvati, da priglasi stroške in o njih tudi odločiti (46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, ZBPP - UPB, Ur.l. RS št. 96/2004).

Tožnik je s pritožbo uspel v približno polovičnem deležu, zato je upravičen do povrnitve sorazmernega dela nastalih stroškov, ki znašajo za pritožbo 125 točk oz. 13.750,00 SIT, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV pa 16.775,00 SIT. Sorazmeren del znaša 8.387,50 SIT, ki jih mora tožena stranka prav tako plačati na račun sodišča, saj je bila tožniku brezplačna pravna pomoč odobrena tudi za vložitev pritožbe.