Jedro

Kadar bi natančno ugotavljanje in raziskovanje obsega in utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka preveč zavleklo kazenski postopek, je utemeljena odločitev o napotitvi oškodovanca na pravdo, ne pa v novo sojenje le glede premoženjskopravnega zahtevka, kar bi bilo v izraziti kontradikciji z določbama 15. člena in prvega odstavka 100. člena ZKP.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Oškodovanko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah obdolženo A. A. spoznalo za krivo kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 in neupravičene uporabe tujega premoženja po petem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1. Izreklo je pogojno obsodbo, v kateri je obdolženki določilo kazni eno leto in dva meseca ter tri mesece zapora, nakar ji je "izreklo" (prav: določilo) enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Obdolženi je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke oškodovanih ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke. Sledeč drugemu odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovane, vključno z B. B., s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde.

2.Zoper odločbo o napotitvi oškodovanke B. B. na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom je pritožbo vložila njena pooblaščenka, saj naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega zakona in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Na pritožbo je odgovorila obdolženkina zagovornica C. C. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, s stroškovno posledico za oškodovanko.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po prvem odstavku 100. člena ZKP se premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, na predlog upravičenca obravnava v kazenskem postopku, vendar le ob pogoju, da s tem kazenski postopek ne zavleče preveč, kar bi bilo v neposrednem nasprotju z imperativom iz 15. člena ZKP. Upravičenec za podajo premoženjskopravnega zahtevka mora svoj zahtevek določno označiti in zanj predložiti dokaze (tretji odstavek 102. člena ZKP), kar pomeni, da je na njem tosmerno trditveno in dokazno breme. Kadar podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage ne za popolno niti za delno razsojo, kazensko sodišče napoti oškodovanca na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom (drugi odstavek 105. člena ZKP). Prav to je storilo sodišče prve stopnje (točka 2 izpodbijane sodbe), ki je v tej luči obrazložilo, da je oškodovanka B. B. na glavni obravnavi dne 20. 9. 2023 priglasila premoženjskopravni zahtevek le v približni višini 13.000,00 EUR (hrbtna stran list. št. 1005), kar naj bi predstavljalo "v glavnem plače" in "mogoče prevoz na delo". V spis je vložila še nedatirano listino Prijava terjatev v stečajni postopek zoper gospodarsko družbo D., d. o. o. (priloga C1o), in v zvezi s tem navedla (hrbtna stran list. št. 1006), da te vrednosti predstavljajo premoženjskopravni zahtevek. Zato ne drži stališče v odgovoru na pritožbo, da priglasitve zahtevka ni bilo, jasno pa je, da je v kazenskem postopku pasivno legitimirana obdolženka kot fizična oseba, ne družba D., d. o. o., kot pravna oseba. Povedala je oškodovanka, da iz stečaja gospodarske družbe ni dobila plačanega nič (list. št. 1006), kar pomeni, da načeloma ni ovir za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka zoper obdolženko kot direktorico oziroma storilko kaznivega dejanja.

6.Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bila obdolženka spoznana za krivo, da ni poskrbela za izplačilo oškodovankinih neto plač za junij, september, oktober, november in december 2015 ter januar 2016, kot tudi ne za izplačilo povračil stroškov za prevoz na delo v istih časovnih obdobjih. V dokumentu (priloga C10) so po drugi strani navedene še druge postavke (odpravnina, letni dopust, boni), ki sploh niso predmet tega kazenskega postopka, prav tako so opredeljena druga časovna obdobja, ki niso relevantna za kazenski postopek, medtem ko postavke neizplačanih nadomestil ne ločujejo med nadomestili za prevoz in malico, saj so domnevna prikrajšanja z obeh naslovov izračunana kumulativno, obdolženki pa se ne očita, da ni bila poskrbela za izplačilo povračil stroškov za malico. Ne le, da terjatev oškodovanke do obdolženke kot direktorice stečajnega dolžnika v listini ni jasno določena (predmet kazenskega postopka nikakor ne morejo biti terjatve v skupni višini "12.981,54 EUR s p.p.", saj so v seštevek vključena prikrajšanja, ki se obdolženki ne očitajo); dokument ni podprt niti z dokazili, ki bi v njem podane trditve izkazala. Pritožbene navedbe, da že samo sklicevanje na prijavo terjatev v stečajnem postopku predstavlja dokazilo o temelju in višini zahtevka, je zmotno. Pojasnilo oškodovanke, da so ji "rekli, da je to dovolj za premoženjski zahtevek", ne spreminja ničesar, saj bi si že v postopku pred prvim sodiščem mogla najti ustrezno pravno pomoč. Na dlani je torej zaključek, da bi natančno ugotavljanje in raziskovanje obsega premoženjskopravnega zahtevka, ki bi mu bilo mogoče ugoditi na zanesljivi podlagi, v posebnem dokaznem postopku preveč zavleklo ta kazenski postopek oziroma glavno obravnavo, ki se je ekonomično sklenila že z obdolženkinim priznanjem krivde na naroku z dne 3. 10. 2023. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je oškodovanko napotilo, da zahtevek uveljavlja v pravdi, kjer se bodo lahko naslovila tudi nakazana sporna vprašanja. Pritožbena izvajanja, ki navedenemu nasprotujejo, ne morejo biti utemeljena, kot tudi ne more biti utemeljen pritožbeni predlog, naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje le glede premoženjskopravnega zahtevka. To bi bilo v izraziti kontradikciji s poglavitnim namenom kazenskega postopka ter z določili 15. člena in prvega odstavka 100. člena ZKP.

7.Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženki v pogojni obsodbi določiti posebni pogoj, da posameznim oškodovancem povrne zneske, za katere so bili prikrajšani, so prvič neupoštevne, saj sme oškodovanec izpodbijati obsodilno sodbo le glede odločb o premoženjskopravnem zahtevku, objavi sodbe in stroških (četrti odstavek 367. člena ZKP), ne pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Drugič pa je posebni pogoj mogoče določiti le, če sodišče bodisi ugodi premoženjskopravnim zahtevkom bodisi oškodovanci že razpolagajo z izvršilnimi naslovi za svoje terjatve iz drugih ustreznih postopkov.

8.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP). Ex offo preizkus izpodbijane sodbe pa je ob obravnavanju pritožbe oškodovanca izključen (prvi odstavek 383. člena ZKP).

9.Pooblaščenka s pritožbo ni uspela, zato je pri oškodovanki podana obveznost plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Ker pa je oškodovanka upravičena do brezplačne pravne pomoči, jo je pritožbeno sodišče plačila sodne takse oprostilo (četrti in peti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 196, 196/1, 196/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 15, 100, 100/1, 102, 102/3, 105, 105/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.