Jedro

Neutemeljene so revizijske navedbe, da predhodna pisna obdolžitev ni bila potrebna. Revizijsko sodišče je že večkrat poudarilo pomen pisne obdolžitve v zvezi z dolžnostjo delodajalca, da delavcu v primeru izredne odpovedi omogoči zagovor. Pri tem je pomen pisne obdolžitve razlagalo predvsem z vidika predhodne seznanitve delavca z očitanimi kršitvami kot pogoja za pripravo zagovora. Tožena stranka obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da tožnikoma omogoči zagovor oziroma jima vroči pisni obdolžitvi, ni dokazala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnikoma odpovedala pogodbi o zaposlitvi, ker sta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker sta 8. 8. 2006 in 9. 8. 2006 odklonila izredno odredbo delodajalca, da morata ostati na delu do dokončanja dnevnih del in sta obakrat samovoljno zapustila delovno mesto in odšla. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ju je tožena stranka tožnikoma podala dne 10. 8. 2006, nezakoniti. Hkrati je tožnikoma priznalo pravice iz delovnega razmerja (B. Ž. za čas od 11. 8. 2006 do 15. 11. 2006, D. D. za čas od 11. 8. 2006 do 10. 10. 2006), ugodilo njunim denarnim zahtevkom ter odločilo o stroških postopka. Ugotovilo je, da tožnika dne 8. 8. 2006 in 9. 8. 2006 nista huje kršila pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj tožena stranka ni upoštevala zakonskih določb o delovnem času, odrejanju nadurnega dela v predpisanih primerih in o omejitvi nadurnega dela ter o prepovedi opravljanja dela preko polnega delovnega časa. Hkrati je ugotovilo, da sta izpodbijani odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakoniti tudi zato, ker tožena stranka tožnikoma ni vročila pisnih obdolžitev niti ju ni povabila na zagovor.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in je odločbo sodišča prve stopnje spremenilo glede odločitve o stroških postopka, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Nadalje je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajala je, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov ali pa sploh nima razlogov o pritožbenih navedbah o nasilnem načinu obračunavanja tožnikov z direktorjem tožene stranke, o njunih izjavah, da ne bosta delala, da ne bosta sledila navodilom delodajalca in da bosta zapuščala delovno mesto po lastni presoji, o zavrnitvi dokaznih predlogov tožene stranke, razlogi sodišča o tem, da delavcema ni bil omogočen zagovor pa so v nasprotju sami s seboj. Nejasni so razlogi sodišča o dokazni oceni evidence o opravljenih delovnih urah tožnikov, sodišče ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni upoštevalo, zato je podana tudi bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP. Nadalje je navajala, da je sodišče s tem, ko je odločitev v celoti oprlo na določbe o nadurnem delu, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnika nista opravljala nadurnega dela, pač pa je šlo glede na naravo dela za prerazporeditev delovnega časa v okviru rednega fonda mesečnih ur. Tožnika sta bila seznanjena s tem, da je delovni čas v mesarski branži odvisen od potreb naročnikov in da je zaradi hitre pokvarljivosti mesa delo potrebno dnevno zaključiti. Sodišči sta zaradi nepopolne dokazne ocene glede pisne obdolžitve in zagovora tožnikov dne 10. 8. 2006 zmotno uporabili tudi določbo drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 - ZDR). Direktor tožene stranke je s tožnikoma dne 10. 8. 2006 opravil zagovor, na katerem sta bila tožnika seznanjena s kršitvami in jima je bila dana možnost zagovora, predhodna pisna obdolžitev pa glede na izpoved direktorja, da sta se tožnika do njega vedla nasilno, smiselno upoštevaje določbo drugega odstavka 83. člena ZDR ni bila potrebna. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, tožnikoma pa nerazdelno naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožena stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 7. Tožena stranka z revizijskimi navedbami, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o pritožbenih navedbah ali pa jih sploh nima, sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeni očitek, ki bi sicer lahko predstavljal upošteven revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. alineje prvega odstavka 370. člena ZPP, ni utemeljen, saj po mnenju revizijskega sodišča izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

8. Na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z obstoječo sodno prakso, ki jo sprejema tudi Ustavno sodišče RS (1), iz navedene določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. Po nasprotnem razlogovanju pa se sodišču v obrazložitvi ni treba opredeljevati do navedb, ki za samo odločitev niso bistvene. V predmetni zadevi iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je sodišče s pritožbenimi ugovori seznanilo in jih v okviru preizkusa dokazne ocene tudi obravnavalo. Razlogi izpodbijane sodbe kažejo, da je pritožbeno sodišče preizkus pravilnosti ugotovitve vseh odločilnih dejstev korektno opravilo. Iz njih namreč jasno izhaja, katera stališča sodišča prve stopnje je tožeča stranka izpodbijala, jasni pa so tudi odgovori pritožbenega sodišča na njeno kritiko. Res je sicer, da se pritožbeno sodišče ni izrecno opredelilo do vsake posamezne pritožbene navedbe, s katero je tožeča stranka poskušala izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar pa glede na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče tega tudi ni bilo dolžno storiti. Dokazna ocena je v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ki se lahko o verodostojnosti posameznih dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom.

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče ni dokazno ocenilo evidence o opravljenih delovnih urah tožnikov, s čimer naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na skladni izpovedi obeh tožnikov ugotovilo, da pri toženi stranki plan oziroma urnik dela nikoli ni bil pripravljen vnaprej, tako da tožnika nista vedela kdaj in koliko časa bosta morala delati, velikokrat oziroma praviloma sta morala delati več kot deset ur dnevno, pri čemer pa nadurnega dela nikoli nista dobila plačanega, delo v smislu nadurnega dela pa jima tudi nikoli ni bilo odrejeno na predpisan način. Skladni izpovedbi tožnikov sta sodišče prve stopnje prepričali, da je evidenca o opravljenih delovnih urah, ki jo je predložila tožena stranka, enostranska in ne odraža dejanskega stanja in dejanskih delovnih ur, ki sta jih tožnika morala opraviti. Takšno dokazno oceno, ki jo je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zato je revizijski očitek pomanjkljive dokazne ocene neutemeljen. Tožena stranka se s sprejeto dokazno oceno sodišča očitno ne strinja, vendar pa to ne pomeni, da je izpodbijana sodba formalno pomanjkljiva. Določba 8. člena ZPP, na katero se sklicuje v reviziji, namreč začrtuje le formalni okvir proste dokazne ocene oziroma predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Na podlagi drugega odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, upoštevaje smiselno prvi in drugi odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR urejata pravico do zagovora v disciplinskem postopku in s tem v zvezi določata, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter mu določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda zagovor.

12. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da tožnikoma nista bili vročeni niti pisni obdolžitvi v zvezi z nameravano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi niti nista bila tožnika vabljena na zagovor. Na razgovoru dne 10. 8. 2006 jima je direktor tožene stranke le predočil, da morata glede na naravo dela delati do dokončanja del, pri čemer pa direktor niti sam ni smatral razgovora za zagovor v smislu določbe drugega odstavka 83. člena ZDR.

13. Neutemeljene so revizijske navedbe tožene stranke, da predhodna pisna obdolžitev ni bila potrebna. Revizijsko sodišče je že večkrat poudarilo pomen pisne obdolžitve v zvezi z dolžnostjo delodajalca, da delavcu v primeru izredne odpovedi omogoči zagovor. Pri tem je pomen pisne obdolžitve razlagalo predvsem z vidika predhodne seznanitve delavca z očitanimi kršitvami kot pogoja za pripravo zagovora. Tožena stranka obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da tožnikoma omogoči zagovor oziroma jima vroči pisni obdolžitvi ni dokazala. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da je izjeme od splošne obveznosti delodajalca iz drugega odstavka 83. člena ZDR treba razlagati restriktivno. Okoliščina, ki bi delodajalca lahko odvezala te obveznosti, bi lahko bilo delavčevo morebitno izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor oziroma tako njegovo ravnanje, ki bi delodajalcu onemogočalo pravočasno pravilno vročitev (2).

14. Upoštevaje tudi doslej še zavzeta stališča revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo določbe drugega odstavka 83. člena ZDR, ko je presodilo, da sta izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakoniti, ker tožena stranka tožnikoma pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora.

15. Neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe, ki se nanašajo na obstoj utemeljenega razloga, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je glede na določbo drugega odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

16. Na podlagi določbe drugega odstavka 143. člena ZDR mora delodajalec delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisno odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu. V zvezi z revizijskimi navedbami, da tožnika nista opravljala nadurnega dela, pač pa je šlo glede na naravo dela za prerazporeditev delovnega časa v okviru rednega fonda mesečnih ur, pa je pomembna tudi določba tretjega odstavka 147. člena ZDR, ki določa, mora delodajalec o začasni prerazporeditvi delovnega časa delavce obvestiti v pisni obliki najmanj en dan pred razporeditvijo delovnega časa posameznega delavca oziroma tri dni pred razporeditvijo delovnega časa več kot deset delavcev.

17. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da tožnika nista bila pisno seznanjena o začasni prerazporeditvi delovnega časa niti jima na predpisan način ni bilo odrejeno nadurno delo. Ker tožena stranka v zvezi s tem ni predložila nobenih listinskih dokazov, oziroma še več, obstoja pisne odreditve nadurnega dela oziroma pisnega obvestila o začasni prerazporeditvi delovnega časa v spornih dneh niti ni zatrjevala, je pravilna odločitev, da tožnika nista kršila pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zatrjevanega odpovednega razloga tožena stranka ni dokazala in sta zato tudi iz tega razloga izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakoniti.

18. Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni, materialno pravo pa je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sklep Ustavnega sodišča Up 286/00 z dne 5. 3. 2001. Op. št. (2): Tako VSRS v sklepu VIII Ips 20/2005 z dne 1. 3. 2005.