Jedro

Res pravica tožbe iz 42. čl. ZTLR ne zastara, vendar pa glede na dejanske trditve tožnika (vznemirjanje lastninske pravice v letu 1993) in ugotovljeno dejansko stanje (da tega vznemirjanja ni bilo), tožnik varstva iz 42. čl. ZTLR ne more biti deležen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 21.850,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka opustiti vsakršno poseganje v tožnikovo lastninsko pravico na delu parc. št. 3146 k.o. ... - v naravi vinograd izpod srednjega pota, zlasti pa opustiti preprečevanje obdelovanja zemljišča in trgatve grozdja. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 208.212,50 SIT.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Sodba je v razlogih nerazumljiva in v nasprotju z listinami, predvsem s kupno pogodbo. Smatra namreč, da sta toženca še vedno lastnika, ker zemljiškoknjižno kupna pogodba ni bila izvedena. Vendar pa sta toženca s pogodbo z dne 3.4.1985 prenesla lastnino na kupljenem delu zemljišča na tožnika, ki tako nedvomno uživa lastninsko varstvo iz 42. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), kar s tožbo tudi uveljavlja. Pravica tožbe ne zastara. Pravni interes je povsem jasno razviden in določen v njegovem tožbenem zahtevku. Razlogi sodbe, da je sodišče prišlo do utemeljenega zaključka, da je tožnik s tožbo poskušal izpodbijati tudi del kupoprodajne pogodbe z dne 3.4.1985, kjer je navedeno, da parkirni prostor ostane v lasti tožencev in da naj bi bil parkirni prostor v lasti tožnika ter da ga toženca z uporabo parkirnega prostora vznemirjata, kot tudi z njegovo razširitvijo, je v očitnem nasprotju s tožbenim zahtevkom tožnika, saj izrecno navaja le vinograd izpod srednjega pota ne pa parkirišča. Zahtevka glede parkirišča ni, zato je stališče sodišča v očitnem nasprotju s predmetom te pravde. Tožnikove navedbe so v zadostni meri potrjene s pričami in listinami, zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sodbi prve stopnje očita nerazumljivost in nasprotje med razlogi, med izrekom (vtoževanim tožbenim zahtevkom) in razlogi ter nasprotje z listinami, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da sta toženca še vedno zemljiškoknjižna lastnika parcele št. 3146 k.o. ..., kar je tudi res (protispisnosti torej ni), vendar pa tožniku ni odreklo varstva iz 42. čl. ZTLR iz tega razloga, kot si to napačno razlaga pritožnik in kar bo obrazloženo v zvezi z materialnopravno pravilnostjo sodbe.

Sodišče prve stopnje je nadalje res ugotovilo, da je tožnik s tožbenim zahtevkom skušal izpodbijati tudi del kupoprodajne pogodbe, da je parkirni prostor ostal v lasti tožencev, vendar pa prav tako tožbenega zahtevka ni zavrnilo iz tega razloga, saj je ugotovilo, da motenje oziroma vznemirjanje lastninske pravice, katerega prenehanje s tožbenim zahtevkom uveljavlja tožnik (torej opustitev poseganja v lastninsko pravico tožnika na delu parc. št. 3146 k.o. ... - v naravi vinograd izpod srednjega pota, zlasti pa preprečevanje obdelovanja zemljišča in trgatve grozdja), ni podano, kar je ugotovilo po obširnem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo številne priče. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, prav tako pa tudi ne druge iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP).

Kot je bilo že omenjeno, je sodišče svojo dokazno oceno napravilo po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je pregledalo predložene listine in zaslišalo številne priče in stranke. Tožnik izpodbija sodbo prve stopnje tudi iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pa le navede, da so tožnikove tožbene navedbe v zadostni meri potrjene s pričami in listinami, torej konkretne dokazne ocene sodišča prve stopnje in ugotovljenega dejanskega stanja niti ne izpodbija. Dokazno oceno pa je sodišče prve stopnje napravilo skrbno in logično (vse v skladu z določilom 8. čl. ZPP), saj je zaključilo, da toženca nista tožnika vznemirjala pri obdelovanju vinograda v letu 1993, ker takih tožbenih trditev (zatrjevanega vznemirjanja v letu 1993) dokazni postopek ni potrdil. Sodišče prve stopnje je v razlogih tudi jasno navedlo, da zaradi nasprotij v izpovedbi tožnika in prič, ki so potrjevale tožnikove trditve, njihove izpovedbe ni sprejelo (prim. str. 10 sodbe prve stopnje).

Kolikor pa pritožnik trdi, da toženec sam priznava, da je nagnal tožnikovega nečaka F. G. iz vinograda, pa spregleda, da se njegova izpovedba nanaša na leto 1989 in ne 1993, ki predstavlja dejansko podlago njegovih tožbenih trditev. Tudi ta pritožbeni razlog torej ni podan.

Končno pa je sodba prve stopnje tudi materialnopravno pravilna. Res pravica tožbe iz 42. čl. ZTLR ne zastara, vendar pa glede na dejanske trditve tožnika (vznemirjanje lastninske pravice v letu 1993) in ugotovljeno dejansko stanje (da tega vznemirjanja ni bilo), tožnik varstva iz 42. čl. ZTLR ne more biti deležen.

Potemtakem pa je pritožba tožnika neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določila 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. in 155. čl. ZPP. Toženi stranki je priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo (ostala priglašena opravila, t.j. konferenca s stranko in končno poročilo stranki so s tem že zajeta) in jih naložilo v plačilo tožeči stranki, ki s pritožbo ni uspela.