23. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 154/2000 z dne 27. 3. 2001 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 813/98 z dne 24. 3. 2000 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 645/95 z dne 22. 4. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice, ki je zahtevala, da se ugotovi, da sta odločbi disciplinskih organov delodajalca (tožene stranke) o prenehanju delovnega razmerja nezakoniti, da ji delovno razmerje na njuni podlagi ni prenehalo ter da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Štelo je, da načelo neposrednosti v disciplinskem postopku, s tem ko so bile disciplinske obravnave opravljene v nenavzočnosti pritožnice, ni bilo kršeno, saj pritožnica svojih izostankov ni primerno opravičila. Kot pravilno je ocenilo tudi odločitev disciplinskih organov, da je pritožnica s tem, ko ni opravljala del na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena z dokončnim sklepom delodajalca, čeprav so ji bili zagotovljeni vsi pogoji za opravljanje dela, kršila svoje delovne obveznosti, ne glede na to, da je zoper odločitev o razporeditvi uveljavljala sodno varstvo. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi njeno revizijo.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišč, da v disciplinskem postopku ni bilo kršeno načelo neposrednosti. Meni, da je svoje izostanke z disciplinskih obravnav primerno opravičila. Tožena naj bi bila seznanjena z njenim bolniškim staležem in naj bi dobro vedela, da na obravnavo ne more priti zaradi operacije kolen. Sodišče prve stopnje naj bi napačno ocenilo potrdilo zdravnice o zmožnosti udeležbe na disciplinski obravnavi dne 21. 6. 1995 in pri tem naj ne bi upoštevalo pojasnila pritožničine lečeče zdravice z dne 1. 9. 1995, dokaznega predloga za njeno zaslišanje pa naj ne bi sprejelo. V nadaljevanju ustavne pritožbe pritožnica navaja, da je zmotno tudi stališče Vrhovnega sodišča, po katerem ni zatrjevala nezakonite razširitve zahteve za uvedbo disciplinske obravnave. Na to je opozarjala že v tožbi, sodišče prve stopnje pa naj bi to spregledalo. Opozarja tudi, da sodišča pri odločitvi niso upoštevala, da so bile pritožnici očitane kršitve delovnih obveznosti na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena nezakonito, pri čemer naj bi iz izvedenih dokazov izhajalo tudi, da ji delo na tem delovnem mestu sploh ni bilo omogočeno. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega predloga za združitev postopkov.

B.

3.Očitki pritožnice v zvezi s stališčem sodišč, da v disciplinskem postopku ni bilo kršeno načelo neposrednosti, se nanašajo zgolj na ugotovitve glede dejanskega stanja ter na uporabo materialnega prava. To pa ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave, v zvezi z uporabo materialnega prava pa, ali temelji izpodbijana sodba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

4.Okoliščin, ki bi kazale na kršitve ustavnih jamstev procesne narave, pritožnica ni izkazala. S tem v zvezi bi bil morda lahko relevanten le njen očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem lečeče zdravnice. V okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave se namreč od sodišč zahteva, da odločitev o neizvedbi predlaganega dokaza ustrezno obrazložijo. Vendar pa vsebinska obravnava tega pritožničinega očitka ni bila mogoča. Po določbi 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Iz revizijske sodbe, ki jo je Ustavnemu sodišču predložila pritožnica, ne da bi zatrjevala, da revizijske navedbe v njej niso korektno povzete, pa je razvidno, da tega očitka v reviziji ni uveljavljala. Zato tudi ni bilo mogoče upoštevati navedb pritožnice, s katerimi očita sodiščem, da niso upoštevala, da je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka razširjena nezakonito. Kot je razvidno iz povzetka pritožbenih navedb v sodbi Višjega sodišča, v zvezi s katerim pritožnica ne zatrjuje, da ni popoln, pritožnica takšnega ugovora v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljala. To pomeni, da procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje tega ugovora v postopku z ustavno pritožbo ni podana.

5.Pritožnica tudi ni izkazala, da bi bilo kakšno izmed stališč, na katerem temelji zaključek sodišč, da načelo neposrednosti v disciplinskem postopku ni bilo kršeno, nesprejemljivo z vidika človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Stališču, da pritožnica zgolj z navedbami, da je v bolniškem staležu, izostankov z obravnav disciplinske komisije ni primerno opravičila, tega ni mogoče očitati. Prav tako pa takšnemu stališču tudi ni mogoče očitati, da bi bilo očitno napačno, tako da bi ga bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno.

6.Zaradi pomanjkanja procesne predpostavke vsebinske izčrpanosti pravnih sredstev Ustavno sodišče ni moglo obravnavati tudi pritožničinih ugovorov v zvezi z odločitvijo sodišč o obstoju pritožnici očitanih disciplinskih kršitev. Iz povzetka navedb pritožničine revizije v revizijski sodbi, ki ga tožnica ne prereka, izhaja, da je pritožnica v reviziji navajala zlasti razloge zoper odločitev Višjega sodišča o zakonitosti disciplinskega postopka, ugovorov, ki bi se nanašali na odločitev o sami disciplinski kršitvi, pa v reviziji ni uveljavljala. Takšnih ugovorov zato ne more uveljavljati v ustavni pritožbi. Zaradi pomanjkanja procesne predpostavke formalne izčrpanosti pravnih sredstev pa ni bilo mogoče upoštevati pritožničinega ugovora zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pritožničinega predloga za združitev postopkov. Zoper takšno odločitev, sprejeto na glavni obravnavi, Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP77), ki je veljal v času odločanja sodišča, sicer ni predvideval posebne pritožbe (četrti odstavek 311. člena), predvideval pa je možnost izpodbijanja takšne odločitve v pritožbi zoper končno odločbo (drugi odstavek 378. člena ZPP77). Da bi to pravno sredstvo pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristila, pa pritožnica ni izkazala.

7.Pritožničinega očitka, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Določba 2. člena Ustave, ki se nanaša na načela pravne in socialne države, to ni.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravica oziroma temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan