Jedro

Izdelave plačilnih list, obračuna zamudnih obresti in primerjalnega izračuna plač ter plačila predujma za izvedensko mnenje ni mogoče zahtevati s tožbo v individualnem delovnem sporu pred delovnim sodiščem. Tožba s takšnim tožbenim zahtevkom se zavrže.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže glede tožbenega zahtevka, o katerem je odločeno v točkah 1., 2., 3. in 6. izreka sodbe, v preostalem delu (4. in 5. točka izreka sodbe) pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da toženka izdela v skladu s kolektivno pogodbo plačilne liste o tožnikovih plačah od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 z vsemi prejemki, vključno s podatki o višini regresa za letni dopust v navedenem obdobju (točka 1 izreka), da toženka izdela obračun zamudnih obrestmi zapadlih plač od 17. 5. 1981 do 5. 10. 2005 (točka 2 izreka), da toženka izdela primerjalni izračun plač od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 na delovnem mestu „vodja“ sektorja za obratovanje oziroma „vodja“ sektorja za higieno (točka 3 izreka), da je toženka dolžna tožniku poravnati denarno odškodnino v znesku 50.075,11 EUR oziroma v znesku, ki bo ugotovljen z izvedenskim mnenjem, z zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2008 dalje (točka 4 izreka), da je toženka dolžna tožniku poravnati škodo zaradi premalo izplačanih plač in neizplačanih regresov od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986, ki znaša po približni oceni v glavničnem znesku 0,17 EUR z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (točka 5 izreka) in da je toženka dolžna zaradi nadaljevanih kaznivih dejanj plačati predujem za izvedensko mnenje, ki bo podlaga za izračun denarne odškodnine za čas od protipravnega prenehanja delovnega razmerja od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 (točka 6 izreka). Sklenilo je, da se postopek v delu zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 50.075,11 EUR za čas od 5. 10. 2005 do 3. 10. 2008 ustavi.

Zoper sodbo in sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je bila izpodbijana „protipravna odločba skonstruirana v montiranem sodnem procesu, ki je potekal na nepoštenem sojenju, roganju človekovim pravicam in sprenevedanju nad zlorabami prava tožene stranke“. Odločba ponavlja neresnico, da naj bi se na „fiktivni“ glavni obravnavi dne 29. 9. 2010 izvedel dokazni postopek in neposredno izvajali dokazi z listinami. Zapisnik o tej glavni obravnavi je ponarejen in pod točko 2 sklepa zapisan „lažni“ podatek, da naj bi se izvedli dokazi, ki so navedeni v sklepu, saj se nobeden izmed zapisanih dokazov ni izvedel, prebral in pretehtal in zato v zapisniku ni nobenega tožnikovega pravnega izvajanja in naziranja ter nobene predstavitve dejanskih in pravnih stališč k „izmišljenemu branju dokazov“. Prav tako je neresnično zapisano trajanje obravnave, saj se je dejansko pričela po 13,30 uri in ne ob 13,15 uri in je trajala skupaj z obema prekinitvama okoli 15 minut. Tožniku tudi ni bilo omogočeno prebrati zapisnika, zato je njegovo „ponareditev“ registriral šele po končani glavni obravnavi in to protokoliral v vlogi dne 30. 9. 2010. Tako je bilo na tej obravnavi kršeno načelo neposrednega izvajanja dokazov, kršen 217. člen ZPP, storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kršena določila 284. člena ZPP in storjena številna kazniva dejanja kršitve sodniške funkcije. Izpodbijana odločba krši tožnikovo neodtujljivo pravico do izdaje in vročitve mesečnih plačilnih list za obdobje od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 in insinuira „visoki pravni nesmisel“, da tožnik naj ne bi imel pravice, da mu toženka izdela in vroči plačilne liste o zapadlih plačah v tem obdobju, ker v navedenem obdobju ni bil v delovnem razmerju. Tožena stranka bi bila te listine tožniku dolžna izdati in vročiti skupaj s ključnimi dokaznimi listinami, iz katerih bi bilo razvidno da so bile pravilno določene in obračunane zapadle tožnikove plače iz tega obdobja. Nadalje navaja, da so bile tožniku šele na „fiktivni“ obravnavi dne 29. 9. 