Jedro

Ker gre po mnenju revizijskega sodišča za dve delovni razmerji s krajšim delovnim časom pri različnih delodajalcih po določbi 46. člena ZDR, ne more biti pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da je pravna podlaga za vtoževana zneska samo pogodba iz leta 1990. Nelogično in tudi v nasprotju s sklenjenimi pogodbami bi bilo, če bi tožena stranka ob četrtinski delovni obveznosti tožnika njemu odgovarjala za celotne obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in prvi odstavek 2. točke izreka sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in odločilo, da mu je tožena stranka dolžna poravnati znesek 8,243.104,82 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je njegov zahtevek še za razliko do zneska 8,295.202,00 SIT z obrestmi od 2.2.1999 do 31.3.1999. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da delovno sodišče ni pristojno za odločanje v tem sporu, saj gre za uporabo določil zakona o gospodarskih družbah (4. točka 339. člen ZPP). Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je spor presojalo samo glede na določila pogodbe o zaposlitvi iz leta 1990, ni pa uporabilo določb kasnejše pogodbe, sklenjene med tremi strankami. Ker je tožnik zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 4.5.1992 ugovarjal, pa zaradi molka organa ni vložil tožbe, ni bilo pogojev za sodno varstvo (3. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kar je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in tožbeni zahtevek zavrne ali podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo 489. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija graja ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Ob reševanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 3. ali 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki jih uveljavlja revizija.

Iz dokaznih listin izhaja, da tožnik v tem sporu uveljavlja pravico do odpravnine (oziroma ustrezne denarne dajatve), ki mu jo v 6. točki pogodbe o zaposlitvi zagotavlja pogodba. Ker je po določbi 2. točke 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98) delovno sodišče pristojno odločati v individualnem delovnem sporu o premoženjskih in drugih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja med delavcem ali delodajalcem, je podana pristojnost delovnega sodišča. Drugi odstavek 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) določa, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Ker je pravica do odpravnine denarna terjatev, zanjo predhoden postopek pri delodajalcu ni potreben.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo.

Izpodbijana sodba temelji na napačnem izhodišču, katere določbe pogodb sklenjenih med pravdnima strankama je treba v spornem primeru uporabiti in kaj je bila v času pred prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pravna podlaga delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko. Iz listin je razvidno, da je bila osnova za določitev pravic iz delovnega razmerja med pravdnima strankama pogodba o zaposlitvi, ki je sicer brez datuma, ureja pa odnos (nekatere pravice iz delovnega razmerja) za čas od 1.1.1990 do 1.1.1994. V tem času naj bi po pogodbi o zaposlitvi tožnik pri toženi stranki s polnim delovnim časom opravljal naloge direktorja programa sistemi, za kar naj bi bil pri normalnem poslovanju nagrajen s plačo 4200 DEM neto v tolarski protivrednosti. Pogodba, ki so jo 11.3.1991 sklenili tožnik, tožena stranka in K. L. je, čeprav po elementih ni bila prava pogodba o zaposlitvi, to delovno razmerje spremenila. Ta pogodba ne more temeljiti na določbi 47. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 do 71/93), kot je navedeno v uvodu pogodbe in kot to zmotno meni tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Ta člen določa, da delavec, ki dela poln delovni čas, sme izjemoma delati v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu, vendar največ do tretjine polnega delovnega časa. Pogodba lahko temelji na določbi 46. člena. Ta določa, da se delovno razmerje s krajšim delovnim časom lahko sklene, če je to v interesu delavca in delodajalca, ko je to ekonomsko smotrno glede na naravo in organizacijo dela. V pogodbi z dne 11.3.1991 je določeno, da tožnik ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki, vendar s krajšim delovnim časom. Ta čas je bil določen na 10 ur tedensko, preostali čas do polnega, to je 30 ur tedensko, pa naj bi tožnik dela opravljal pri K. L. d.d. S pogodbo je bilo dogovorjeno, da bo tožnik posle pri obeh delodajalcih opravljal dogovorno v časovnih razmerjih določenih s pogodbo, in da je v enakih razmerjih upravičen do pravic, ki so določene s pravilniki oziroma statuti obeh delniških družb. Z aneksom, ki je zopet brez datuma, je bilo še naknadno dogovorjeno, da bo tožnikova plača v K. L. d.d. neto 4.000 DEM v tolarski protivrednosti, pri toženi stranki pa v skladu s kolektivno pogodbo za opravljeno število ur.

Ali so bile uresničene določbe obeh pogodb in aneksa in kaj je bilo z delovnima razmerjema tožnika, bi sodišče zaradi ne dovolj natančnih delovnopravnih določb v sklenjenih pogodbah in zaradi neusklajenih vpisov v delovno knjižico, lahko preverilo s pomočjo prijave v zavarovanje. Iz te bi bilo razvidno, kje je tožnik v spornem obdobju dejansko bil v delovnem razmerju in tudi, kakšna je bila v tem času njegova dejanska plača, pri enem ali pri drugem delodajalcu, ne pa da je na obstoj delovnega razmerja in pravic iz njega sklepalo posredno na podlagi sklenjene in ne spremenjene zavarovalne pogodbe.

Pogodba o zaposlitvi iz leta 1990 ne more biti edini temelj za razsojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. S sklenitvijo tristranske pogodbe v letu 1991 pogodba iz leta 1990 ni nehala veljati v celoti, spremenila pa se je v toliko, da je urejala le še 25 % tožnikovega polnega delovnega časa in tudi toliko njegovih pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki. S tem se je spremenil njegov delovni pravni status pri toženi stranki, saj je pogodba iz leta 1991 določala, da je po pogodbi iz leta 1990 dogovorjenega le še 25 % tega statusa s pravicami in obveznostmi, kar pomeni, da tudi njegovi zahtevki do tožene stranke ne morejo biti višji. Pri tem je v aneksu te pogodbe celo dodatno razdelana določba drugega odstavka 4. člena tristranske pogodbe iz leta 1991, saj je v njem določeno, da se v času, ko tožnik opravlja delo pri dveh delodajalcih, plača izplačuje v odvisnosti od časovnih razmerij, s tem, da je bila fiksno določena za čas dela v K. L. d.d., za čas dela pri toženi stranki pa je bila določena opisno v skladu z opravljenim številom ur.

Ker gre po mnenju revizijskega sodišča za dve delovni razmerji s krajšim delovnim časom pri različnih delodajalcih po določbi 46. člena ZDR, ne more biti pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da je pravna podlaga za vtoževana zneska samo pogodba iz leta 1990. Nelogično in tudi v nasprotju s sklenjenimi pogodbami bi bilo, če bi tožena stranka ob četrtinski delovni obveznosti tožnika njemu odgovarjala za celotne obveznosti iz delovnega razmerja. Zato sta pravna podlaga za odločitev lahko le obe obravnavani pogodbi. Pri tem bi sodišče ob odločanju o odpravnini (plačah, nadomestilu?) moralo še ugotoviti (tega ni poizkusilo), kaj je bila pogodbena volja strank v zvezi z določbami 6. člena pogodbe o zaposlitvi v zvezi z izplačili ob prenehanju delovnega razmerja. Na željo tožnika je prišlo do njegove (zakonite) predčasne razrešitve, ker je sam predlagal sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Pri tem ni jasno, zakaj naj bi ga lastna odpoved sprejetih obveznosti glede višine odpravnine postavila v položaj, kot da bi bil z direktorskega mesta razrešen nezakonito. Brez ugotavljanja pogodbene volje zato sicer nejasnih določb v pogodbi o zaposlitvi ni mogoče pravilno uporabiti.

Tudi brez povedanega in če bi bilo pravilno uporabljeno določilo 6. člena pogodbe o zaposlitvi glede tožnikovih pravic ob prenehanju delovnega razmerja, pa je sodišče glede odpravnine zmotno uporabilo same določbe pogodbe o zaposlitvi pri izračunu višine priznane odpravnine. V 6.3. točki pogodba o zaposlitvi določa, da znaša odpravnina ob prenehanju delovnega razmerja izven primerov navedenih v predhodnih točkah 12 zadnjih osebnih dohodkov. Ta znesek pa ni nujno tudi dvanajstkratnik zadnjega osebnega dohodka pred razrešitvijo, kot je to računalo sodišče v izpodbijani sodbi. Zato bo treba, če bo ostalo pri uporabi te določbe, dobiti podatke o tem, koliko je tožena stranka tožniku izplačala na račun 12 zadnjih osebnih dohodkov.

Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo in zato dejansko stanje ni bilo ali ni bilo pravilno ugotovljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP-77 sodbo sodišča druge in deloma tudi sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP-77. Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenje v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).