Jedro

Za interpretacijo četrtega odstavka 2. člena ZHO v smislu, da za status humanitarne organizacije lahko zaprosijo tudi tiste organizacije, ki jih za opravljanje humanitarne dejavnosti ustanovijo verske skupnosti, govori tudi zakonski koncept verskih skupnosti, kot je opredeljen v 5. členu Zakon o verski svobodi in po katerem so verske skupnosti splošno koristne organizacije, pri katerih se prepletata dve prvini. Prva je zavzemanje za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju ter prizadevanje za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja. Druga prvina verskih skupnosti, ki mora biti podana kumulativno s prvo, pa je neposreden širši družbeni prispevek teh skupnosti, kadar s svojimi dejavnostmi presegajo zgolj notranje versko življenje, tako da opravljajo še kulturne, vzgojne, izobraževalne, solidarnostne, karitativne in druge dejavnosti s področja socialne države.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za zdravje, št. 093-44/2015/14 z dne 2. 3. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju Ministrstvo ali toženka) v zadevi pridobitve statusa humanitarne organizacije sklenilo, da se vloga tožnice zavrže in da v tem postopku niso nastali stroški postopka.

2. V obrazložitvi sklepa toženka navaja, da je tožnica 23. 7. 2015 na Ministrstvo vložila vlogo za pridobitev statusa humanitarne organizacije, ter našteje listine, ki so bile priložene vlogi oziroma predložene v nadaljevanju postopka. Zakon o humanitarnih organizacijah (v nadaljevanju ZHO) določa pravne subjekte, ki lahko pridobijo status humanitarne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področjih socialnega in zdravstvenega varstva. Toženka citira prvi in četrti odstavek 2. člena tega zakona ter pojasni, da je tožničino vlogo na seji 22. 2. 2017 pregledala Komisija za oceno izpolnjevanja meril za podelitev statusa humanitarne organizacije (v nadaljevanju Komisija). Soglasno je sprejela sklep, da tožnica ne sodi med pravne subjekte, ki so po 2. členu ZHO upravičenci do pridobitve statusa humanitarne organizacije, zato je Ministrstvu predlagala, da vlogo zavrže. Ministrstvo je ugotovilo, da je tožnica sestavni del verske skupnosti A. in da ima po določbah Zakona o verski svobodi (v nadaljevanju ZVS) status pravne osebe. Na podlagi navedenega je zaključilo, da tožnica ne spada med pravne subjekte, ki so v skladu z 2. členom ZHO upravičenci do predložitve vloge za pridobitev statusa humanitarne organizacije. Tožnica ni društvo, oziroma po dejavnosti in organiziranosti ni sestavni del širše mednarodne humanitarne organizacije. Ob ugotovitvi, da tožnica ne more biti stranka v postopku pridobitve statusa humanitarne organizacije, je Ministrstvo njeno vlogo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in je zato vložila tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in o zadevi samo odloči tako, da tožničini vlogi za pridobitev statusa humanitarne organizacije ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovni upravni postopek. Zahteva, da ji toženka povrne stroške postopka.

