Jedro

V predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu je terjatev zoper dolžnika nastala (objektivni pogoj).

Verjetnost je podana, kadar so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost. Z golo trditvijo, ki ji toženca nasprotujeta, da je stvarno služnost pridobil na podlagi zakona (s priposestvovanjem), tožnik obstoja stvarne služnosti ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti. Obstoj služnosti pa je pogoj, da je aktivno legitimiran za vložitev tožbe za varstvo služnosti (konfesorne tožbe).

Izrek

s k l e n i l o : Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Tožeča stranka in prvotoženka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe: da se tožencema naloži odstranitev osebnega avtomobila Škoda Favorit z dela služnostne poti, opisane v izreku sklepa; da se jima prepoveduje postavljanje kakršnihkoli ovir na opisanih delih parcel tako, da bo tožnik nemoteno vozil po tem delu služnostne poti na svojo parcelo; da se tožencema izreče plačilo denarne kazni v višini 500.000,00 SIT vsakemu, če svoje obveznosti ne bosta izpolnila; da se jima naložena denarna kazen, kolikor je ne plačata, spremeni v kazen zapora; da se izterjava denarne kazni tožencema izvrši z rubežem njunih premičnih stvari.

Zoper sklep se tožnik pravočasno pritožuje zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, s stroškovnimi posledicami. Meni, da je verjetnost zahtevka izkazana.

Zahteva umik parkiranega vozila z dela služnostne poti na parc. št. 3458 k.o. K., ki je last J. in L. R. Toženca sta vozilo postavila na tuje zemljišče, samo zaradi preprečitve vožnje tožniku. S tem sta storila protipravno dejanje, saj za to nimata soglasja R.-jevih. Če bi kdo lahko prerekal služnost po zemljišču parc. št. 3458, bi lahko bila le R.-jeva kot lastnika. Ta dva pa ne nasprotujeta vožnjam tožnika. Da ima tožnik res služnost, se bo ugotovilo po zaslišanju J. in L. R., ki sta bila predlagana za zaslišanje v tožbi. Služnostno pravico so priposestvovali že pravni predniki tožnika, pa tudi lastnika spornega zemljišča, vožnje tožniku nista nikoli branila. Da je vozilo res na zemljišču R.-jevih, je izkazano z izvedenskim mnenjem. Tožniku sploh ni potrebno dokazovati priposestvovanja same služnosti, saj R.-jeva to služnost tožniku priznavata. Z izvedenskim mnenjem je tožnik izkazal tudi nenadomestljivo škodo, tudi sicer toženca ne bi utrpela nobene škode z odstranitvijo vozila.

Prvotoženka M.T. je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, zakaj šteje, da tožnik ni izkazal predpostavke iz 2. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ in sicer, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pravilno je tudi njegovo stališče, da je tožnik izkazal predpostavko iz 3. alineje 2. odst. tega člena, to je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Kljub temu je sodišče prve stopnje pravilno predlog za izdajo začasne oredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal že objektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst. 272. člena ZIZ). Tožnik s tožbo uveljavlja varstvo služnosti - od tožencev zahteva opustitev motenja izvrševanja njegove stvarne služnosti (212. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Aktivno legitimiran za vložitev takšne (konfesorne) tožbe, je služnostni upravičenec, ki pa mora dokazati obstoj služnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa (214. člen SPZ). Na podlagi zakona stvarna služnost lahko nastane samo s priposestvovanjem (217. člen SPZ). Za nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla se poleg veljavnega pravnega posla zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (1. odst. 215. člena SPZ). Kot sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, je tožnik le postavil trditev, da ima služnost po sporni poti, šele na naroku za izdajo začasne odredbe, pa je to trditev dopolnil še, spet s povsem pavšalno izjavo, da je služnost pridobil s priposestvovanjem. Ob tem, da toženca obstoju služnosti nasprotujeta, so te gole tožnikove trditve premalo tudi za samo izkaz verjetnosti njegove terjatve.

Zaenkrat tožnik torej ni izkazal verjetnosti nastanka stvarne služnosti na podlagi pravnega posla, kot ga smiselno uveljavlja v pritožbi (ni izkazal verjetnosti obstoja veljavnega pravnega posla, niti vpisa v zemljiško knjigo), niti ne verjetnosti obstoja predpostavk za priposestvovanje (217. člen SPZ). Sodišče prve stopnje je tako njegov predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Pritožba tožeče stranke je glede na povedano neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka

365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, po načelu uspeha v pravdi, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP, 1. odst. 165. člena ZPP). Ker zakon odgovora na pritožbo zoper sklep ne predvideva, tudi prvotoženka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (366. člen ZPP).