Jedro

Glede na besedilo določbe tretjega odstavka 308. člena KZ-1 in v skladu s sodno prakso je namreč kaznivo tudi zgolj enkratno spravljanje enega ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja, čez mejo ali ozemlje države za plačilo in za obstoj kaznivega dejanja zadošča že, da je plačilo obljubljeno. V skladu s 23. členom Zakona o Ustavnem sodišču namreč sodišče prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti le, če samo meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Posebne olajševalne okoliščine kot materialni razlogi za omilitev kazni imajo izrazito subjektivni temelj in so zato v zakonu tudi določeni manj restriktivno kot pa formalni razlogi za omilitev kazni po prvi alineji 50. člena KZ-1. Zato morajo biti te okoliščine logično in očitno nedvoumno takšne narave, da bi prevladale na splošno in ne le v posamezno ugotovljenem primeru. Po oceni pritožbenega sodišča finančna stiska obdolžencev zaradi nastale gospodarske krize ne predstavlja posebnih olajševalnih okoliščin.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje pod točko I spremeni v odločbi o kazenski sankciji glede zapora in stranske denarne kazni tako, da se: A. obdolženemu A.A. - kazen 2 (dve) leti zapora zviša na 3 (tri) leta in 4 (štiri) mesece zapora, v izrečeno kazen pa se mu po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika všteje čas, prestan v priporu od 12.20 ure dne 4. 8. 2020 dalje, - stranska denarna kazen z 10 (deset) dnevnih zneskov po 58,32 EUR zviša na 90 (devetdeset) dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znaša skupaj 900,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku 3 (treh) mesecev od pravnomočnosti sodbe; če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 20,00 EUR, določilo 1 (en) dan zapora; B. obdolženemu B.B. - kazen 2 (dve) leti zapora zviša na 3 (tri) leta in 4 (štiri) mesece zapora, v izrečeno kazen pa se mu po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika všteje čas, prestan v priporu od 12.20 ure dne 4. 8. 2020 dalje, - stranska denarna kazen z 10 (deset) dnevnih zneskov po 58,32 EUR zviša na 90 (devetdeset) dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znaša skupaj 900,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku 3 (treh) mesecev od pravnomočnosti sodbe; če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 20,00 EUR, določilo 1 (en) dan zapora;

II. Pritožbi zagovornika obdolženega A.A. in zagovornice obdolženega B.B. se v celoti kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi A.A. in obdolženi B.B. se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 39545/2020 z dne 10. 3. 2021, potem ko je na glavni obravnavi sprejelo njuno priznanje za očitano jima kaznivo dejanje, obdolžena A.A. in B.B. spoznalo za kriva, da sta storila vsak po eno kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar je vsakemu po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ob uporabi 2. alineje 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora ter denarni kazni v višini deset dnevnih zneskov po 58,32 EUR, kar znaša skupaj 583,20 EUR, ki sta jo dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska izrečene denarne kazni določil en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencema v izrečeni zaporni kazni vštelo tudi čas, prestan v priporu od 12.20 ure dne 4. 8. 2020 dalje. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 je obdolžencema izreklo tudi stransko kazen izgon tujca z ozemja Republike Slovenije za čas treh let, pri čemer se trajanje izgona šteje od pravnomočnosti sodbe, čas, prebit v zaporu, pa se v čas prestajanja te kazni ne všteje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v smislu prvega odstavka 97. člena ZKP pa obremenjujejo potrebni izdatki in nagrada zagovornika obdolženega A.A., odvetnika C.C., proračun. Nazadnje je sodišče prve stopnje odločilo še, da se obdolžencema po prvem odstavku 73. člena KZ-1 vzamejo elektronske naprave, kot so navedene pod točko V izreka sodbe.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornik obdolženega A.A. zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da na podlagi določila 388. člena ZKP izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega A.A. oprosti obtožbe; - zagovornik obdolženega B.B. zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in odločbo o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu B.B. namesto kazni dve leti zapora izreče kazen eno leto in šest mesecev zapora; - okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in da obdolžencema namesto kazni dveh let zapora izreče vsakemu kazen treh let in štiri mesece zapora, namesto denarne kazni v višini deset dnevnih zneskov po 58,32 EUR, pa izreče denarno kazen v višini devetdeset dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar skupaj znaša 900,00 EUR, medtem ko v preostalem izrečena kazenska sankcija ostane enaka.

3. Zagovornika obeh obdolžencev sta na pritožbo okrajne državne tožilke odgovorila in pritožbenim navedbam nasprotujeta, pritožbenemu sodišču pa predlagata, da pritožbo okrajne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne. Svoj odgovor na pritožbi zagovornikov obdolžencev je tudi podala okrajna državna tožilka, ki se s pritožbenimi izvajanji zagovornikov ne strinja in predlaga, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi zavrne kot neutemeljeni.

4. Pritožba okrajne državne tožilke je utemeljena, pritožbi zagovornikov obdolžencev pa nista utemeljeni.

**K pritožbi zagovornika obdolženega A.A.**

5. Zagovornik obdolženega A.A. z navedbami, da dejanje, katerega je obdolženec spoznan za krivega, ne vsebuje znakov kaznivega dejanja, uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Navaja, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhajata ne izpolnitev in ne očitek zakonskega znaka „ukvarjanje,“ poleg tega tudi ni konkretiziran zakonski znak „za plačilo.“

6. Zagovornik nima prav. Zakonski znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 so namreč določeni alternativno, saj lahko to kaznivo dejanje stori: (1) kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju, ali (2) kdor enega ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. Prva izvršitvena oblika je oblikovana kot kolektivni delikt („kdor se ukvarja s tem...“), druga pa kot premoženjski delikt („kdor za plačilo...“). V obravnavanem primeru se obdolžencu očita druga izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja, in sicer da je skupaj z soobdolženim B. v osebni avtomobil sprejel 8 tujcev, ki niso imeli osebnih dokumentov ter s tem posledično niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, nato pa sta jih iz smeri Republike Hrvaške, mimo uradnega mejnega prehoda, pripeljala na ozemlje Republike Slovenije, z namenom, da bodo tujci lahko nadaljevali pot do drugih držav Evropske unije, za kar jima je bilo obljubljeno plačilo v znesku 500,00 EUR. Ker se pri tej izvršitveni obliki ne zahteva, da se mora storilec ukvarjati s spravljanjem tujcev čez mejo oziroma ozemlje države, ampak da jih za plačilo nezakonito spravi čez mejo, zagovornik obdolženega A. neutemeljeno pogreša obtožbene očitke v smeri ukvarjanja obtoženca s takšno dejavnostjo. Glede na besedilo določbe in v skladu s sodno prakso je namreč kaznivo tudi zgolj enkratno spravljanje enega ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja, čez mejo ali ozemlje države za plačilo.

7. Neutemeljena so tudi nadaljnja pritožbena izvajanja zagovornika v smeri nezadostne konkretizacije zakonskega znaka „za plačilo.“ Iz opisa očitanega kaznivega dejanja namreč povsem jasno izhaja, da se obema obdolžencema, torej tudi obdolženemu A. očita, da sta predmetno kaznivo dejanja izvršila za plačilo, saj jima je bilo obema skupaj obljubljeno plačilo v znesku 500,00 EUR. Za to izvršitveno obliko je namreč pomembno le, da storilec pri spravljanju skupine tujcev čez mejo ali ozemlje države prejme ustrezno materialno korist in za obstoj kaznivega dejanja zadošča že, da je plačilo obljubljeno, kot to opravilno opozarja okrajna državna tožilka v pritožbi. Pri tem ni potrebno, da bi bilo v opisu posebej navedeno, kdo jima je plačilo obljubil, kot tudi ni potrebno, da bi bilo vnaprej znano, na kakšen način naj bi si obljubljeni denar obdolženca med seboj razdelila. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

8. Zagovornik v nadaljevanju še navaja, da je zaključek sodišča, da sta obdolženca očitano kaznivo dejanje izvršila v kvalificirani obliki po šestem odstavku 308. člena KZ-1, napačen, saj v zadevi ni bilo izdelano izvedeniško mnenje, iz katerega bi izhajalo, ali vožnja v prostornem osebnem vozilu znamke Audi Q7 pomeni dejansko in konkretno nevarnost za življenje in zdravje ljudi. S takimi pritožbenimi navedbami zagovornik uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obdolženemu A. je bila namreč sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, taka sodba pa se glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZKP ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar povzete pritožbene navedbe ne morejo biti predmet te pritožbene presoje. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da iz opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kvalificirane oblike obdolžencu(ema) očitanega kaznivega dejanja, in sicer da sta s prevozom osmih tujcev ogrozila njihovo življenje in zdravje (na zadnji klopi avtomobila sta prevažala pet tujcev, čeprav je bilo prostora le za tri, v prtljažnem prostoru pa še preostale tri, ki so bili prekriti s prtljago).