4. V tožbi tožnica pojasnjuje, da je pravna oseba verske skupnosti A.. Verska skupnost in njene pravne osebe so se namenile opravljati dobrodelne dejavnosti, in sicer se je tožnica najprej lotila brezplačne zdravstvene dejavnosti. S podporo Mestne občina Nova Gorica, javnega zdravstva ter donatorjev in prostovoljcev ambulanta od marca 2016 tudi obratuje. Tožnica je podala vlogo za pridobitev statusa humanitarne organizacije in na zahtevo Ministrstva predložila štiri dopolnitve ter sama še pet javnih pisem ministrici. Vloga je bila zavržena z izpodbijanim sklepom, ki je napačen in nezakonit iz več razlogov. Predvsem toženka napačno tolmači četrti odstavek 2. člena ZHO. Namesto da bi organizacije, ki jih ustanovijo verske skupnosti, obravnavala kot eno od možnih skupin upravičencev, je na verske skupnosti kot ustanoviteljice raztegnila pogoj, da morajo biti ustanovljene po tujem pravu. Besedilo v omenjeni določbi za besedico "ki" zdravorazumsko ne more veljati za verske skupnosti. Tudi sistemski Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) dobrodelnih organizacij oziroma verskih skupnosti ne ločuje na ustanovljene po domačem in po tujem pravu. Enako izhaja iz nacionalnega programa socialnega varstva. Da ZHO pozna tri skupine upravičencev (društva in zveze, pravne osebe verskih skupnosti ter mednarodne organizacije), potrjujejo tudi določbe 15. člena in tretjega odstavka 16. člena tega zakona. Ob razlagi, da lahko pravne osebe ustanavljajo le verske skupnosti, ustanovljene po tujem pravu, bi določba četrtega odstavka 2. člena ZHO pomenila nedopustno diskriminacijo, tako samih verskih skupnosti, kot tudi diskriminacijo domačih pravnih oseb v razmerju do tujih. Za takšno ureditev ni razumnih razlogov. V prid tožničinim stališčem kaže tudi praksa toženke, ki je doslej status humanitarne organizacije podeljevala tudi pravnim osebam verskih skupnosti, ustanovljenih po domačem pravu, pri čemer tožnica omenja Slovensko Karitas in lokalne Karitas kot pravne osebe Katoliške cerkve. Tožnica je prepričana, da je šlo za pristranskost odločanja v zadevi, kar je razlog za razveljavitev postopka. Kar 19 mesecev je toženki odgovarjala oziroma dopolnjevala vlogo, pri čemer je ministrica v odgovoru z dne 23. 1. 2017 celo nakazala drugačno rešitev od nato sprejete. Tudi sicer je bil postopek voden nezakonito. V skladu z 22. členom ZHO se zanj uporabljajo določbe ZUP, kar pomeni, da je postopek javen, medtem ko je Komisija, ki naj bi soglasno odločila o zavrženju vloge, odločala v tajnosti. Na pisno prošnjo za možnost, da se udeleži seje in poda svoja pojasnila, je tožnica prejela odgovor, da je postopek za javnost zaprt, čeprav sama ni bila javnost, ampak stranka v postopku. Poleg tega je za zavrženje vloge pristojna Komisija in ne ministrica. Tožnica izpostavlja še, da je prejela nepodpisan in nežigosan odpravek izpodbijanega sklepa.

5. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne. Kot navaja, se v v celoti sklicuje na soglasni sklep Komisije z dne 22. 2. 2017 in na izpodbijani sklep. ZHO določa pogoje in merila za pridobitev statusa humanitarne organizacije, s pomočjo katerih je mogoče določiti organizacije, pri katerih gre za višjo kakovost humanitarne družbene skrbi. Čeprav je bila tožničina vloga zavržena, toženka ocenjuje, da se mora odzvati na vsebinsko plat vloge. Pojasnjuje, da Ministrstvo sicer ne ustanavlja pro bono ambulant in ne daje soglasij za njihovo delovanje. Kjer so bile ustanovljene, so se združili različni partnerji - če je kateri od njih društvo ter opravlja humanitarno delo, lahko zaprosi za status humanitarne organizacije. A. je tako vložila zahtevo za vpis B. na seznam humanitarnih organizacij. Status humanitarnosti je želela pridobiti za pro bono ambulanto, ki pa je bila odprta 5. 3. 2016. Tožnica je torej želela status pridobiti vnaprej, kar je v nasprotju z ZHO. Ministrstvo je od tožnice zahtevalo natančno pripravljeno gradivo. Vsebina njenih dopisov in dokumentov namreč ni ustvarila vtisa oziroma argumentov, da se pro bono ambulante lotevajo za to pristojne in usposobljene osebe. Medtem ko ostali vlagatelji predložijo publikacije o strokovnem delu, je tožnica ob obisku izročila Sveto knjigo A., v kateri ni izhodišč za delo na področju zdravstvene obravnave. Ministrstvo je tako tožnico nenehno seznanjalo oziroma pozivalo glede zdravstvenih vsebin, kar je obširno opisano v nadaljevanju odgovora na tožbo. Na dan, ko se je sestala Komisija, je tožnica predložila, kar se je od nje pričakovalo od začetka postopka, to je prečiščen temeljni akt, izločila je aktivnosti, za katere ni pristojna, in tiste, ki ne sodijo med dejavnosti ambulante, ter predložila podpisane izjave oseb, ki bi sodelovale v strokovno posvetovalnem organu, najemno pogodbo z Mestno občino Nova Gorica ter fotografije ambulante in opreme. Če bi že takoj pripravila takšno gradivo, potrebe po tolikokratni dopolnitvi vloge ne bi bilo. Vse listine so bile predložene Komisiji, ki je ob soglasni ugotovitvi, da tožnica v skladu z 2. členom ZHO ni upravičenka do statusa, vlogo soglasno zavrgla, skladno s tem pa je bil sprejet tudi izpodbijani sklep Ministrstva. Komisija in Ministrstvo se tako do tožničinih vsebinskih dokumentov nista opredeljevala. Slovenska Karitas je status humanitarne organizacije prejela od Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter je, za razliko od tožnice, članica Mednarodne Karitas s sedežem v Rimu in Evropske Karitas s sedežem v Bruslju ter sprejema njuna načela delovanja, usklajevanja in sodelovanja.

6. Tožnica v vlogi prereka navedbe toženke in vztraja pri tožbi. Ko se toženka sklicuje na soglasni sklep Komisije z dne 22. 2. 2017, tožnica na to ne more konkretno odgovoriti, saj ji ta sklep ni bil vročen, prav tako ji ni bila omogočena udeležba na seji Komisije. Zato je sklep Komisije nezakonit in v tem postopku neupošteven. Razlikovanje nižjih in višjih oblik družbene pomoči ni nič drugega kot diskriminacija. Da toženka, čeprav je vlogo zavrgla, nanjo vsebinsko odgovarja, kaže njen lastni dvom v sprejeto odločitev. Tožnica ni zaprosila za dovoljenje za delovanje, ampak za humanitarni status. Je edina ustanoviteljica pro bono ambulante v Novi Gorici, kar z zakonom ni prepovedano. Prehitevanja v smislu 15. člena ZHO ni bilo, ker je tožnica že več kot eno leto pred vložitvijo vloge opravljala humanitarno dejavnost in za to tudi predložila dokazila. Toženkine zahteve ne potrjujejo navedb o njeni skrbnosti, navedbe glede podarjene Svete knjige pa so vzete iz konteksta in žaljive do verske skupnosti A., katere pravna oseba je tožnica. Sveta knjiga je bila ob obisku Ministrstva C.C. podarjena, da bi se seznanil z osnovno vsebino te vere, ni pa s tem tožnica prikazovala svoje strokovne usposobljenosti. Temeljni akt je spremenila skladno z zahtevami toženke. Ta namenoma napačno obrača tožničine navedbe. Tožnica se sprašuje, ali je Komisija potrebovala vse dopolnitve, da je lahko v tajnosti odločila, da vlogo zavrže. Medtem ko je ministrica 7. 3. 2017, torej po sprejemu izpodbijanega sklepa, predstavnicama tožnice izjavila, naj potrpita, ker ima veliko dela. Postopanje pa postane jasno ob ugotovitvi, da je pooblaščena oseba toženke pripadnik druge verske skupnosti, ki, če le more, sugerira ravnanje v korist te verske skupnosti. Karitas ima status humanitarne organizacije na isti pravni podlagi, po kateri je zanj zaprosila tožnica, in bi torej za obe organizaciji moral veljati isti zakon, čeprav odloča drugo ministrstvo. Navedbe, da je Slovenska Karitas članica Mednarodne Karitas glede na zakon niso relevantne. Sicer pa sta tudi tožnica in A. povezani z mednarodnimi organizacijami ter imata sestavne dele v tujini, česar pa predstavnika toženke ne zanima oziroma tožnica o tem nikoli ni bila povprašana, da bi lahko podala konkreten in z dokazi podprt odgovor.

7. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa, navedenega v izreku sodbe in povzetega v 1. in 2. točki te obrazložitve.

10. Pravna podlaga za odločanje o pridobitvi statusa humanitarne organizacije so določbe ZHO (glej prvi odstavek 1. člena tega zakona). Pravne subjekte, ki lahko pridobijo takšen status (upravičence do pridobitve statusa), opredeljuje 2. člen ZHO. Na podlagi prvega odstavka tega člena lahko status humanitarne organizacije po ZHO pridobijo društva in zveze društev, v katerih njihovi člani po načelih nepridobitnosti in prostovoljnosti v javnem interesu opravljajo humanitarno dejavnost na področjih socialnega in zdravstvenega varstva v skladu s tem zakonom. Po določbi četrtega odstavka 2. člena ZHO pa lahko v skladu s tem zakonom pridobijo status humanitarne organizacije tudi tiste organizacije, ki jih za opravljanje humanitarne dejavnosti ustanovijo verske skupnosti in druge organizacije, ki so po dejavnosti in organiziranosti sestavni del širše mednarodne humanitarne organizacije, ustanovljene po tujem pravu.

