Jedro

V izvršilnem postopku ni bilo sporno, da je po zamudni sodbi P 140/2008 upnik oziroma imetnik terjatve M. M. s.p. v stečaju. Zato je pravilna ugotovitev Vrhovnega državnega tožilstva, da je izvršilno sodišče kršilo načelo stroge formalne legalitete izraženo v 17. in 24. členu ZIZ, ko je v izvršilnem postopku ugodilo predlogu za izvršbo, ki ga je v svojem imenu vložil stečajni upravitelj dr. Š. Š.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrne.

Obrazložitev

1. Nad samostojnim podjetnikom M. M. je bil 5.9.2007 uveden stečaj še po predpisih Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 in 39/97, v nadaljevanju ZPPSL). M. M. stečajnemu upravitelju dr. Š. Š. ni hotel izročiti premičnin, ki so bile del stečajne mase. Čeprav bi stečajni upravitelj lahko neposredno na podlagi pooblastil v ZPPSL pri pridobivanju premoženja v posest zahteval sodelovanje sodnih izvršiteljev, je v pravdni zadevi P 140/2008 v imenu M. M. s.p. - v stečaju vložil tožbo zoper M. M. in od njega zahteval izročitev premičnin. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo. Stečajni upravitelj je nato na podlagi te zamudne sodbe predlagal izvršbo in kot upnika navedel M. M. s.p. - v stečaju, kot dolžnika pa M. M..Izvršilno sodišče je s sklepom In 176/2008 predlog za izvršbo zavrnilo in navedlo, da stečajni dolžnik ne more sam sebi izročati premičnin in da je zato takšen izvršilni naslov objektivno neizvršljiv. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo.

2. Nato je v obravnavani zadevi stečajni upravitelj na podlagi istega izvršilnega naslova sam v svojem imenu vložil predlog za izvršbo zoper M. M.. Sodišče prve stopnje je najprej predlog za izvršbo zavrglo. Poudarilo je, da stečajni upravitelj izven stečajnega postopka vselej nastopa le kot pooblaščenec stečajnega dolžnika, da je torej treba šteti, da predlog za izvršbo vlaga sam stečajni dolžnik, da pa je bilo o tem predlogu že odločeno v zadevi In 176/2008. Sodišče druge stopnje pa je tako odločitev razveljavilo in navedlo, da aktivna legitimacija stečajnega upravitelja izhaja že iz samega izvršilnega naslova, saj iz izreka zamudne sodbe izhaja, da mora toženec premičnine izročiti stečajnemu upravitelju. Tako je sodišče prve stopnje sledilo napotkom sodišča druge stopnje in je s sklepom z dne 28.9.2010 predlogu za izvršbo ugodilo.

3. Zoper to odločitev Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 do 107/2011, v nadaljevanju ZPP), ker je sodišče odločilo o že razsojeni zadevi in zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče nepravilno uporabilo določila 17., 21. in 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 do 51/2010, v nadaljevanju ZIZ) in 97., 98. in 130. člena v zvezi z 493. in 495. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007, v nadaljevanju ZFPPIPP). Poudarja, da po določbah 97. in 98. člena ZFPPIPP stečajni upravitelj nima aktivne legitimacije, ampak samo zastopa omejeno poslovno sposobnega dolžnika(1). Meni, da bi pravilna uporaba navedenih določb narekovala sklep, da je lahko upnik le stečajni dolžnik, tak predlog pa je bil v zadevi In 176/2008 že pravnomočno zavrnjen. Meni, da je izvršilno sodišče s ponovno odločitvijo zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno državno tožilstvo opozarja, da je bil 5.9.2007 začet stečajni postopek nad M. M. s.p., nato pa je bil 10.11.2008 po uradni dolžnosti izbrisan iz Poslovnega registra. Meni, da je sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo tudi določbo 131. člena ZFPPIPP, po kateri po začetku postopka zaradi insolventnosti ni mogoče izdati sklepa o izvršbi. Poudarja, da obveznost dolžnika v izvršilnem naslovu, da izroči stečajnemu upravitelju določene predmete iz stečajne mase, ne pomeni procesnega upravičenja stečajnega upravitelja za sprejem tuje terjatve, temveč le način izpolnitve obveznosti. Vrhovno državno tožilstvo poudarja, da sodišče sicer lahko dovoli izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni naveden kot upnik, vendar mora v njem navesti javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je terjatev prešla nanj (prvi odstavek 24. člena ZIZ), Takega prenosa stečajni upravitelj ob zgoraj navedenih določbah ZFPPIPP ni uspel izkazati. Vrhovno državno tožilstvo meni, da je izvršilno sodišče s tem, ko je ugodilo predlogu za izvršbo, v nasprotju s 17. členom ZIZ poseglo v izvršilni naslov, na katerega je zaradi pravnih učinkov pravnomočnosti vezano, in po katerem je nosilec materialnega in procesnega upravičenja stečajni dolžnik (tožeča stranka), ne pa njegov stečajni upravitelj. Vrhovno državno tožilstvo tako predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi, vloženi predlog za izvršbo pa v celoti zavrže. 4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Vrhovno državno tožilstvo ima prav, ko opozarja, da v izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete. V pravdnem postopku, v katerem je izdana odločba, ki postane izvršilni naslov, pristojno sodišče že odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka in o tem kdo je upnik in kdo dolžnik v materialnopravnem razmerju. S tem reši tudi vprašanje legitimacije strank v morebitnem kasnejšem postopku prisilne izvršbe: pravico, da zahteva in tudi dobi sklep o izvršbi ima praviloma le oseba, ki je v izvršilnem naslovu navedena kot upnik, torej oseba, katere terjatev se v izvršilnem postopku uresničuje(2). Vrhovno državno tožilstvo pravilno navaja, da edino izjemo od tega pravila ureja 24. člen ZIZ, ki določa, da lahko sodišče dovoli izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

6. V izvršilnem postopku ni bilo sporno, da je po zamudni sodbi P 140/2008 upnik oziroma imetnik terjatve M. M. s.p. v stečaju. Zato je pravilna ugotovitev Vrhovnega državnega tožilstva, da je izvršilno sodišče kršilo načelo stroge formalne legalitete izraženo v 17. in 24. členu ZIZ, ko je v izvršilnem postopku ugodilo predlogu za izvršbo, ki ga je v svojem imenu vložil stečajni upravitelj dr. Š. Š.. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za izvršbo zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Op. št. (1): Po drugem odstavku 493. člena ZFPPIPP se v postopkih prisilne poravnave, stečajnih postopkih in postopkih prisilne likvidacije, ki so se začeli pred 1. oktobrom 2008, tudi po 1. oktobru 2008 uporabljajo predpisi, ki so se zanje uporabljali do 1. oktobra 2008, vendar se tudi v teh postopkih po 1. oktobru 2008 uporabljajo 53. člen in oddelki 3.6, 3.7 in 3.9 ZFPPIPP, v postopkih prisilne poravnave in stečajnih postopkih pa tudi pododdelka 3.4.1 in 3.4.3 ter oddelek 3.5 tega zakona.

Op. št. (2): S. Triva, V. Belajac, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, Informator, Zagreb 1984, str. 108.