Jedro

Nevezanost Sodnega sveta na oceno sodniške službe sicer res pomeni, da Sodni svet v postopku odločanja ni vezan na oceno Personalnega sveta in da je v skladu z 28. členom ZSS dolžan tudi sam preveriti izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev po kriterijih, ki so določeni v 29. členu ZSS. Vendar pa tako iz zakonske ureditve kot iz upravnosodne prakse izhaja, da mora pri tem upoštevati tudi oceno Personalnega sveta, ki ima naravo strokovnega mnenja o sodnikovem delu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločbi Sodnega sveta št. 2/11-88 z dne 31. 3. 2011 in št. 2/11-119 z dne 26. 5. 2011 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranke je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Sodni svet je z odločbo št. 2/11-88 z dne 31. 3. 2011 zavrnil predlog za tožnikovo hitrejše napredovanje in njegovo imenovanje na položaj višjega sodnika svetnika. V obrazložitvi navaja, da je predsednica Upravnega sodišča RS predlagala tožnikovo hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj višjega sodnika svetnika na podlagi določbe Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS), po kateri sodnik napreduje na položaj svetnika višjega sodišča že pri drugem napredovanju v višji plačilni razred, če iz ocene izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. V nadaljevanju povzema oceno sodniške službe personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS z dne 27. 9. 2010, iz katere med drugim izhaja, da so po oceni personalnega sveta tožnikovo strokovno znanje, njegove delovne sposobnosti in sposobnost razreševanje pravnih vprašanj, nadpovprečni. Ne glede na to pa je Sodni svet dolžan glede na kriterije iz 29. člena ZSS presoditi, ali je glede pogojev za hitrejše napredovanje izpolnjen pravni standard iz prvega odstavka 32. člena ZSS, pri čemer ni vezan na ugotovitve personalnega sveta v oceni sodniške službe. V zvezi s tem Sodni svet ugotavlja, da je tožnik po doseženem razmerju med opravljenim in pričakovanim obsegom dela podpovprečen v primerjavi s povprečnim sodnikom na oddelku ter da ne dosega povprečne stopnje pravilnosti in zakonitosti odločanja na sodišču, zoper njegove odločbe pa je v primerjavi s povprečnim sodnikom na sodišču vloženo tudi večje število pravnih sredstev. Ker Sodni svet meni, da je hitrejše napredovanje na položaj svetnika primerljivo z najvišjo obliko napredovanja na določenem sodniškem mestu, torej napredovanjem v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, takšno napredovanje pa je namenjeno tistim sodnikom, ki imajo dolgoletne sodniške izkušnje in pri svojem delu dosegajo rezultate, ki so že na meji izjemnosti, Sodni svet ni mogel zaključiti, da tožnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje na položaj svetnika višjega sodišča. Z odločbo št. 2/11-119 z dne 26. 5. 2011 je Sodni svet zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prej navedeno odločbo. V obrazložitvi meni, da ni vezan na oceno sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, temveč pridobi sodnik pravico do hitrejšega napredovanja po tem, ko Sodni svet po izvedenem postopku ugotavljanja njegove uspešnosti in strokovnosti odloči, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Sklicuje se na prvi odstavek 28. člena ZSS, po katerem mora Sodni svet pri odločanju o napredovanju ravnati po zakonskih kriterijih za napredovanje. Pri odločanju o napredovanju na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 34. člena ZSS izhaja iz ocene personalnega sveta kot strokovnega mnenja o sodnikovem delu, pri tem pa avtonomno ocenjuje sodnikovo delo po strokovnosti, delovnih sposobnostih, sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj in osebnih kvalitetah.

Meni, da bi zgolj jezikovna razlaga tretje alineje tretjega odstavka 34. člena ZSS privedla do zaključkov, ki bi bili v nasprotju z ostalimi določbami zakona. Ob upoštevanju sistematične razlage te določbe Sodni svet ni zavezan, da v primeru ugotovitve personalnega sveta o izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje sodnika avtomatično napreduje, temveč mora tudi sam ugotavljati izpolnjevanje pogojev za napredovanje. Enako izhaja tudi iz Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki med pristojnostmi Sodnega sveta določa tudi, da odloča o hitrejšem napredovanju na položaj svetnika. Uporaba pojma „odločanje“ izkazuje namen zakona, da mora Sodni svet ugotoviti pravno relevantna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje aplicirati pravno normo. Tožnikovemu zatrjevanju o vezanosti Sodnega sveta na oceno sodniške službe ne ustreza niti predpisani postopek odločanja, ki pomeni tudi odgovornost za sprejete odločitve. Za odločitve Sodnega sveta odgovarja enajst pravnih strokovnjakov, ki jih glede vsebine posameznega glasu ni mogoče zavezati, kar pomeni, da Sodni svet v zadevah, v katerih je dovoljen upravni spor, brez pravice do samostojnega vrednotenja sploh ne more odločati. Nevezanost Sodnega sveta na oceno personalnega sveta izhaja tudi iz ustavnopravnega položaja Sodnega sveta kot organa, ki s svojo sestavo in pristojnostmi, med katerimi je tudi usmerjanje kadrovske politike, zagotavlja neodvisnost sodne funkcije. Skrbeti mora za enotno uporabo meril, ki zagotavljajo enako obravnavo sodnikov v postopkih hitrejših napredovanj, zato stališče, da je Sodni svet absolutno vezan na mnenje personalnega sveta o sodnikovem izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje, sistemsko ni sprejemljivo. Pravni standardi za tako mnenje se namreč med različnimi personalnimi sveti razlikujejo, na kar Sodni svet ne more vplivati, kar pomeni, da v primeru, če Sodni svet ne bi imel možnosti preizkusa ocene sodniške službe, napak v ocenah personalnih svetov ne bi bilo mogoče odpraviti. Ocena sodniške službe, kot jo pripravi personalni svet nekega sodišča, je rezultat strokovnih kriterijev, oblikovanih znotraj tega sodišča, Sodni svet pa kot krovno telo z enotnimi kriteriji po potrebi dopolni to ceno sodniške službe z dodatnimi podatki in vsa ugotovljena dejstva nato celovito oceni po enotnih merilih. Pri tem v oceno sodniške službe kot strokovno mnenje o sodnikovem delu ne posega, temveč jo le ovrednoti. Z odločitvijo Sodnega sveta zato ni bil kršen institut pravnomočnosti, saj izpodbijana odločba skupaj z oceno sodniške službe predstavlja podlago za redno napredovanje.

