Jedro

Sodišče druge stopnje je tisto, ki mora v okviru svoje kontrolne funkcije izvesti dokaze na obravnavi, saj samo odloči katere dokaze bo izvedlo zato, da bo preizkusilo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Povedano drugače, kontrolna funkcija sodišča druge stopnje, ko se odloči, da opravi obravnavo zaradi presoje pravilnosti dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje in utemeljenosti vložene pritožbe, je ravno v tem, da po neposredni izvedbi tistih dokazov, o katerih je podvomilo v pravilno oceno, presodi, ali so dokazi pravilno ocenjeni in na podlagi njih sprejeti pravilni dokazni zaključki.

Izrek

I. Pritožbam zagovornikov obtoženih J. S., B. Ž. in L. P. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v odločbah o krivdi in določenih kaznih za dejanja pod točkami I/1 in 2 in II ter v odločbah o enotnih kaznih, stroških kazenskega postopka, premoženjskopravnih zahtevkih ter vštetju pripora za obtožena S. in P. ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Obtoženemu B. Ž. se v izrečeno kazen šest mesecev zapora na podlagi določbe prvega odstavka 49. člena Kazenskega zakonika všteje čas, prebit v priporu od 4. 10. 2005 do 17. 7. 2007.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 18. 9. 2009 obtožene J. S., B. Ž. in L. P. oprostilo obtožbe: J. S. in B. Ž., da sta storila vsak poskus kaznivega dejanja umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena v zvezi z 22. in 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), J. S. in L. P., da sta storila vsak po dve kaznivi dejanji umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in J. S. za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ. Obtoženemu B. Ž. je ob upoštevanju sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu K 20/2006 z dne 8. 9. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 146/2006 z dne 2. 4. 2007, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ, izreklo kazen šest mesecev zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdati obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov proračun. Obtoženega B. Ž. je na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z obsodilnim delom sodbe oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da se po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovance z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je obravnavalo pritožbi okrožnih državnih tožilcev in zagovornika obtoženega B. Ž. Državna tožilca sta s pritožbo izpodbijala oprostilni del prvostopenjske sodbe in odločbo o izrečeni kazni obtoženemu Ž., zagovornik obtoženega Ž. pa je uveljavljal, da je bil kršen kazenski zakon, ker v izrečeno kazen ni bil vštet čas, ki ga je obtoženec prebil v priporu (6. točka 372. člena ZKP). Višje sodišče je opravilo obravnavo (380. člen ZKP). Po opravljeni obravnavi je dne 17. 3. 2011 razsodilo, da se pritožbi državnih tožilcev deloma ugodi, pritožbi zagovornika obtoženega B. Ž. pa ugodi v celoti in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženi J. S., B. Ž. in L. P. spoznajo za krive: pod točko I/1 J. S. in B. Ž. vsak poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ, pod točko I/2 J. S. in L. P. vsak dveh kaznivih dejanj umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in pod točko II J. S. kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z eksplozivi po prvem odstavku 310. člena KZ. Obtoženemu J. S. je določilo naslednje kazni: za kaznivo dejanje pod točko I/1 na podlagi drugega odstavka 127. člena KZ dvanajst let zapora, za vsako kaznivo dejanje pod točko I/2 po drugem odstavku 127. člena KZ trideset let zapora in za kaznivo dejanje pod točko II po prvem odstavku 310. člena KZ eno leto zapora. Obtožencu je nato po določbah o steku izreklo enotno kazen trideset let zapora. Obtoženemu B. Ž. je za kaznivo dejanje pod točko I/1 na podlagi določbe drugega odstavka 127. člena KZ, upoštevaje omilitvena določila 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ določilo kazen osem let zapora. Ob upoštevanju nespremenjene kazni šestih mesecev zapora za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z eksplozivi je obtožencu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen osem let in tri mesece zapora. Obtoženemu L. P. je za vsako kaznivo dejanje pod točko I/2 na podlagi določbe drugega odstavka 127. člena KZ določilo kazen petnajst let zapora, nato pa mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen dvajset let zapora. Obtožencem je v izrečene kazni vštelo čas, prebit v priporu. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtožena B. Ž. in L. P. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njunih postavljenih zagovornikov po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo proračun. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženi J. S. dolžan plačati eno tretjino stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso. Oškodovance je na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. V ostalem pa je pritožbo okrožnih državnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so se pritožili: zagovornik obtoženega J. S. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločb o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka; pritožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da odloči, da se pritožba okrožnih državnih tožilcev zavrne in potrdi sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu K 105/2008 z dne 18. 9. 2009, podrejeno pa predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje pred spremenjenim senatom; zagovornik obtoženega L. P. iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 370. člena ZKP; pritožnik predlaga naj Vrhovno sodišče sodbo višjega sodišča spremeni in izreče oprostilno sodbo, če pa ne bo sledilo predlogu, pa naj sodbo višjega sodišča razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje temu sodišču pred spremenjenim senatom; zagovornik obtoženega B. Ž. zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; pritožnik Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje poskusa umora.

4. Vrhovna državna tožilka je v pisnem predlogu, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 377. člena ZKP, predlagala, naj Vrhovno sodišče pritožbe zavrne kot neutemeljene, saj je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, uveljavljane kršitve zakona pa niso podane.

5. O predlogu državne tožilke sta se pisno izjavila zagovornika obtoženih J. S. in L. P. 6. Zagovorniki so v pritožbah predlagali, da se njih in obtožence obvesti o seji senata. Seje senata se ni udeležil obtoženi J. S., ki je bil o njej pravilno obveščen, kar pa ni bilo ovira, da senat ne bi opravil seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

7. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi na podlagi prvega odstavka 380. člena ZKP presodilo, da je pritožba državnih tožilcev utemeljena. Presodilo je, da pritožnika utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbo priče R., zagovora obtoženih Ž. in P., napačno ocenilo, da dokazi, ki so bili izvedeni v zvezi z zatrjevanjem alibija obtoženega S., potrjujejo, da se obtoženec ni mogel nahajati na kraju dejanja pod točko I/1. Napačno je tudi presodilo tako imenovano časovnico dogodkov, ko je štelo, da časovnica ne predstavlja relevantnega dokaznega vira. Ugotovilo je, da časovno-potna rekonstrukcija vožnje od Brezja do Zidanega mostu potrjuje zagovor obtoženega Ž. in dokaz ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje. Pri dejanju, opisanem pod točko I/1, je tudi zaključilo, da biološka sled, najdena na žlički bombe, sicer ne potrjuje z gotovostjo, da je mešana sled od obeh obtožencev, da pa analiza te sledi ne izključuje obtoženih S. in Ž. kot donorjev v mešani biološki sledi. Pri dejanju, opisanem pod točko I/2, je sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje o nenavadnih stikih med policisti in kriminalisti ter obtoženim P. pred aretacijo, ocenilo pa je, da stiki niso bili takšni, da bi bilo na podlagi njih mogoče sprejeti sklep, da je obtoženega P. policija preslepila zato, da bi dosegla njegovo izjavo, ki bi bila ali neresnična ali proti njegovi volji, oziroma da bi obtoženi P. navajal dejstva, ki jih ne bi, če ne bi bilo protizakonitega delovanja policije. Zaključilo je, da med odnosi kriminalistov z osumljenim P. in njegovimi procesno veljavnimi zagovori ni vzročne zveze, zaradi katere sodišče ne bi smelo uporabiti zagovora tega obtoženca iz prvega sojenja. Drugače kot sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbe prič K. P., U. Z., S. R. in Ž. G. Ocenilo je, da so izpovedbe verodostojne in da potrjujejo, da je bil P. v času 45 minut po dogodku s svojim avtomobilom v Budni vasi. Ugotovilo je, da se sodišče prve stopnje na navedbe priče B., ki jih je dal na policiji pod hipnozo, ne bi smelo opreti. Pri tem dejanju se je naslonilo tudi na biološko sled, najdeno na žlički odvržene bombe. Presodilo je, da biološka sled ne izključuje, da sta bila obtožena S. in P. v stiku z bombo, ki je bila uporabljena v Dobruški vasi, ter da to tudi pomeni, da je preklicana izjava obtoženega P. (spremenjen zagovor) potrjena z mnenjem Centra za forenzične preiskave na ravni verjetnosti. Zaključilo je tudi, po presoji še drugih dokazov, da forenzična preiskava najdene biološke sledi ne izključuje P. stika z bombo, ki je bila sredstvo za izvršitev kaznivih dejanj. Na podlagi presoje izpovedb prič R. in L., zagovora obtoženega Ž. ter potrdil o zasegu predmetov je presodilo, da je obtoženemu S. dokazano tudi dejanje, opisano pod točko II.

8. Sodišče druge stopnje je do navedenih zaključkov prišlo, kot je zapisalo v sodbi, po opravljeni obravnavi. Pri utemeljitvi razlogov za obravnavo je na strani 6 sodbe navedlo, da je senat odločil, da bo na obravnavi ugotavljal določena dejstva glede vprašanja, ali je policija v predkazenskem postopku usmerjala obtožence, zlasti obtoženega P., pa tudi obtoženega Ž. in ali je pravilna presoja izjave priče B. R. Zato je, kot je navedeno v sodbi, sodišče druge stopnje zaslišalo priče, za katere je ocenilo, da jih je potrebno zaslišati, to je: B. R. o informacijah, ki mu jih je posredoval obtoženi Ž. v zvezi z metanjem bomb v romskem naselju; U. Z., S. R. in Ž. G. o okoliščinah, ali so policisti v Budni vasi v noči z dne 3. 6. na 4. 6. 2005 videli obtoženega P. oziroma vozilo, ki ga je v tistem času obtoženi P. uporabljal; kriminaliste F. L., A. T. in M. H. o vprašanju, ali in koliko so usmerjali obtoženega P., da naj poda obremenilne izjave, zaradi presoje, ali obstaja primer iz prvega odstavka 228. člena ZKP, da so policisti v predkazenskem postopku obtoženega P. tako preslepili, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na P. izjavo iz prvega sojenja (tretji odstavek 228. člena ZKP).

