Jedro

Gospodarska družba nima opravilne sposobnosti. Zato sama, kot taka ne more ničesar opraviti niti izraziti nobene volje. To lahko zanjo storijo le fizične osebe. Prav iz tega razloga je v 80. členu OZ določeno, da imajo osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo opravljajo delo tako, da je z njo zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, kamor spadajo tudi osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, pravico skleniti in izpolniti take pogodbe. Pogodba o sodelovanju, ki sta jo sklenila tožnica in Č. B. pa v ničemer ne odstopa od vsebine 80. člena OZ. Iz tega sledi, da je presoja sodišča prve stopnje, da ravnanja Č. B. ni mogoče šteti za ravnanja tožnice (ki je gospodarska družba), materialno pravno zgrešena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: 1) v izpodbijani I. točki tako, da mora toženka v petnajstih dneh od prejema te sodbe plačati tožnici 823,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2018 do plačila in izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2018 do plačila; 2) v izpodbijani II. točki pa tako, da mora toženka v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici njene pravdne stroške 302,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2020 dalje do plačila.

II. Toženka mora v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 188,66 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Tožnica je kot upnica 10. 4. 2018 proti toženki (takrat dolžnici) vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi plačila 823,93 EUR s pripadki. Izdanemu sklepu o izvršbi je dolžnica ugovarjala, izvršilno sodišče pa je s sklepom z dne 11. 5. 2018 sklep o izvršbi razveljavilo in odločilo (v bistvu pojasnilo), da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdi. Postopek se je nato nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog,1

2. Bistvo navedb tožnice (D. B. d. o. o.) je, da je imela s toženko sklenjeno ustno pogodbo (v nadaljevanju: Pogodba), na podlagi katere je sin direktorice te družbe Č. B. za toženko opravljal storitve optimizacije in delovnega procesa pri toženki. Prvi račun št. 1/2018, izdan za delo, opravljeno v decembru 2017, je toženka brez ugovora plačala. Drugega, to je vtoževanega (št. 2/2018), ki je bil izdan za opravljeno delo v prvih dneh januarja 2018,2 pa je zavrnila.

3. Bistvo navedb toženke pa je, da Pogodba ni bila sklenjena s tožnico, pač pa s Č. B. Zato je ugovarjala aktivni legitimaciji. Dejstvo, da je račun 1/2018 plačala, pa po njenem ne dokazuje, da je bila Pogodba sklenjena s tožnico.

Izpodbijana sodba

4. Sodišče prve stopnje je toženkinemu ugovoru sledilo in tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije.

Pritožba tožnice in odgovor toženke

5. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je (smiselno) spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. V odgovoru na tožbo pa je toženka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, rekoč, da vsi pritožbeni očitki letijo izključno na ugotovljeno dejansko stanje. Uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločiti o pritožbi

7. Pritožba je utemeljena.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP in naslednji). Pravna pravila o postopku v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV) so rezultat kompromisa med radikalno uporabo načela _de minimis non curat praetor_, ki v naši ureditvi ni sprejemljivo in ustavno pravico do sodnega varstva. Ta postopek je izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Ker določena pooblastila, ki jih zakon daje sodišču, zaradi izključitve pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niso predmet pritožbenega preizkušanja, mora prvostopenjski sodnik imeti pred očmi, da je namen pravde tudi v SMV razrešitev spornega razmerja, v katerem naj zmaga tista stranka, ki ima prav, ne pa tista, ki je bolj spretna. Zato je zlasti v tem postopku nadvse pomembno, da sodišče prve stopnje pošteno in pravilno ugotovi dejansko stanje. Cilj vsakega, tudi sumarnega pravnega postopka je izdaja pravilne in zakonite sodne odločbe.

9. Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da se na relativne bistvene kršitve pritožbeno sodišče ne sme ozirati, na ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje pa je vezano. O pritožbi proti tej sodbi je na podlagi petega odstavka 468. člena ZPP določila sodnica posameznica.

_Odločilna pravna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje_

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je tožnica toženki za storitve, ki jih je decembra 2017 opravil Č. B., izdala račun 1/2018 v višini 2.623,00 EUR (brez DDV v višini 2.150,00 EUR); (2) da je toženka ta račun tožnici plačala; (3) da je toženka 15. 1. 2018 (zanjo G. Č.) poslala Č. B. elektronsko sporočilo, v katerem je med drugim navedla: „Č. še vedno nisi fakturiral 2.150,00 EUR, katere smo ti danes plačali, škode z roki in zavrnjeno hrano je pa ogromno“; (4) da je tožnica toženki za prvih 9 dni dela v januarju 2018 izdala vtoževani račun (2/2018); (5) da je Č. B. s tožnico sklenil pogodbo o sodelovanju, katere predmet pa so pa so le projekti D. B. (2. člen Pogodbe A14); (6) da pisne Pogodbe, na podlagi katere je Č. B. opravljal delo pri toženki ni bilo; (7) da je bila delo po Pogodbi dolžna zagotavljati tožnica in ne Č. B.; (8) da je bil Č. B. dolžan delati po navodilih tožnice in v dogovoru z njo (4., 5. in 15. člen pogodbe o sodelovanju); (9) in med drugim, da je prišlo do dogovora za sodelovanje neposredno med Č. B. in toženko.

_Odgovori na posamezne pritožbene trditve in odgovora na pritožbo_

11. Glede na zgoraj povzeta določila pogodbe o sodelovanju med tožnico in Č. B., ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje to pogodbo ocenilo kot irelevantno. Celo obratno! Na določila te pogodbe je oprlo svoje sklepe, (1) da dela pri toženki Č. B. ni zagotovila tožnica, (2) da ne gre za projekt tožnice in (3) da je bila dela po Pogodbi dolžna zagotavljati tožnica in ne Č. B. in med drugim, (4) da je prišlo do dogovora za sodelovanje neposredno med Č. B. in toženko. Vendar pa pritožbeno stališče, da je sodišče pogodbo o sodelovanju ocenilo kot irelevantno, za odločitev o pritožbi ni pomembno.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kot rečeno, izhaja, (1) da je račun za opravljeno delo Č. B. v decembru 2017 pri toženki izdala tožnica (in ne Č. B.), (2) da je ta račun je toženka plačala, (3) da je v elektronskem sporočilu, 15. 1. 2018 (B3) poslanem Č. B., toženka zapisala, da je _njemu (Č. B.)_ plačala račun v znesku _2.150,00 EUR_, (4) da je tudi vtoževani račun, za delo, ki ga je pri toženki opravil v januarju 2018 Č. B., izdala tožnica.

13. Kot je zgoraj pojasnjeno, je pritožbeno sodišče vezano na dejstva, ki jih ugotovi sodišče prve stopnje. Pravila znanosti, stroke, logičnega mišljenja ter izkustvena pravila pa niso dejstva. Od dejstev se razlikujejo po tem, da so abstraktna. Od pravnih pravil pa se razlikujejo po tem, da ne vsebujejo pravne prepovedi ali zapovedi. Ta pravila lahko v pravdnem postopku služijo tako za razlago pravnih norm, kot tudi za ugotavljanje dejstev. Sodišče torej lahko iz dokazanih dejstev sklepa na obstoj drugih pravno relevantnih dejstev. Prav to se je zgodilo v tej pravdi.

14. Kot rečeno je oba računa (1/2018 in 2/2018) izdala tožnica. Zato dejstva, povzeta v 12. točki zgoraj, vodijo do edinega logičnega zaključka, da je toženka Č. B. od samega začetka štela za sodelavca tožnice. To pomeni, da zanjo do vložitve tožbe ni bilo sporno, da je njena pogodbena stranka tožnica, ne pa Č. B. Sodišče prve stopnje pa je napravilo povsem drugačen _logičen zaključek_. Štelo je, da je bila Pogodba sklenjena med toženko in Č. B. (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker pa zaključki logičnega razmišljanja niso dejstva, na logično zgrešene pravno relevantne zaključke, ki podpirajo prvostopenjsko sodbo, pritožbeno sodišče ni vezano. To velja tem bolj takrat, kadar je tak nelogičen zaključek tako posledica (a) zmotne uporabe materialnega prava ali pa (b) absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Obe ti kršitvi pa je zagrešilo sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožnica.

Ad a) V prid presoji, da je bila Pogodba sklenjena med toženko in Č. B., je sodišče prve stopnje zapisalo, (1) da je bila delo po Pogodbi dolžna zagotavljati tožnica in ne Č. B. ter (2) da tožnica svoja ravnanja enači z ravnanji Č. B., za kar pa ni pravne podlage.

Tako stališče prvostopenjskega sodišča je materialno pravno zmotno. Pritožnica opozarja, da je narava podjema pač takšna, da se lahko izvrši zgolj osebno. Temu pritožbeno sodišče pritrjuje. Gospodarska družba nima opravilne sposobnosti. Zato sama, kot taka ne more ničesar opraviti niti izraziti nobene volje. To lahko zanjo storijo le fizične osebe. Prav iz tega razloga je v 80. členu OZ določeno, da imajo osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo opravljajo delo tako, da je z njo _zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb,_ kamor spadajo tudi osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, pravico skleniti in izpolniti take pogodbe. Pogodba o sodelovanju, ki sta jo sklenila tožnica in Č. B. pa v ničemer ne odstopa od vsebine 80. člena OZ. Iz tega sledi, da je presoja sodišča prve stopnje, da ravnanja Č. B. ni mogoče šteti za ravnanja tožnice (ki je gospodarska družba), materialno pravno zgrešena.

Ad b) Odločilno pravno dejstvo, da Pogodbe nista sklenili pravdni stranki, pač pa Č. B. in toženka, pa je sodišče prve stopnje oprlo tudi na hipotezo, da je možno izpolnitev obveznosti opraviti tudi tako, da se izpolni tretji osebi, katero določi upnik (280. člen OZ). Te hipoteze med postopkom pred sodiščem prve stopnje toženka ni zatrjevala. Zato je s tem izmišljenim zaključkom, kot navaja pritožnica (četrti odstavek na 3. strani pritožbe), sodišče prve stopnje zagrešilo smiselno zatrjevano absolutno bistveno kršitev določil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako kršitev zagreši sodišče takrat, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ne da možnosti obravnavanja pred sodiščem. S tem stališčem, na katero je mimo trditvene podlage pravdnih strank oprlo ugotovitev odločilnega pravnega dejstva, pa je storilo prav to.

15. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta Pogodbo sklenila Č. B. in toženka, ne pa pravdni stranki, je torej oprt ne le na zgrešeno logiko, ampak tudi na zmotno uporabo materialnega prava in na absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka. Ker pa je sodišče prve stopnje na ta zaključek oprlo izpodbijano sodbo, je tudi sodba posledica zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvena kršitev določil pravdnega postopka. Ta zadnja kršitev zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe, kadar gre za kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more odpraviti (prvi odstavek 354.člena ZPP). Zagrešeno bistveno kršitev je pritožbeno sodišče saniralo tako, da ugotovitve, ki temelji na tej kršitve, pri odločitvi o pritožbi ni upoštevalo. Zaradi napačno uporabljenega materialnega prava pa je pritožbeno sodišče, upoštevajoč dejstva, povzeta 13. točki točke te obrazložitve, izpodbijano sodbo na podlagi določila 5. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugovilo, saj ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen.

16. Tožbenemu zahtevku se je sicer toženka protivila tudi po višini in to z navedbami, da Č. B. svojega dela ni opravil kvalitetno. Ker pa trditev o pravilnem in pravočasnem grajanju njegovega dela ni ponudila, se pritožbeno sodišče s temi navedbami ni ukvarjalo. Zato šteje, da je tožbeni zahtevek po višini utemeljen.

17. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj drži stališče toženke v odgovoru na tožbo, da z njimi tožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

18. Sprememba določitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembe odločitve o pravdnih stroških. Za sestavo dopolnitve tožbe tožnici glede na vrednost spornega predmeta po Odvetniški tarifi št. 19 pripada 200 točk in prav toliko za prvo pripravljalno vlogo (ki jo imenuje druga), torej skupno 400 točk Ob vrednosti točke na dan izdaje te sodbe 0,60 EUR, pa to znese 240,00 EUR. Upoštevajoč 2 % materialne stroške (6,8 EUR) in plačano sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 58,00 EUR, pritožnici za postopek pred sodiščem prve stopnje pripada 302,80 EUR pravdnih stroškov. Te stroške mora toženka povrniti tožnici v petnajstih dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 9. 2020 dalje, to je petnajst dni po tistem, ko je pooblaščenec tožnice 8. 9. 2020 prejel izpodbijano sodbo.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

19. Pritožnica je bila s pritožbo uspešna. Zato ji mora toženka na podlagi določila prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Po Odvetniški tarifi 21 ji za sestavo pritožbe pripada 250 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 150,00 EUR, upoštevajoč 2 % materialne stroške (3,00 EUR) in 22 % DDV (od zneska 153,00 EUR) v višini 33,66 EUR ter sodno takso za pritožbeni postopek v višini 102,00 EUR, pa skupno 288,66 EUR. Če teh stroškov toženka tožnici ne bo poravnala v petnajstih dneh od prejema te sodbe, ji bo prav tako morala plačati zakonske zamudne obresti. Paricijski rok v sporih majhne vrednosti sicer znaša sicer osem dni, vendar, ker je tožnica zahtevala povrnitev pravdnih stroškov v petnajstih dneh, je pritožbeno sodišče temu njenemu predlogu, ki je v korist toženki, sledilo.

20. Ker pa tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Izvršilno sodišče je s sklepom z dne 11. 5. 2018 (list. št. 15) v celoti razveljavilo sklep o izvršbi, ne le v izvršilnem delu. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilni del izreka prvostopenjske sodbe oblikovalo napačno. Zapisalo je, da se _zavrne_ tožbeni zahtevek, (iz katerega izhaja) da se sklep _o izvršbi vzdrži v veljavi v delu, kjer je dolžniku naloženo, da poravna upniku v predlogu navedeno terjatev ...(itd.)._ Ravnalo bi pravilno, če bi le zavrnilo tožbeni zahtevek (ki je razviden iz I.1. točke izreka te sodbe). Ker pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, ta kršitev iz 14. točke drugega odst. 339. člena ZPP za odločitev o pritožbi ni pomembna. 2 V januarju 2018 je prišlo do spora med Č. B. in toženko.