Jedro

Časovne omejitve, navedene v 4. členu veljajo res tudi za 5. člen. Vendar pa se te omejitve ne nanašajo na akt podržavljenja (v tem primeru pogodbo), temveč na predpis, ki je bil podlaga takšnemu aktu. Zato ni pomembno, da je bila pogodba sklenjena 25.8.1964, temveč, da so bili predpisi, ki so urejali prehod gozdov v družbeno lastnino, sprejeti pred ustavo iz leta 1963. Za presojo sile ali grožnje je potrebno presoditi vse okoliščine (subjektivne in objektivne), ki so po splošnih pravilih civilnega prava potrebne za ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena s pravno upoštevano silo ali grožnjo (pravno pravilo par. 870 ODZ, vsebinsko povzet v 60. člen ZOR). Določba 5. člena ZDen ureja izjemo od pravila, da se vrača premoženje, ki je bilo odvzeto s prisilnim ukrepom (odločbo) državnega organa.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu predlagateljice, s katerim je zahtevala denacionalizacijo gozda parc. št. 2590/26, vl. št. 1103. Ugotovilo je, da so izpolnjeni pogoji iz 5. člena ZDEN. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi nasprotnega udeleženca in prvostopni sklep tako spremenilo, da je predlog zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila darilna pogodba sklenjena po uveljavitvi ustave iz leta 1963. Proti sklepu sodišča druge stopnje je predlagateljica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bila darilna pogodba sklenjena na podlagi predpisov o gozdovih, ki so bili sprejeti v letu 1961 in torej pred ustavo iz leta 1963. Ker ZDEN določa, da so upravičenci tisti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave iz leta 1963, predlagateljica sodi mednje. Podržavljeno pa je bilo zemljišče, za katerega je bila predvidena arondacija zaradi ureditve hitrorastočega nasada in tako razmere niso bile naklonjene privatni lastnini. To pa so bile okoliščine, ki jih predvidevata 4. in 5. člen ZDEN. Predlagateljica še navaja, da je višje sodišče v vsebinsko enaki zadevi predlogu ugodilo (sklep z dne 3.11.1993). Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da pritožbo nasprotnega udeleženca zavrne, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 5. člen zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Ur.l. RS, št. 27/91). Sodišče druge stopnje sicer pravilno ugotavlja povezavo med 3., 4. in 5. členom tega zakona. Časovne omejitve, navedene v 4. členu veljajo res tudi za 5. člen. Vendar pa se te omejitve ne nanašajo na akt podržavljenja (v tem primeru pogodbo), temveč na predpis, ki je bil podlaga takšnemu aktu. Zato ni pomembno, da je bila pogodba sklenjena 25.8.1964, temveč, da so bili predpisi, ki so urejali prehod gozdov v družbeno lastnino, sprejeti pred ustavo iz leta 1963. V postopku na prvi stopnji je bilo namreč ugotovljeno, da je sporno zemljišče na območju, ki je bilo predvideno za podržavljenje zaradi ureditve nasada hitrorastočega drevja. Nasprotni udeleženec GG (v času vložitve predloga še ni veljal zakon o kmetijskem zemljiškem skladu, Ur.l. RS, št. 10/93, ki v 14. členu ureja prenos gozdov na Republiko Slovenijo oz. občine na podlagi zakona) je zaradi izvedbe tega načrta želel zaokrožiti večje komplekse gozdnih zemljišč. Zaokrožitev se je nato izvajala na različne načine, tudi pogodbeno. Predlagateljica je zatrjevala, da ji je za primer, če pogodbe ne bi sklenila, grozilo prisilno podržavljenje. Prisilni ukrepi, ki so grozili, pa so imeli svoj temelj v temeljnem zakonu o gozdovih (Ur.l. FLRJ, št. 16/61) in zakonu o gozdovih (Ur.l. LRS, št. 30/61). V obravnavanem primeru naj bi stekel postopek arondacije. Zanj so se smiselno uporabljale določbe temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Ur.l. FLRJ, št. 43/59 in 53/62), na katere je temeljni zakon o gozdovih napotoval (2. odstavek 43. člena). Vsi ti predpisi v času sklenitve sporne pogodbe še niso bili usklajeni z ustavo iz leta 1963. Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča je v ZDEN naveden kot razlog za denacionalizacijo v 29. točki 3. člena, in sicer za vse tiste primere, ko upravičenci v zameno niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč.

Če pa je tako, dejstvo, da je bila pogodba sklenjena po sprejetju ustave iz leta 1963, samo po sebi ni razlog za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo. Sodišče druge stopnje zato ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko pogodbe z dne 25.8.1964 ni obravnavalo v okviru 5. člena ZDEN. Ker pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni odgovorilo na pritožbene ugovore, s katerimi je bilo izpodbijano dejansko stanje glede obstoja elementov iz tega člena, revizijsko sodišče ni smelo ravnati po 1. odstavku 395. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Drugostopni sklep je zato razveljavilo (2. odstavek 395. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) in zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje.

V ponovnem pritožbenem postopku bo sodišče druge stopnje moralo odgovoriti na pritožbeni ugovor, da nad predlagateljico ni bil izvajan noben pritisk in da zato pogojev za uporabo 5. člena ZDEN ni. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da je za presojo sile ali grožnje potrebno presoditi vse okoliščine (subjektivne in objektivne), ki so po splošnih pravilih civilnega prava potrebne za ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena s pravno upoštevno silo ali grožnjo (pravno pravilo par. 870 ODZ, vsebinsko povzet v 60. člen ZOR). Določba 5. člena ZDEN ureja izjemo od pravila, da se vrača premoženje, ki je bilo odvzeto s prisilnim ukrepom (odločbo) državnega organa. Zato je potrebno v vsakem primeru posebej presoditi vse okoliščine, ki so posameznika pripeljale do odločitve, ki je v primeru, če bi lahko izrazil pravo voljo, ne bi sprejel. Še posebej to velja v primerih, ko upravičenec izrecno pove, da ni šlo za nobeno direktno grožnjo ali fizično silo, temveč za pritisk, ki bo imel premoženjske posledice.

Za pravilno uporabo materialnega prava bo zato potrebno presoditi trditve obeh udeležencev o tem, kakšne premoženjske posledice so grozile. Pri tem utegne biti pomembno dejstvo, da ni šlo za podaritev kmetijskega zemljišča, temveč gozda, ki ga je predlagateljica pred izročitvijo z dovoljenjem posekala in lesno maso prodala nasprotnemu udeležencu. Treba bo zato ugotoviti, kaj je takšno dovoljenje za posek celega gozda (sečnja v gozdu je bila sicer omejena) in prodaja lesa ob dejstvu, da samo zemljišče ni imelo nobene cene, tedaj pomenilo. Primerjava med koristjo, ki jo je predlagateljica s prodajo lesne mase pridobila in koristjo, ki bi jo sicer od tega gozda imela, ni brez pomena za presojo intenzivnosti stiske (strahu), v kateri se je pred sklenitvijo posla zaradi grožnje znašla. V tej zvezi bo pomembna tudi ugotovitev, kaj je izguba gozda predlagateljici kot kmetici glede na kmetijsko dejavnost in obseg preostalega posestva tedaj pomenila. Za presojo resnosti grožnje je tudi pomembno, ali je predlagateljici grozilo podržavljenje brez vsake odškodnine ali vendarle z odškodnino in kakšna naj bi ta bila.

Za razsojo bo nadalje pomembno dejstvo, v kakšni vlogi so predstavniki nasprotnega udeleženca nastopali, ko naj bi predlagateljici grozili. ZDEN v 5. členu govori o državnem organu ali predstavniku oblasti. Glede na plansko in centralistično upravljanje v kmetijstvu so bili pogosto tudi nedržavni subjekti le podaljšana roka države. Kako je bilo v konkretnem primeru, bo treba ugotoviti. Če bo sodišče ugotovilo, da so pogoji iz 5. člena ZDEN podani, bo pred vrnitvijo gozda v last in posest moralo še ugotoviti, v kakšnem stanju je zemljišče danes in ali morebiti niso podani pogoji, ki vrnitev omejujejo (2. odstavek 25. člena ZDEN). Podržavljenje je bilo namreč opravljeno zaradi ureditve hitrorastočega nasada.

V odgovor na revizijske navedbe revizijsko sodišče končno še dodaja, da sklicevanje na podobno zadevo, ki je bila končana s sklepom višjega sodišča z dne 3.11.1993 ter na pravnomočno sodbo občinskega sodišča z dne 1.4.1971, v revizijskem postopku ne more biti odločilno. V obravnavanem primeru gre za drugo stranko (predlagateljico) in drug zahtevek (drugo zemljišče) ter tudi drugačno dejansko stanje zatrjevanega vplivanja na voljo za sklenitev spornega posla.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.