9. Zagovornika obtoženih J. S. in L. P. očitata sodišču druge stopnje, da je kršilo načelo neposrednosti, to je določbo 355. člena ZKP, ker ni izvedlo dokazov na glavni obravnavi neposredno, ampak je izvedlo le nekatere dokaze. Ni ponovno preverilo vseh relevantnih dejstev za pravilno odločitev ter ni izvedlo dokazov, ki bi obtožencu (P.) omogočili učinkovito obrambo, kot navaja zagovornik obtoženega P. Zagovornik tega obtoženca tudi navaja, da obravnava pred sodiščem druge stopnje ni razjasnila dejanskega stanja, ampak je sodišče druge stopnje le drugače presodilo že izvedene dokaze (peti odstavek 392. člena ZKP). Zagovornik obtoženega J. S. navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe 380., 381., 382., 325., 334., 335. člena ZKP, saj ni izvedlo vseh tistih dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, kar bi po oceni zagovornika moralo storiti za celovito presojo dejstev in za pravilno odločitev. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Kp 2/2009, ki postavlja kriterije, kako sodišče druge stopnje na obravnavi izvaja dokaze glede na svojo kontrolno funkcijo, to je funkcijo presoje pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje. Če sodišče prve stopnje izvede dokaz neposredno, to je zasliši neposredno pričo, mora biti kontrola višjega sodišča nujno neposredna (ponovno neposredno zaslišanje priče na glavni obravnavi), česar pa sodišče druge stopnje po oceni pritožnika ni storilo. Sodišče druge stopnje na obravnavi prič ni pozvalo, da naj povedo vse, kar vedo o zadevi in priče niso podale izpovedb o tem, kar vedo, temveč je sodišče druge stopnje npr. pričama R. in Z. le zastavilo vprašanje, ali imata kaj povedati oziroma kaj dodati k svojima dosedanjima izpovedbama, ostalih zaslišanih prič na obravnavi pa niti o tem ni vprašalo, ampak je prešlo k postavljanju nekaj posamičnih vprašanj. S tem je bila obtoženemu S. odvzeta tudi pravica do učinkovite obrambe. Opisano izvajanje dokazov je vplivalo na pravilnost sodbe, torej na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Izpostavlja izvedbo dokaza – zaslišanje priče F. L. o vplivu policije na obtoženega P. pri razčiščevanju, ali je policija vplivala nanj v smeri preslepitve. Navaja, da je sodišče druge stopnje dokaz izvedlo „nepopolno“ na obravnavi dne 22. 11. 2010 in nato na izpovedbo priče drugače kot sodišče prve stopnje oprlo sodbo v škodo obtoženega S. Drugače kot sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vpliv policije na obtoženega P. ni bil takšen, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na P. zagovor v prvem sojenju. Meni, da je bila z izvajanjem dokazov na opisan način tudi kršena določba 355. člena ZKP, da lahko sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi.

10. Ocenjuje, da ni bilo zadoščeno kriteriju, pri čemer citira sodbo Vrhovnega sodišča Kp 6/2004, da lahko sodišče izvede na obravnavi le nekatere izmed številnih dokazov, ki so bili izvedeni pred sodiščem prve stopnje. To pa lahko stori le v primeru, kolikor gre za razjasnitev posameznih, razmeroma samostojnih relevantnih dejstev, ki z ostalimi dejstvi nimajo povezave. Ocenjuje, da bi sodišče druge stopnje moralo izvesti vse dokaze na glavni obravnavi in jih ponovno oceniti, saj se dejstva med seboj prepletajo. Poudarja, da je sodišče druge stopnje pri zaslišanju priče R. le z nekaj vprašanji raziskovalo, kdaj je obtoženi Ž. pričo R. poklical po telefonu, pri čemer opozarja, da je sodišče prve stopnje analiziralo izpovedbo te priče in na podlagi presoje navedb te priče ocenilo, da priča ne izpoveduje verodostojno (strani 16 do 18 in 34 sodbe sodišča prve stopnje). Meni, da sodišče druge stopnje ni moglo na način, kot je izvedlo zaslišanje priče R., ugotoviti drugačnih dejstev, saj zaslišanje priče R. ni bilo opravljeno na enak način kot pred sodiščem prve stopnje, zato je izvedba dokaza vplivala na zakonitost in tudi na pravilnost sodbe. Na to pomanjkljivost postopka sodišča druge stopnje opozarja pri analizi izpovedbe priče R. tudi zagovornik obtoženega Ž.

11. Zagovornika obtoženih S. in P. navajata, da je sodišče druge stopnje drugače presodilo pomen bioloških sledi na žličkah bomb, najdenih na kraju dejanj pod točkama I/1 in 2 (zagovornik obtoženega S.) oziroma na kraju dejanja pod točko I/2 (zagovornik obtoženega P.), čeprav dokazov o bioloških sledeh, ki jih je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvedlo neposredno, samo na obravnavi na enak način ni izvajalo, saj ni zaslišalo avtorjev uradnega zaznamka in strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave A. R. in M. M. ter izvedenke dr. I. P. Po oceni pritožnikov je kršilo načelo neposrednosti oziroma 355. člen ZKP, ker dokaza ni izvedlo na enak način kot sodišče prve stopnje, kar je vplivalo na pravilnost sodbe, to je na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Zagovornik obtoženega S. tudi meni, da je sodišče druge stopnje storilo že zatrjevane kršitve določb ZKP, ker ni neposredno izvedlo vseh dokazov v zvezi z alibijem obtoženega S. (zaslišanje prič in branje strokovnih mnenj o fotografiji iz praznovanja rojstnega dneva obtoženčevega očeta), ampak je dejstva le drugače ocenilo, čeprav dokazov na obravnavi ni izvedlo. Iste kršitve je zagrešilo tudi, ker ni neposredno zaslišalo prič, na katere se opira pri dejanju pod točko II sodba sodišča prve stopnje.

13. Zagovornik obtoženega S. ocenjuje tudi, da je sodišče druge stopnje, ker ni prečitalo zagovorov obtoženih na obravnavi, kršilo tudi določbo 325. člena ZKP. Po citirani določbi mora sodišče v primeru, da se obtoženec ne zagovarja, prebrati njegov prejšnji zagovor, nato pa skladno z določbo 326. člena ZKP zaslišance pozvati k pripombam. Sodišče druge stopnje ob izjavi obtoženega S., da se zagovarja kot do sedaj in da na vprašanja ne bo odgovarjal, ni prebralo njegovega prejšnjega zagovora niti ni prebralo prejšnjih zagovorov obtoženih P. in Ž., ki se na sojenju pred višjim sodiščem ni zagovarjal in se je branil z molkom. S. in ostala obtoženca niso bili vprašani, ali imajo kaj pripomniti k izpovedbam kasneje zaslišanih obtožencev. Ker pa obtoženi Ž. v tretjem sojenju pred sodiščem prve stopnje več ni hotel odgovarjati na vprašanja zagovornika obtoženega S. ter se pred sodiščem druge stopnje ni zagovarjal in se je branil z molkom, bi moralo sodišče druge stopnje prebrati njegov zagovor in tako omogočiti obtoženemu S., da uveljavi pravico po določbi d. točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji, kot veljajo za obremenilne priče. Sodišče mora tako omogočiti obtožencu glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, da v zvezi z izjavami zaslišuje njihovega avtorja. Sklicuje se tudi na Ustavno odločbo Up 207/99, da mora imeti obtoženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in zasliševati njihovega avtorja, kar je, kot navaja, poudarilo npr. v sodbi I Ips 23/2007 tudi Vrhovno sodišče. Ker zapisnik o zaslišanju obtoženega Ž. ni bil prebran, obtoženi S. ni mogel uveljaviti svojih pravic, ki mu gredo po EKČP in Ustavi, to je pravice do zaslišanja obtoženca kot obremenilne priče. Prav tako se obtoženi S. ni mogel pred sodiščem druge stopnje opredeliti glede obremenilnih izjav obtoženega P. in uveljaviti pravice do zaslišanja tega obtoženca kot obremenilne priče, zato se sodba sodišča druge stopnje za dejanje v naselju Dobruška vas ne bi smela izključno in odločilno opirati na P. zagovor na prvem sojenju pred sodiščem prve stopnje.

14. Ker dokazi z zaslišanjem prič in zagovori obtožencev niso bili izvedeni na način, ki ga določa ZKP, je zaradi vseh uveljavljanih procesnih kršitev izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Enako stališče je mogoče povzeti pri presoji uveljavljanjih kršitev v pritožbah zagovornikov obtoženega P. in Ž.

15. Pritožbe zagovornikov so utemeljene.

16. Če se pritožbeno sodišče odloči, da bo opravilo obravnavo, je njegova vloga izrazito kontrolna. Pritožbeno sodišče tudi v tem primeru odloča o utemeljenosti pritožbe (posredno seveda tudi o utemeljenosti obtožbe, preko presoje sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče se bo tako odločilo za obravnavo takrat, ko bo ocenilo, da je zaradi kontrole sodbe sodišča prve stopnje in v njem ugotovljenega dejanskega stanja potrebno izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in seveda, če bo ocenilo, da so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP). Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja na drugi stopnji bo nujno neposredna, če sodišče prve stopnje dokaze izvaja neposredno in je v takšnem primeru lahko opravljena le na obravnavi pritožbenega sodišča (sodišče izvede dokaz na enak način, torej neposredno), lahko pa je tudi posredna, in sicer v primeru, ko je že sodišče prve stopnje samo posredno sprejemalo dokaze (z branjem izpovedb prič, branjem listin ipd.), ali pa tedaj, ko je iz znanih, ugotovljenih dejstev, sklepalo na obstoj odločilnih dejstev (sodba Vrhovnega sodišča Kp 1/2006 z dne 15. 2. 2006 in druge).

17. Ker sodišče druge stopnje na obravnavi opravlja funkcijo kontrole sodbe sodišča prve stopnje, mu na obravnavi ni potrebno izvesti vseh dokazov, ampak le tiste, za katere meni, da jih je v okviru kontrole ugotovljenega dejanskega stanja potrebno izvesti. Sodišče druge stopnje lahko oceni, da je potrebno izvesti ali ponoviti samo nekatere izmed na glavni obravnavi na prvi stopnji izvedenih dokazov, kadar kontrolira ugotovljeno dejansko stanje in podvomi v pravilno oceno izvedenih dokazov. Ni mu potrebno izvesti vseh dokazov, ki so bili izvedeni pred sodiščem prve stopnje, tako ne bo ponovno izvajalo tistih dokazov, s katerih oceno se strinja, prav tako pa sodišču druge stopnje tudi ni potrebno neposredno izvajati tistih dokazov, ki jih je tudi sodišče prve stopnje izvedlo posredno. Sodišče druge stopnje pa bo moralo na enak način kot sodišče prve stopnje ocenjevati dokaze, ki jih je izvedlo na obravnavi, za katere meni, da jih sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo in bo v enakem položaju kot sodišče prve stopnje (sodišče druge stopnje pri takšnem načinu odločanja vežeta načeli kontradiktornosti in neposrednosti; že citirana sodba Kp 1/2006).

