Jedro

Tožnik je podal trditveno podlago, v kateri je za večino opravil navedel, koliko časa je za njih porabil, vendar sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, saj je očitno materialnopravno zmotno štelo, da je za odločitev bistveno le, da je tožnik opravil določeno (nekonkretizirano) nalogo na dan, predviden kot dan tedenskega počitka.

Ker tožnik uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ker je opravil več dela (prav v času predvidenega tedenskega počitka), mu lahko pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur vsak dan.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino za neizrabljeni tedenski počitek v višini 4.070,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2020 do plačila (prvi odstavek točke I izreka). V presežku, za znesek 2.156,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 553,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi lahko sodišče prve stopnje šele na podlagi ugotovitve, kaj je tožnik dejansko delal na evidentirane proste dneve, presodilo, ali je toženka kršila pravico do tedenskega počitka, oziroma da listine toženke - evidence prostih dni na misiji ne odražajo dejanskega stanja. Tožnik ni za noben dan, ko naj bi mu bila kršena pravica do tedenskega počitka, navedel, ob kateri uri naj bi z delovnimi nalogami začel in kdaj naj bi z njimi končal, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njegovi strani. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da izpovedi prič ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev tožnika. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče upoštevati evidenc toženke, ker so v nasprotju z izpovedmi prič. Če bi sodišče prve stopnje izhajalo iz pravila o trditvenem bremenu, bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Ker ni razjasnjeno, katere naloge je imel tožnik na dneve, ko naj bi imel po evidencah prost dan, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik in priče, ki jih je predlagal, zoper evidence niso ugovarjali po službeni poti, pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je poročila in evidence za skupino vojaške policije izdeloval tožnik. Dejansko stanje ni bilo ugotovljeno z zadostno stopnjo gotovosti oziroma prepričanja, dokazna ocena je neprepričljiva in v nasprotju z 8. in 213. členom ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da ga razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede konkretnih nalog, ki naj bi jih tožnik opravljal na dneve, ki naj bi bili po podatkih toženke evidentirani kot prosti dnevi. Sodbo sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti, vendar pa razlogi sodbe temeljijo na zmotni uporabi materialnega prava, zaradi katere je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

6. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za 21 dni neizrabljenega tedenskega počitka na mednarodni misiji KFOR ... je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitve, da je moral tožnik v dneh, ki so zavedeni kot prosti, vsakodnevno izvrševati naloge vodje skupine vojaške policije, ki so zajemale zlasti koordinacijo in odrejanje nalog pripadnikom patrulj vojaške policije, nadzor nad spoštovanjem reda in discipline pripadnikov v bazi ter poročanje nadrejenemu poveljniku vojaške policije (provost marshalu) in komuniciranje z njim; tožnik je moral biti vsak trenutek dosegljiv na telefon ter se kadarkoli odzvati na pozive ob vsakodnevnih izrednih dogodkih z organiziranjem dela patrulj. Razlogovalo je, da se dejavnost vojaške policije ne prekine v času tedenskega počitka, kar ni veljalo samo za člane patrulj, ampak zlasti za tožnika kot njihovega koordinatorja, organizatorja in nadzornika, ki je moral skrbeti za delovanje vojaške policije 24 ur dnevno, kar predstavlja vsakodnevno opravljanje konkretnih delovnih nalog, ki so bile del tožnikove delovne obveznosti in predstavljajo kršitev njegove pravice do tedenskega počitka.

7. V zvezi s poročanjem nadrejenemu poveljniku vojaške policije (provost marshalu) in komuniciranju z njim iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kako naj bi to poročanje potekalo, iz tožnikovih navedb pa je sicer mogoče povzeti, da naj bi šlo za vsakodnevne jutranje sestanke. V zvezi s sestanki so tako relevantna stališča, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo v več zadevah, v katerih je poudarilo, da dnevno informiranje, ki ni potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih obveznih sestankov, ki so kot takšni del delovne obveznosti, ne krati pravice do tedenskega počitka; krajših sestankov1 brez posebnih formalnosti in obveznosti ni šteti za kršitev pravice; takšni sestanki so namenjeni dnevnemu informiranju in ne presegajo okvirov dnevne rutine, ki je nujna za nemoteno delovanje ustroja, kakršna je vojska na misiji v tujini.2 Da so sestanki kratili pravico do tedenskega počitka, je Vrhovno sodišče RS štelo le v zadevi, v kateri je šlo za poveljnika oddelka, sestanki pa so bili del njegove delovne obveznosti.3 V tem delu torej dejansko stanje ni popolno ugotovljeno.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, oprlo tudi na ugotovitev, da je bil tožnik stalno dosegljiv. Tudi ta ugotovitev sama po sebi ne zadostuje za zaključek o posegu v pravico do tedenskega počitka. Glede na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v večih zadevah,4 je takšna zahteva, glede na to, da je šlo za bivanje v vojaški bazi v tujini, pričakovana in razumljiva. Zavzelo je tudi stališče, da v primeru, če tožnik v tem času ni opravljal nobenih delovnih nalog, ni mogoče šteti, da bi mu bil tedenski počitek onemogočen. Glede tega tožnik ni konkretno navedel, kdaj naj bi mu bil počitek kršen zaradi dosegljivosti oziroma klica. Že na podlagi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena.

9. 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člen Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) urejata pravico do tedenskega počitka. Kot utemeljeno opozarja toženka v pritožbi, je za presojo, da vojaku na mednarodni misiji, kot je tožnik, ni bil omogočen tedenski počitek, bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti.5 Bistveno pa je tudi, kot bo podrobneje navedeno v nadaljevanju, koliko časa naj bi tožnik za opravila, zaradi katerih naj bi mu bila kršena pravica do tedenskega počitka, naloge dejansko opravljal. Tožnik je sicer podal trditveno podlago, v kateri je za večino opravil navedel, koliko časa je za njih porabil, vendar sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, saj je očitno materialnopravno zmotno štelo, da je za odločitev bistveno le, da je tožnik določeno (nekonkretizirano) nalogo na dan, predviden kot dan tedenskega počitka, opravil. V zvezi s tem pritožba zmotno meni, da je tožnikova trditvena podlaga pomanjkljiva.

10. Tožnik je v tožbi in v pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2020 navedel, da uveljavlja plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega tedenskega počitka, ker naj bi bil na proste dni prikrajšan tako, da je opravil več dela, kot bi ga moral, ter da je opravil več dela, kot je bilo to dogovorjeno za plačo, ki jo je prejemal (točka II tožbe). V točki XI pripravljalne vloge z dne 22. 2. 2020 je smiselno enako navedel, da uveljavlja plačilo za opravljeno delo na prosti dan. Tožnik sicer ni opredelil, ali gre za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, glede na njegove trditve, da uveljavlja plačilo odškodnine zaradi škode, ki je nastala zaradi več opravljenega dela, pa pritožbeno sodišče šteje, da gre za premoženjsko škodo. Sama pravna kvalifikacija škode (premoženjska ali nepremoženjska) za odločitev niti ni bistvena, saj je odločilno, da tožnik škode in višine le te ne uveljavlja v neposredni posledici kršitve pravice do tedenskega počitka, temveč zaradi več opravljenega dela. Glede na to, da tožnik uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ker je opravil več dela (prav v času predvidenega tedenskega počitka), mu lahko pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur vsak dan.6

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi toženke ugodilo, na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj v okviru tožnikovih navedb dopolni dokazni postopek v smeri ugotovitve konkretnih nalog, ki jih je tožnik moral opravljati na dneve predvidenega počitka in ki so po svoji vsebini in obsegu pomenile kršenje pravice do tedenskega počitka, predvsem pa tudi čas njihovega trajanja. V kolikor bo ugotovilo, da je tožnik kot vodja enote vojaške policije moral vsakodnevno, torej tudi na dan, ko naj bi imel po evidenci dan počitka, opravljati naloge, zaradi katerih mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, saj sicer vojaška policija ne bi mogla izvajati svojih nalog, bo lahko zaključilo, da evidence toženke o evidentiranih prostih dneh tedenskega počitka na misiji (tudi če jih je izpolnjeval in podpisoval tožnik sam), ne morejo biti odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj ne odražajo pravilno dejanskega stanja glede izrabe dneva tedenskega počitka.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti sodbe ne more samo odpraviti, saj je treba glede za odločitev bistvenih dejstev v pomembnem, širšem sklopu na novo oblikovati dokazno oceno in dopolniti dokazni postopek, še posebej zaradi presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Ni namen instančnega odločanja prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na vložitev tožbe v marcu 2020 ne bo huje kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Sestanki, ki trajajo 20 minut, so objektivno kratki (sodba VSRS VIII Ips 51/2020). 2 Sklepi VSRS VIII Ips 31/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 37/2020, VIII Ips 38/2020, sodba VSRS VIII Ips 58/2020. 3 Sodba VSRS VIII Ips 54/2019. 4 Sklepi VSRS VIII Ips 40/2020, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 18/2020. 5 Sklepi VSRS VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 18/2020. 6 Sklep VSRS VIII Ips 41/2022.