Jedro

Tudi prevod je avtorsko delo. S predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela.

Ker je avtorska pravica na prevodu samostojna avtorska pravica, je tožeča stranka avtorsko pravico na prevodu obdržala. Obdržala jo je na temelju založniške pogodbe iz leta 1987, ki še vedno učinkuje.

Če naj bi po 28. 9. 1991 tožeča stranka ne imela več avtorske pravice na prevodu, bi je torej očitno ne imela niti prevajalka (saj ta tudi ni mogla izdati prevoda), in iz istega razloga tudi sicer sploh nihče drug. Prevod sam ne bi več imel nobenega avtorskopravnega varstva, in sicer kljub jasnem 7. členu ZASP.

Zaradi razmeroma visokega računskega (odmernega) temelja mora biti pri razmeroma visokih honorarjih odstotek civilne kazni praviloma razmeroma nizek, da civilna kazen vendarle ne prizadene kršitelja nesorazmerno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka pritožnica nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je trdila, da je imela na prevodu knjige P. avtorske pravice. Trdila je tudi, da je tožena stranka objavila prevod te knjige brez njenega soglasja. Zato je zahtevala povrnitev škode in plačilo civilne kazni v skupni višini 13.212,80 EUR. Poleg tega je zahtevala prepoved reproduciranja in distribuiranja te knjige.

2. Prvostopenjsko sodišče je denarnima zahtevkoma delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo plačilo 6.606,40 EUR nadomestila za uporabo prevoda in plačilo 1.321,28 EUR civilne kazni Naložilo je tudi plačilo zamudnih obresti od 14. 9. 2010 naprej do plačila V celoti je ugodilo zahtevku na prepoved reproduciranja in distribuiranja knjige.

3. Zoper prvostopenjsko odločbo sta vložili pritožbo obe stranki.

4. Tožeča stranka jo je predvsem vložila zato, ker meni, da prisojena civilna kazen ni dovolj visoka.

5. Tožena stranka jo je vložila zoper ugodilni del. Meni, da je tožeči stranki z dogovorjeno naklado oziroma s potekom časovne veljavnosti sporazuma z inozemskim imetnikom avtorskih pravic (A. B.) prenehala pravica izkoriščati literarno delo. Izpodbijana sodba se naj ne bi ukvarjala z ugovorom tožene stranke na temelju 47. člena ZOR. Tožeča stranka naj ne bila več imetnica avtorskih pravic na prevodu A. M. S. najkasneje od 28. 9. 1991. Založniška pogodba z njo naj bi zaradi nedopustnosti predmeta obveznosti prenehala veljati po samem zakonu.

6. Pritožba izpodbija z različnimi razlogi tudi višino nadomestila, ki jo je prisodilo prvostopenjsko sodišče. Nepravilno naj bi bilo ravnalo prvostopenjsko sodišče, ker ni upoštevalo dogovorjene višine nadomestila z razlogom, da sta se o njem stranki dogovarjali z namenom rešiti spor na miren način. Protispisna naj bi bila ugotovitev, da gre za pri korespondenci strank za takšno, ki je bila predložena v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora (309.a člen ZPP).

7. Glede višine civilne kazni bi moralo sodišče izvesti dokazno oceno o navedbah tožene stranke, s katerimi je želela razjasniti razloge, zaradi katerih pogodba s tožečo stranko o prenosu avtorskih pravic na spornem prevodu ni bila sklenjena.

8. Pritožbi obeh strank sta neutemeljeni.

9. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo od naslednjega dejanskega stanja: tožeča stranka je sklenila s tujo založbo (A. B.) pogodbo, imenovano Memorandum o sporazumu 28. 9. 1986. S to pogodbo je tožeča stranka pridobila pravico do prevoda v slovenski jezik in izdaje knjige P. za naklado 2.000 izvodov. Memorandum je bil sklenjen za obdobje 5 let in je torej prenehal veljati 28. 9. 1991 (prvostopenjska sodba. rš. 10). Tožeča stranka je s prevajalko A. M. S. leta 1987 sklenila založniško pogodbo. Z njo se je prevajalka zavezala prevesti knjigo P., kar je storila. Avtorske pravice na prevodu dela je prepustila založbi, v izdajo in prodajo za naklado do 12.000 izvodov. Tožeča stranka je izkoristila naklado do višine 4.000 izvodov. Avtorske pravice na prevodu torej še vedno ima (prvostopenjska sodba, rš. 8). Tožena stranka je v letu 2008 izdala prevod knjige P., ki ga je prevedla A. M. S. (prvostopenjska sodba, rš. 5). Prevod A. M. S. je uporabila brez brez dovoljenja tožeče stranke in tudi brez dovoljenja A. M. S. Pritožba tožene stranke zoper utemeljenost zahtevka za plačilo nadomestila in glede višine odmene za avtorsko polo

10. Pritožba tožene stranke meni, da tožeča stranka ni več imela avtorske pravice na prevodu v času po prenehanju veljavnosti Memoranduma. Takšno pravno stališče je očitno pravno zmotno.

11. Tožeča stranka je trdila, da so bile kršene njene avtorske pravice zaradi objave prevoda knjige P., in sicer očitno pravice reproduciranja in pravica distribuiranja (23. in 24. člen ZASP). Celoten spor se pravzaprav vrti okoli vprašanja, ali je tožeča stranka imela avtorske pravice na izdanem delu.

12. 1. odstavek 7. člena ZASP določa, da ima lastnost avtorskega dela poleg samega prvotnega avtorskega dela tudi njegova predelava. Vrsta predelave je tudi prevod, kot je jasno razvidno iz 1. odstavka 7. člena ZASP. Pravilo, ki je v 1. odstavku 7. člena ZASP, je torej jasno: tudi prevod je avtorsko delo. Drugi odstavek 7. člena ZASP ureja razmerje med pravicami avtorja prvotnega avtorskega dela in avtorskimi pravicami na predelavi. S predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela.

13. Tožeča stranka po 28. 9. 1991 ni imela pravice, izdati knjigo P. v slovenskem jeziku. Te avtorske pravice ni imela več. Ker pa je avtorska pravica na prevodu samostojna avtorska pravica (1. odstavek 7. člena ZASP), je ne glede na to avtorsko pravico na prevodu obdržala. Obdržala jo je na temelju založniške pogodbe iz leta 1987, ki še vedno učinkuje.

14. Tožena stranka meni, da je založniška pogodbo po 28. 9. 1991 nična zato, ker tožeča stranka ni imela več avtorskih pravic na prevodu. Imela jih naj ne bi zato, ker po tem datumu ni imela več pravice do prevoda in objave knjige, ker jih ji Memorandum ni več dajal. Takšna razlaga je v očitnem nasprotju s 7. členom ZASP, ki vidi v prevodu samostojno avtorsko delo. Kako nevzdržna je takšna razlaga, pa se izkaže šele, če se do konca premisli, do kakšnih posledic bi pripeljala. Če naj bi po 28. 9. 1991 tožeča stranka ne imela več avtorske pravice na prevodu, bi je torej očitno ne imela niti prevajalka (saj ta tudi ni mogla izdati prevoda), in iz istega razloga tudi sicer sploh nihče drug. Prevod sam ne bi več imel nobenega avtorskopravnega varstva, in sicer kljub jasnem 7. členu ZASP.

15. Očitno je torej, da tožena stranka s sklicevanjem na 47. člen ZOR ne more uspeti. Pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče z ugovorom ničnosti pogodbe ni ukvarjalo, je iz trte zvit (prvostopenjska sodba, v r. š. 10). Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev sicer oprlo na 34. člen OZ (ki pa povsem ustreza nekdanjemu 47. členu ZOR). To je bilo tudi prav, saj se ničnost pogodbenega predmeta v trenutku kršitve (torej v letu 2008) presoja že po takrat veljavnem pravu, torej po OZ. Pritožbeno sodišče se je ukvarjalo tudi z naknadno nemožnostjo izpolnitve (prvostopenjska sodba, prav tam) in tudi glede tega odločilo pravilno.

16. Tožena stranka je bila tudi nezadovoljna z odločitvijo o višini civilne kazni. Med drugim trdi, da izpodbijana sodba ni ugotovila, da sta se tožeča in tožena stranka že dogovorili za odmeno za uporabo prevoda.

17. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča so bile povsem drugačne. Prvostopenjska sodba je na str. 6 (točka 12) ugotovila, da iz trditev tožene stranke (na l. št. 38, v tretji pripravljalni vlogi tožene stranke) izhaja, da se je tožena stranka zavedala, da je imetnica pravic na prevodu tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je bila tožena stranka prepričana, da bosta tožeča in tožena stranka uredili prenos pravic. Vse, kar je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je razvidno iz pripravljalne vloge tožene stranke, na katero se je sklicevalo v svoji obrazložitvi (l. št. 38). Tožena stranka v prvostopenjskem postopku v navedeni pripravljalni vlogi ni niti trdila, da je uredila prenos pravic. Tega bi bila uredila, če bi bila sklenila s tožečo stranko ustrezno pogodbo. Tožena stranka še v pritožbi ne trdi, da je bil sklenjen dogovor o prenosu avtorskih pravic, temveč le, da je bila dogovorjena odmena za uporabo avtorske pravice (točka 11 pritožbe). To je je tožena stranka trdila že v 3. pripravljalni vlogi (tč. 17, l. št. 38). Pritožba pa ne pojasni, kako je mogoče, da je bila dogovorjena cena za prevod, ko hkrati ne trdi, da je bil sklenjen dogovor o prenosu avtorskih pravic. Tudi ne drži, da je 22. 10. 2008 sklenjen dogovor o ceni; odprto je ostalo vprašanje upoštevanja DDV v ceni (priloga A25). Dejanski temelj za odločitev pritožbenega sodišče je torej, da ni bilo dogovora o ureditvi prenosa avtorske pravice, in torej tudi ni bilo dogovora o odmeni za uporabo avtorske pravice. Ali je bila predpravdna korespondenca v zvezi s predlogi za plačilo odmene glede na 309.a člen ZPP upoštevna ali ne, je zato vseeno. Dogovor o odmeni za uporabo avtorskega dela ni bil sklenjen, pogajanja pa na samo višino odškodnine glede na 2. odstavek 168. člena ZASP pač ne morejo vplivati. Glede na navedeno določbo sta namreč odločilna le honorar ali nadomestilo za zakonito uporabo, ne pa pogajanja.

18. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da znaša honorar za prevod leposlovja najmanj 270,00 oziroma 230,00 EUR na avtorsko polo. Takšen je vsaj honorar, ki ga morajo plačati založniki prevajalcem, če izdajo knjige finančno podpre Javna agencija za knjigo.

19. Naloga Javne agencije za knjigo je, da poskrbi za izdajo knjig, kolikor je to v javnem interesu. Pri tem mora Javna agencija za knjigo primerno poskrbeti za koristi vseh, ki sodelujejo pri izdaji knjig, in to so poleg samih avtorjev še izdajatelji. Njeni podatki so primerni za določitev običajnega nadomestila prav zaradi njene nevtralnosti v razmerju tako do prevajalcev, kot tudi založnikov. Tožeča stranka pa je zahtevala celo manj od 230 EUR na avtorsko polo, namreč 206,45 EUR, in to je prvostopenjsko sodišče prisodilo povsem po pravici.

20. Pritožba tožene stranke ima prav; pismo Javne agencije za knjigo v resnici opozarja na to, da obstajajo različne cene z prevode. To pa ne pomeni, da so te cene nujno nižje, kot so tiste, ki jih pričakuje Javna agencija za knjigo, saj so lahko tudi višje. Okoliščine, v katerih je tožena stranka po lastnem zatrjevanju dosegla plačilo avtorskega honorarja za prevod s prevajalko P. Ž., so na posamezen primer nanašajoče se okoliščine in seveda ne morejo služiti kot zanesljivo merilo za določitev običajnega honorarja. Predlog, da naj tožeča stranka predloži dokaze o višini honorarjev, ki jih plačuje sama, pa prvostopenjsko sodišče povsem po pravici ni upoštevalo že zato, ker je bil preveč splošen in nedoločen (212. člen ZPP).

21. Ker stranki sami nista dosegli dogovora o višini odmene za uporabo prevoda, so brez vsakega temelja pritožbene navedbe glede dogovorjene višine nadomestila (pritožba, r. š. 11). Pritožbeno sodišče še pripominja, da so same po sebi tudi protislovne; po eni strani pritožba očita sodišču, da ni upoštevalo dogovorjene višine nadomestila, po drugi strani pa tudi trdi, da naj bi se o njem stranki dogovarjali z namenom rešiti spor na miren način. Če sta se zgolj dogovarjali, se pač še nista dogovorili.

22. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno odločilo o odškodnini po temelju (2. odstavek 168. člena ZASP).

Pritožbi obeh strank zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o višini civilne kazni

23. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede višine civilne kazni izpodbijata obe pritožbi. Za tožečo stranko je prenizka, za toženo pa previsoka.

24. Kot računski temelj za odmero civilne kazni se uporablja običajni honorar ali nadomestilo za uporabo (3. odstavek 168. člena ZASP). Odločitev o višini civilne kazni pomeni uporabo 3. in 4. odstavka 168. člena ZASP in torej uporabo materialnega prava.

25. Pritožba tožene stranke meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče razjasniti, zakaj tožena stranka ni sklenila pogodbe o prenosu avtorskih pravic. Pritožbeno sodišče se s takšnimi pritožbenimi izvajanji nikakor ne strinja; prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo (in tega pritožba ni izpodbila), da je tožena stranka dobro vedela, da je tožeča stranka imetnica pravic na prevodu (prvostopenjska sodba, rš. 12). Praviloma nagibi za sklenitev pogodbe niso upoštevni (1. odstavek 40. člena OZ), in isto mora torej tudi veljati za nagibe stranke, zakaj ne sklene pogodbe. Nagibi stranke niso opravičilo za kršitev avtorske pravice. Je pa prvostopenjsko sodišče samo od sebe upoštevalo dogovarjanje o odmeni za uporabo avtorske pravice pri določitvi višine civilne kazni. S takšnim ravnanjem se strinja tudi pritožbeno sodišče. 26. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožeče stranke, da je tožena stranka kršila pravice namerno. Vedela je, da je tožeča stranka imetnica pravic na prevodu (prvostopenjska sodba, rš. 12 in tudi rš. 16). Če jih je kršila, jih je torej lahko le namerno.

27. Ne glede to pa se pritožbeno sodišče strinja s civilno kaznijo. Že Trampuž v ZASP s komentarjem, Ljubljana 1997, komentar k 168. členu, pod 4 (str. 389) meni, da je primernejša nižja civilna kazen, če je honorar razmeroma velik. Enakega mnenja je tudi pritožbeno sodišče. Razmeroma visok honorar (ali nadomestilo) pomeni tudi visok računski temelj (osnovo) za določitev civilne kazni. Posledica je tudi v absolutnih številkah razmeroma visoka civilna kazen. Obratno je pri nizkih honorarjih (ali nadomestilih). Zaradi razmeroma visokega računskega (odmernega) temelja mora biti pri razmeroma visokih honorarjih odstotek civilne kazni praviloma razmeroma nizek, da civilna kazen vendarle ne prizadene kršitelja nesorazmerno. Tako je vsaj praviloma. Obratno pravilo velja pri nizkih honorarjih.

28. Ne glede na visoko stopnjo krivde, pa je tudi razmeroma nizka civilna kazen v tej zadevi zadostna, saj si je tožena stranka prizadevala za sklenitev dogovora o odmeni za uporabo avtorske pravice, in ji torej popolne brezobzirnosti pri kršitvi tuje pravice ni mogoče očitati. Tudi glede tega je pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče, ki je odmerilo civilno kazen v višini 20 % od običajnega nadomestila (3. odstavek 168. člena ZASP).

Prepovedni zahtevek

29. Odločitev o prepovednem zahtevku izpodbija le tožena stranka. Pritožbeno sodišče pa meni, da je bila odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Glede na to, da je tožena stranka že enkrat izdala prevod knjige brez dovoljenja imetnika avtorske pravice, in je za to vedela, ponovitvena nevarnost gotovo obstaja in sicer ne glede na to, da sedaj tožena stranka trdi, da je izdala isto knjigo v drugem prevodu. Zato je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v točki II izreka pravilna.

Stroški postopka

30. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

31. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, torej ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker nobena od pritožnic ni uspela s svojo pritožbo, mora vsaka nositi svoje pritožbene stroške.