18. Sodišče druge stopnje lahko tudi, če gre za relativno samostojno okoliščino, z zaslišanjem priče razčisti samo določeno, za presojo utemeljenosti pritožbe in presojo pravilnosti dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje pomembno dejstvo, če se z ostalimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v sodbi strinja in podvomi le v dokazno presojo dela izpovedbe priče o določenem dejstvu. Praviloma pa velja, da kadar se sodišče druge stopnje odloči, da bo zaslišalo na glavni obravnavi priče, ne gre le za razčiščevanje določenih dejstev, ampak za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, posebno, če sodišče druge stopnje podvomi v pravilno presojo sodišča prve stopnje o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti določene priče. Zaslišanje priče (ko npr. priča odgovori le na nekaj določenih vprašanj, se sklicuje na svojo prejšnjo izpovedbo, in zatrjuje, da je določene stvari že pozabila) ne pomeni, da je sodišče druge stopnje uporabilo pri zasliševanju enako metodo kot sodišče prve stopnje. Kontrola višjega sodišča je v takšnem primeru nujno neposredna in zaslišanje priče na obravnavi mora biti opravljeno v skladu z določbami 331. do 335. člena ZKP (zagovornik obtoženega S. določbe 331. člena ZKP posebej ne citira; z navedbami, da sodišče druge stopnje ni zahtevalo, da priče izpovejo o tem, kar vedo o zadevi, to je, da izpovejo prosto in da se šele nato priči zastavlja vprašanja, da se njeno izpovedbo preizkusi, dopolni in razjasni, pa uveljavlja kršitev navedene določbe, po kateri se pri zaslišanju priče na glavni obravnavi smiselno uporabljalo določbe, ki veljajo za zaslišanje priče med preiskavo). Dokazi se izvajajo na enak način in ob enakih pogojih, kot na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Razčiščevanje dejstev z zaslišanjem priče pomeni ponovno presojo dejstev v okviru kontrolne funkcije, ki jo sodišče ima na način, da je dokaz izveden. Isto lahko velja tudi za izvedenstvo oziroma za presojo izvedenskega mnenja ter zaključkov, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, če sodišče druge stopnje podvomi v pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča in v pravilnost sprejete dokazne ocene sodišča v zvezi z razčiščevanjem strokovnih vprašanj ali z izvedenimi pričami (M. M., A. R.) ali pa z izvedencem (izvedenka dr. I. P.). Čeprav gre za presojo logičnosti, prepričljivosti in popolnosti izvedenskega mnenja, pa mora sodišče druge stopnje, če podvomi v oceno sodišča prve stopnje o vrednosti določenega dokaza (biološke sledi), tudi v zvezi s strokovnimi vprašanji izvesti postopek na enak način. Tako mora v postopku odločati po metodi, ki je izenačena z metodo ocenjevanja sodišča prve stopnje ter izvesti dokaze neposredno, če je sodišče prve stopnje te dokaze izvajalo neposredno (npr. sodbi Vrhovnega sodišča Kp 2/2009 z dne 2. 10. 2009, I Kp 8/2011 z dne 6. 12. 2011 in druge).

19. Sodišče druge stopnje je tisto, ki mora v okviru svoje kontrolne funkcije izvesti dokaze na obravnavi, saj samo odloči katere dokaze bo izvedlo zato, da bo preizkusilo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Povedano drugače, kontrolna funkcija sodišča druge stopnje, ko se odloči, da opravi obravnavo zaradi presoje pravilnosti dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje in utemeljenosti vložene pritožbe, je ravno v tem, da po neposredni izvedbi tistih dokazov, o katerih je podvomilo v pravilno oceno, presodi, ali so dokazi pravilno ocenjeni in na podlagi njih sprejeti pravilni dokazni zaključki. Vrhovno sodišče se strinja s pritožniki, da sodišče druge stopnje svoje kontrolne funkcije na glavni obravnavi ni opravilo v skladu z navedenimi izhodišči, saj čeprav je vabilo priče (R., L., T., H.) na obravnavo, dokaze z zaslišanjem prič, ki je lahko podlaga za presojo ugotovljenega dejanskega stanja in za sprejem drugačnih zaključkov o odločilnih dejstvih kot v sodbi sodišča prve stopnje, ni izvedlo na enak način, kot sodišče prve stopnje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. S tem je sodišče druge stopnje kršilo določbe o obravnavi (določbi prvega odstavka 380. člena in 382. člena ZKP), pa tudi načelo neposrednosti (člen 355. ZKP) in določbe o načinu zaslišanju prič, ki jih uveljavlja zagovornik obtoženega S. (331., 334. in 335. člen ZKP). Strinjati pa se je tudi mogoče z zagovornikoma obtoženih S. in P., da je sodišče druge stopnje, ko je le drugače, kot sodišče prve stopnje, presodilo pomen in vrednost uradnega zaznamka o bioloških sledeh (dejanje pod točko I/1) in mnenja Centra za forenzične preiskave (dejanje pod točko I/2), ne da bi na obravnavani izvedlo tudi dokaze v zvezi z biološkimi sledmi na enak način, kot jih je izvedlo sodišče prve stopnje, kršilo tudi načelo neposrednosti oziroma določbo 355. člena ZKP. Kršitev navedenih določb ZKP je tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšna, da je vplivala na zakonitost sodbe, saj sodba ni bila sprejeta po zakonito izvedenem postopku. Mogla pa je vplivati tudi na pravilnost sodbe, saj uveljavljana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pomeni vpliv na pravilnost sodbe, torej ali so vsa odločilna dejstva pravilno in popolna ugotovljena ter je tako povezana z dejanskim stanjem.

20. Sodišče druge stopnje je odločitev, da opravi glavni obravnavo, obrazložilo z navedbo, da bo na glavni obravnavi ugotavljalo določena relativno samostojna dejstva, med katera sodi tudi, ali je pravilno presojena izpovedba priče B. R. V sodbi je zapisalo, da je pričo R. zaslišalo o informacijah, ki mu jih je posredoval obtoženi Ž. v zvezi z metanjem bomb v romska naselja. Na straneh 2 in 3 zapisnika o obravnavi dne 22. 11. 2010 se nahaja R. izpovedba. Priča R. je uvodoma navedel, da sam od sebe ne želi več nič izpovedati. Na zastavljeno vprašanje je odgovoril, da ga je Ž. gotovo enkrat poklical, da naj si prebere v časopisu o bombah, da se več ne spominja, ali sta se z Ž. dobila pred ali po tem klicu, da je bilo v časopisu zapisano, da so zaradi metanja bomb mrtvi, in da se spomni, da sta bili dve žrtvi. Ž. mu po telefonu ni povedal, od kod ve, kaj je pisalo v časopisu, to mu je povedal kasneje, ko sta se srečala. Na vprašanje, kaj mu je Ž. takrat povedal, je odgovoril, da je o tem že izpovedal in da ni več siguren, kakšne informacije mu je takrat Ž. dal in da zato, da ne bo komu škodil, o tem ne bo govoril, ker se tega več ne spominja. Odgovoril je še na nekaj vprašanj zagovornika obtoženega S. o tem, kdaj je prebral članek v Slovenskih novicah ter da takrat, ko je prebral članek v časopisu, pri njem ni bila opravljena hišna preiskava in mu ni bila odvzeta prostost. 21. Presoja verodostojnosti izpovedbe priče seveda pomeni, da se pričo o okoliščinah, o katerih je izpovedovala pred sodiščem prve stopnje, zasliši tudi pred sodiščem druge stopnje, kot je bilo že večkrat poudarjeno, na enak način, kot izvaja dokaze sodišče prve stopnje. Zaslišanje priče, da ji sodišče postavi nekaj vprašanj na obravnavi, ne pomeni, da je bil dokaz tudi izveden tako, da lahko sodišče na njegovi podlagi ugotavlja nova odločilna dejstva oziroma da jih ugotovi drugače, kot so bila ugotovljena v izpodbijani sodbi. Priča R. je bil neposredno zaslišan na glavnih obravnavah v vseh sojenjih pred sodiščem prve stopnje (nazadnje v tretjem sojenju na obravnavah dne 12. 5. in 10. 6. 2009). Sodišče prve stopnje je v sodbi izpovedbo priče R. povzelo in nato presodilo. Na straneh 16 do 18 in 34 je izpostavilo razlike v izpovedbi priče. Ugotovilo je, da je priča R. o dogodku in o tem, pri katerem dejanju naj bi bil navzoč Ž., izpovedoval različno tekom svojih izpovedb, različno je izpovedoval tudi o bombah, ki mu jih je prinesel Ž. v Maribor oziroma o tem, kaj se je z bombama zgodilo. Potrjeval je, ko so mu bile predočene oziroma prebrane svoje prejšnje izpovedbe, čeprav so si bile v nasprotju.

22. Sodišče druge stopnje je po v točki 20 te odločbe predstavljenem zaslišanju priče R. v sodbi navedlo, da sodišče prve stopnje ocenjuje izpovedbo te priče kot neverodostojno, ker je svoje izjave spreminjal. Samo je ocenilo izpovedbo priče R. drugače, ugotovilo je skupno stičišče v izpovedbi, da je obtoženi Ž. ponujal R. „biznis z metanjem bomb“, da je Ž. izročil R. dve bombi, kar po oceni pritožbenega sodišča dokazuje pogovor med R. in obtožencem. Ugotovilo je tudi, da sta se obtoženi R. in Ž. obiskovala, da sta imela kontakte po telefonu in da je zaradi takšnih odnosov verjame, da je obtoženi Ž. ponujal R. posel z bombami in mu zaupal svojo vlogo v naselju Brezje, kjer sta bila skupaj z obtoženim S. Poudarilo je, da dejstvo, ki izhaja iz R. izpovedbe, da obtoženi S., ko je vrgel bombo, ni zadel okna hiše in da se je bomba odbila od stene, lahko pomeni, da je ta okoliščina poznana le storilcu – Ž. Nadalje je ugotovilo, da ob enakih navedbah obtoženih P. in Ž. o tem, da naj bi S. ponujal plačilo za metanje bomb oziroma plačilo za umore, to lahko pomeni, da je tako dokazna kot resnična izjava B. R., da mu je obtoženi Ž. ponujal posel z bombami, to je z njihovim metanjem. V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko I/2, je sodišče druge stopnje tudi na podlagi navedb obtoženega R., da je od Ž. izvedel, da sta bombo v Dobruški vasi vrgla S. in še „en kolega“, kar je sodišče druge stopnje povezalo z izjavo obtoženega Ž., kdo naj bi storil to dejanje (pri čemer ne pojasni, kateri del zagovora obtoženca in v kateri fazi postopka je podlaga za sklep o udeležbi obtoženega P. pri dejanju) in S. ponujanjem obema soobtožencema izvrševanje kaznivih dejanj umorov z bombami za plačilo, sprejelo sklep o krivdi obtožencev. Pri dejanju pod točko II pa je odločbo o krivdi obtoženega S. prav tako gradilo na izpovedbah priče R. pred sodiščem prve stopnje.