Ugotavljanje uspešnosti in strokovnosti sodnikov ni le strokovno opravilo, tožnikova razlaga, da ZSS Sodnemu svetu v postopkih napredovanj podeljuje le formalno vlogo, pa je v nasprotju s pričakovano zrelostjo zakonodajalca pri urejanju pravnih razmerij. Sodna praksa o vezanosti na oceno sodniške službe ni enotna, kar kaže na nejasnost zakonskih določb. Zato lahko le nadgrajevanje argumentov v prid določeni razlagi predstavlja pot do enotne uporabe predpisov. Vsa sodišča razlagajo predpise z vidika njihove vpetosti v pravni sistem, pri tem pa črpajo razlagalno moč iz Ustave kot hierarhično najvišjega pravnega akta. Ustava pa ne predstavlja vsebinsko enoznačnega akta, zato ni mogoče odločitev utemeljiti s preprostim sklicevanjem na odločbe Ustavnega sodišča in je ni dopustno razlagati parcialno, neupoštevajoč temeljno načelo, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni ter vezani na Ustavo in zakon. S podajo predlogov za izvolitev in razrešitev sodnikov pristojnosti Sodnega sveta kot garanta neodvisnosti sodstva niso izčrpane, temveč tudi ustrezne odločitve v postopkih napredovanja predstavljajo izhodišče za sojenje, neodvisno od interesov, ki niso določeni z Ustavo in zakoni. Ocena Ustavnega sodišča v odločbah, na katere se sklicuje tožnik, da je že z okrepljeno pristojnostjo personalnega sveta višje stopnje zagotovljena neodvisnost sodniške funkcije, ne izključuje pravilnosti stališča, da je z avtonomnostjo odločanja Sodnega sveta neodvisnost sodstva zagotovljena v še večji meri.

Sodni svet ima pri odločanju o hitrejšem napredovanju določeno polje proste presoje, v daljšem časovnem obdobju pa je izoblikoval enotne kriterije, v luči katerih vrednoti delo sodnika v primerjavi s povprečjem dela primerljivih sodnikov. Sodnik mora po kvaliteti in kvantiteti svojega dela izstopati v tolikšni meri, da ga je mogoče oceniti kot boljšega od povprečja, ta nadpovprečnost pa po ZSS ni strogo začrtana. ZSS hitrejše napredovanje veže na izpolnjevanje zahtev za opravljanje sodniških službe na vseh ocenjevalnih področjih, poleg tega pa na nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti, nadpovprečno sposobnost razreševanja pravnih vprašanj ter nadpovprečno uspešnost pri odpravljanju sodnih zaostankov. Ugotavljanje vsebine nedoločnega pojma nadpovprečnosti torej zahteva skrbno in odgovorno vrednotenje podatkov o sodnikovem delu po merilih, oblikovanih v daljšem časovnem obdobju, ki jih je mogoče ustvariti le z odločanjem o večjem številu istovrstnih primerov.

Sodni svet vztraja pri oceni, da obseg tožnikovega dela v ocenjevalnem obdobju ne upravičuje zaključka o nadpovprečnosti njegovih delovnih sposobnosti. Delo pri vodenju službe za področje evropskega prava in prispevek k izobraževanju sodnikov ne moreta nadomestiti manjka v razmerju med opravljenim in pričakovanim obsegom dela, tožnik pa v ocenjevalnem obdobju ni dosegel povprečne storilnosti matičnega oddelka. Njegova zatrjevanja o neustreznem vrednotenju delovnih rezultatov so neupravičena, storilnost pa Sodni svet ugotavlja na podlagi podatkov, ki jih posredujejo sodišča. Tabele podpišejo sodniki, zato štejejo za verodostojne, tožnik pa ni konkretiziral izpostavljene zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato tega pritožbenega razloga ni bilo mogoče preizkusiti.

Sodni svet prav tako ne sprejema tožnikove ocene, da ga odlikuje nadpovprečna sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, saj statistični podatki izkazujejo, da v ocenjevalnem obdobju ni dosegal povprečne stopnje pravilnosti in zakonitosti odločb sodnikov Upravnega sodišča RS, zoper njegove odločbe pa je bilo vloženo večje število pravnih sredstev kot zoper odločbe povprečnega upravnega sodnika. Po enotnih merilih, ki jih je Sodni svet oblikoval v daljšem časovnem obdobju, tak rezultat ni ustrezna podlaga za oceno o nadpovprečnih sposobnostih razreševanja pravnih vprašanj. V postopkih za napredovanja se dosežena stopnja pravilnosti in zakonitosti odločb ter število vloženih pravnih sredstev vrednoti v luči povprečnega delovnega rezultata, dodatno vrednotenje po kriteriju delovnih rezultatov sodnika matičnega oddelka in kriteriju končne odločitve pa je potrebno le v primeru, ko podatki o delu ocenjevanega sodnika, glede na podatke o delu primerljivega sodnika, izkazujejo pozitivno odstopanje. Ugotovitve o tem, da je tožnikova sposobnost razreševanja pravnih vprašanj na povprečni ravni, ne spreminja niti visoka kvaliteta opravljenega dodatnega dela, saj nadpovprečnost pri izpolnjevanju enega od kriterijev ne more vplivati na vrednotenje izpolnjevanja drugega kriterija. Zakonska določba, da je opravljeno dodatno delo poseben kriterij, je po mnenju Sodnega sveta jasna, zato navedba razlogov o načinu vrednotenja tožnikovega dela pri vodenju službe za področje evropskega prava in pri izobraževanju sodnikov niti ni potrebna.

Odločanje Sodnega sveta temelji na predpisani večini glasov, odločitev, sprejeta s to večino pa ima enako veljavo, kot bi jo imela soglasna odločitev. Tožnik s tem v zvezi ni konkretiziral zatrjevanih kršitev določb postopka, zato tega pritožbenega razloga ni bilo mogoče preizkusiti.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je Sodni svet nepravilno obravnaval njegove pritožbene navedbe glede nevezanosti na pravnomočno oceno sodniške službe. Tožnik namreč ni zagovarjal stališča, da je Sodni svet na oceno sodniške službe vezan v vseh primerih, temveč le v primerih, kakršen je obravnavani. ZSS namreč v zvezi z odločanjem o nekaterih napredovanjih uporablja pojem „lahko“, kar pomeni določeno polje proste presoje, v primeru hitrejšega napredovanja na položaj svetnik za višjega, okrajnega in okrožnega sodnika pa tega izraza ni uporabil, kar po tožnikovem mnenju pomeni, da je toženkino stališče, da Sodni svet v nobenem primeru napredovanj ni vezan na oceno sodniške službe, zmotno. Toženka tudi sicer tega pritožbenega ugovora ni pravilno obravnavala, saj ga ni presodila v delu, kjer se tožnik sklicuje na sodbe Upravnega sodišča. Toženka poleg tega ni izrecno odgovorila na pritožbene ugovore v zvezi z ustavnostjo zakonske ureditve napredovanj sodnikov, obsegom avtonomije Sodnega sveta in razlago prvega odstavka 28. člena ZSS v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 34. člena ZSS in stališčem Ustavnega sodišča v zadevi Up-132/96. V nasprotju s stališči Ustavnega sodišča je stališče toženke v zvezi s pravnomočnostjo ocene sodniške službe. Razlaga, da Sodni svet v oceno ne posega, pač pa jo le vrednoti in po potrebi dopolni z dodatnimi podatki, bi popolnoma razvrednotila pravnomočnost kot ustavnopravni institut. Odločbe Ustavnega sodišča so obvezujoče, zato je argumentacija Sodnega sveta, ki je v nasprotju z njimi, neustavna in nesprejemljiva, saj ne sodišča ne Sodni svet v razmerju do Ustavnega sodišča nimajo avtonomije glede interpretacije zakona z vidika Ustave. Tožnik meni, da je Sodni svet na ta način storil kršitev drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) oziroma je na pritožbene ugovore podal nesprejemljivo pravno razlago, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

V nadaljevanju tožnik pojasnjuje zgodovino nastanka sodne prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča glede vezanosti Sodnega sveta na oceno sodniške službe oziroma na predlog za napredovanje, pri čemer poudarja, da je velik del te prakse konsistenten ob upoštevanju razlike med napredovanjem in hitrejšim napredovanjem v spreminjajočem se zakonskem besedilu oziroma ob upoštevanju uporabe pojmovne zveze „lahko napreduje“, ki je v posameznih primerih Sodnemu svetu dajala določeno polje proste presoje. Do neenotne sodne prakse je prišlo šele s sodbo Vrhovega sodišča X Ips 125/2010, za katero tožnik opozarja, da ne loči med situacijami, v kateri „sodnik napreduje“ oziroma „lahko napreduje“.

Tožnik meni, da stališče Sodnega sveta, da ni vezan na oceno sodniške službe, v obravnavanem primeru pomeni nepravilno uporabo tretje alineje tretjega odstavka 34. člena ZSS, ki ne določa, da sodnik „lahko napreduje“. Stališče toženke je v nasprotju z jezikovno in sistematično razlago ZSS v zvezi z navedeno prakso Ustavnega sodišča glede pomena pravnomočnosti ocene sodniške službe, ki mora veljati tako za oceno o napredovanju, kot tudi oceno o hitrejšem napredovanju. Sodni svet je očitno štel, da ni vezan tudi na posamezne ugotovitve dejanskega stanja ob obrazložitvi ocene sodniške službe, ob tem pa je uporabil drugačne številke in statistiko kot Personalni svet Vrhovnega sodišča. Sodni svet je s tem kršil 28. člen in drugi odstavek 30. člena Zakona o sodiščih, ki mu ne dajeta pristojnosti posegati v pravnomočno oceno sodniške službe in v drugi odstavek 35. člena, prvi odstavek 31. člena, 4. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ter četrti odstavek 36. člena ZSS, ki dajejo pristojnost za oceno sodniške službe Personalnemu svetu.

Tožnik meni tudi, da je toženka kršila načelo pravne države in načelo vezanosti na zakon. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe namreč izhaja, da je toženka s sklicevanjem na razlago zakona v resnici ignorirala jasen jezik zakonodajalca in razlago Ustavnega sodišča. Tožnik ponovno opozarja, da je v upravnosodni praksi ustaljeno stališče, da pojem „lahko napreduje“ pomeni možnost odločanja po prostem preudarku, pojem „napreduje“ pa ne. Ker je zakonodajalec za različne vrste napredovanj jasno določil, kje ima Sodni svet diskrecijo pri odločanju, bi toženka morala to upoštevati kot sistematično razlago, ki podpira jezikovno razlago. Ne strinja se s toženkino razlago pojma „odločanje“, saj ta pojem ne pomeni nujno avtonomnega odločanja brez vpliva drugih organov. Takih primerov je na področju javnopravnih zadev veliko, pri vprašanjih pristojnosti in pooblastil za odločanje pa je na mestu omejena in neustvarjalna razlaga, saj je iz zadeve Up 134/95 razvidno, kako natančno je Ustavno sodišče obravnavalo razmejevanje pristojnosti in pooblastil Sodnega sveta v razmerju do pooblastil personalnih svetov sodišč. Da bi bil Sodni svet zato, ker zakoni govorijo o „odločanju“, avtonomen glede na pravnomočno oceno sodniške službe, iz navedene odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja. Tudi argument odgovornosti za sprejete odločitve se nanaša na meje pooblastil, ki jih ima organ pri odločanju, od Sodnega sveta pa ni mogoče poučeno zahtevati politične ali strokovne odgovornosti za izdelavo ocene sodniške službe. Dejstvo, da je Sodni svet kolektivni organ, nima nobenega vpliva na upravnosodno presojo, kjer se presoja zakonitost odločitev. Tožnik v zvezi s tem meni, da način obravnavanja njegove pritožbe kaže, da niso bile upoštevane določbe tretjega odstavka 29. člena, prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP.