2010 vročene listine tožene stranke, ki se niso proučile, prebrale in izvedle na „lažirani“ obravnavi. Izpodbijana odločba je brez pravne podlage zavrnila tožnikov utemeljeni tožbeni zahtevek za popolno denarno odškodnino tako, da je „nezaslišano popačila“ zavezujočo normo po 190. členu OZ, tako da tožnik ne bi imel pravice do popolne denarne odškodnine in da naj bi toženka poravnala vse svoje obveznosti po pravnomočni sodbi opr. št. III Pd 1358/2001. Izpodbijana odločba se „spreneveda“ nad skoraj enajst let trajajočimi, nadaljevanimi kaznivimi dejanji toženke v novem sojenju po 73. členu ZDSS, ko je kriminalno motivirana s samimi neresnicami in potvarjanji izpodbijala tožnikovo tožbo dne 11. 6. 1981, ki je bila vložena pravočasno pred iztekom prekluzivnega roka in ko tožniku sploh ni bilo treba vložiti predloga za sodno varstvo glede na to, da ni postala dokončna politična in kriminalno motivirana odločba disciplinske komisije z dne 10. 3. 1981 o protipravnem prenehanju delovnega razmerja. Izpodbijana odločba se tudi „spreneveda“ nad visoko inflacijo, ki je prizadela tožnika, saj tudi najvišja zakonska obrestna mera zamudnih obresti ne krije padca vrednosti odškodnine in s tem padca vrednosti tožnikovega denarja. V zvezi z izpodbijanim sklepom pa tožnik navaja, da se „spreneveda“ nad pravnim dejstvom, da tožnik niti ni postavil, niti umaknil takega zahtevka, ker tega neobstoječega tožbenega zahtevka ni postavil v tožbi z dne 3. 10. 2008 niti v modifikaciji tožbe z dne 21. 9. 2010. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj izloči „inkriminirani“ senat sodišča prve stopnje, katerega članice poimensko navede, tako da naj se novo sojenje opravi pred drugim nepristranskim in poštenim senatom sodišča prve stopnje ali pa pred drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke (sodna taksa za odgovor na pritožbo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, do plačila.

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da tožnikov zahtevek za izdelavo plačilnih list ni utemeljen, saj tožena stranka tožniku, ki pri njej v obdobju od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986, za katero zahteva izdelavo plačilnih list, ni bil zaposlen, ni dolžna izdelati plačilnih list. Z izračunom, ki ga je na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. III Pd 1358/2001 z dne 18. 3. 2004 izdelala tožena stranka, pa je popolnoma zadostila svojim obveznostim po pravnomočni sodbi. Nadalje je ugotovilo, da so neutemeljeni tudi zahtevek za izdelavo obračuna zamudnih obresti, zahtevek za izdelavo primerjalnega izračuna plač na delovnem mestu vodja sektorja za obratovanje oziroma vodja sektorja za higieno in zahtevek za plačilo predujma za izvedensko mnenje, saj za take zahtevke ni pravne podlage, ker so to lahko le dokazni predlogi v individualnem delovnem sporu. Zahtevek za povrnitev škode zaradi premalo izplačanih plač je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je zahtevek, vložen dne 21. 9. 2010 zastaran, saj je začel petletni zastaralni rok teči z dnem vročitve sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 798/2004 z dne 16. 9. 2004, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje opr. št. III Pd 1358/2001 z dne 18. 3. 2004, tožniku, to je dne 16. 10. 2004 in ta rok se je iztekel v letu 2009. V zvezi z zahtevkom za plačilo 12.000.000,00 SIT oz. pravilno 50.075,11 EUR, ki ga je tožnik opredelil kot odškodnino po 169. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) pa je ugotovilo, da je neutemeljen, saj ravnanje tožene stranke ni bilo nedopustno in zato ni podana njena odškodninska odgovornost. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 50.075,11 EUR oz. 12.000.000,00 SIT za čas od 5. 10. 2005 do 3. 10. 2008. Neutemeljeno tožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 50.075,11 EUR za čas od 5. 10. 2005 do 3. 10. 2008. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 12.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2005 dalje. Na podlagi Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006) je s 1. 1. 2007 valuta v Sloveniji euro, zato je sodišče pravilno znesek, ki ga je tožnik v zahtevku postavil v SIT, pretvorilo v EUR. Tožnik je dne 21. 9. 2010 (l. št. 36) delno razširil tožbo, delno pa je v točki 4. tožbo utesnil, saj je zahteval zakonske zamudne obresti od zneska 12.000.000,00 SIT od 3. 10. 2008 dalje in ne več od 5. 10. 2005. Na podlagi te utesnitve, to je delnega umika tožbe, je sodišče prve stopnje postopek v tem delu pravilno ustavilo.

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami, da so v zapisniku o glavni obravnavi z dne 29. 9. 2010 zapisani „lažni podatki“ in da tožniku ni bilo omogočeno prebrati zapisnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik ta zapisnik podpisal in ob podpisu ni podal nobenega ugovora oziroma zahteval, da zapisnik prebere, oziroma da naj se mu zapisnik prebere, pa mu tega sodišče ni omogočilo. Ker mora skladno z 286.b členom ZPP stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje (razen tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) uveljavljati takoj, ko je to mogoče, saj se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, sodišče teh tožnikovih pritožbenih navedb ni upoštevalo, saj so prepozne. Glede na navedeno, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da se listine tožene stranke, ki so bile priloga njeni pripravljalni vlogi in jih je sodišče prve stopnje vročilo tožniku na naroku za glavno obravnavo, niso obravnavale v dokaznem postopku. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo namreč izhaja, da je bil prebran tudi obračunski list za tožnika za obdobje januar do december 1981, kakor tudi odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 286/2007. Izdelave plačilnih list, obračuna zamudnih obresti in primerjalnega izračuna plač in plačilo predujma za izvedensko mnenje za obdobje od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 oziroma za obračun obresti za obdobje od 17. 5. 1981 do 5. 10. 2005, ni mogoče zahtevati s tožbo v individualnem delovnem sporu pred delovnim sodiščem. Takšnega spora Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ne predvideva niti v 5. členu, ki se nanaša na stvarno pristojnost delovnih sodišč, niti v 7. členu, ki se nanaša na stvarno pristojnost socialnega sodišča. Tožnik dejansko uveljavlja tožbeni zahtevek, ki se nanaša na pridobivanje dokaznega gradiva. Tožnik lahko v individualnem delovnem sporu zahteva izvedbo teh dokazov, ne more pa teh listin oziroma plačila predujma za izvedbo dokaza z izvedencem zahtevati s tožbo. Na podlagi 1. in 2. odstavka 18. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev v sporu v sodno pristojnost. Če med postopkom ugotovi, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena dejanja in zavrže tožbo. Enako ravna tudi višje sodišče v pritožbenem postopku na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker tako glede na gornje ugotovitve za odločanje o tovrstnih zahtevkih ni predvidena niti pristojnost specializiranih sodišč niti sodišča splošne pristojnosti, saj tega spora ni mogoče opredeliti za spor iz osebnih, družinskih, premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij iz 1. člena ZPP, za sojenje o katerih so v skladu z določbami ZPP pristojna sodišča splošne pristojnosti, je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da spor v tem delu ne spada v sodno pristojnost, sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2., 3. in 6. točki izreka razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v 4. in 5. točki izreka (zahtevek za plačilo 50.075,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2008 dalje in za plačilo 0,17 EUR zaradi premalo izplačanih plač in neizplačanih regresov od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila). Tožnik je s tožbo v zadevi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Pd 1358/2001 z dne 18. 3. 2004, potrjeni s sodbo VDSS opr. št. Pdp 798/2004 z dne 16. 9. 2004 v zvezi s katero je bila revizija tožene stranke s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 315/2004 z dne 15. 6. 2005 zavrnjena, uspel, tako da mu je bila tožena stranka dolžna priznati delovno dobo od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 in plačati ustrezne prispevke Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Ljubljani ter mu izplačati zapadle mesečne plače od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Tožnik je z opisnim reparacijskim zahtevkom uspel, zato je to sodbo šteti za vmesno sodbo in je njegov zahtevek po popolnem plačilu, ki ga uveljavlja s tožbo in razširitvijo v tej zadevi, podan znotraj petletnega zastaralnega roka, glede na to, da je sodbo VDSS prejel 16. 10. 2004, tožbo pa je vložil 3. 10. 2008. Sodišče prve stopnje je ta njegov zahtevek napačno štelo kot odškodninski zahtevek, saj tožnik zahteva popolno poplačilo zaradi prikrajšanja pri plači. Tako bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik kljub plačilu tožene stranke z dne 23. 12. 2005 (B2) še vedno prikrajšan za popolno plačilo, ki mu po temelju za sporno obdobje pripada. V ta namen bi moralo ugotoviti, kolikšna je bila mesečna plača, do katere bi bil tožnik upravičen, če bi v spornem obdobju delal, te zneske glavnice primerjati z zneski glavnice, ki jo je tožniku izplačala tožena stranka in morebitno razliko dosoditi tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker pa je sodišče materialnopravno zmotno štelo, da je tožnikov reparacijski zahtevek odškodninski zahtevek, dokaznega postopka v tej smeri sploh ni izvajalo in je tožnikov zahtevek preuranjeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sklep o ustavitvi postopka kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 356. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v 1., 2., 3. in 6. točki izreka sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je skladno z 2. odstavkom 354. člena ZPP sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo. Pritožba tožnika zoper 4. in 5. točko izreka sodbe je utemeljena, saj je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zato je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 351. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje dokaznega postopka v zvezi s tožnikovim denarnim zahtevkom sploh ni izvajalo, je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more izvesti celotnega dokaznega postopka. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje izvede dokazni postopek v zvezi s tožnikovim prikrajšanjem pri plači, kot je že navedeno. Pri tem naj upošteva, da je tožnik pravzaprav s tožbenimi zahtevki, za katere je bila tožba zavržena, zahteval izvedbo dokazov s postavitvijo izvedenca finančne stroke, predložitev obračunskih list oziroma izdelavo obračuna zakonskih zamudnih obresti ter primerjalnih obračunov plač za delovno mesto „vodja sektorja za obratovanje“ oziroma „vodja sektorja za higieno“.