23. Priča R. na obravnavi pred sodiščem druge stopnje ni bil povprašan o vseh dejstvih, ampak je le izpovedal o tem, kdaj ga je Ž. obvestil o dejanju v Dobruški vasi, na določena vprašanja ni odgovoril, skliceval se je, da se določenih dejstev ne spomni. Obtoženemu R. ni bila predočena njegova prejšnja izpovedba, kar utemeljeno uveljavlja zagovornik obtoženega S., ko uveljavlja, da je bila kršena določba 335. člena ZKP, ki določa, da če se priča dejstev, ki jih je povedal pri prejšnjem zaslišanju, več ne spominja, ali pa če spremeni svojo izpovedbo, jo predsednik senata ali stranke opozorijo na prejšnjo izpovedbo in vprašajo, zakaj izpoveduje drugače. Po potrebi se lahko takšna izpovedba priče tudi prebere. Zagovornik ima tudi prav, da priča R. ni bil pozvan, da naj pove vse, kar ve o zadevi. Zagovornik pravilno opozarja, da je bil priča R. le vprašan, ali ima kaj povedati oziroma dodati k svojim dosedanjim izpovedbam, kar pa ne pomeni zaslišanja priče skladno z določbami 331., 334. in 335. člena ZKP. O tako imenovanem „metanju bomb“, dejstvu, da S. ni zadel okna in da se je bomba od stavbe odbila, da je Ž. - R. povedal, da je dejanje v Dobruški vasi storil S. in še „en kolega“, R. na obravnavi pred sodiščem druge stopnje ni izpovedoval. 382. člen ZKP določa, da se določbe o obravnavi pred sodiščem prve stopnje smiselno uporabljajo tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje. Za obravnavo pred sodiščem druge stopnje velja, da mora priča izpovedati najprej prosto, torej povedati vse, kar ve o zadevi (331. člen ZKP v zvezi s prvim odstavkom 241. člena ZKP, ki se smiselno uporablja tudi na glavni obravnavi), po prostem izpovedovanju se priči postavijo vprašanja (prvi odstavek 334. člena ZKP) in če se priča česa ne spominja oziroma prihaja do razlik v njeni izpovedbi, se ji prejšnje izpovedbe predočijo ali če je potrebno tudi preberejo (335. člen ZKP).

24. Sodišče druge stopnje se je pravilno odločilo, da preizkusi verodostojnost izpovedbe te priče z neposrednim zaslišanjem na obravnavi in opravi kontrolo pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o verodostojnosti in prepričljivosti te priče, vendar pa zaslišanje priče ni bilo izvedeno v skladu z že citiranimi določbami o zaslišanju prič na obravnavi, kar utemeljeno uveljavlja zagovornik obtoženega S. Sodišče prve stopnje je za pričo R. ugotovilo, da ni verodostojna priča na podlagi analize pričine izpovedbe. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da priča B. R. ni verodostojen, ker je svoje izjave spreminjal in da zato z njegovo izpovedbo ni moglo utemeljevati krivdoreka iz pravnomočne obtožnice. Vendar pa sodišče druge stopnje ni opravilo presoje verodostojnosti izpovedbe priče, ki je bila večkrat zaslišana v postopku pred sodiščem prve stopnje neposredno na glavni obravnavi, na podlagi zaslišanja priče na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, saj je dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, spremenilo, ne da bi izvedlo o teh dejstvih dokaz z zaslišanjem priče R. Dokazi se tudi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, kar je bilo že nekajkrat poudarjeno v tej odločbi, izvajajo na enak način in ob enakih pogojih kot na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje mora tako v okviru kontrolne funkcije, ki jo ima, izvesti dokaz o določenem dejstvu. Ne zadostuje, da ga delno ponovi na obravnavi oziroma predstavi le v okviru poročila (prvi odstavek 381. člena ZKP). Ker je sodišče prve stopnje izvajalo ta dokaz neposredno, tudi sodišče druge stopnje ni moglo ravnati v smislu določbe petega odstavka 392. člena ZKP in le dejstev ugotavljati drugače, saj za to ni bilo zakonite podlage. Tudi informacije, ki jih je R. posredoval Ž. o dejanjih v romskih naseljih, z zaslišanjem R. na drugi stopnji niso bile ugotovljene. Kršitve določb ZKP, ki jih utemeljeno uveljavlja zagovornik, so vplivale na zakonitost sodbe in bi lahko vplivale na pravilnost izpodbijane sodbe. Drugačna ocena R. izpovedbe, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, brez zaslišanja priče R. (o vseh dejstvih), saj je priča R. o dejanjih pod točkama I/1 in 2 ter II podal več izpovedb pred sodiščem prve stopnje, ni mogoča. 25. O presoji bioloških sledi pri dejanjih pod točkami I/1 in I/2 zagovornika obtoženih S. in P. poudarjata, da sodišče druge stopnje ni izvajalo dokazov z zaslišanjem prič A. R. in M. M. ter izvedenke dr. P. in branjem izvedenskih mnenj na obravnavi pri ugotavljanju dejstev o bioloških sledeh. Sodišče druge stopnje je v sodbi na strani 11 pri presoji dokazov o dejanju, opisanem pod točko I/1, navedlo, da je pravilna ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje, da analiza bioloških sledi zaradi vseh možnih vplivov in načina preiskovanja (kar je sodišče prve stopnje obrazložilo na straneh 18 do 24 sodbe) nima takšne dokazne vrednosti, kot jo je imela v prvem sojenju. Zaključilo je, da je prvo sodišče ugotovilo, da analiza biološke sledi ne potrjuje z gotovostjo, da je mešana sled sled obeh obtožencev, prav tako pa tudi, da analiza ne izključuje obtoženih S. in Ž. kot donorjev v mešani biološki sledi, najdeni na žlički bombe v naselju Brezje. Citiran zapis v sodbi sodišče druge stopnje je nekoliko nejasen, saj sodišče po eni strani ugotavlja, da biološka sled nima dokazne vrednosti, kot jo je imela v prvem sojenju, zaradi vsega kar je bilo ugotovljeno v tretjem sojenju v zvezi z analizo te biološke sledi, po drugi strani pa navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da analiza bioloških sledi tudi ne izključuje obeh obtožencev kot donorjev mešane biološke sledi. Kakšen pomen ima citiran zapis za presojo dokazanosti dejanja obema obtožencema iz sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče razbrati, vendar pa sodišče druge stopnje nakazuje, da obtoženca kot donorja biološke sledi nista izključena. Da pa bi sodišče druge stopnje lahko sprejelo navedeni zaključek o sledi, bi moralo izvesti dokaze na glavni obravnavi na enak način kot sodišče prve stopnje, kar utemeljeno uveljavlja zagovornik obtoženega S. Sodišče prve stopnje je analiziralo dokaze v zvezi z biološko sledjo in jih je tudi izvedlo neposredno na glavni obravnavi v tretjem sojenju (zaslišanje avtorja t. i. uradnega zaznamka o biološki sledi, najdeni na žlički odvržene bombe, in zaslišanje izvedenke P. v zvezi z izdelanim izvedenskim mnenjem). V obrazložitev sodbe je povzelo ugotovitve A. R., da je bila najdena v mešani biološki sledi DNK štirih oseb. Torej rezultat analize je bil mešan profil DNK, ki ga ni bilo mogoče pripisati eni ali dvema osebama, ampak je bilo potrebno upoštevati, da so v tej mešanici bile štiri osebe. Dobljen rezultat, kot je pojasnil R. in kar je zapisalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pomeni, da je bil rezultat uporaben le za bolj ali manj zanesljive izključitve kot tudi potrditve, vendar le nakazanih osumljenih oseb kot donorjev, katerekoli od komponent mešane snovi.

26. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo na podlagi izpovedbe priče A. R., da mnenje, ki ga izdela Center za forenzične preiskave, pomeni nek izdelek, ki vsebuje natančnejše podatke, zanesljive identifikacije in podobno. Odgovor v primeru dejanja pod točko I/1, ki ga imenujejo uradni zaznamek, pa je običajno brez takšnih natančnejših opredelitev in so pogosto rezultati podani povsem v obliki verjetnosti, ki pa ni statistično podprta.

27. Sodišče prve stopnje je, da bi se prepričalo o pravilnosti tako uradnega zaznamka, ki ga je izdelal A. R. dne 13. 12. 2005, kot strokovnega mnenja, ki ga je izdelal M. M. dne 1. 7. 2005, odredilo izvedenstvo. Izvedensko delo pa zaupalo Inštitutu za sodno medicino. Izvedenstvo je opravila stalna sodna izvedenka za področje forenzično-kriminalističnih-tehničnih preiskav, genskih DNK preiskav in preiskav sledi biološkega izvora dr. I. P. Izvedenka je bila v zvezi z mnenjem na glavni obravnavi zaslišana. Sodišče je na podlagi presoje mnenja (izvedenka je ugotovila, da se genetska profila J. S. in B. Ž. v večjem številu preiskovanih področij ne ujemata z mešanim profilom sledi na žlički bomb), ter izpovedbe priče A. R. ocenilo, da ni mogoče šteti, da je dokazano, da je na žlički bombe, zaseženi v Brezju, najdena biološka sled S. in Ž. (stran 24 sodbe). Sodišče druge stopnje je, ne da bi izvedlo navedene dokaze na glavni obravnavi, napravilo drugačne zaključke, saj je presodilo, da analiza bioloških sledi ne izključuje obtoženih S. in Ž. kot donerjev v mešani biološki sledi. Razlogov za takšen sklep sodišča druge stopnje v sodbi ni najti, saj sodišče zaključkov ne pojasni.

28. Pri dejanju, opisanem pod točko I/2, je sodišče druge stopnje v zvezi z biološko sledjo navedlo, da se v celoti strinja s pomisleki sodišča prve stopnje o preiskovanju mešane (degradirane) biološke sledi v primeru Dobruške vasi, ki jo je opravil Center za forenzične preiskave in jih je izrazilo na straneh od 25 do 29 (problem analitske meje, interpretacije, izpad alelov, prisotnost stohastičnih efektov in podobno). Ocenjuje pa, da ugotovitve forenzikov ne izključujejo, da sta bila obtožena S. in P. v stiku z bombo, ki je bila uporabljena v Dobruški vasi. Po oceni sodišča druge stopnje to pomeni, da je preklicana izjava (spremenjen zagovor) obtoženega P. z mnenjem CFP vsaj na ravni verjetnosti potrjena (stran 19 sodbe sodišča druge stopnje). Na isti strani sodišče druge stopnje presoja zagovor obtoženega P. o prisotnosti njegove biološke sledi na žlički bombe in njegovo pojasnilo, kdaj je lahko imel bombo v roki, v zvezi z njegovim prvotnim zagovorom ter podaja pri dokaznih zaključkih o krivdi oceno, da forenzična preiskava najdene biološke sledi ne izključuje P. stika z bombo, in to prav tisto, ki je bila sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja. Da ni izključen S. stik z bombo, pa ugotovi sodišče na isti strani v prvem odstavku, saj navaja, da sta bila s to bombo v stiku oba obtoženca.