Sodni svet se po tožnikovem mnenju ne more sklicevati na svoj ustavnopravni položaj glede usmerjanja celovite kadrovske politike, saj ima ustavne pristojnosti le za predlaganje sodnikov v izvolitev in za razrešitev (130. in 132. člen Ustave), za odločanje o napredovanju pa ima zakonsko pristojnost, pri čemer ima v nekaterih primerih pooblastilo za diskrecijo, v določenih, kamor spada tudi obravnavani, pa ne. Glede zatrjevane skrbi za enotno uporabo meril, ki zagotavljajo enako obravnavanje sodnikov v postopkih, hitrejših napredovanj, tožnik navaja, da če Sodni svet meni, da bi moral imeti upravičenja v postopku izdelave ocene sodniške službe, mora predlagati Vladi, da ustrezno spremeni ZSS, ne more pa svojih pristojnosti prilagajati aktualnim potrebam ali jih širiti preko zakona. Poleg tega se v obravnavanem primeru pravni standardi med posameznimi personalnimi sveti ne morejo razlikovati, ker je za tožnika, ki je višji sodnik, za izdelavo ocene sodniške službe, pristojen le en personalni svet, to je Personalni svet VS RS.

V obravnavani zadevi ne gre za nobeno od situacij, kjer bi bila upravičena „ustvarjalna razlaga“ prava. Če bi državni organ, ki ni zakonodajno telo, dinamično razlago v zvezi z abstraktnimi ustavnimi normami lahko vedno uporabil za to, da regulira družbeno dogajanje namesto zakonodajnega telesa in mimo Ustavnega sodišča, bi to pomenilo konec ustavnega reda. Neodvisnost sodstva je preveč splošno ustavno načelo, da bi ga Sodni svet lahko zapolnjeval z vsakokratno razlago zakona in Ustave. Po Ustavi Sodni svet nima funkcije varovanja neodvisnosti sodstva in sodnikov, temveč ta standard izvira iz zakona in mednarodnih standardov. Zato to načelo ne daje podlage za samoregulacijo pristojnosti med Sodnim svetom in Personalnim svetom Vrhovnega sodišča. V nadaljevanju tožnik za primer, če bo Upravno sodišče prišlo do sklepa, da Sodni svet v obravnavni zadevi ni vezan na pravnomočno oceno sodniške službe, navaja še tožbene razloge v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem, kršitvijo določb postopka ter materialnega prava v postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodniškega dela tožnika. V tem okviru navaja, da je Sodni svet že pri odločanju na prvi stopnji upošteval napačno obdobje, saj je upošteval tudi čas od 16. 7. 2010 do 30. 11. 2010, kar presega zakonsko določeno obdobje treh let. Po tej logiki bi lahko upošteval tudi prvo trimesečje v letu 2011, ko je tožnik spet rešil največ zadev na oddelku, vendar tega ni storil. Tako ravnanje pomeni arbitrarno upoštevanje relevantnega časovnega obdobja brez podlage v zakonu, v drugostopenjski odločbi pa se Sodni svet v zvezi s tem sklicuje le na celovito ugotavljanje uspešnosti ob upoštevanju dodatno pridobljenih podatkov za obdobje do 30. 11. 2010. Sodni svet ni odgovoril na pritožbeni ugovor v zvezi z obrazložitvijo razlogov za slabšo delovno statistiko v obdobju od 1. 1. 2010 do 16. 7. 2010 ter opravičljivost teh razlogov, ki jih je navedla predsednica sodišča, kar predstavlja kršitev ZUP. Pri primerjavi storilnosti se je Sodni svet iz nepojasnjenih razlogov omejil na drugo časovno obdobje, pavšalno opredeljeno od 2007 do 2009. Tožnik je opozoril na netočnost podatkov, ker je do 1. 1. 2010 rešil največje število zadev na oddelku, poleg tega pa je Sodni svet prišel do drugačnih podatkov kot Personalni svet VS RS in bi te razlike moral pojasniti, pa jih ni. Zanesljivo ne drži podatek, da je sodnik na tožnikovem oddelku v povprečju presegel pričakovani obseg za 39,66 %, trditev toženke, da tožnik ni konkretiziral zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je zato pavšalna.

Sodni svet ni odgovoril na pritožbeni ugovor glede dela, ki ga je tožnik opravljal z vodenjem službe za področje Evropskega prava in je v relevantnem obdobju zajemalo številne aktivnosti. Tožnik v obdobju med 16. 7. 2007 in 15. 7. 2010 Sodnemu svetu niti ni mogel predlagati ustreznega odstotka zmanjšanja pričakovanega zmanjšanja obsega dela, saj po tedaj veljavnih merilih za najmanjši pričakovani obseg sodnikovega dela sodnik ni imel te možnosti. To bi lahko storil le predsednik sodišča, vendar pa to ne pomeni, da Sodni svet ni bil dolžan tega dela upoštevati pri obravnavi kriterija delovne sposobnosti. Služba za področje evropskega prava je bila ustanovljena s formalnim aktom sodišča, tožnik pa jo vodi od njene ustanovitve v letu 2006. Tožnik ima na podlagi Akta o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest na Upravnem sodišču v zvezi z vodenjem službe neposredne odgovornosti, ki so opredeljene v 12 alinejah, kar pomeni, da gre za pričakovano delo. Tožnik je v vlogi Sodnemu svetu navedel konkretno opravljena dela, vendar Sodni svet te vloge iz nepojasnjenih razlogov ni upošteval. Poleg tega tožnik meni, da ima Sodni svet na podlagi 2. točke prvega odstavka 29. člena ZSS tudi zakonsko dolžnost, da upošteva navedena dejstva. Po tej določbi se pri ugotavljanju delovnih sposobnosti upoštevajo zlasti doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom dela, kar pomeni, da bi bilo treba upoštevati tudi navedena dela. Meni, da stališče toženke, da je opravljeno dodatno delo poseben kriterij, ni točno, ker vodenje službe ne more spadati pod dodatno delo, saj so aktivnosti vodje službe določene z aktom, ki ga je sprejel predsednik sodišča zaradi dviga ravni kakovosti sojenja. Ne gre torej za aktivnost, ki bi jo sodnik prostovoljno izbral v zvezi z izobraževanjem v pravosodju na splošno, mentorstvom ali sodelovanjem pri pripravi predpisov. Od vodje službe se namreč pričakuje, da bo opravljal določene aktivnosti, pri prej navedenih delih pa se njihovo opravljanje od sodnika ne pričakuje. Tožnik meni, da mu ne more biti v škodo, da prejšnji predsednik sodišča ni izpolnil obljube, da bo Sodnemu svetu zaradi vodenja službe predlagal 20 % zmanjšan obseg tožnikovega dela.

Tudi v zvezi s kriterijem o sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj tožnik najprej opozarja, da Sodni svet ni pojasnil, kako je prišel do precej drugačnih ugotovitev kot Personalni svet VS. Posebej ni pojasnil, zakaj ni relevantno, da so bile tri odločbe VS, ki so razveljavile ali spremenile tožnikove, razveljavljene v postopku pred Ustavnim sodiščem, ker je VS z njimi kršilo ustavne pravice stranke. Prav tako Sodni svet ni vsebinsko odgovoril na pritožbeni ugovor, da imajo sodniki Oddelka za varstvo ustavnih pravic več pritožb od ostalih sodnikov iz objektivnih razlogov, ker je edino v zadevah omejitve osebne svobode prosilcem za azil in v zadevah prošenj za azil dovoljena redna pritožba, stranke pa si s pritožbami podaljšujejo bivanje v Sloveniji. Število pritožb zato ne more biti pokazatelj kakovosti sojenja. Tudi v zadevah, kjer je Ustavno sodišče razveljavilo relevantne sodbe Vrhovnega sodišča, je šlo vedno za azil. Sodniki tožnikovega oddelka rešujejo tudi tožbe zaradi varstva ustavnih pravic zoper dejanja, kjer je vedno dovoljena pritožba, saj sodišče samo ugotavlja dejansko stanje. Razlaga, kot jo glede te okoliščine ponuja toženka, onemogoča, da bi sodniki oddelka za varstvo ustavnih pravic kadarkoli lahko hitreje napredovali. Razlaga je tudi v nasprotju s stališčem Sodnega sveta na drugem mestu v isti odločbi, kjer govori o primerljivem sodniku, v dokazni oceni pa uporabi povprečje vseh sodnikov na sodišču. Tožnik meni tudi, da ni mogoče mešati kriterijev „nadpovprečnosti“ in „izjemnosti“. Sklicuje se na stališče Upravnega sodišča v zadevi II U 41/2010, po katerem je treba pri izjemnem napredovanju izpolnjevati vse kriterije iz 29. člena ZSS za nadpovprečno, kriterije iz prvih štirih točk tega člena pa izjemno. V izpodbijanem aktu toženka za hitrejše napredovanje zahteve „rezultate, ki so že na meji izjemnosti“, čeprav zakonodajalec zahteva za izjemno napredovanje po prvem odstavku 34. a člena ZSS.

Posebej tožnik navaja tudi, da toženka ni pojasnila, s kakšnim razmerjem glasov za in proti sta bila izpodbijana in drugostopenjska odločitev sprejeti, čeprav je to vprašanje del, ki je podvržen presoji zakonitosti. Tudi ta kršitev bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, zato gre za situacijo iz 5. točke 214. člena ZUP ter 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo opozarja, da o nekaterih napredovanjih po ZSS odloča predsednik sodišča, o drugih pa Sodni svet. O hitrejšem napredovanju na položaj svetnika odloča Sodni svet, kar kaže na pomen, ki ga je zakonodajalec pripisal tej vrsti napredovanja, toženka pa ta pomen primerja z napredovanjem na višje sodniško mesto. Meni, da tožnik Sodnemu svetu odreka pravico do avtonomnega odločanja podlagi gole jezikovne razlage tretje alineje tretjega odstavka 34. člena ZSS, njegovi zaključki pa ne temeljijo na vsebinski presoji posameznih vrst napredovanj.

Toženka v bistvenem ponavlja svoja stališča iz izpodbijane in še posebno drugostopenjske odločbe, v zvezi z odločbami Ustavnega sodišča, na katere se sklicuje tožnik, pa meni, da nobena od njih ne rešuje vprašanja vezanosti Sodnega sveta na dokončno oceno sodišče službe v postopkih odločanja o hitrejšem napredovanju na položaj svetnika višjega sodišča. Sodni svet sprejema tožnikovo mnenje, da Ustavno sodišče v odločbi Up 134/95 oceni sodniške službe ne odreka atributa pravnomočnosti, vendar pa to ni bilo torišče postopka. Po stališču toženke akt personalnega sveta kot strokovno mnenje o sodnikovem delu ne predstavlja odločbe državnega organa, ki določa pravna razmerja, zato ne sodi pod 158. člen Ustave. Različnost interpretacij določb ZSS celo znotraj Ustavnega sodišča, izpostavljena v odločbi Up 132/96, ne potrjuje ocene tožnika o samovoljnosti razlage ZSS, ki jo je Sodni svet opravil v obravnavani zadevi.

Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 270/2007, v kateri je Vrhovno sodišče odločilo, da Sodni svet ne more spreminjati ocene sodniške službe le v primeru, ko je ta negativna in odloča o njeni potrditvi. Drugačno oceno je Vrhovno sodišče sprejelo v odločbah I Up 533/2001 in X Ips 125/2010. Ne strinja se s tožnikovo interpretacijo, da odločba Vrhovnega sodišča I Up 533/2001 ni v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča iz odločbe Up 134/95 in z njegovo interpretacijo odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 125/2010, glede katere meni, da je sodišče napredovanje obravnavano v tej zadevi, glede avtonomnosti odločanja Sodnega sveta izenačilo z napredovanjem, obravnavanim v zadevi I Up 533/2001. Glede presoje obsega dela, ki ga je opravil tožnik, toženka poudarja, da razmerja med tožnikom in predsednikom sodišča, ki se tičejo priznanja zmanjšanja pričakovanega obsega dela, niso predmet presoje Sodnega sveta v postopku odločanja o napredovanju. Meni, da tožnik ni pojasnil, kako naj bi vrednotenje dodatnih podatkov o obsegu njegovega dela neustrezno vplivalo na odločitev. Toženka pri oceni delovnih sposobnosti upošteva statistične podatke do dneva prvostopnega odločanja, ker na ta način ugotavlja morebitna odstopanja v načinu sodnikovega dela. Primerjave obsega temeljijo na podatkih, ki jih Sodnemu svetu pošiljajo sodišča, tožnik pa ponovno ni konkretiziral navedbe o nepravilnosti teh podatkov. Njegovo nestrinjanje z načinom vrednotenja podatkov o stopnji zakonitosti sodnikovega dela ne more predstavljati temelja za zaključek, da so sprejeta merila nepravilna, saj Sodni svet v daljšem obdobju izoblikovana enotna merila brez izjeme uporablja v vseh postopkih odločanja o napredovanju. Sklicevanje na rezultate, ki so že na meji izjemnosti, predstavlja le okvir za vsebinsko napolnjevanje pojma nadpovprečnosti. Pojem izjemnosti očitno ni bil uporabljen v smislu zakonske določbe, ki predpisuje pogoje za izjemno napredovanje sodnikov. Razlogov za sum, da je toženka kršila določbe o glasovalnem razmerju, tožnik ni konkretiziral, toženka pa opozarja, da ima odločitev, sprejeta s predpisano večino, enako veljavo in težo, kot bi jo imela soglasna odločitev.

Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi med drugim navaja, da se sicer strinja, da iz tega, da o hitrejšem napredovanju v naziv svetnika odloča Sodni svet, izhaja, da je zakonodajalec to napredovanje štel za pomembnejše od tistih, o katerih odloča predsednik sodišča, vendar pa meni, da to ni argument, ki bi odvzel pomen razlikam v zakonskem besedilu, na katere opozarja v tožbi. Opozarja tudi na spremembo argumentacije toženke glede na izpodbijano odločbo, saj zdaj obravnavano napredovanje primerja z napredovanjem na višje sodniške mesto, tudi ta primerjava pa je neustrezna. Dejstvo, da je Sodni svet v praksi izoblikoval enotne kriterije za vrednotenje podatkov o delu sodnika, je sicer dobrodošlo, vendar ne more biti podlaga za materialnopravno interpretacijo ZSS, da Sodni svet ni vezan na pravnomočno oceno sodniške službo. Ponovno opozarja na spoštovanje stališč Ustavnega sodišča, posebno glede pravnomočnosti ocene sodniške službe, saj je pravnomočnost ustavnopravni koncept, zato mora imeti Ustavno sodišče zadnjo besedo pri njegovi interpretaciji. V ostalem ponavlja in podrobneje obrazlaga svoja stališča iz tožbe ter opozarja na tožbene ugovore, na katere toženka ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Tožnik svoj tožbeni zahtevek v prvi vrsti opira na stališče, da je Sodni svet pri odločanju o napredovanju sodnika v položaj svetnika višjega sodišča že pri drugem napredovanju v višji plačni razred (3. alineja tretjega odstavka 34. člena ZSS) vezan na pravnomočno oceno sodniške službe, s katero personalni svet Vrhovnega sodišča ugotovi, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje (4. točka 32. člena ZSS).

Po 3. alineji tretjega odstavka 34. člena ZSS v primeru, če iz ocene izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, sodnik napreduje na položaj svetnika višjega sodišča že pri drugem napredovanju v višji plačni razred (…). Po tretjem odstavku 24. člena o takem napredovanju odloča Sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča. V okviru jezikovne razlage navedene 3. alineje tretjega odstavka 34. člena tožnik opozarja na razliko te določbe (in nekaterih drugih) od tistih, ki določajo, da sodnik „lahko napreduje“ (2. alineja tretjega odstavka in četrti odstavek 34. člena ter prvi in četrti odstavek 34.a člena).

Po mnenju sodišča pa ta razlika ob upoštevanju drugih določb ZSS ne zadostuje za utemeljenost stališča, da je Sodni svet pri odločanju na podlagi določb, v katerih je uporabljen zgolj izraz „napreduje“ in ne „lahko napreduje“, vezan na oceno personalnega sveta. Kot že rečeno, namreč zakon v tretjem odstavku 24. člena predpisuje „odločanje“ Sodnega sveta o napredovanju in ne morda le njegove ugotovitve, da so pogoji za imenovanje izpolnjeni. Tožnikovo stališče je tudi v neskladju z zadnjim stavkom istega odstavka, po katerem se o napredovanju odloča po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika. Zakon torej razmerje med obema postopkoma ureja, vendar iz njegovega besedila izhaja izključno njuno časovno zaporedje, ne pa tudi vsebinska povezava (npr. „na podlagi“ ali podobno).

Poleg tega zakon v prvem odstavku 28. člena predpisuje tudi vsebinske kriterije za odločanje, ne da bi pri tem razlikoval med posameznimi primeri odločanja (enako tudi tretji odstavek 24. člena v podobnem primeru, ko odloča predsednik sodišča). Po tem je mogoče sklepati, da se omenjeni vsebinski kriteriji nanašajo na vse primere, kjer je predpisano odločanje, kar pomeni, da v nobenem od teh primerov ni predvideno vezano, temveč nevezano oz. vsebinsko odločanje.

Da zakon v zvezi s sodniškim napredovanjem predvideva le eno obliko odločanja, je mogoče sklepati tudi po tem, da 24. člen izrecno in natančno določa pristojnosti posameznih organov za vsak primer sodniškega napredovanja posebej, 31., 35. in 36. člen podobno natančno urejajo ravnanja teh organov (pri tem se zakon občasno celo ponavlja, npr. glede uporabe kriterijev iz prvega odstavka 28. člena), nobene podobno izrecne določbe pa ni najti o morebitni vezanosti Sodnega sveta na oceno sodniške službe. Ker gre za vprašanje, ki na pravice sodnika vpliva v vsaj enaki meri kot nekatera izrecno urejena procesna vprašanja (npr. da se ocenjevanemu sodniku ocena v seznanitev pošlje pisno – prvi odstavek 36. člena ali posebej določen rok za pritožbo zoper oceno – drugi odstavek 36. člena), po mnenju sodišča ni na mestu sklepanje, da ga je zakonodajalec uredil implicitno, zgolj z uporabo besedne zveze „lahko napreduje“.

Takšno sklepanje potrjuje tudi posebej urejena izjema od opisane ureditve. Po drugem odstavku 34. člena namreč predsednik sodišča sodnika na podlagi ustrezne ocene sodniške službe „uvrsti“ v višji plačni razred oziroma „imenuje“ na položaj svetnika, in to kljub temu, da po tretjem odstavku 24. člena odloča o napredovanju. Zakonodajalec je torej v primeru, ko je predvidel vezano oz. formalno odločanje na podlagi ocene sodniške službe, to tudi izrecno zapisal. Jezikovna razlaga zakonskih določb iz navedenih razlogov ne daje podlage za ugotovitev, da je Sodni svet v primerih, kot je obravnavani, vezan na oceno sodniške službe. Po presoji sodišča pa do take ugotovitve ne pripelje niti ustavno skladna razlaga ZSS, kot jo je Ustavno sodišče podalo v odločbah Up-134/95 in Up-132/96. Navedeni odločbi se nanašata na ustavni položaj in zakonsko določene pristojnosti Sodnega sveta pri ugotavljanju izpolnjenosti pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo. V njunih obrazložitvah je Ustavno sodišče svoje stališče o vezanosti Sodnega sveta na oceno sodniške službe oprlo na ugotovitev, da po 129. členu Ustave pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo določa zakon, zato zakon določa tudi, kdo in kako ugotavlja izpolnjenost teh pogojev; ker po členih 31 do 36 ZSS Sodni svet ne sodeluje pri ugotavljanju izpolnjenosti posebnih pogojev in splošnega pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena istega zakona, je glede teh ugotovitev vezan na pravnomočno oceno sodniške službe, ki jo je izdelal pristojni personalni svet. Obrazložitev obeh navedenih odločb se zaradi identičnosti kriterijev za izbiro in napredovanje, ki jo določa prvi odstavek 28. člena ZSS, in deloma tudi zaradi identičnih pristojnosti personalnih svetov in Sodnega sveta v obeh vrstah postopkov, nanaša tudi na sodniška napredovanja.

Primerjava besedila ZSS, kot je veljalo v času izdaje navedenih odločb Ustavnega sodišča z besedilom, veljavnim v času izdaje izpodbijane odločbe, pokaže, da je ostala nespremenjena identičnost kriterijev, ki jo določa 28. člen, Sodni svet pa tudi po spremenjenih določbah členov 31 do 36 ni vključen v izdelavo ocene sodniške službe, ki glede na 28. in 30. člen pomeni ugotavljanje izpolnjevanja teh kriterijev. Do bistvenih sprememb pa je prišlo v postopku izvolitve in imenovanja, kjer je oceno sodniške službe (drugi odstavek 17. člena), na katero je bil Sodni svet po navedenih odločbah Ustavnega sodišča vezan, nadomestilo mnenje predsednika sodišča (prvi odstavek 17. člena), na katerega Sodni svet pri izbiri kandidata ni vezan in tudi ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje pogoje za razpisano mesto (četrti in peti odstavek 18. člena).

To pomeni, da zdaj zakon Sodnemu svetu v postopkih imenovanja in izvolitve daje pooblastilo za nevezano odločanje o izpolnjenosti kriterijev iz 29. člena, pri tem pa mu ne nalaga oz. daje izrecnega pooblastila za ugotavljanje dejstev v zvezi s temi kriteriji. Ugotavljanje teh dejstev namreč v 16., 17. in 18. členu prenaša na predsednika sodišča. Ta ureditev po mnenju sodišča vpliva tudi na uporabo razlage zakona, kot izhaja iz navedenih odločb Ustavnega sodišča, v postopkih za napredovanje.

Kot izhaja iz točk 28 do 32, namreč tudi v teh postopkih zakonsko besedilo samo po sebi omogoča razlago, da naj bi Sodni svet o izpolnjenosti kriterijev iz 28. člena odločal nevezano. Po prejšnji ureditvi je tako interpretacijo preprečevala vloga Sodnega sveta v identičnih postopkih izvolitve in imenovanja, kot je bila opredeljena na podlagi Ustave oziroma omejena z ZSS (prim. tč. 11 obrazložitve odločbe Up-134/95). Po veljavni ureditvi pa obe vrsti postopkov nista več neposredno primerljivi, zato tudi ni več razloga, da zakonskih določb, ki se nanašajo na napredovanje, ne bi bilo mogoče razlagati izključno v tem kontekstu, torej na način, kot izhaja iz točk 28 do 32 in kot bo navedeno še v nadaljevanju.

Vloga Sodnega sveta v postopkih izvolitve in imenovanja po veljavni ureditvi – za razliko od prejšnje – torej Sodni svet jasno opredeljuje kot tisti organ, ki je pristojen za odločanje o izpolnjenosti kriterijev iz 29. člena ZSS. Temeljni kriterij, ki ga Ustavno sodišče postavlja v navedenih odločbah, da zakon določa pristojnost za odločanje o izpolnjevanju kriterijev iz 28. člena ZSS, pa je na primerljiv način kot v teh postopkih, izpolnjen tudi v postopkih za napredovanje. Tudi v teh postopkih namreč zakon Sodnemu svetu ne nalaga samostojnega ugotavljanja dejstev, daje pa mu pooblastilo za odločanje.

V skladu s tem je tudi stališče upravnosodne prakse (npr. sodbi Upravnega sodišča I U 1543/2011 in 1698/2010), ki v postopkih za napredovanje oceno sodniške službe primerja s „strokovnim mnenjem“.

Do drugačnih rezultatov ne more pripeljati niti to, da Ustavno sodišče v navedenih odločbah uporablja izraz „pravnomočna ocena sodniške službe“. Po enotnem stališču upravnosodne prakse (prim. npr. odločbi Vrhovnega sodišča X Ips 270/2007 in I Up 97/2011) ocena sodniške službe sama po sebi še ne posega v pravice ali pravne korist ocenjevanega sodnika, zato tudi uporabi pojma pravnomočnosti v tem kontekstu ni mogoče pripisovati pomena, ki bi bil širši od tkim. formalne pravnomočnosti, da namreč zoper oceno ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva. Kaj drugega ne izhaja niti iz obrazložitve navedenih odločb Ustavnega sodišča. Poleg že navedenih razlogov pa se sodišče glede nevezanosti odločanja Sodnega sveta v primerih, kot je obravnavani, strinja s toženko tudi zaradi sistemske vloge tega organa. Le z nevezanim odločanjem je namreč mogoče zagotoviti enotno vrednotenje izpolnjenosti kriterijev iz 28. člena ZSS za vse sodnike, ki sicer spadajo pod pristojnost različnih personalnih svetov, in s tem zagotoviti njihovo enako obravnavanje. Ureditev iz 3. alineje tretjega odstavka 34. člena ZSS se namreč ne nanaša le na višje, temveč tudi na okrajne in okrožne sodnike, kar poleg pristojnosti personalnega sveta Vrhovnega sodišča pomeni tudi pristojnost personalnih svetov vseh višjih sodišč.

Iz navedenih razlogov so tožbene navedbe, da je Sodni svet pri odločanju v obravnavani zadevi vezan na pravnomočno oceno sodniške službe, neutemeljene.

Utemeljene pa so tožbene navedbe, da je toženka zagrešila bistvene kršitve upravnega postopka. Nevezanost Sodnega sveta na oceno sodniške službe sicer res pomeni, da Sodni svet v postopku odločanja ni vezan na oceno Personalnega sveta in da je v skladu z 28. členom ZSS dolžan tudi sam preveriti izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev po kriterijih, ki so določeni v 29. členu ZSS. Vendar pa tako iz prej povzete zakonske ureditve kot iz navedene upravnosodne prakse izhaja, da mora pri tem upoštevati tudi oceno Personalnega sveta, ki ima naravo strokovnega mnenja o sodnikovem delu.

Personalni svet je namreč sestavljen iz sodnikov sodišča, ki odloča o pravnih sredstvih zoper odločbe ne le tožnika, temveč tudi ostalih sodnikov Upravnega sodišča. Poleg strokovne usposobljenosti za ocenjevanje tožnikovega dela mu to daje tudi možnosti pregleda nad tem delom in primerjave tega dela z delom ostalih sodnikov. Glede na to ima ocena personalnega sveta v postopku ocenjevanja kriterijev iz 29. člena ZSS velik pomen in strokovno težo. Če Sodni svet glede izpolnjevanja posameznih kriterijev odloči drugače kot Personalni svet, mora zato navesti posebno utemeljene razloge, in sicer tako glede svoje odločitve v zvezi z izpolnjevanjem kriterijev, kot tudi glede odločitve, da ne bo sledil mnenju personalnega sveta kot strokovnega organa. Le v takšnem primeru bo namreč stranka lahko učinkovito uveljavljala sodno varstvo zoper takšno odločbo.

Sodni svet svojo ugotovitev, da tožnik ne izkazuje nadpovprečnih delovnih sposobnosti, utemeljuje zgolj na statističnem podatku, da je tožnik v ocenjevalnem obdobju povprečno presegel pričakovani obseg sodnikovega dela za 16,20 %, kar je pod povprečjem matičnega oddelka, ocena sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj pa temelji na podatku, da je bila pravilnost in zakonitost njegovega odločanja pod povprečjem Upravnega sodišča RS, ker je bilo v povprečju potrjenih 85 % njegovih zadev. V drugostopenjski odločbi Sodni svet dodaja še, da se v postopkih za napredovanje delovni rezultat vrednoti „v luči določenega povprečnega delovnega rezultata“, dodatno vrednotenje po kriteriju delovnih rezultatov sodnikov matičnega oddelka in kriteriju končne odločitve pa je potrebno le v primeru, ko podatke o delu ocenjevanega sodnika glede na podlage o delu „določenega primerljivega sodnika“ izkazujejo pozitivno odstopanje.

Navedeno pomeni, da je Sodni svet statistične podatke, ki jih je v oceni sodniške službe ovrednotil Personalni svet, v izpodbijani odločbi ovrednotil drugače od Personalnega sveta. Za to razen primerjave s povprečnimi statističnimi podatki sodnikov na Upravnem sodišču oziroma na tožnikovem matičnem oddelku ter sklicevanja na „povprečnega“ oziroma „primerljivega“ sodnika ni navedel nobenih razlogov. V skladu s prej navedenim stališčem upravnosodne prakse je obrazložitev izpodbijane odločbe že zgolj iz tega razloga nepopolna do te mere, da je ni mogoče preizkusiti.

Navedeno velja toliko bolj, ker personalni svet Vrhovnega sodišča svojih ugotovitev o tožnikovem nadpovprečnem izpolnjevanju kriterijev delovne sposobnosti in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ni oprl zgolj na številčne statistične podatke. Iz ocene sodniške službe namreč izhaja, da je že personalni svet ocenil, da ti podatki sicer ne odstopajo bistveno od povprečnih, vendar je navedel vrsto razlogov, iz katerih meni, da tožnik navedena kriterija kljub temu izpolnjuje nadpovprečno. Do teh razlogov se Sodni svet v svojih odločbah sploh ni opredelil, zato je obrazložitev tudi v tem pogledu pomanjkljiva.

S tem v zvezi sodišče opozarja še, da Sodni svet tožnikove delovne sposobnosti ocenjuje izključno na podlagi primerjave s povprečjem matičnega oddelka, njegovo sposobnost razreševanja pravnih vprašanj pa izključno na podlagi primerjave s povprečjem sodišča. O tem, zakaj je dve različni primerjavi in zakaj prav ti, Sodni svet ne navaja nikakršnih razlogov. Ob tem pa tožnik v pritožbi podrobno navaja razloge, iz katerih je bila njegova storilnost v delu ocenjevalnega obdobja nižja kot sicer, in zakaj primerjava števila vloženih pravnih sredstev in njihove uspešnosti s povprečjem Upravnega sodišča kot celote ni primerna zaradi specifičnosti njegovega matičnega oddelka. Ker gre za vprašanje relevantnosti podatkov, na katere se opira izpodbijana odločba, so te pritožbene navedbe relevantne za odločitev, toženka pa se do njih sploh ni opredelila.

Iz navedenih razlogov se odločbe ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče zato ni preizkušalo nadaljnjih tožbenih navedb, temveč je tožbi ugodilo, izpodbijani odločbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče je v zadevi odločalo na seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, določenem v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, mu je sodišče priznalo stroške v višini 80,00 EUR (tretji odstavek 3. člena navedenega Pravilnika). Zakonske zamudne obrestmi od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakona).