Jedro

Po poteku roka za izpolnitev pogodbe se pogodbi nezvesta stranka ne more več sklicevati na spremenjene okoliščine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan namesto dosedanje dne 2.7.1993 valorizirane preživnine v znesku 2.591,50 SIT plačevati mesečno preživnino v znesku 7.000,00 SIT od 1.7.1993 dalje z ustreznimi zamudnimi obrestmi do vsakega 5. v mesecu. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka sama trpi stroške pravdnega postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o pravdnih stroških in predloga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje verjelo tožeči stranki, da so se stroški preživljanja ml. tožnika povečali, po drugi pa je verjelo glede stroškov s stanovanjem in prehrano tožencu. Toženec ni ničesar prispeval k stroškom gospodinjstva.

Dosojena preživnina je le za 210,00 SIT višja od tožencu priznane preživnine. Prvostopno sodišče tudi ni zadostno upoštevalo izredno nizko določene preživnine po sodbi V P 42/91. Sodišče bi v tem postopku kot pravo neuko stranko moralo poučiti in pomagati pri določitvi preživnine. Ob upoštevanju vseh dejstev, bi tudi glede stroškov moralo biti povsem drugače odločeno in bi toženec moral biti zavezan na plačilo pravdnih stroškov.

Toženec je na pritožbo tožeče stranke odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče v zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa v 79. členu, da sme vsak izmed staršev oziroma otrok zahtevati naj se ugotovljena višina prispevka za preživljanje prilagodi spremenjenim razmeram, kar pomeni, da je mogoče spremeniti že enkrat izdano odločbo o preživnini, ob pogoju, da so se spremenile razmere. Takšno določbo vsebuje tudi tretji odstavek 132. člena istega zakona, kjer je že natančneje opredeljeno, da je pogoj za zvišanje, znižanje ali ustavitev v tem, da se spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina poprej določena. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica zahteva zvišanje preživnine tudi zaradi porasta življenjskih stroškov. Za zvišanje preživnine zaradi navedene okoliščine je pristojen organ občinske skupnosti socialnega skrbstva, ki na podlagi uradno ugotovljenega podatka o povečanju življenjskih stroškov izda obvestilo o povečanju preživnin. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je prišlo do spremenjenih razmer na strani ml. tožnika (povečani stroški šolanja in odraščanja) in tudi toženca (povečani stroški bivanja in prehrane zaradi izselitve iz skupnega stanovanja) ter nanovo dosodilo preživnino v skladu s premoženjskimi razmerami in dohodki toženca. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec povprečno zasluži 30.170,00 SIT, ter da znašajo stroški bivanja v Nastanitvenem centru 8.000 do 9.000 SIT ter da toženec nima tam možnosti kuhanja, kar poveča njegove izdatke za prehrano, ki znašajo 15.000,00 SIT, je povsem sprejemljiva odločitev prvega sodišča glede preživnine v znesku 7.000,00 SIT mesečno, saj bi bilo v nasprotnem primeru ogroženo toženčevo preživljanje. V tako dokazno oceno in ugotovitve pritožbeno sodišče nima pomislekov in jo pritožbena izvajanja ne morejo omajati v delu, ko tožeča stranka trdi, da toženec ni predložil nikakršnih dokazov. Ali je toženec kaj prispeval k stroškom stanovanja pred izselitvijo, za odločanje pri preživnini ni odločilno oziroma v kolikor toženec ni prispeval nikakršnih stroškov gre ta okoliščina kvečjemu v škodo in ne korist tožeče stranke. Pravno zmotno je stališče, glede na v uvodu obrazložitve povedano, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila prva preživnina določena izredno nizko. V zvezi s tem je neutemeljena graja, da bi jo v razveznem postopku moralo poučiti kot prava neuko stranko, ko pa je zakonita zastopnica sama predlagala tako nizko preživnino, ob tem ko sta se pravdni stranki dogovorili za bistveno večjo preživnino.

Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških glede na dosežen uspeh v pravdi in pripravljenost toženca na plačevanje višje preživnine tako, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena tudi v tem delu, ko pavšalno trdi, da bi ji moralo sodišče prve stopnje prisoditi pravdne stroške.

Ker tako ni podan nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti ni sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz čl. 354/2 ZPP, pravilno pa je bilo uporabljeno materialno pravo, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Toženec z odgovorom na pritožbo ni prispeval ničesar k razjasnitvi stvari in se zaradi tega stroški, ki so mu nastali v zvezi s tem ne morejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški in jih mora zaradi tega toženec sam trpeti. Tak izrek o stroških temelji na določilu čl. 166 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.