**K pritožbi okrajne državne tožilke in zagovornice obdolženega B.B.**

9. Tako okrajna državna tožilka kot zagovornica obdolženega B.B. grajata odločbo o kazenski sankciji, pri čemer se okrajna državna tožilka zavzema za izrek višje zaporne in stranske denarne kazni, zagovornica pa za izrek še nižje zaporne kazni, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje. Zagovornica v zvezi z višino z zakonom predpisane kazenske sankcije za očitano kaznivo dejanje uvodoma obširno polemizira, da je ta nepravična, nehumana ter je neprimeren ukrep za dosego cilja in zato posledično neustavna. Pri tem opozarja, da je iz teh razlogov v tem kazenskem postopku vložila predlog za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti 308. člena KZ-1, do česar pa se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo niti v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, ko razlogov za zavrnitev tega predloga ni argumentirano zavrnilo, sicer res kršilo določbe kazenskega postopka, a ta kršitev nikakor ni bistvena, saj je prvostopenjsko sodišče z nadaljevanjem kazenskega postopka podalo jasno oceno, da se s predlogom ne strinja. V skladu s 23. členom Zakona o Ustavnem sodišču namreč sodišče prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti le, če samo meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. V obravnavanem primeru se razlogi za prekinitev postopka po predlogu zagovornice nanašajo zgolj na višino kazenske sankcije, saj se zagovornica ne strinja z ravnanjem zakonodajalca, ki je s sprejetjem novele KZ-1G kazensko sankcijo za predmetno kaznivo dejanje zvišal, ker je ocenil, da je to zaradi danih razmer v družbi potrebno. Taki razlogi zagovornice pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne narave, ki bi glede na naravo in težo kaznivega dejanja zahtevali ustavnopravno presojo. Ker je sodišče pri izreku kazenske sankcije vezano le na zakon, se pritožbeno sodišče v nadaljevanju ni posebej ukvarjalo z obširnimi pritožbenimi izvajanji v smeri zatrjevane neustavnosti višine kazenske sankcije za očitano kaznivo dejanje, saj za to niti ni pristojno. Zagovornica obdolženega B. bo po izčrpanju vseh pravnih sredstev v zvezi s tem kazenskim postopkom še vedno imela možnost, da pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije sproži ustrezne postopke za presojo ustavnosti kazenske sankcije po 308. členu KZ-1.1

10. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb okrajne državne tožilke in tudi zagovornice obdolženega B. ter podatkov kazenskega spisa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni slediti pritožbi zagovornice, ko navaja, da je sodišče olajševalne okoliščine, kot so priznanje krivde, obžalovanje in nekaznovanost, upoštevalo v premajhni meri. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje pritožbi okrajne državne tožilke, da je tem okoliščinam dalo prevelik poudarek, po drugi strani pa ni v zadostni meri upoštevalo obteževalnih okoliščin na strani obdolžencev, predvsem teže kaznivega dejanja. Zato se okrajna državna tožilka utemeljeno zavzema za izrek višje zaporne in stranske denarne kazni. Res je, da sta obdolženca izvedla le prevoz tujcev, vendar to teže kaznivega dejanja nikakor ne zmanjša, kot si to napačno razlaga zagovornica obdolženega B., saj brez voznikov izvršitev tega kaznivega dejanja sploh ni mogoča. Poleg tega sta obdolženca v osebnem avtomobilu prevažala osem oseb, med drugim tudi visoko nosečo D.D. (ki je skupaj s kar štirimi drugimi tujci sedela na zadnji klopi avtomobila, kjer so lahko sedele največ tri osebe) ter osemletnega otroka, ki se je skupaj z žensko in moškim nahajal v prtljažnem prostoru avtomobila, pri čemer so bili vsi trije prekriti s prtljago. S takšnim načinom prevoza sta obdolženca nedvomno ogrozila življenje in zdravje tujcev, ki sta jih prevažala. Vozilo namreč ni bilo registrirano za vožnjo takšnega števila oseb, kar pomeni, da vsi tujci niso mogli biti pripeti z varnostnim pasom, vožnja oseb v prtljažnem prostoru avtomobila pa že sama po sebi predstavlja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, saj je ta del avtomobila (ne glede na samo velikost vozila) prostorsko omejen, pri tem pa osebe, ki se prevažajo v tem prostoru, niso prav z ničemer zavarovane. V obravnavanem primeru so bile še celo prekrite s prtljago, kar še dodatno povečuje nevarnost za življenje in zdravje. V tej luči se tako pritožbena izvajanja zagovornice, da gre za veliko osebno vozilo z udobnimi sedeži, pokažejo kot brezpredmetna. Ob tem zagovornica celo navaja, da so vsi tujci sedeli na sedežih in da je tožilstvo obtožnico napisalo v nasprotju z dejanskim stanjem. Vendar take pritožbene navedbe ne morejo biti predmet pritožbene presoje, saj zagovornica z njimi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je v obravnavanem primeru glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZKP nedovoljen, saj je tudi obdolženi B. kaznivo dejanje po obtožbi priznal, sodišče prve stopnje pa je njegovo priznanje v skladu z določili 285.c člena v zvezi z 330. členom ZKP sprejelo.

11. Prav tako je pritrditi okrajni državni tožilki, da se neustreznost izrečene zaporne in stranske denarne kazni kaže tudi v nepravilnem upoštevanju posebnih olajševalnih okoliščin, ko je obdolžencema na podlagi druge alineje 50. člena KZ-1 izreklo kazen zapora pod mejo, ki je za očitano kaznivo dejanje predpisana z zakonom. Omilitev kazni po 50. členu KZ-1 je vedno fakultativna in pomeni odstop od splošnih pravil za odmero kazni ter se izreče v primerih, ko na strani obdolženca obstojijo take posebne okoliščine, zaradi katerih je teža kaznivega dejanja manjša od tiste, za katero je zakonodajalec predvidel spodnji minimum predpisane kazni. Posebne olajševalne okoliščine kot materialni razlogi za omilitev kazni imajo izrazito subjektivni temelj in so zato v zakonu tudi določeni manj restriktivno kot pa formalni razlogi za omilitev kazni po prvi alineji 50. člena KZ-1. Zato morajo biti te okoliščine logično in očitno nedvoumno takšne narave, da bi prevladale na splošno in ne le v posamezno ugotovljenem primeru,2 kar v obravnavani zadevi ni primer. Prvostopenjsko sodišče je namreč kot posebno olajševalno okoliščino, ki naj bi utemeljevala izrek omiljenih kazni, štelo dejstvo, da je med gospodarsko krizo zaradi pandemije nalezljive bolezni COVID-19 zaposlitev v Republiki Italiji izgubilo več milijonov ljudi in verjame obdolžencema, da sta med njimi, zaradi česar sta se za izvršitev kaznivega dejanja lažje odločila, saj nista imela denarja za preživetje, pomoči od sorodnikov pa nista mogla pričakovati. S takim stališčem se ni mogoče strinjati, saj po oceni pritožbenega sodišča finančna stiska obdolžencev zaradi nastale gospodarske krize ne predstavlja posebnih olajševalnih okoliščin. Res je sicer, da je ena izmed posledic pandemije nalezljive bolezni tudi gospodarska kriza, zaradi katere so se številni ljudje zaradi izgube zaposlitve znašli v finančnih težavah, ki pa zato še niso pričeli z izvrševanjem kaznivih dejanj. Gospodarska kriza sama po sebi ne more upravičevati storitev kaznivih dejanj, saj bi se v nasprotnem primeru lahko na tej podlagi lahko upravičila izvršitev marsikaterega istega in drugega podobno hudega kaznivega dejanja, storjenega z namenom hitrega zaslužka, kar ni v interesu specialne in generalne prevencije kaznovalnega prava. Poleg tega te okoliščine niti niso dovolj dokazno podkrepljene, kot to pravilno izpostavlja okrajna državna tožilka, saj je sodišče prve stopnje zgolj sledilo navedbam obdolžencev, ki sta krivdo za storjeno dejanje s tem poskušala minimizirati. In četudi sta obdolženca kaznivo dejanje izvršila zaradi finančne stiske, bi to lahko kvečjemu predstavljalo olajševalno okoliščino pri redni odmeri kazni, nikakor pa to ne more biti razlog za omilitev kazni po drugi alineji 50. člena KZ-1, saj zaradi tega teža obdolžencema očitanih kaznivih dejanj ni nič manjša, kot to skuša prikazati zagovornica v svoji pritožbi. Pri tem je potrebno upoštevati, da se s kaznivim dejanjem ne varuje le državna meja in zakonitost bivanja v Republiki Sloveniji ter notranji javni red v državi, ampak tudi varnost tujcev pred razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo in seveda tudi ekonomskim izkoriščanjem tujcev, zato bi morebitne nizke kazenske sankcije rušile avtoriteto države, njene represivne funkcije ter razvrednotile smisel kazenskega postopka, prav tako pa ne bi imele zadostnega vpliva na storilce kaznivih dejanj.

12. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe zagovornice obdolženega B., da prvostopenjsko sodišče pri izreku kazenske sankcije kot olajševalnih okoliščin ni upoštevalo zdravstvenih težav obdolženca, čeprav so izkazane z zdravstveno dokumentacijo. Iz vsebine pritožbenih navedb namreč izhaja, da so zatrjevane zdravstvene težave obdolženega B. posledica izvršitve kaznivega dejanja oziroma prestajanja pripora, ne pa da je kaznivo dejanje izvršil v povezavi z njimi, zato tudi ne morejo biti upoštevane kot olajševalne okoliščine. Prav tako zagovornica ne more uspeti z navedbami, da kazen, kot jo je v obravnavanem primeru izreklo sodišče prve stopnje, odstopa od enotne politike kaznovanja. Neutemeljeno se namreč sklicuje na druge kazenske zadeve, ki so tekle pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pod opr. št. I K 44808/2020 in I K 50958/2020, ker dejanski stanji v navedenih kazenskih zadevah s predmetno kazensko zadevo nista primerljivi. V navedenih kazenskih zadevah je sodišče pri izreku kazenske sankcije imelo ustrezno dejansko podlago za uporabo omilitvenih določil, in sicer je v zadevi I K 44808/2020 sodišče poleg drugih splošnih olajševalnih okoliščin kot posebno olajševalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo slabo zdravstveno stanje, v zadevi I K 50958/2020 pa je med drugim kot posebne olajševalne okoliščine upoštevalo tudi, da je obdolženec kaznivo dejanje izvršil pod pritiskom groženj ter da je bil v izredno slabem zdravstvenem stanju.

13. Glede na vse navedeno se zato pritožbeno sodišče strinja s pritožbenimi izvajanji okrajne državne tožilke, da sodišče prve stopnje pri izreku kazni zapora in stranske denarne kazni ni v zadostni meri upoštevalo zgoraj obrazloženih obteževalnih okoliščin, premoženjske razmere obdolžencev zaradi nastale gospodarske krize pa zmotno ocenilo kot posebne olajševalne okoliščine, zaradi česar je posledično neutemeljeno uporabilo omilitvena določila ter obdolžencema izreklo prenizko zaporno in stransko denarno kazen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi okrajne državne tožilke ugodilo in obdolžencema izreklo vsakemu kazen tri leta in štiri mesece zapora ter stransko denarno kazen v višini devetdeset dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znaša skupaj 900,00 EUR. Pritožbeno sodišče je obema obdolžencema v izrečeno zaporno kazen vštelo tudi čas, ki sta ga prestala v priporu, stransko denarno kazen pa morata plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe in če se stranska denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 20,00 EUR, določilo en dan zapora, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Pritožbeno sodišče zaporno in stransko denarno kazen v višini, kot je odmerjena in izrečena obdolžencema v drugostopenjski sodbi, šteje kot primerno in ustrezno tudi ob upoštevanju splošnih olajševalnih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer pravilno ugotovilo, kot tudi ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, načina storitve kaznivega dejanja ter teže kaznivega dejanja in stopnje krivde obeh obdolžencev.

15. Po obrazloženem, in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah okrajne državne tožilke in zagovornikov obdolžencev odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

16. Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče oba obdolženca oprostilo plačila sodne takse (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Zagovornica je sicer tekom tega kazenskega postopka pred Ustavnim sodiščem RS že vložila pobudo za oceno ustavnosti 308. člena KZ-1, ki pa jo je Ustavno sodišče zavrglo, saj ni bil izkazan pravni interes, ker ta kazenski postopek v času vložitve pobude še ni bil pravnomočno končan. 2 Prim.: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2020, str. 740, točka 6.