29. Tudi v zvezi s presojo bioloških sledi pri dejanju pod točko I/2 je sodišče prve stopnje opravilo obširen dokazni postopek z neposredno izvedbo dokazov. Na glavni obravnavi v tretjem sojenju je zaslišalo avtorja strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave M. M. (glavna obravnava dne 19. 5. 2009). Po njegovem zaslišanju je odredilo izvedenstvo ISM ter izvedenko P. v zvezi z mnenjem zaslišalo na glavni obravnavi dne 8. 9. 2009. Na straneh 25 do 29 se je v sodbi ukvarjalo s pomenom te biološke sledi. Presodilo je izpovedbo priče M. M. o metodi, ki jo je uporabil (LCN metoda) ter tudi ugotovitve izvedenke, da tehnika LCN ni bila izvedena v skladu s priporočili, da ni bila izvedena izolacijska negativna kontrola, ni bila opravljena amplifikacijska negativna kontrola, ki jo zahtevajo vsi postopki, da ni mogoče izključiti kontaminacije in da v primeru, da negativna kontrola ne kaže kontaminacije, to še ne pomeni, da kontaminacije v izoliranih vzorcih ni. Povzelo je ugotovitve izvedenke, da je M. v tabelo vpisal vse alele, ki so se pojavile v eni in drugi paralelki, in ne le dupliciranih. Izvedenka je naredila primerjavo dupliciranih alelov in ob primerjavi mešanega genskega profila s profilom obtoženih S. in P. ugotovila, da se tako prvi kot drugi obtoženec na dveh preiskovanih področjih ne ujemata z mešanim profilom sledi na žlički bombe poleg ostalih pomanjkljivosti, ki so bile že opisane. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje tako izvedenskega mnenja kot ugotovitev izvedenke in izpovedbe priče M. podvomilo v ugotovitve mnenja Centra za forenzične preiskave in zaključilo, da sodišče ni moglo upoštevati rezultatov strokovnega mnenja (stran 29 sodbe).

30. Razhajanja in pomanjkljivosti, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, v pritožbah poudarjata tudi oba pritožnika, ko grajata zaključke drugostopenjske sodišča o pomenu bioloških sledi. Sodišče druge stopnje ni presojalo ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z izvedenko in izvedenskim mnenjem in se ni opredelilo do tega, da je izvedenka drugače interpretirala rezultate mnenja Centra za forenzične preiskave kot avtor tega mnenja M. M. Sodišče prve stopnje je uradni zaznamek ter mnenje Centra za forenzične preiskave ocenilo na podlagi presoje izpovedb izvedenke in prič A. R. ter M. M. in presodilo, da na podlagi obeh dokumentov ni mogoče sprejemati dokaznih zaključkov o krivdi. V obravnavnem primeru ne gre le za presojo zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s temi rezultati, ampak je potrebno oceno, ki je na ravni strokovnosti in zanesljivosti ter popolnosti, pridobiti z izvedbo dokazov na enak način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ne gre za situacijo, ko sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovi dejstva, nato pa na podlagi teh dejstev napravi napačen zaključek, kar sodišču druge stopnje omogoča, da dejstva drugače presodi, ne da bi ponovilo že izvedene dokaze (peti odstavek 392. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov napravilo sklep (oceno) o vrednosti mnenja Centra za forenzične preiskave in tako imenovanega uradnega zaznamka, kontrolo te ocene pa mora sodišče druge stopnje napraviti z enako metodo ocenjevanja dokazov kot sodišče prve stopnje, zato se je mogoče strinjati z obema pritožnikoma, da je sodišče druge stopnje kršilo določila o neposrednem izvajanju dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje in s tem načelo neposrednosti, kar je vplivalo na zakonitost in je moglo vplivati na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja oziroma na pravilnost sodbe.

31. Zagovornik obtoženega S. zatrjuje, da priče (policisti in kriminalisti) niso bile zaslišane v skladu z določbami o zaslišanju prič na glavni obravnavi, saj sodišče prič ni pozvalo, naj povedo vse, kar vedo o zadevi, ampak je prešlo k postavljanju nekaj posamičnih vprašanj.

32. Zagovornik navaja, da je sodišče druge stopnje pričo F. L. „nepopolno“ zaslišalo na obravnavi dne 22. 11. 2010 in na njegovo izpovedbo drugače kot sodišče prve stopnje oprlo sodbo v škodo obtoženega S. ter drugače kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da vpliv policije na obtoženega P. ni bil takšen, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na zagovor tega obtoženca iz prvega sojenja. Sodišče druge stopnje ni niti vprašalo priče L., kaj ima povedati oziroma dodati k svojim dosedanjim izpovedbam in z neposrednim zaslišanjem ni raziskovalo dejanskega stanja, temveč je zgolj parcialno tudi z odločilnim poseganjem v druga ugotovljena dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo drugače, ugotovilo dejstva v izpodbijani sodbi.

33. Priča L. je bil zaslišan v tretjem sojenju pred sodiščem prve stopnje na obravnavah, opravljenih dne 24. in 26. 6. 2009. Ponovno so bila razčiščevana dejstva tudi v zvezi z zagovorom obtoženega P. in vlogo policije. Sodišče druge stopnje je v sodbi pojasnilo, da je priče L., T. in H. zaslišalo na obravnavi zaradi presoje, ali so policisti v predkazenskem postopku obtoženega P. preslepili. Na obravnavi pred sodiščem druge stopnje je priča F. L. povedal, da ni nikoli od kakšne druge priprte osebe, ki jo je obravnaval v predkazenskim postopku kot osumljenca, dobil pisem podobne vsebine, kot mu jih je poslal P. (priloga B/30 in B/31). Na vprašanje sodišča je povedal še, da toliko telefonskih klicev, kot od obtoženega P., ni prejel od kakšnega drugega osumljenca. Nato so mu zagovorniki postavili še nekaj vprašanj, ki pa se na odnos policije do P. oziroma na vprašanje, ali je bil prvoten P. zagovor plod ravnanja policije, niso nanašala (stran 8 zapisnika o obravnavi; na obravnavi pred sodiščem druge stopnje priča A. T. o domnevnem oziroma možnem vplivu policije na P. v predkazenskem postopku ni izpovedoval, priča M. H. pa je o pogovoru z obtoženim P. o kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja zatajitve in njegovo obljubo, da bo govoril s tožilcem, pojasnil, da je P. to obljubil zato, da je lahko imel z njim še naprej stik; povedal je tudi, da je bil P. zanj po sestavi uradnega zaznamka dne 13. 9. 2005 osumljenec; strani 6 in 7 zapisnika – obe priči sta bili zaslišani tudi v tretjem, ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi dne 21. 5. 2009).

34. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje izpovedb prič, ki jih je zaslišalo tudi sodišče druge stopnje in priče Š., ki je imel skupaj s kriminalistom H. stike z obtoženim P., ocenilo, ob upoštevanju, da je bil priča L. koordinator v obravnavani zadevi v predkazenskem postopku, da je bilo priči L. znano oziroma da je moral vedeti tudi za srečanje kriminalistov H. in Š. s P., da je bil prvi kontakt P. v zvezi z Dobruško vasjo s policistom PO Radeče že 27. 7. 2005, kar pomeni, da so bili kontakti že prej, preden sta začela zadevo obravnavati H. in Š., da izpovedbe policistov niso točne. Ugotovilo je tudi, da ni prepričljivo navajanje, da je hotel imeti P. kontakt s kriminalistom, ki je delal na Dobruški vasi šele kasneje, to je konec septembra 2005, ko sta se P. in L. dogovorila, da se naslednjega dne dobita. Na podlagi pogovora med P. in pričo H., navedenega v prisluhu, o kazenski zadevi zoper P., je sodišče sklepalo na obljube obtoženemu P. Enak sklep je napravilo tudi na podlagi vsebine pisem, ki jih je P. poslal kriminalistu L. Menilo je, da je P. lahko argumentirano trdil, da mu je bilo marsikaj s strani policije obljubljeno, vse v kontekstu, da izpoveduje nekaj, česar ni videl. Na podlagi pogoste komunikacije po telefonu, zabeležene v prisluhih med H., T. in L. ter P., je tudi sklepalo, da ni mogoče izključiti možnosti, da je obtoženi P. podal zagovor pod zunanjim vplivom policije, ter da je tudi dejstvo, da naj bi policista (H. in Š.) dne 13. 9. 2005 opravila vožnjo s P. kot občanom in ne osumljencem, na ta način tudi omogočilo obtoženemu P. podlago za trditev, da so mu bili določeni kraji, ki jih je navajal obtoženec v zagovoru o dejanju pod točko I/2, pokazani s strani policije (strani 30 in 31 sodbe).

35. Pritožbeno sodišče je sprejelo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče o stikih, ki jih je imela policija z obtoženim P. Ugotovilo je, da so bili ti stiki najmanj nenavadni. Ocenilo je, da je policija v predkazenskem postopku dajala razne obljube obtoženemu P. in ga tudi drugače obravnavala pred aretacijo, saj postopek prijetja ni primerljiv z načinom odvzema prostosti ostalih dveh obtožencev. Ugotovilo je, da gre za neobičajno komunikacijo med kriminalisti in obtoženim P., na kar kažejo prisluhi telefonskim pogovorom. Navedlo je, da ne more izključiti obljub o nagradi oziroma ustreznem plačilu, na kar je sklepalo iz vsebine pisem, ki jih je P. pisal kriminalistu F. L. in na podlagi izpovedbe kriminalista L. na obravnavi pred sodiščem druge stopnje o tej okoliščini. Presodilo pa je, da policija P. ni preslepila oziroma ukanila, torej da med odnosi kriminalistov s takrat osumljenim P. in njegovimi v postopku podanimi zagovori pred sodiščem prve stopnje ne obstaja vzročna zveza, zaradi katere sodišče ne bi smelo uporabiti P. zagovora iz prvega sojenja. Ocenilo je, da so glede na P. poznavanje kazenskih postopkov neresnične njegove navedbe, da mu je policija obljubljala, da bo obsojen na kazen največ dveh let zapora, saj je vedel, za katera kazniva dejanja je v kazenskem postopku oziroma jih je osumljen in kakšna je predpisana kazen, da je v prvem sojenju večkrat podal zagovore, ki so bili enaki, da je tudi pripor trajal dlje časa, kot en mesec, in da tako ne more vzdržati njegovo zatrjevanje, da so mu kriminalisti obljubljali, da bo priprt kvečjemu mesec dni, kar naj bi bil razlog za zagovor v prvem postopku. V postopku, o katerem se je pogovarjal s kriminalistom H., je bilo jasno, da se je tožilec pritožil in da torej kriminalist H. ni posredoval. Ocenilo je, da gre za procesno veljavne izpovedbe, na katere se sodba lahko opre, in ne gre za situacijo, da bi bil P. preslepljen, iz prvega odstavka 228. člena ZKP.

36. Sodišču druge stopnje, ki je na podlagi drugih dejstev kot sodišče prve stopnje sprejelo zaključke in sklepalo, da do preslepitve ni prišlo, ni mogoče odreči razumne presoje. Vendar pa je sodišče druge stopnje prišlo do sklepa, da stiki med P. in policisti niso bili takšni, da bi policija lahko dosegla njegovo izjavo, ki bi bila neresnična ali bi bila podana proti njegovi volji, ne da bi na enak način, kot sodišče prve stopnje, izvajalo dokaze z zaslišanjem kriminalistov (sodišče prve stopnje je tudi na podlagi ocene izpoved prič, ki jih je neposredno zaslišalo, ocenilo, da izpovedbe niso točne, da obstaja možnost, da je P. podal zagovor pod vplivom policije in da naj bi mu bili določeni kraji o dejanju pod točko I/2 pokazani). Ugotoviti je mogoče, da razen kratke izpovedbe L. o pomenu pisem in telefonske komunikacije ter pojasnila H. o kazenskem postopku zoper obtoženega P. in o eventuelni tožilčevi pritožbi zoper sodbo, sodišče druge stopnje drugih dejstev o tem, ali in kako so kriminalisti usmerjali obtoženega P. (stran 6 sodbe sodišča prve stopnje), ni ugotavljalo.

37. Ključno vprašanje je torej bilo, ali so kriminalisti preslepili obtoženega P. Sodišče druge stopnje v tej smeri kriminalistov kot prič ni zaslišalo in ni na tak način opravilo kontrole dejanskega stanja, ampak je v sodbi na podlagi drugih znanih dejstev (logično sklepanje) napravilo dokazne zaključke, da preslepitve ni bilo. Sodišče dopušča obljube in ugotavlja drugačen pristop policije k P. kot k ostalima dvema obtožencema. To ugotavlja tudi v povezavi s presojo sorazmernosti med taktiko in metodo policijskega dela pri raziskovanju okoliščin dejanja v predkazenskem postopku. Načelo sorazmernosti pomeni, da je dejanje policije ali poseg tolikšen, kot je to nujno potrebno, da bi se dosegel konkreten cilj. Za celovitost presoje, ali je bilo delo policistov v konkretnem primeru sorazmerno, torej ali so policisti v predkazenskem postopku na obtoženega P. vplivali in mu obljubljali določene koristi, ki so izven pristojnosti policistov ali kriminalistov oziroma so vezane na zakonske določbe, trajanje postopka, pripor, odločanje o pritožbi ali uporaba osumljenca kot vira koristnih informacij. Slednje načeloma ne sme biti nedovoljeno, če so spoštovane vse procesne garancije (ravnanje brez procesnih garancij zoper osumljenca pomeni sankcijo z izločitvijo nedovoljenih dokazov, kot se je zgodilo z uradnim zaznamkom z dne 13. 9. 2005), bi moralo višje sodišče glede na svojo kontrolno funkcijo in dolžnost enakega izvajanja dokazov izvesti dokaze na enak način pri presoji pravilnosti prvostopenjske sodbe z neposrednim zaslišanjem kriminalistov. Kršitev postopka, ki jo uveljavlja zagovornik, bi po navedenem mogla vplivati na pravilnost sodbe.

38. Zagovornik pa neutemeljeno trdi, da je pričo Z. sodišče druge stopnje le pozvalo, da naj se izjasni, ali ima kaj povedati oziroma dodati k svoji dosedanji izpovedbi. Priča Z. je izpovedal o točno določenih dejstvih, pomembnih za presojo njegove izpovedbe in kontrole dejanskega stanja s strani sodišča druge stopnje, to je o tem, kar je zaznal pri opravljanju svojega dela v Budni vasi v noči na 4. 6. 2005; sodišče druge stopnje je na podlagi tako izvedenega dokaza smelo in moglo napraviti v sodbi dokazne zaključke in opraviti kontrolo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (na enak način sta bila zaslišana tudi policista R. in G).

39. Na enak način kot sodišče prve stopnje sodišče druge stopnje presoja tudi zagovore obtožencev. Sodišče druge stopnje sicer lahko izvede obravnavo vključno z zaslišanjem obtoženca ob vseh procesnih jamstvih, ki jih ima obtoženec na glavni obravnavi. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje procesna jamstva, ki jih imajo obtoženci na glavni obravnavi, obtožencem zagotovilo (poučilo jih je o pravicah in procesnih garancijah na podlagi določb 320. člena in tretjega odstavka 5. člena ZKP), zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom obtoženega S., da ta jamstva obtoženemu S. niso bila dana in da ni mogel učinkovito izvajati svoje obrambe. Očitek zagovornika sodišču druge stopnje je, da je le-to kršilo določbo 325. člena ZKP, ker ni prečitalo zagovorov obeh soobtožencev in zato S. ni mogel uveljaviti pravice do zaslišanja obeh soobtožencev v zvezi z njunimi obremenilnimi izjavami.

40. Sodišče druge stopnje presoja zagovore na enak način kot sodišče prve stopnje in je v enakem položaju kot sodišče prve stopnje, saj ni mogoče od sodišča druge stopnje zahtevati več neposrednosti kot od sodišča prve stopnje. Kot je bilo že poudarjeno, sodišču druge stopnje ni potrebno ponovno izvajati vsega postopka na enak način kot ga izvede sodišče prve stopnje. Na obravnavi je obtoženi Ž. izjavil, da se ne bo zagovarjal in da se bo branil z molkom, obtoženi P. pa je navajal, da vztraja pri zagovoru, ki ga je podal pred sodiščem prve stopnje v ponovljenem postopku in pri tem, kar je povedal že v prvem postopku pred sodiščem druge stopnje. Zagovori obtožencev so bili pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi prebrani na podlagi določbe 325. člena ZKP, saj se niso zagovarjali. Prebran je bil zagovor obtoženega Ž. iz prejšnjih postopkov in tudi zagovor obtoženega L. P., podan v prvem sojenju (zapisnik o glavni obravnavi – tretje sojenje – z dne 5. 5. 2009, list. št. 3459 do 3462 spisa). Vendar pa z vidika poštenega sojenja ni mogoče trditi, da postopek ni bil izveden pošteno in da obtožencu ni bila dana možnost, da izvaja svojo pravico do obrambe oziroma, da je bilo ravnano v nasprotju z določbo d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP (da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič) in da gre za kršitev pravice do obrambe, ki ji zagotavlja 29. člen Ustave, da ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanje obremenilne priče. 41. Načeloma je potrebno pritrditi zagovorniku, da je v postopku vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, potrebno omogočiti, da se seznani z izjavami obremenilnih prič oziroma soobdolžencev, da ima možnost izpodbijati obremenilne izjave ter zasliševati v zvezi s temi obremenilnimi izjavami avtorja, bodisi takrat, ko so bile izjave dane, ali kasneje. Po ustavnosodni presoji (npr. odločba Ustavnega sodišča Up 719/03 z dne 9. 3. 2006) mora sodišče v primeru, ko posamezen obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, slednjim omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencu, ki jih obremenjuje. V odločbi Up 849/05 z dne 18. 10. 2007 je Ustavno sodišče poudarilo, da uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskavi sama po sebi ni v nasprotju s pravico do zaslišanja obremenilnih prič, če so bile ob tem spoštovane pravice obrambe, ki med drugim zahtevajo, da ima obdolženec zadosti možnosti izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njegovega avtorja v trenutku, ko so bile dane ali pa pozneje, ter ker nemogoča obveznost ne zavezuje, ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič tedaj, kadar so organi ravnali z ustrezno skrbnostjo pri svojih naporih, da bi obtožencu zagotovili uresničevanje te pravice. Tudi Vrhovno sodišče je v svojih sodbah presodilo, da mora imeti obtoženec vsaj enkrat med postopkom možnost zaslišati obremenilno pričo (npr. sodba Kp 2/2010 z dne 3. 9. 2010 ali sodba I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 in druge).

42. V obravnavani zadevi je bila dana obtoženemu S. možnost, da se seznani z obremenilnimi izjavami obtoženega P. in da obtoženega P. v zvezi s temi izjavami zaslišuje v postopku pred sodiščem prve stopnje v prvem sojenju, to je na vseh opravljenih glavnih obravnavah, na katerih je obtoženi P. podal obširen zagovor (glavna obravnava dne 10. 5. 2006 in naslednje) in tudi na glavni obravnavi v drugem sojenju, v katerem je obtoženi P. spremenil svoj zagovor in obtoženega S. več ni obremenjeval (obravnava dne 6. 6. 2007, na kateri so bile razčiščevanje razlike in spremembe v obtoženčevem zagovoru). Tudi v zvezi z obtoženim Ž. je bila obtoženemu S. v postopkih pred sodiščem prve stopnje v prvem in drugem sojenju dana možnost, da obtožencev zagovor preizkusi in da mu postavlja vprašanja (obtoženima P. in Ž. je obramba obtoženega S. zastavila številna vprašanja). V tretjem, ponovljenem sojenju, ko se obtoženi Ž. in obtoženi P. več nista zagovarjala (obtoženi Ž. je odgovoril le še na nekaj vprašanj v zvezi z delom policije), so bili vsi zagovori obeh obtožencev: zagovora na policiji po 148. a členu ZKP, zagovora pred preiskovalno sodnico in zagovori, podani na glavnih obravnavah na prvem in drugem sojenju, prebrani.

43. Sodišče je dolžno omogočiti soobdolžencu, da zastavlja vprašanja obdolžencu, ki ga obremenjuje. Na takšen način sodišče postopa pošteno in ne krši določbe d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in na takšen način tudi ne bo kršena obdolženčeva pravica, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (tretja alineja 29. člena Ustave pa tudi drugi odstavek 5. člena ZKP). Ob prikazanem poteku postopka je bilo obtoženemu S. omogočeno zasliševanje obeh soobtožencev v zvezi z njunimi obremenilnimi izjavami. Sodišče je v postopku ravnalo z ustrezno skrbnostjo, na katero opozarja odločba Ustavnega sodišča Up 849/05 in je bilo pritožniku omogočeno uresničevanje pravice, da zaslišuje oba soobtoženca. Pravica obtoženega S. do poštenega postopka in do obrambe ni bila kršena, saj mu je bila več kot enkrat med postopkom dana možnost zaslišati oba soobtoženca v zvezi z njunimi obremenilnimi izjavami.

