Jedro

Ni bistveno, ali je oškodovanka vedela, da gre za posilstvo v kazenskopravnem smislu, pač pa je za presojo o tem, ali je obsojenec storil očitana kazniva dejanja posilstva, pomembna izpoved oškodovanke o tem, v kakšnih okoliščinah je obsojenec dosegel spolno združitev z njo.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. A.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. A.H. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. A.H. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.3.2000 spoznan za krivega treh kaznivih dejanj posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. Po 1. odstavku 180. člena KZ in z uporabo določil 2. točke 1. odstavka 42. člena in 2. točki 1. odstavka 43. člena KZ mu je določilo za vsako kaznivo dejanje kazen 10 mesecev zapora, nato pa mu je po 47. členu KZ izreklo enotno kazen 2 leti zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.10.2000 pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki obs. A.H. so dne 16.2.2001 priporočeno po pošti vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila Vrhovnemu sodišču s spisi predložena dne 20.4.2001. V njej uvodoma navajajo, da jo vlagajo iz razlogov iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlagajo, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo odločitev. V pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti obrazlagajo potek predkazenskega in kazenskega postopka, ki se nanaša na kaznivo dejanje, storjeno dne 27.12.1995. V zvezi s tem kaznivim dejanjem navajajo, da niti obsojenec niti oškodovanka nista vedela, da gre za posilstvo, pri tem pa povzemajo del obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kjer je navedeno, da je bil obsojenec, ki je pred tem z oškodovanko hodil več let, v času storitve kaznivih dejanj star šele 20 oziroma 21 let, da je zaradi svoje pretirane ljubosumnosti in agresivnega značaja, katerega nikakor ni bil sposoben primerno obvladati, izrabljal svoj položaj kot fant oškodovanke s tem, da jo je prisil k spolnemu občevanju, pri čemer oškodovanka zaradi vnašanja njegovega značaja v njuno zvezo niti ni vedela, da gre za posilstvo v kazenskopravnem smislu, saj niti ni več razločevala med tem, kaj je prav in kaj narobe. Pri tem se sklicuje tudi na del oškodovankine izpovedbe na glavni obravnavi, ko je oškodovanka izpovedala, da ji je kriminalistka, kateri je dogodke opisala, dejala, da gre za posilstvo. Nadalje zagovorniki obsojenca v zahtevi obrazlagajo krivdno obliko direktnega naklepa ter v zvezi s tem poudarjajo, da če sta imela oškodovanka in obsojenec kot spolna partnerja spolne odnose "sui generis" in nista vedela, da gre za posilsvo, ni bilo naklepa in je bil zato s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane procesne kršitve niso podane, da je sodišče ugotovilo, da je pri obsojencu tudi pri kaznivem dejanju posilstva dne 27.12.1995 obstajal naklep, kar je sodišče ugotovilo na podlagi dejanskih okoliščin. Pripominja, da s tem, ko zahteva za varstvo zakonitosti temu oporeka, ne uveljavlja kršitve zakona, pač pa zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornikov obs. A.H. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Res je sicer v razlogih prvostopenjske sodbe navedeno, da oškodovanka zaradi vnašanja obsojenčevega značaja v njuno zvezo niti ni vedela, da gre za posilstvo v kazenskopravnem smislu, saj zaradi ravnanja obsojenca niti ni razločevala med tem, kaj je prav in kaj narobe. Ta ugotovitev pa se nanaša le na oškodovanko, ne pa tudi na obsojenca, kar skuša zahteva za varstvo zakonitosti prikazati s trditvijo, da spolna partnerja nista več razločevala med tem, kaj je prav in kaj narobe. Ni bistveno, ali je oškodovanka vedela, da gre za posilstvo v kazenskopravnem smislu, pač pa je bilo za presojo o tem, ali je obsojenec storil očitana kazniva dejanja posilstva, pomembna izpovedba oškodovane A.A. o tem, v kakšnih okoliščinah je obsojenec 27.12.1995, meseca avgusta 1996 in 22.11.1996 z njo dosegel spolno združitev. Na podlagi njene izpovedbe, da z obsojencem v navedenih primerih ni hotela spolno občevati ter da je obsojenec z uporabo sile, ki je opisana v izreku pravnomočne sodbe, uspel z njo spolno občevati, je povsem pravilna ugotovitev, da so v dejanjih obsojenca podani vsi znaki kaznivih dejanj posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. Z navedbami, da tudi obsojenec ni več razločeval, kaj je prav in kaj narobe in je imel z oškodovanko spolne odnose "sui generis", zaradi česar mu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, zagovorniki obs. A.H. uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe, kateri je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, pa je pojasnjeno, da je obsojenec pri vseh treh kaznivih dejanjih posilstva ravnal z direktnim naklepom.

Zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obs. A.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.