Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali mora upnik v pravdi prerekati ugovor zastaranja, če naj se ta ugovor zavrne, - ali je v okviru trditvenega bremena pravdne stranke, da ponavlja trditve o odločilnih dejstvih, ki jih v pravdi navaja že nasprotna stranka in so med pravdnima strankama nesporne, - ali zastaranje terjatve teče v času, dokler je med upnikom in dolžnikom v veljavi pravnomočna sodba, po kateri je izključen temelj za njeno plačilo.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali mora upnik v pravdi prerekati ugovor zastaranja, če naj se ta ugovor zavrne?

2. Ali je v okviru trditvenega bremena pravdne stranke, da ponavlja trditve o odločilnih dejstvih, ki jih v pravdi navaja že nasprotna stranka in so med pravdnima strankama nesporne?

3. Ali zastaranje terjatve teče v času, dokler je med upnikom in dolžnikom v veljavi pravnomočna sodba, po kateri je izključen temelj za njeno plačilo?

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala plačilo uporabnine za nepremičnino, ki jo je s prodajno pogodbo leta 1997 kupila od toženke, zanjo plačala kupnino, toženka pa je ni izročila v last in posest, saj je obstoju pogodbe nasprotovala. Med pravdnima strankama je od leta 1998 potekala pravda o obstoju pogodbe in njeni izpolnitvi. Tožbeni zahtevek tožnice (na ugotovitev obstoja pogodbenega razmerja) je bil leta 2010 pravnomočno zavrnjen. Po tem, ko je Vrhovno sodišče tožničini reviziji ugodilo, pa je bil spor leta 2014 pravnomočno končan v korist tožnice - pravnomočna je postala sodba, s katero je bil ugotovljen obstoj pogodbe in toženki naložena izročitev nepremičnine. Toženka je nepremičnino izročila marca 2015. Tožnica je leta 2006 zahtevala plačilo uporabnine (od začetka leta 2001 do konca leta 2006), z vlogo oktobra 2015 pa je razširila tožbeni zahtevek in zahtevala plačilo uporabnine še za čas do primopredaje nepremičnine (do marca 2015). Toženka je ugovarjala, da je zahtevek za plačilo uporabnine zastaral. 2. Sodišče prve stopnje je ugovoru zastaranja delno ugodilo – tj. glede uporabnine za leto 2001, ker je tožnica tožbo vložila po poteku petletnega zastaralnega roka. Ni pa sledilo toženkinemu ugovoru zastaranja za čas od decembra 2006 do oktobra 2010. 3. Sodišče druge stopnje je sledilo tudi ugovoru zastaranja glede plačila uporabnine za obdobje od decembra 2006 do oktobra 2010, ker je zapadla 5 let pred razširitvijo tožbe oktobra 2015. Zavzelo je stališče, da tožnica v postopku na prvi stopnji ugovora zastaranja ni prerekala. Šele v odgovoru na ptitožbo je trdila, da od leta 2010 do 2014 ni mogla razširiti zahtevka za plačilo uporabnine, ker je takrat obstajala nepremagljiva ovira - pravnomočna zavrnilna sodba, da prodajna pogodba med pravdnima strankama ne obstaja, tako da toženka nepremičnine ni dolžna izročiti. Te trditve je štelo za neupoštevne dejanske novote. Zaključilo je, da dejstvo, da je bil v vmesnem času pravnomočno zavrnjen tožničin zahtevek, ne zadrži zastaranja.

4. Zoper drugostopenjsko sodbo je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije glede vprašanj: 1. Ali mora upnik v pravdi prerekati ugovor zastaranja, če naj se ta ugovor zavrne? 2. Ali je v okviru trditvenega bremena pravdne stranke, da ponavlja trditve o odločilnih dejstvih, ki jih v pravdi navaja že nasprotna stranka in so med pravdnima strankama nesporne? in 3. Ali zastaranje terjatve teče v času, dokler je med upnikom in dolžnikom v veljavi pravnomočna sodba, po kateri je izključen temelj za njeno plačilo? V predlogu nasprotuje stališču glede zastaranja njene terjatve v obdobju od leta 2006 do 2010. Kot bistveno navaja, da je toženka sama navedla, da je med letoma 2010 in 2014 obstajala pravnomočna zavrnilna sodba, česar tožnica ni zanikala. Zahteva, da bi morala tožnica nesporna dejstva še enkrat ponoviti in izrecno prerekati zastaranje, nasprotuje 214. členu ZPP. Po sodni praksi se namreč neprerekane trditve stranke štejejo za priznane in postanejo del nespornega dejanskega stanja (II Ips 113/2013 in II Ips 270/2017). V sodni praksi in literaturi tudi ni sporno, da obveznost prerekanja ne velja za zastaranje, saj je institut materialnega prava. Sodišče ob ugotovljenih dejstvih njegovo utemeljenost presodi po pravilu iura novit curia (II Ips 312/2015, II Ips 112/2016, II Ips 217/2015, II Ips 18/2017). Po mnenju tožnice je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 360. člen OZ, saj zastaranje ni moglo teči v času, ko je obstajala pravnomočna sodba, ki je izključila temelj terjatve. Razširitev tožbenega zahtevka bi bila nerazumna, saj bi morala plačevati sodno takso ter odvetnika. Opozarja, da se po sodni praksi ESČP, Ustavnega in Vrhovnega sodišča pravilo o zastaranju ne sme razlagati nerazumno strogo, tako da bi izničilo pravico do sodnega varstva oziroma poštenega sojenja (23. člen Ustave in 6. člen EKČP). To velja tudi, kadar se od upnika pričakuje vložitev tožbe v času, ko nima realnih možnosti za uspeh. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča RS (Up 450/2015, Up-1195/12, Up-124/14, Up-1177/12) in Vrhovnega sodišča RS (II Ips 42/2016, II Ips 183/2016), ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost države. Meni, da navedeno stališče velja tudi v klasičnih civilnih sporih med posamezniki. Pravico do sodnega varstva je namreč treba v enaki meri zagotoviti tudi v teh sporih (II Ips 320/2017). Tudi po stališču literature zastaralni rok ne teče, dokler je tožnikova nevložitev tožbe posledica nezakrivljene nevednosti (krivdnega ravnanja toženca) ali dalj časa trajajočega tesnega, pomembnega razmerja, zaradi katerega bi bil začetek civilnega postopka pretirana žrtev.1 Poudarja, da je namen zastaranja preprečiti situacijo, ko bi upnikova pasivnost na dolgi rok onemogočila učinkovito obrambo, ustvarila videz zaključenega dogodka in povzročila negotovost (povezano z možnostjo uveljavljanja zahtevkov v nedogled), kar je v nasprotju s pravno varnostjo (II Ips 328/2016). Pojasnjuje, da je v času, ko naj bi del uporabnine zastaral, obstajal nerešen spor o zahtevku za plačilo uporabnine za obdobje do leta 2006. Pravnomočna sodba, ki je tožnici (začasno) preprečevala uveljavitev uporabnine, pa je bila izpodbijana z revizijo. Tako stanje postopkov ni moglo dajati videza zaključenega dogodka oziroma povzročati zaupanja, da naknadna obramba toženke pred bodočo uporabnino ne bo potrebna.

5. Predlog je utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnih vprašanj, opredeljenih v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnikov in sodnice, ki so navedeni v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej J. Zobec: Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, str. 159.