44. Po navedenem je bilo storjeno vse, da se obtožencu omogoči uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič (soobtožencev). Nemogoča obveznost pa tudi ne zavezuje. Obtoženi Ž. se ni zagovarjal in je izjavil, da ne bo odgovarjal na posamezna vprašanja, obtoženi P. pa se je skliceval na zagovora, ki jih je podal v drugem in tretjem sojenju, torej na svoj spremenjeni zagovor in sodišče druge stopnje v takšni situaciji tudi ni moglo obtoženemu S. omogočiti pravice do zaslišanja (obremenilne priče) obtoženega Ž. in obtoženega P. v zvezi z njunimi obremenilnimi izjavami v prvem postopku. Pravica do obrambe ni bila kršena in kot posledica te kršitve ni podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo z navedbami uveljavlja zagovornik.

45. Pri presoji zagovora obtoženega Ž. in zagovora obtoženega P. je bilo sodišče druge stopnje v enakem položaju kot sodišče prve stopnje, saj se Ž. in P. v postopku pred sodiščem prve stopnje v tretjem sojenju nista več zagovarjala. Sodišče druge stopnje je ob tem, ko je Ž. izjavil, da se ne bo zagovarjal in da se bo branil z molkom, obtoženi P. pa se je le skliceval na svoj zagovor iz drugega in tretjega sojenja, lahko na enak način, torej s tem, ko je sodišče prve stopnje posredno sprejelo dokaz (tudi zagovor obeh obtožencev je dokaz) z branjem, drugače kot sodišče prve stopnje ocenilo oba zagovora. Zato tudi ni mogoče govoriti o kršitvi 325. člena ZKP, ki jo z navedbami, da sodišče druge stopnje ni na podlagi te določbe prebralo zagovorov obtožencev, uveljavlja zagovornik.

46. Prav tako se ni mogoče strinjati z zagovornikom obtoženega S., da je sodišče druge stopnje kršilo že citirane določbe ZKP o obravnavi na sodišču druge stopnje ter o izvajanju dokazov in s tem tudi načelo neposrednosti, ker ni neposredno zaslišalo vseh prič, ki so bile zaslišane pred sodiščem prve stopnje o alibiju obtoženega S. in ker ni izvedlo dokaza v zvezi s strokovnim mnenjem o fotografiji, ki je bila predložena v spis kot potrditev, da se je obtoženi S. nahajal v času, ko je bilo storjeno dejanje pod točko I/1, doma na praznovanju rojstnega dneva svojega očeta. Poudarjeno je že bilo, da sodišče druge stopnje na obravnavi izvaja dokaze in jih ocenjuje po enaki metodi kot sodišče prve stopnje. Če sodišče prve stopnje dokaz izvede posredno, saj je sodišče prve stopnje izpovedbe vseh prič, ki so potrjevale obtoženčev alibi (M. L., Š. S., F. S., S. S., I. S., T. D., Z. P., D. G., D. S., M. S. in J. G.), prečitalo v soglasju s strankami, prav tako pa je prečitalo tudi strokovna mnenja, lahko sodišče druge stopnje te dokaze presodi tudi drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi jih neposredno izvedlo na obravnavi. Od sodišča druge stopnje ni mogoče zahtevati več neposrednosti, kot od sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je, ko je ugotavljalo določena dejstva posredno izvedene dokaze, ki so bili na glavni obravnavi izvedeni z branjem izpovedb prič in listin, tako smelo drugače oceniti in na podlagi njih napraviti drugačne ugotovitve o odločilnih dejstvih. Zato ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

47. Neutemeljeno zagovornik očita drugostopenjskemu sodišču kršitev načela neposrednosti in določb o obravnavi pred sodiščem druge stopnje, ker ni na obravnavi neposredno izvedlo dokazov z zaslišanjem prič M. Ž., S. Đ. in V. D., to je prič, na katere se pri oceni, da dejanje pod točko II obtožencu ni dokazano, opira sodišče prve stopnje.

48. Velja, kar je bilo že poudarjeno, da sodišče druge stopnje ocenjuje in izvaja dokaze na enak način kot sodišče prve stopnje. Izpovedbe prič S. Đ. in V. D. je sodišče prve stopnje prebralo v soglasju s strankami. Na glavno obravnavo je povabilo kot pričo sestro obtoženega Ž. - M. Ž., ki je izkoristila pravno dobroto iz drugega odstavka 236. člena ZKP in ni pričala. Tudi izpovedbo te priče, podano v preiskavi, je sodišče prve stopnje prebralo. Sodišče druge stopnje ni bilo dolžno vabiti prič na obravnavo, niti ni bilo dolžno pojasnjevati svoje odločitve. Zato zagovornik neutemeljeno uveljavlja, da je bila storjena, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, zakaj sodišče ni zaslišalo navedenih prič, absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

49. Zagovornik obtoženega S. trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so opisi dejanj nejasni. Pri dejanjih, opisanih pod točko I, je navedeno, da so se vsi obtoženci združili pri izvršitvi obeh dejanj. Dejanje pod točko II pa je opisano tako, da konkretne obrambe ne omogoča. Opisano je, da je obtoženi S. neugotovljenega dne v aprilu ali maju 2005 od neugotovljene osebe na neugotovljenem kraju pridobil bombe ter te bombe nato hranil v S. hramu.

50. Z zagovornikom se ni mogoče strinjati. Opis dejanj pod točko I je jasen in konkreten. V prvem odstavku je navedeno, da so se obtoženci združili pri izvršitvi. Konkreten opis dejanj je jasen in opisuje ter opredeljuje vlogo vsakega obtoženca posebej. Navedba v prvem odstavku pa pojasnjuje, da je šlo za združevanje obtožencev na način, opisan pri dejanjih pod točkama 1 in 2. Dejanje, opisano pod točko II, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z eksplozivi po prvem odstavku 310. člena KZ. Določno je opisana nabava in hramba petih ročnih bomb, kar so zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Konkretizirani so vsi abstraktni kazensko pravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja. Navedbe, da je S. dobil bombe od neugotovljene osebe in da jih je pridobil na neugotovljenem kraju, sodbenega izreka ne dela nejasnega. Tudi navedba, da gre za neugotovljen dan v aprilu ali maju leta 2005, pomeni določno opredelitev časa storitve kaznivega dejanja. Čas kaznivega dejanja, ki je ena od sestavin opisa kaznivega dejanja, je v opisu označen in konkretiziran z navedbo neugotovljenega dne v točno datumsko označenem obdobju in zato sodbeni izrek ni nerazumljiv. Kraj storitve kaznivega dejanja pri obravnavanem kaznivem dejanju nima konstitutivnega pomena, saj zakon na kraj storitve kaznivega dejanja ne navezuje nobene posebne posledice (sodba Vrhovega sodišča I Ips 71/2009 z dne 4. 6. 2009 in druge).

51. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik obtoženega S. uveljavlja v pritožbi večkrat, vendar pa z navedbami ne utemeljuje zatrjevane kršitve.

52. Neutemeljena je trditev, da je sodba sama s seboj v nasprotju in zaradi tega podana že citirana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker je sodišče pri obrazložitvi združevanja na strani 20 izpodbijane sodbe napisalo: „enako kot v primeru kaznivega dejanja v Brezjah tudi pri kaznivem dejanju pod točko I/2 izreka pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta se P. in S. združila, da morita“, čeprav je v opisu dejanja v naselju Brezje navedeno, da sta delovala S. in Ž. in ne S. in P. Le poudarek, da je podana združitev obtožencev pri dejanju pod točko I/2 zaradi tega, da morita, kot je sodišče ugotovilo za obtoženca pri dejanju, opisanem pod točko I/1, ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

53. Zagovornik zatrjuje, da so zaključki sodišča druge stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi. Navaja, da je zaključek, da je obtoženi Ž. izročil B. R. dve bombi, ki jih je policija zasegla, v nasprotju z Ž. zagovorom, saj je obtoženec izjavil, da je bombo odpeljal v Slovensko Bistrico, kjer jo je prodal neznanemu moškemu (stran 20 pritožbe). Na strani 21 pritožbe trdi, da je zaključek sodišča druge stopnje o tem, kdaj je priča R. klical Ž. in kdaj je prišlo do ponudbe „biznisa“ z bombami, v nasprotju z navedbami v zapisniku o izpovedbi priče R. Navaja še, da je zaključek sodišča, da policisti niso nagovarjali Ž., v nasprotju z izvedenimi dokazi (stran 24 pritožbe). Citirane navedbe, v katerih pritožnik sicer v okviru uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ugotavlja tudi, da so zaključki sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi in na tej podlagi zatrjuje navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne pomenijo uveljavljanja zatrjevane kršitve. Tako imenovana protispisnost je podana samo, če se nanaša na kakšno odločilno pravno relevantno dejstvo, in le takrat, če sodišče v sodbi reproducira dokaz v nasprotju z njegovo vsebino, česar zagovornik ne zatrjuje.

54. Isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik zatrjuje še z navedbami, da zaključek sodišča druge stopnje na strani 12 (dejanje pod točko I/1), da je dokazana S. ponudba o umorih za plačilo, ni obrazložen, da ni obrazložen sklep sodišča, da obtožena Ž. in P. k P. nista vlomila kar tako (tretji odstavek na 16. strani sodbe), da je tudi neobrazložen zaključek, da je obtoženec storil dejanje po naročilu neznanega naročnika (stran 13 sodbe). Pritožnik navedene trditve poveže z ugotovljenim dejanskim stanjem ter lastno presojo navedb obtožencev, s čimer se dotika presoje pravilnosti dejanskega stanja, kar pa bo predmet razsoje in ocene v nadaljnjem postopku ob ponovni izvedbi dokazov. Enako velja tudi za zagovornikove trditve, da je sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je obrazložilo, da v nekaterih delih sprejema Ž. zagovor, v drugih pa ne, da zagovoru obtoženega P., da naj bi bil le pomočnik pri dejanju pod točko I/2, ne verjame, ali da je očitek, da je pri dejanju pod točko I/2 sodeloval obtoženi S., zmoten in v celoti neutemeljen, če drži, da so policisti v Budni vasi videli obtoženega P. Gre za dokazno oceno, ne pa za bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

55. Zagovornik navaja, da je sodišče druge stopnje storilo navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker ni obrazložilo, katera dejstva šteje za pravilno ugotovljena in katera ne in zakaj jih ugotavlja drugače. Sodišče druge stopnje je sicer navedlo, kako samo ocenjuje dejstva, ker pa je nekatera dejstva ugotovilo na podlagi napačne metode, je Vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in zagovornikovih navedb ni presojalo.

56. Navedbe zagovornikov obtoženih S. in P., da sta zagovora obtoženih Ž. in P. nedovoljen dokaz, ker nista rezultat svobodne volje obeh obtožencev, ampak pritiskov policistov ter gre za izsiljene izpovedbe in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na njuna zagovora, se tudi nanašajo na presojo dejanskega stanja in pravilnosti ugotovitve dejstev, na podlagi katerih je šele moč sprejeti sklep o (ne)dovoljenosti dokaza, kar pa bo lahko ocenjeno v nadaljnjem postopku po izvedbi dokazov. Zato Vrhovno sodišče teh navedb ne more presojati.

57. Zagovornik obtoženega S. uveljavlja kršitev pravice do obrambe obtoženca, ker sta obe sodišči spregledali, da je zagovornik dne 6. 5. 2009 predlagal, da sodišče v zvezi s fotografijo, s katero je S. dokazoval svoj alibi, postavi od organov pregona neodvisno osebo, osebo ustrezne stroke ali institucijo, izvedenca ali izvedensko institucijo, da opravi izvedensko delo ter poda izvid in mnenje o tem, ob katerem času je bila dne 6. 5. 2005 posneta fotografija, na kateri je obtoženi J. S. 58. Sodišče mora odločiti o dokaznem predlogu. Če o njem ne odloči in če ne navede razlogov o zavrnitvi dokaza, bi lahko šlo za kršitev tretjega odstavka 299. člena ZKP oziroma sedmega odstavka 364. člena ZKP, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar le v primeru, če je predlog podan tako, da gre za predlog, da se izvede določen dokaz. Predlog, o katerem naj ne bi bilo odločeno, je zagovornik podal v postopku pred sodiščem prve stopnje. V postopku pred sodiščem druge stopnje predloga zagovornik ni ponovil, zato ni podana kršitev določb kazenskega postopka in ne kršitev pravice obrambe obtoženega S., ki mu jo zagotavlja Ustava RS v četrti alineji 29. člena, kot navaja zagovornik, ker mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. 59. Kršitev pravice do obrambe obtoženega S. zagovornik uveljavlja tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje v tretjem, ponovljenem sojenju, zahtevalo, da ministrica za notranje zadeve razreši dolžnosti varovanja uradne tajnosti policista O. in L. Takratna ministrica za notranje zadeve obeh ni razrešila dolžnosti varovanja uradne tajnosti v delu, ki se nanaša na izplačila nagrad informatorjem oziroma sodelavcem policije. Po mnenju zagovornika je bila z neizvedbo predlaganega dokaza, ker je bila šele po zaključeni glavni obravnavi pred sodiščem druge stopnje dne 24. 3. 2011 sprejeta odločitev Ustavnega sodišča RS (odločba U-I-271/08), v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil 56. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) v neskladju z Ustavo v delu, v katerem se nanaša na pogoje in postopek odločanja o razrešitvi dolžnosti varovanja tajnosti, ob očitno protiustavni ureditvi ZPol, obtoženemu S. kršena pravica do obrambe, da se zagotovi izvajanje dokazov v njegovo korist. Pritožnik sam navaja, da je nezakonitost Ustavno sodišče ugotovilo po izreku sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz v obsegu in na način, kot ga je lahko glede na takrat veljavno ureditev. Pred sodiščem druge stopnje zagovornik ni predlagal ponovnega odločanja o razrešitvi varovanja uradne tajnosti. Zato ni mogoče zatrjevati, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe. Z odločbo Ustavnega sodišča je določen sodni postopek v primeru, če minister meni, da obstajajo razlogi, zaradi katerih delavca policije ni mogoče razrešiti varovanja uradne tajnosti. Vprašanje, ki ga na tej podlagi uveljavlja zagovornik, ali je prišlo do preslepitve obtoženega P. in hkrati tudi obtoženega Ž. z delom policije, pa je stvar ugotavljanja dejanskega stanja.

60. Zagovornika obtoženih L. P. in J. S. izpodbijata sodbo sodišča druge stopnje tudi zaradi zavrnitve dokaznih predlogov.

61. Sodišče druge stopnje je zavrnilo dokazni predlog zagovornika obtoženega P., da se opravi rekonstrukcija v Budni vasi in izven naselja Obrežje, da bi se ugotovilo, ali sta lahko policista Z. in P. v Budni vasi oziroma G. in R. izven naselja Obrežje prepoznala kot voznika obtoženega P. Zagovornik obtoženega P. navaja, da bi rekonstrukcija dogodka v Budni vasi v enakih časovnih okoliščinah pripomogla k razjasnitvi zadeve, hkrati pa tudi poudarila neverodostojnost prič. S citiranimi navedbami v pritožbi zagovornik ni utemeljil pravne relevantnosti predlaganega dokaza z zadostno stopnjo verjetnosti. Obramba mora namreč v pravnem sredstvu konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba določenega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007). Razumna je presoja sodišča druge stopnje, da izvedba dokaza ne bi mogla biti uspešna ob oceni, da je bilo dejstvo, ki naj bi se raziskovalo z opravo rekonstrukcije v Budni vasi, v postopku dovolj razjasnjeno. Ker pa je Vrhovno sodišče sodbo razveljavilo, bo zagovornik eventualno lahko ponovil dokazni predlog, o katerem bo ponovno odločalo sodišče. 62. Zagovornik obtoženega S. uveljavlja, da je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, ker je sodišče druge stopnje zavrnilo dokaz, da se kot priča zasliši A. O. v zvezi z ugotavljanjem dejstev o zakonitosti odredbe Okrožnega sodišča v Novem mestu Kpd 245/2005 z dne 30. 6. 2005, na podlagi katerega je bil odrejen ukrep po 149. b členu ZKP za izpis izhodno-dohodnih telefonskih klicev, tudi za telefonsko številko 041..., ki jo je uporabljal obtoženi S. Sodišče druge stopnje je presodilo, da izvedba dokaza ni materialnopravno relevantna, saj ni podvomilo v zakonitost odredbe, ki jo je izdala preiskovalna sodnica dne 30. 6. 2006. Zagovornik zatrjuje, da o zbiranju informacij, ki se nahajajo v prilogi A 111/1 in naslednje, na katere se v obrazložitvi sodbe sklicuje sodišče druge stopnje, zaslišani priči G. in R. na obravnavi pred sodiščem druge stopnje nista vedela nič (priča R. je na obravnavi dne 22. 11. 2010 povedal, da se ne spominja, da bi se zbirale kakšne informacije o bombah na splošno od kakšnega občana; priča G. pa je na vprašanje odgovoril, da je preteklo že toliko časa, da se ne spomni, da bi od kakšnega občana dobil informacijo v zvezi z bombami, ki bi bila lahko povezana z obtoženim S.). Strinjati se je z zagovornikom, da morajo biti v času odreditve ukrepa podani razlogi za sum na podlagi predloženega gradiva. Že zagovornik sam ugotavlja, da so bile informacije v prilogi A 111 predložene sodišču in v spis šele v tretjem sojenju in ne v času izdaje odredbe. Čeprav se sodišče druge stopnje na te informacije sklicuje, pa presoja zakonitost odredbe tudi na podlagi dejstev, na katerih je preiskovalna sodnica utemeljila odredbo. Ugotavlja, da obstaja dokazni standard, ki je potreben za odredbo po 149. b členu ZKP, to je razlogi za sum. Razlogi za sum predstavljajo najnižji dokazni standard, ki se zahteva za večino dejanj in ukrepov policije v predkazenskem postopku. Stopnji verjetnosti, da so podani razlogi za sum, je zadoščeno že, če pride policija do obvestila, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, tudi če je storilec dejanja neznan, oziroma do obvestila, da je določena oseba storila kakšno kaznivo dejanje. Razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, to je najnižja stopnja verjetnosti, pa so zadosten dokazni standard za delovanje policije in za predlog ter za odreditev ukrepa pridobivanja podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju po 149. b členu ZKP. Razlogi za sum morajo sicer temeljiti na dejanskih indicih oziroma podatkih, ki jih je mogoče preveriti. Zagovornik s trditvami, da priči G. in R. nič ne vesta o zbiranju podatkov ter predvsem s sklicevanjem na operativne informacije, s katerimi je sodišče razpolagalo šele v tretjem postopku, ne utemeljuje pravne relevantnosti predlaganega dokaza, to je zaslišanje priče A. O. v zvezi s presojo zakonitosti odredbe z dne 30. 6. 2005. V novem sojenju pa bo zagovornik lahko ponovno predlagal izvedbo dokaza.

63. Zagovornika obtoženih S. in P. izpodbijata sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z izpovedbo priče Z. B. Priča v postopku pred sodiščem prve stopnje v tretjem sojenju ni bila zaslišana. Sodišče druge stopnje je v sodbi zapisalo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati B. izjave, ki jo je podal pod hipnozo (izjava, dana na policiji). Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, zaključke o izpovedbi priče B. napravilo na podlagi njegovih izpovedb v kazenskem postopku, v preiskavi ter na prvem in drugem sojenju ter tudi navedlo strani spisa, na katerih so zapisane B. izpovedbe (stran 33 sodbe). Ker sodišče druge stopnje sodi v okviru procesnega gradiva, ki ga je za sojenje uporabilo sodišče prve stopnje, so razlogi sodbe sodišča druge stopnje o B. izpovedbi nejasni in ne temeljijo na v postopku izvedenem dokazu.

64. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledico ugotovljenih kršitev določb kazenskega postopka kar je, kot je bilo že obrazloženo, vplivalo na zakonitost sodbe in je moglo vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe, torej na pravilnost in popolnost ugotovitve odločilnih dejstev, na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu in zadevo v obsegu, navedenem v izreku te odločbe, vrnilo temu sodišču v novo sojenje (razveljavitev sodbe za dejanje pod točko II je tudi posledica razveljavitve za dejanji pod točkama I/1 in 2, saj je sodišče ugotovilo, da sta bili dve bombi uporabljeni pri kaznivih dejanjih pod točko I). Zaradi razveljavitve je Vrhovno sodišče obtoženemu Ž. v izrečeno pravnomočno kazen šest mesecev zapora vštelo čas, prebit v priporu. Ker je bila sodba razveljavljena zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, Vrhovno sodišče ni presojalo uveljavljanih pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje bo lahko po tem, ko bo opravilo obravnavo in izvedlo nakazana procesna dejanja, izvedlo kontrolo sodbe sodišča prve stopnje o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pri presoji pritožbe okrožnih državnih tožilcev.