Jedro

Določba 413. člena ZPP pooblašča sodišče, da v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloči o stroških po prostem preudarku. Toženec je bil v obravnavani zadevi upravičen do brezplačne pravne pomoči, zato je moralo prvo sodišče uporabiti določbe ZBPP. Na podlagi določbe 46. člena ZBPP mora sodišče ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov le-te upoštevati po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je zavrnilo tožbeni zahtevek za znižanje preživnine, naložene s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem N112/2012 z dne 5. 12. 2012, iz 150,15 EUR na 80,00 EUR za čas od 23. 1. 2015 dalje (I. točka izreka). Tožniku je bilo naloženo, da v korist proračuna Republike Slovenije povrne stroške pravdnega postopka v znesku 563,98 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da preživnino ustrezno zniža; podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovnimi posledicami. Opozarja, da je odločitev glede na vse relevantne okoliščine zanj presenečenje, saj tekom dokaznega postopka ni bilo sporno, da je zahtevek po temelju utemeljen. Sodišče je celotno zadevo obravnavalo le matematično in pri tem podalo napačne matematične izračune. Opozarja na pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena, ki ne temelji na metodi matematičnega izračuna, temveč nalaga sodišču zagotovitev vrednostnega sorazmerja med pravno odločilnimi dejavniki. Izpostavlja spremenjene okoliščine – rojstvo otroka – in dejstvo, da se dohodki staršev niso spremenili. Opozarja na napačen izračun sodišča, da mesečno razpolaga s 823,00 EUR dohodka in pojasnjuje, da mesečno prejme v povprečju 625,00 EUR neto plače. Meni, da se v okvir dohodkov ne bi smeli upoštevati potni stroški in malica, saj ne gre za nikakršen dohodek, ampak povrnitev nastalih stroškov v zvezi z zaposlitvijo. Sodišče je kot dohodek nepravilno upoštevalo vrnjeno dohodnino. Dohodnina je bila odmerjena in vrnjena za leto 2014, medtem ko je sodišče ostale dohodke upoštevalo za leto 2015. Napačno je stališče sodišča, da se v okvir dohodkov upošteva regres za letni dopust. Slednjega se v letu 2012, ko je bila določena preživnina, ni upoštevalo, čeprav sta bila starša mladoletnega toženca zaposlena in do regresa upravičena. Povsem nesprejemljivo je, da sodišče pri mesečnem dohodku upošteva tudi 20,00 EUR, kolikor mu ostane od prevoznih stroškov, ki jih prejme pri plači. Tožnik ima nenazadnje prevozne stroške tudi s samimi stiki, česar pa sodišče ni upoštevalo. Sodišče je ocenilo potrebe mladoletnega toženca na 293,50 EUR, kar je previsok znesek. Ne soglaša z višino oskrbnine za vrtec, saj se je zakonita zastopnica mladoletnega toženca sama odločila, da bo toženec obiskoval vrtec v drugi občini. Sodišče je neenakopravno obravnavalo toženca in B., saj je njene potrebe ocenilo le na 200,00 EUR mesečno. Ocenjuje, da je zakonita zastopnica mladoletnega toženca zmožna prispevati k njegovemu preživljanju višji znesek. Napačna je tudi odločitev v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, saj v sporih iz razmerij med starši in otroki vsaka stranka nosi svoje stroške, razen če gre za namerno povzročene stroške. Odločitev je napačna, saj ima toženec brezplačno pravno pomoč, sodišče pa ni ustrezno upoštevalo jasnih zakonskih določil, da lahko prejme le stroške, ki mu gredo po zakonu o brezplačni pravni pomoči. Tako se mu lahko dosodi le polovica od odmerjenih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri odločanju o zahtevi za znižanje preživnine (132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2)) je treba upoštevati temeljno vodilo iz določbe 129.a člena ZZZDR o določitvi preživnine po potrebah upravičenca ter zmožnostih zavezanca, vse v skladu z najboljšim interesom otroka (3. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah(3)). Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Preživljanje otrok je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Na podlagi 132. člena istega zakona lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pogoj za utemeljenost takšnega zahtevka je sprememba okoliščin – bodisi na strani otroka ali staršev.

6. Prvo sodišče je pri odločitvi izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in je navedena pravila ustrezno apliciralo na konkretni primer. Tožnikov pritožbeni očitek, da naj bi šlo za sodbo presenečenja, ni utemeljen, saj iz celotnega postopka ne izhaja zatrjevana nespornost temelja zahtevka.

7. Očitek, ki ga pritožba naslavlja na napačne matematične zaključke ter napačen izračun dohodkov, ni utemeljen. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnikov povprečni neto dohodek 668,00 EUR, v izpovedbi pa je zatrjeval celo višje dohodke – 759,00 EUR mesečno. Nobenega razloga ni, da se v okvir dohodkov, tako pri tožniku kot tudi zakoniti zastopnici toženca, ne bi upošteval regres, kar na mesečni ravni pri tožniku predstavlja znesek v višini 56,00 EUR. Tudi 20,00 EUR, kolikor tožniku ostane od prevoznih stroškov, kar je zatrdil v izpovedbi, predstavlja dohodek, ki ga je prav tako treba upoštevati pri izračunu njegove preživninske obveznosti. Četudi sodišče ne bi upoštevalo vračila dohodnine, razpolaga tožnik mesečno s 744,00 EUR dohodka, toženčeva mati pa s 675,00 EUR(4).

8. Pritožbena izvajanja v zvezi s previsoko oceno potreb mladoletnega tožnika so preveč posplošena. Tožnik izpostavlja le strošek vrtca, ki je po njegovi oceni previsok. Vendar pa tožnik tej postavki tekom postopka ni ugovarjal, čeprav je bil z njo seznanjen. V pritožbi pa tudi ni določno pojasnil razlike med oskrbninami vrtca, ki ga toženec obiskuje, in vrtcem v občini toženčevega stalnega prebivališča, zato njegovi pritožbi v tem delu ni moč slediti.

9. Zatrjevana neenakopravna obravnava toženca in tožnikove hčerke B., ki jo ima v novi zvezi, ni utemeljena. Prvo sodišče je potrebe mladoletnega A. ocenilo na 293,50 EUR, B. pa na približno 200,00 EUR. Do razlike prihaja že zato, ker toženec obiskuje vrtec, s tem pa so povezani stroški oskrbnine. Poleg tega ima A. zaradi obiskovanja vrtca tudi večje potrebe po obleki in obutvi, medtem ko so tovrstne potrebe B., ki je v varstvu staršev, manjše. 10. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema projekcijo prvega sodišča, da naj bi tožnik za B. potrebe prispeval 130,00 EUR, njena mati, ki je sicer nezaposlena in je prejemala 252,04 EUR starševskega dodatka, pa 70,00 EUR. Ob tem tudi pritožbeno sodišče izraža prepričanje, da se mora tožnikova partnerka zavedati svoje odgovornosti za preživljanje treh mladoletnih otrok in poskrbeti za pridobivanje dohodka, četudi s priložnostnimi deli, glede na to, da je še mlada, po izobrazbi slaščičarka in brez zdravstvenih težav.

11. Prvo sodišče je povsem ustrezno porazdelilo preživninsko breme med tožnika in toženčevo mater. Razmerje 51 (tožnik): 49 (toženčeva mati) ustreza dejstvu, da ima tožnik s tožencem relativno malo stikov, kar pomeni, da je toženčeva vzgoja in varstvo v pretežni meri na materi. Po plačilu preživnine in pokritju potreb mladoletne hčerke B. mu bo za življenje ostalo 464,00 EUR, toženčevi materi pa 532,00 EUR. Vendar pa je treba po drugi strani tudi upoštevati, da starši z rojstvom novih otrok prevzemajo nase nove odgovornosti za njihovo preživljanje, vzgojo in šolanje. Zato se ne morejo izgovarjati na veliko število otrok in na slab zaslužek. Čeprav se je tožniku kasneje rodila hčerka B., ne sme biti zaradi tega izničen tožnikov prispevek za preživljanje sina; tožnik pa se mora potruditi za zaslužek, ki mu bo omogočal preživljanje otrok, saj je to njegova dolžnost, določena v 54. členu Ustave RS(5).

12. Določba 413. člena ZPP pooblašča sodišče, da v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloči o stroških po prostem preudarku. Toženec je bil v obravnavani zadevi upravičen do brezplačne pravne pomoči, zato je moralo prvo sodišče uporabiti določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči(6). Na podlagi določbe 46. člena ZBPP mora sodišče ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov le-te upoštevati po uradni dolžnosti. Prvo sodišče je stroške pravilno odmerilo v skladu z določbami ZBPP, pritožbeni očitek, da bi se tožencu lahko dosodila le polovica odmerjenih stroškov, pa ni utemeljen, saj niso podani pogoji iz 48. člena ZBPP.

13. Ker pritožba ni utemeljena, podane pa tudi niso kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR.

Op. št. (3): Primerjaj II Ips 970/2007. Op. št. (4): Povprečni neto dohodek 613,00 EUR in regres v višini 62,50 EUR.

Op. št. (5): Primerjaj II Ips 454/1999. Op. št. (6): Uradni list RS, št. 48/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZBPP.