Jedro

Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je zapustnica z oporočnim razpolaganjem res posegla v (za nujne dediče) rezerviran del premoženja in v kakšnem obsegu, je moralo sodišče prve stopnje med drugim oceniti vrednost premoženja, ki ga je imela zapustnica ob svoji smrti. Ker ni razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem, je oceno zaupalo izvedencu.

Obstaja dvom o pravilnosti ocenjene vrednosti nepremičnine v Ž. To terja dodatna pojasnila, posledično pa vsaj zaslišanje izvedenca.

Za razveljavitev se je pritožbeno sodišče odločilo predvsem zato, ker bo predmet ponovljenega postopka ne le ponovno ugotavljanje vrednosti ene od nepremičnin, ampak bo moralo sodišče prve stopnje pred dopolnitvijo izvedeniškega mnenja najprej ugotoviti kakšno je bilo stanje nepremičnine v Ž. na dan zapustničine smrti. Pri tem vprašanju pa bi se lahko izkazalo, da so med dediči sporna dejstva, kar bi narekovalo (ponovno) prekinitev zapuščinskega postopka v smislu 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD in napotitev dedičev na pravdo. Poleg tega bo predmet ponovne presoje tudi trditev o prikrajšanju nujnega deleža, kar bo terjalo ponoven izračun čiste oziroma razpoložljive vrednosti zapuščine, višine skupnega nujnega deleža ter višine morebitnega prikrajšanja. V kolikor bi to na podlagi dopolnjene cenitve delalo pritožbeno sodišče, bi dediče prikrajšalo za pavico do pritožbe.

V primeru ugotovitve, da je prišlo do prikrajšanja nujnih deležev, se oporočna razpolaganja zmanjšajo le do višine prikrajšanja, to je do višine, do katere je zapustnica preveč zmanjšala rezervirani del. Povedano drugače: če bo ugotovljeno, da sta nujna deleža obeh vnukov prikrajšana, dedujeta najprej premoženje, s katerim zapustnica ni razpolagala, šele za dopolnitev razlike (ki je enaka ugotovljeni višini prikrajšanja) pride v poštev zmanjšanje oporočnih razpolaganj. V določbah ZD ni nobene podlage za to, da sodišče, če ugotovi prikrajšanje nujnih deležev z oporočnim razpolaganjem, del premoženja, ki je ostalo nerazporejeno, dodeli tudi oporočni dedinji, nato pa ji sočasno naloži vračanje tega, kar ji je zapustnica namenila z oporoko. Z načinom kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, je dejansko oporočna razpolaganja zmanjšalo za vrednost, ki presega ugotovljeno prikrajšanje. To pa ni le materialnopravno napačno, ampak pomeni tudi poseg v pravico zapustnice, da razpolaga s svojim premoženjem po smrti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep o dedovanju v izpodbijanem delu, to je v točki II izreka, razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščinskega premoženja (točka I izreka) in na podlagi oporoke in zakona razglasilo dediče (točka II izreka). Zapuščinsko premoženje, katerega obseg v pritožbenem postopku ni izpodbijan, je sodišče prve stopnje razdelilo tako, da zapustničina hči A. A. na podlagi oporoke in zakona deduje: - nepremičnino, posamezni del stavbe št. 4 v stavbi 1000, k. o. X, v deležu do 12843/20000 celote, - nepremičnino, posamezni del stavbe št. 12 v stavbi 1000, k. o. X v deležu do 17443/20000 celote, - nepremičnino, parc. št. 204/4, k. o. Y v deležu do ¼ celote ter - ½ denarnih sredstev, ki jih je imela zapustnica na računu ob smrti; zapustničina vnuka B. B. in C. C. pa na podlagi zakona dedujeta: - nepremičnino, posamezni del stavbe št. 4 v stavbi 1000, k. o. X vsak v deležu do 2557/40000 celote, - nepremičnino, posamezni del stavbe št. 12 v stavbi 1000, k. o. X, vsak v deležu do 2557/40000 celote, - nepremičnino, parc. št. 204/4, k. o. Y vsak v deležu do 1/8 celote ter vsak ¼ zgoraj navedenih denarnih sredstev.

2. Zoper odločitev povzeto v točki II izreka se pritožuje dedinja A. A. Ne strinja se z vrednostjo počitniškega stanovanja, ki jo je sodišče upoštevalo pri izračunu prikrajšanja nujnih deležev. V zvezi s tem trdi, da izvedenec na njene pripombe, ki so bile vse pravočasne, ni odgovoril oziroma so bili njegovi odgovori protispisni, v nasprotju z dejanskim stanjem ali pa nestrokovni. Zaradi napačne ocene je napačen tudi izračun prikrajšanja nujnih deležev – do prikrajšanja dejansko ni prišlo. V nadaljevanju kot razloge za napačno cenitev izpostavlja neupoštevanje dovozne poti, dvorišča in nedograjene mansarde, nadalje upoštevanje napačne površine stanovanja in uporabo različnih metod pri cenitvi posameznih delov zapuščinskega premoženja. Opozarja tudi na nelogično visok porast vrednosti vlaganja v zadnjem mnenju v primerjavi z vrednostjo stanovanja brez vlaganj, kar podrobno obrazloži. Cenitev je tudi prenizka in ne odraža cen na nepremičninskem trgu. Na povzete pripombe izvedenec ni odgovoril. V zvezi s tem sodišču očita tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev pravic, ki jih varuje 22. člen Ustave.

Nadalje navaja, da vsa vlaganja niso bila izvedena po smrti zapustnice. Že pred njeno smrtjo, v letih 2010 in 2011, je dedinja izvedla obnovo kopalnice, WC-ja ter predprostora, obnovila napeljavo centralnega ogrevanja z radiatorji in namestitvijo novega bojlerja, obnovila vodovodno in električno napeljavo, namestila nova stikala ter prevezave instalacij. Nujna dediča to vesta in tega nista prerekala. Da je bil del vlaganj izveden že pred zapustničino smrtjo, izhaja tudi iz osnovne cenitve. Zakaj je sodišče štelo, da so bila vsa vlaganja izvedena po smrti, iz razlogov ne izhaja.

Izračun prikrajšanja je napačen tudi zato, ker je sodišče od pravilno ugotovljenih denarnih sredstev odštelo plačane pogrebne stroške in nato napačno v korist vsakega od nujnih dedičev upoštevalo le znesek 917,82 EUR.

3. Dediča B. B. in C. C. na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si tudi ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sklepa.

6. Iz dejanskih ugotovitev, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, izhaja, da je bila zapustnica ob svoji smrti solastnica stanovanja s pripadajočo kletjo v Ljubljani (in sicer posameznega dela stavbe št. 4 v stavbi 1000, k. o. X v deležu do 77/100 in posameznega dela stavbe št. 12 v stavbi 1000, k. o. X v deležu do celote); solastnica počitniškega stanovanja v Ž. (to je nepremičnine parc. št. 204/4, k. o. Y v deležu do ½), na računu pri Banki pa je imela na dan smrti tudi 6.071,28 EUR denarnih sredstev. Z delom svojega premoženja (to je stanovanjem v Ljubljani) je razpolagala z oporoko, in sicer v korist dedinje A. A. (v nadaljevanju pritožnica), ki je tudi njena zakonita dedinja. Zapustničina vnuka B. B. in C. C. sta pred sodiščem prvem stopnje trdila, da je zaradi oporočnega razpolaganja njun nujni delež prikrajšan in zahtevala njegovo dopolnitev.

7. Da bi lahko ugotovilo, ali je zapustnica z oporočnim razpolaganjem res posegla v (za nujne dediče) rezerviran del premoženja in v kakšnem obsegu, je moralo sodišče prve stopnje med drugim oceniti vrednost premoženja, ki ga je imela zapustnica ob svoji smrti. Ker ni razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem, je oceno zaupalo izvedencu (243. člen ZPP v zvezi z 163. členom Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Ta naj bi nepremičnine, ki so predmet dedovanja, ocenil z upoštevanjem stanja na dan zapustničine smrti.

8. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ter iz v spis vloženih cenitev z dopolnitvami izhaja, da je znašala vrednost nepremičnine v Ljubljani na dan zapustničine smrti (to je 21. 3. 2012) 129.255 EUR, revalorizirana vrednost v prvi polovici leta 2020 (ob dodatnem upoštevanju novih izmer) pa 186.906 EUR. Izvedenec je ocenil tudi vrednost nepremičnine v Ž. Ob upoštevanju stanja nepremičnine v času zapustničine smrti (torej brez upoštevanja kasnejših vlaganj) naj bi ta na dan zapustničine smrti znašala 36.000 EUR, revalorizirana vrednost v prvi polovici leta 2020 pa 42.048 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je cenitev izvedenca ter njegovo ugotovitev, koliko znaša revalorizirana vrednost obeh nepremičnin, sprejelo in nanjo oprlo izračun (skupnega) nujnega deleža ter nadaljnje zaključke o njegovem prikrajšanju ter potrebni dopolnitvi. Cenitev z dopolnitvami je, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, ocenilo kot jasno, razumljivo in popolno, saj si je izvedenec obe nepremičnini ogledal, upošteval razpoložljivo dokumentacijo in nato svoje ugotovitve strokovno in prepričljivo obrazložil, odgovoril pa je tudi na vse pripombe strank. Na podlagi takšne utemeljitve in dejstva, da izvedenca, ki je bil sicer prisoten na zadnji zapuščinski obravnavi,1 ni zaslišalo, je mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje štelo, da nadaljevanje postopka, ki ga določata drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP (zaslišanje izvedenca, postavitev novega izvedenca), ni potrebno.

10. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja in pritrjuje pritožnici, da iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, obstaja dvom o pravilnosti ocenjene vrednosti nepremičnine v Ž. To terja dodatna pojasnila, posledično pa vsaj zaslišanje izvedenca.

11. Iz dopolnitve mnenja z dne 30. 9. 2013 (list. št. 105) tako izhaja, da je izvedenec, ko je ocenjeval sporno nepremičnino po stanju v času zapustničine smrti (torej na dan 21. 3. 2012), predpostavil, da so bila vsa pritožničina vlaganja izvedena po smrti zapustnice, čeprav je že v prvi cenitvi, ki jo je naredil v avgustu 2013 (glej cenitev na list. št. 76) navedel, da so bila vlaganja izvedena v zadnjih nekaj letih in so se v letu 2013 nadaljevala. To kaže, da je bil vsaj del vlaganj izveden pred smrtjo zapustnice, posledično pa ugotovljena vrednost, na katero je sodišče kasneje oprlo svojo odločitev, ne odraža stanja nepremičnine na dan zapustničine smrti. Sodišče prve stopnje vprašanja, kaj je bilo izvedeno pred in kaj po 21. 3. 2012, s strankami in izvedencem ni razčistilo, čeprav je pritožnica na to v teku postopka opozorila v vlogi z dne 9. 9. 2013 (list. št. 96), na zapuščinski obravnavi 6. 7. 2020 (list. št. 238) ter vlogi z dne 5. 3. 2021 (list. št. 261, točka III). V zadnje navedeni vlogi je svoja vlaganja tudi časovno specificirala.

12. Ne dovolj pojasnjeno je po presoji pritožbenega sodišča ostalo tudi vprašanje vrednosti mansarde. Ta je sicer, kot izhaja iz fotografij, ki jih je izvedenec priložil mnenju z dne 8. 8. 2013 (list. št. 68) in opisa stanja v samem mnenju, ostala neizdelana in je dostopna le skozi stropno odprtino velikosti 0,55 x 0,55, a to samo po sebi ne daje podlage za prepričljiv zaključek, da je ta prostor brez vsake vrednosti. Kot poudarja pritožnica, bi bilo mogoče v tem prostoru izdelati spalne prostore.2 O tem, ali bi bilo mogoče dostop urediti še kako drugače kot z izdelavo stopnišča (kar bi po izvedenčevem pojasnilu terjalo poseg v konstrukcijo stavbe), pa se ni obrazloženo izjavil, saj ga sodišče na to ni pozvalo.

13. Pritožnica utemeljeno opozarja tudi na ne dovolj razjasnjeno vprašanje površine počitniškega stanovanja. V prvi cenitvi z dne 8. 8. 2013 (list. št. 68) je izvedenec pri cenitvi upošteval izmere ob ogledu in ugotovil, da znaša netto tlorisna površina stanovanja s teraso 54,96 m2, površina neizdelane podstrehe pa 33,98 m2; v dopolnitvi z dne 6. 12. 2020 pa je uporabil podatke, ki izhajajo iz katastra stavb, pri čemer ni jasno, kateri podatki odražajo dejansko površino. Nobenega dvoma pa ni, da ima površina neposreden vpliv tudi na oceno vrednosti same nepremičnine. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da upoštevanje manjše površine, v nasprotju z mnenjem pritožnice, na izpodbijano odločitev ni imelo vpliva, saj je sodišče prve stopnje pri odločitvi uporabilo prvo (a revalorizirano) cenitev. Ker pa bo sodišče moralo z izvedencem razjasniti že zgoraj navedena vprašanja, je prav, da se razjasni tudi to.

14. Enako velja za očitek pritožnice glede uporabljene metode cenitve. Izvedenec je sicer tako stanovanje v Ljubljani kot stanovanje v Ž. ocenil z uporabo metode tržnih primerjav in vsako preveril še z uporabo ene od drugih metod (glej cenitev z dne 20. 6. 2013, list. št. 36 in cenitev z dne 5. 8. 2013, list. št. 68), a je pri cenitvi stanovanja v Ž. upošteval stanje že po izvršenih vlaganjih, nato pa njegovo vrednost brez upoštevanja vlaganj izvedenih po zapustničini smrti ugotovil tako, da je od ocenjene vrednosti odštel vrednost vlaganj z upoštevanjem amortizacije. Ali je ta način pripeljal do enakega rezultata kot bi ga dobili, če bi bilo stanovanje že v osnovi ocenjeno po stanju brez vlaganj, ki so bila izvedena po smrti zapustnice, bo moral izvedenec pojasniti, saj za različen pristop k cenitvam nepremičnin istega zapustnika, razen, če bi to narekovali strokovni razlogi, ni podlage.

15. Ostali pritožbeni očitki, ki se navezujejo na cenitev sporne nepremičnine, pa so bodisi neutemeljeni bodisi nerelevantni. Neutemeljen je tako očitek o neupoštevanju dovozne poti in dvorišča, saj je iz cenitve z dne 8. 8. 2013 (list. št. 68),3 razvidno, da je bilo oboje upoštevano, konkretnih pripomb glede uporabljenih primerljivih prodaj pa pritožnica ni dala. Nerelevantne pa so obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vrednost tožničinega vložka v sporno stanovanje. Ta vrednost namreč v tem postopku ni relevantna in ne more vplivati na odločitev. Ker pritožnica tožbe, s katero bi zaradi zatrjevanih vlaganj izločala del sporne nepremičnine, ni vložila, je predmet dedovanja celotna zapustničina ½ parc. št. 204/4 k. o. Y (oziroma v naravi celotno stanovanje) po stanju ob zapustničini smrti.

16. Pritožnica oporeka tudi pravilnosti izračuna zmanjšanja oporočnih razpolaganj, vendar pa se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka do tega vprašanja ne bo opredeljevalo.

17. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter sklep o dedovanju v izpodbijanem delu razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP v zvezi z 163. členom ZD). Za razveljavitev se je odločilo predvsem zato, ker bo predmet ponovljenega postopka ne le ponovno ugotavljanje vrednosti ene od nepremičnin, ampak bo moralo sodišče prve stopnje pred dopolnitvijo izvedeniškega mnenja najprej ugotoviti kakšno je bilo stanje nepremičnine v Ž. na dan zapustničine smrti. Pri tem vprašanju pa bi se lahko izkazalo, da so med dediči sporna dejstva, kar bi narekovalo (ponovno) prekinitev zapuščinskega postopka v smislu 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD in napotitev dedičev na pravdo. Poleg tega bo predmet ponovne presoje tudi trditev o prikrajšanju nujnega deleža, kar bo terjalo ponoven izračun čiste oziroma razpoložljive vrednosti zapuščine, višine skupnega nujnega deleža ter višine morebitnega prikrajšanja. V kolikor bi to na podlagi dopolnjene cenitve delalo pritožbeno sodišče, bi dediče prikrajšalo za pavico do pritožbe.

18. Sodišče prve stopnje bo glede na zgoraj obrazloženo moralo v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, kakšno je bilo stanje nepremičnine v Ž. na dan zapustničine smrti, nato pa s pomočjo že postavljenega izvedenca njeno vrednost. Ob tem bo moralo paziti, da bo z izvedencem odpravilo vse zgoraj opisane nejasnosti glede površine, upoštevanja mansarde ter metode, po kateri bo vrednost ugotovljena. Izvedencu bo tokrat moralo dati tudi bolj jasna navodila za delo predvsem glede stanja nepremičnine, ki naj ga upošteva pri cenitvi. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sodišče v tem zapuščinskem postopku vrednost nepremičnin ugotavlja zaradi izračuna nujnih deležev in zatrjevanega prikrajšanja, pri čemer se bo morebiti prikrajšan nujni delež dopolnil z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj. Vrednost obeh nepremičnin se zato ugotavlja po stanju in vrednosti ob zapustničini smrti. Z vprašanjem, koliko znaša njuna revalorizirana vrednost, se sodišču zato ni treba ukvarjati. Enako velja za vprašanje vrednosti pritožničinih vlaganj (bodisi v nominalnem znesku bodisi v deležu glede na celotno vrednost nepremičnine).

19. Pritožbeno sodišče opozarja še na to, da se v primeru ugotovitve, da je prišlo do prikrajšanja nujnih deležev, oporočna razpolaganja zmanjšajo le do višine prikrajšanja, to je do višine, do katere je zapustnica preveč zmanjšala rezervirani del. Povedano drugače: če bo ugotovljeno, da sta nujna deleža obeh vnukov prikrajšana, dedujeta najprej premoženje, s katerim zapustnica ni razpolagala, šele za dopolnitev razlike (ki je enaka ugotovljeni višini prikrajšanja) pride v poštev zmanjšanje oporočnih razpolaganj. V določbah ZD ni nobene podlage za to, da sodišče, če ugotovi prikrajšanje nujnih deležev z oporočnim razpolaganjem, del premoženja, ki je ostalo nerazporejeno, dodeli tudi oporočni dedinji, nato pa ji sočasno naloži vračanje tega, kar ji je zapustnica namenila z oporoko. Z načinom kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, je dejansko oporočna razpolaganja zmanjšalo za vrednost, ki presega ugotovljeno prikrajšanje. To pa ni le materialnopravno napačno, ampak pomeni tudi poseg v pravico zapustnice, da razpolaga s svojim premoženjem po smrti.

1 Glede na to, da pritožnica njegovo prisotnost izpostavlja kot sporno, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ga je na zapuščinsko obravnavo povabilo sodišče (glej odredbo na list. št. 264). 2 Gre za pripombo, ki jo je pritožnica dala v vlogi z dne 5. 3. 2021, točka II. 3 Gre za cenitev, ki je bila podlaga za kasneje ugotovljeno vrednost nepremičnine brez vlaganj (dopolnitev z dne 30. 9. 2013) in revalorizacijo (dopolnitev z dne 6. 12. 2020, odgovor na 3. vprašanje).