11. Pogoji in merila za pridobitev statusa humanitarne organizacije so urejeni v III. poglavju ZHO. V 15. členu je opredeljen t.i. splošni pogoj, in sicer z določbo, da lahko za pridobitev statusa humanitarne organizacije po tem zakonu zaprosijo le tista društva in organizacije iz 2. člena ZHO, ki že najmanj eno leto pred vložitvijo vloge opravljajo humanitarno dejavnost na področju socialnega oziroma zdravstvenega varstva. Organizacija, ki izkaže izpolnjevanje navedenega splošnega pogoja, lahko pridobi status humanitarne organizacije, če izpolnjuje s tem zakonom predpisana splošna ter posebna merila za delovanje v javnem interesu (prvi odstavek 16. člena ZHO). Splošna merila so odprtost delovanja, strokovnost, prostovoljnost in neplačljivost (drugi odstavek 16. člena ter 17. in 18. člen ZHO); posebni merili specifičnosti in številčnosti pa sta predpisani za organizacije za kronične bolnike (drugi odstavek 16. člena ter 19. do 21. člen ZHO). Ne glede na izpolnjevanje posameznih meril tega zakona pa lahko, kot določa tretji odstavek 16. člena ZHO, status humanitarne organizacije pridobijo tudi tiste organizacije, ki so na podlagi ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb del mednarodnih humanitarnih organizacij oziroma njihov pooblaščeni predstavnik.

12. V skladu z 22. členom ZHO se za postopek pridobitve in prenehanja statusa humanitarne organizacije uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (torej določbe ZUP), če ZHO ne določa drugače. Po 23. členu ZHO sta za vodenje postopka v zvezi z dodelitvijo in prenehanjem statusa humanitarne organizacije ter vodenje razvida humanitarnih organizacij po tem zakonu pristojna: - za splošne dobrodelne organizacije in organizacije za samopomoč, ki delujejo na področju zdravstvenega varstva, in za organizacije za kronične bolnike minister oziroma ministrstvo, pristojno za zdravstveno varstvo; - za splošne dobrodelne organizacije in organizacije za samopomoč, ki delujejo na področju socialnega varstva, pa minister oziroma ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. Postopek za pridobitev statusa humanitarne organizacije se začne z vlogo organizacije na pristojno ministrstvo (prvi odstavek 24. člena ZHO). Vlogi je v skladu z drugim odstavkom istega člena treba priložiti: - dokazila o tem, da je organizacija najmanj eno leto pred vložitvijo vloge opravljala humanitarno dejavnost (letno poročilo o delu za preteklo leto, podatke o programih in storitvah, ki jih je organizacija izvajala v preteklem letu, in potrdilo oziroma akt, ki izkazuje datum ustanovitve organizacije); - dokazilo o vpisu v register društev in temeljni akt (za društva); - dokazilo, da je organizacija pravna oseba in da samostojno razpolaga s sredstvi (za organizacije iz četrtega odstavka 2. člena); - dokazila o izpolnjevanju meril, ki jih določa ta zakon (15. do 21. člen); - program dela. Kot izhaja iz prvega odstavka 25. člena ZHO, vlogo pregleda sedemčlanska komisija, ki jo imenujeta oba pristojna ministra, in sicer tri člane imenujeta izmed uglednih oseb, ki delujejo v prostovoljnem delu na področju dobrodelnih organizacij in organizacij za samopomoč, po enega člana na predlog Socialne zbornice Slovenije in Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije ter po enega člana izmed strokovnih delavcev obeh pristojnih ministrstev. Komisija najprej pregleda dokazila o tem, ali je izpolnjen splošni pogoj iz 15. člena ZHO; če ugotovi, da ta splošni pogoj ni izpolnjen, vlogo zavrže in sklep o tem pošlje vlagatelju vloge (drugi odstavek 25. člena ZHO). V skladu s tretjim odstavkom istega člena Komisija, če ni zavrgla vloge po prejšnjem odstavku, pristojnemu ministru poda mnenje, ali so izpolnjena v ZHO določena merila za podelitev statusa humanitarne organizacije. Po pridobitvi mnenja Komisije izda pristojni minister odločbo o podelitvi statusa humanitarne organizacije, če so izpolnjena merila po tem zakonu. (prvi odstavek 26. člena ZHO). Drugi odstavek tega člena določa, da je zoper odločbo možno sprožiti upravni spor. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZHO organizacija pridobi status humanitarne organizacije s pravnomočnostjo odločbe o podelitvi statusa ter se vpiše v razvid humanitarnih organizacij pri pristojnem ministrstvu.

13. Glede na opisano zakonsko ureditev zgolj to, da je bila tožničina vloga za pridobitev statusa humanitarne organizacije zavržena s sklepom Ministrstva za zdravje, katerega podpisnica je ministrica za zdravje, ne pomeni kršitve pravil postopka. ZHO določa (le), da Komisija vlogo zavrže, če ni izpolnjen splošni pogoj iz 15. člena tega zakona, to pa je pogoj, da organizacija že najmanj eno leto pred vložitvijo vloge opravlja humanitarno dejavnost na področju socialnega oziroma zdravstvenega varstva.1 V primeru, ko vlagatelj vloge sploh ni upravičenec do pridobitve statusa humanitarne organizacije iz 2. člena ZHO, pa je tudi po mnenju sodišča glede na 22. člen ZHO podana podlaga za uporabo 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. V zakonu ni ovire, da to stori (iz tega razloga vlogo zavrže) pristojno ministrstvo oziroma minister, čim se to ugotovi. V obravnavanem primeru je bila sicer, kot je razvidno iz spisov zadeve, tožničina vloga predložena Komisiji. Ta je na seji 22. 2. 2017 sprejela stališče, da vlagatelj vloge skladno z 2. členom ZHO ni upravičenec za pridobitev statusa humanitarne organizacije, in zato Ministrstvu predlagala, da vlogo zavrže, kar je v zapisniku Komisije, št. 012-9/2012 z dne 22. 2. 2017, ki se nahaja v upravnih spisih, zabeleženo kot sklep pod 1. točko dnevnega reda. Zapisniški zapis, da je bil navedeni sklep sprejet soglasno, je glede na navedeno mogoče razumeti le v smislu, da so bili člani Komisije soglasni glede svojega stališča in predloga. Ni pa Komisija sprejela sklepa v smislu sprejema odločitve o tožničini vlogi, kot v nasprotju s podatki predloženih spisov neutemeljeno navaja toženka v odgovoru na tožbo, ampak je odločitev - izpodbijani sklep sprejelo pristojno Ministrstvo oziroma zanj ministrica.

14. Glede ostalih ugovorov procesne narave sodišče dodaja, da z vidika zakona zadošča, da se vlagatelja vloge enkrat pozove, da predloži vsa (oziroma še manjkajoča) dokazila iz drugega odstavka 24. člena ZHO. Ko tožnica ugovarja, da je Komisija v nasprotju z določbami ZUP odločala v tajnosti, je treba ponoviti, da Komisija o tožničini vlogi ni odločala. Tudi sicer ZUP ne predpisuje, da bi morala biti stranka navzoča pri presoji vloge oziroma odločanju o njej. Določa pa, da je treba stranko seznaniti z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, in ji dati možnost, da se o njih pred izdajo odločbe izjavi (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP). Stranka ima tudi pravico pregledovati dokumente zadeve v skladu z 82. členom ZUP. Glede očitkov o pristranskosti odločanja oziroma o pristranskosti C.C. sodišče ugotavlja, da tožnica niti ne trdi, da bi v upravnem postopku zahtevala izločitev katerekoli uradne osebe (37. člen ZUP). Njene navedbe v tej smeri tudi v upravnem sporu ostajajo na ravni pavšalnih trditev oziroma očitkov, ki so presplošni, da bi lahko vplivali na odločitev. V zvezi z navedbo, da na izpodbijanem sklepu ni žiga in podpisa, pa sodišče dodaja, da ZUP omogoča tudi izdajo upravnega akta v elektronski obliki (prim. tretji odstavek 210. člena).

15. Po presoji sodišča pa je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker je obrazložitev izpodbijanega sklepa preskopa in kot taka polnega preizkusa pravilnosti in zakonitosti sklepa ne omogoča. Toženka namreč ni pojasnila, na podlagi katerih predloženih dokazov je prišla do ugotovitev, ki jih navaja v razlogih sklepa, oziroma kako je presodila te dokaze; predvsem pa ni obrazložila, kako razlaga (kako je uporabila) določbo četrtega odstavka 2. člena ZHO, pomembno za obravnavani primer.2 Tudi sklep o zavrženju vloge je namreč treba utemeljiti tako, da so obrazloženi vsi za takšno odločitev relevantni dejanski in pravni razlogi. Toženka razlogov, na katerih je utemeljila izpodbijani sklep, tudi v upravnem sporu ni dopolnila, ampak je podajala navedbe glede tožničine vloge, ki se nanašajo na nadaljnjo presojo izpolnjevanja pogojev in meril za pridobitev statusa humanitarne organizacije, čeprav v upravnem postopku do te presoje sploh še ni prišlo.

16. Glede na povedano je v zadevi ostala sporna uporaba oziroma razlaga četrtega odstavka 2. člena ZHO, ki določa, da lahko v skladu s tem zakonom pridobijo status humanitarne organizacije tudi tiste organizacije, ki jih za opravljanje humanitarne dejavnosti ustanovijo verske skupnosti in druge organizacije, ki so po dejavnosti in organiziranosti sestavni del širše mednarodne humanitarne organizacije, ustanovljene po tujem pravu.

17. Razlage navedene določbe v smislu, da se besedilo "ustanovljene po tujem pravu" nanaša na verske skupnosti kot ustanoviteljice organizacij za opravljanje humanitarne dejavnosti, struktura določbe ne podpira. Ob takšnem razumevanju bi se tudi kot utemeljen kazal očitek o diskriminatornem obravnavanju verskih skupnosti; sicer pa takšne interpretacije, kot je razumeti razloge izpodbijanega sklepa, niti toženka ne zagovarja. Razlaga, da se besedilo "ki so po dejavnosti in organiziranosti sestavni del širše mednarodne humanitarne organizacije, ustanovljene po tujem pravu" nanaša na verske skupnosti kot ustanoviteljice organizacij za opravljanje humanitarnih dejavnosti, ni skladna z naravo stvari. Kot izpostavi že tožnica, verske skupnosti so verske skupnosti in ni videti razumnih razlogov za stališče, da bi kot take morale biti po dejavnosti in organiziranosti sestavni del širše mednarodne humanitarne organizacije, ustanovljene po tujem pravu. Proti razlagi, da se besedilo "ki so po dejavnosti in organiziranosti sestavni del širše mednarodne humanitarne organizacije, ustanovljene po tujem pravu" nanaša (tudi) na organizacije, ki jih za opravljanje humanitarne dejavnosti ustanovijo verske skupnosti, pa govori ugotovitev, da bi bil ob takšni interpretaciji tisti del besedila četrtega odstavka 2. člena ZHO, ki omenja organizacije, ki jih za opravljanje humanitarne dejavnosti ustanovijo verske skupnosti, povsem odveč: zakonodajalec bi isto povedal z določbo, da v skladu s tem zakonom lahko pridobijo status humanitarne organizacije tudi tiste organizacije, ki so po dejavnosti in organiziranosti sestavni del širše mednarodne organizacije, ustanovljene po tujem pravu. Sodišče dodaja, da je iz zakonodajnega gradiva za sprejemanje ZHO, to je Predloga ZHO, navedenega v opombi št. 1, razvidno, da se je prvotno besedilo četrtega odstavka 2. člena glasilo: "V skladu s tem zakonom lahko pridobijo status humanitarne organizacije tudi tiste članske organizacije, ki jih za opravljanje humanitarne dejavnosti ustanovijo verske skupnosti, če so pri delovanju povezane v istovetne mednarodne humanitarne organizacije ter tiste organizacije, ki so po dejavnosti in organiziranosti sestavni del širše mednarodne humanitarne organizacije, ustanovljene po tujem pravu." Iz navedenega sta razvidni dve kategoriji upravičencev do pridobitve statusa humanitarne organizacije na tej podlagi: članske organizacije, ki jih za opravljanje humanitarne dejavnosti ustanovijo verske skupnosti, če so pri delovanju povezane v istovetne mednarodne humanitarne organizacije, ter organizacije, ki so po dejavnosti in organiziranosti sestavni del širše mednarodne humanitarne organizacije, ustanovljene po tujem pravu. Ležeče besedilo je v nadaljnjem zakonodajnem postopku odpadlo, kar je mogoče razumeti v smislu, da so bili ti pogoji pri organizacijah, ki jih za opravljanje humanitarne dejavnosti ustanovijo verske skupnosti, opuščeni. Rezultat takšne razlage je skladen z določbo 62. člena Zakona o socialnem varstvu, po kateri dobrodelne organizacije kot prostovoljne in neprofitne organizacije z namenom, da bi reševale socialne stiske in težave prebivalcev, ustanovijo posamezniki v skladu z zakonom, ali verske skupnosti. Za interpretacijo četrtega odstavka 2. člena ZHO v smislu, da za status humanitarne organizacije lahko zaprosijo tudi tiste organizacije, ki jih za opravljanje humanitarne dejavnosti ustanovijo verske skupnosti, pa nenazadnje govori tudi zakonski koncept verskih skupnosti, kot je opredeljen v 5. členu Zakona o verski svobodi in po katerem so verske skupnosti splošno koristne organizacije, pri katerih se prepletata dve prvini. Prva je zavzemanje za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju ter prizadevanje za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja. Druga prvina verskih skupnosti, ki mora biti podana kumulativno s prvo, pa je neposreden širši družbeni prispevek teh skupnosti, kadar s svojimi dejavnostmi presegajo zgolj notranje versko življenje, tako da opravljajo še kulturne, vzgojne, izobraževalne, solidarnostne, karitativne in druge dejavnosti s področja socialne države (tako odločba Ustavnega sodišča, U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010, 129. točka obrazložitve). Sodišče dodaja, da razlogov, ki bi lahko vodili do drugačne presoje oziroma stališč, toženka v tem upravnem sporu ni predstavila.

18. Seveda pa lahko organizacija (tudi tista, ki jo za opravljanje humanitarne dejavnosti ustanovi verska skupnost) pridobi status humanitarne organizacije, ki deluje v javnem interesu, le, če izpolnjuje v ZHO določene pogoje in merila. Predvsem mora izpolnjevati splošni pogoj iz 15. člena ZHO, da je že najmanj eno leto pred vložitvijo vloge opravljala humanitarno dejavnost na področju socialnega oziroma zdravstvenega varstva, kar mora presoditi Komisija. Izpolnjena pa morajo biti tudi v zakonu predpisana merila za delovanje v javnem interesu (16. člen ZHO in sledeči). V primeru organizacij iz četrtega odstavka 2. člena ZHO je treba upoštevati tudi določbo 3. alineje 24. člena ZHO, iz katere izhaja, da mora takšna organizacija poleg tega, da je pravna oseba, izkazati tudi, da samostojno razpolaga s sredstvi.

19. Kot je razvidno iz te obrazložitve, toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala vseh pravil postopka, v sklepu navedeni razlogi pa kažejo tudi na možnost, da je nepravilno uporabila materialno pravo. Zato je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, in sicer tako, da je izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek, v katerem naj se ob upoštevanju stališč iz te sodbe ponovno odloči o tožničini vlogi.

20. Predlogu tožnice, naj samo odloči o stvari, sodišče ni sledilo. Pogoji, ki bi narekovali takšno odločanje, ki ga ZUS-1 v 65. členu predvideva zgolj kot možnost in izjemo od splošnega koncepta upravnega spora, niso izpolnjeni, glede na opisano naravo zadeve, pa tudi sicer ugotovitve dosedanjega postopka zanesljive podlage za takšno odločanje ne dajejo. Da z vrnitvijo zadeve v ponovni upravni postopek ne bi bilo zagotovljeno varstvo njenih pravic, niti tožnica ni zatrjevala, ampak je tudi sama podrejeno predlagala takšno rešitev.

K II. točki izreka:

21. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, tožnici priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno s stališči Vrhovnega sodišča, povečajo za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema tudi vse materialne stroške. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka.

22. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Takšno stališče o tem, kako razumeti splošni pogoj iz 15. člena ZHO, izhaja tudi iz obrazložitve k Predlogu zakona o humanitarnih organizacijah (ZHO) - prva obravnava, EPA 834-III, Poročevalec Državnega zbora RS, št. 32 z dne 15. 5. 2003 (glej str. 68). 2 V zadevi ni spora o tem, da tožnica ni društvo ali zveza društev, kar pomeni, da prvega odstavka 2. člena ZHO (na katerega se navezujeta tudi drugi in tretji odstavek tega člena) v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti.