Jedro

Denarna odškodnina po 200. členu ZOR gre tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti. Ena od takšnih pravic je gotovo pravica do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave RS). Druge nevšečnosti, za katere tožniki zatrjujejo, da jih trpijo ob prečkanju mejnega prehoda, predstavljajo omejitev njihove svobode gibanja. Ta pravica se sicer sme omejiti z zakonom, če je to potrebno, da bi se zavaroval javni red (32. člen Ustave RS). Tako gre za sicer dovoljeno delovanje državnih organov na obmejnem območju ("dovoljen obrat"), vendar je morebitna škoda, ki nastaja tožnikom zaradi tega delovanja in ki presega normalne meje (tretji odstavek 156. člena ZOR), nedopustna. Duševne bolečine, ki so jih zaradi prekomernih omejitev morebiti trpeli tožniki, predstavljajo nedopustno škodo, zato ne držijo navedbe pritožbe, da že v načelu ne gre za pravno priznano škodo. Tudi omejitve tožnikov v zvezi z druženjem z ostalimi ljudmi ("izoliranost") lahko predstavljajo okrnitev osebnostnih pravic, do denarne odškodnine pa so tožniki upravičeni le ob pogoju, ko gre za škodo, ki presega normalne meje in le za tisti del škode, ki to mejo presega. Seveda bodo tožniki morali navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi bodo škodo izkazali, sodišče prve stopnje pa bo za vsakega od tožnikov posebej moralo ugotoviti, ali je utrpel škodo, ki presega normalne meje.

Izrek

Pritožbama zoper sodbo in popravni sklep se ugodi, sodba sodišča prve stopnje z dne 12.6.2000 (v zvezi s popravnim sklepom z dne 11.9.2000) se v obsodilnem delu (točke 1, 2, 3, 4 in 6 izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka Republika Slovenija dolžna tožeči stranki povrniti škodo, povzročeno zaradi postavitve novega obmejnega prehoda in izvajanja obmejnega režima na prehodu Dobova v naselju Rigonce na državni meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško in sicer: - zaradi poslabšanja življenjskih okoliščin, nevšečnosti prehoda preko državne meje do svojega bivališča, izoliranosti in nevarnosti na obmejnem območju ter zaradi povečanega hrupa in onesnaženega zraka v višini 20.000.000,00 SIT; - zaradi zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnin v višini 12.130.000,00 SIT. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 3 mesecev od dneva izdaje sodbe pod izvršbo postaviti tipsko betonsko protihrupno (odbojno) ograjo visoko 2,5 metrov in jo zazeleniti po celotni dolžini tistega dela tožnikovega zemljišča (v dolžini približno 40 metrov), ki meji na obstoječo cesto, upoštevaje prenos posestne meje po podatkih zemljiškega katastra z dne 2.10.1996 in v skladu s predlogom lokacijske dokumentacije Zavoda za prostorsko načrtovanje Brežice, št. 352-62/93-8 iz aprila 1993 ter v tej zaščitni ograji urediti izhod - postaviti vrata za dostop na zemljišče tožnika, ki leži preko regionalne ceste nasproti stanovanjske hiše tožnika. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku enega leta od dneva izdaje sodbe, pod izvršbo, pridobiti vso potrebno dokumentacijo ter zagotoviti dostop in zgraditi dovozno pot po zemljišču tožeče stranke do vhodnih vrat stanovanjske hiše, skladno s predlogom lokacijske dokumentacije Zavoda za prostorsko načrtovanje Brežice št. 352-62/93-8 iz aprila 1993 ter pri vhodu dovozne poti na tožnikovo zemljišče postaviti vrata na daljinsko upravljanje z domofonom in urediti razsvetljavo na tem mestu. Toženi stranki je sodišče prve stopnje tudi naložilo, da mora v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe vse steklene površine na severni strani stanovanjske hiše, last tožeče stranke (7 oken in balkonska vrata v pritličju in nadstropju) protihrupno zatesniti in na novo zastekliti s trojnim termopan steklom ter plačati zavzeto zemljišče tožeče stranke za dovozno pot in za razširitev parkirišča na parc. št. 12 k.o. po ceni nezazidalnega komunalno opremljenega stavbnega zemljišča, odmerjenega po geometru in sicer 13.000,00 SIT za m3. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 5.393.600,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da se umik tožbe tožeče stranke za 30.000,00 SIT (zaradi izgube dobička na nameravanih izgradnjah menjalnice, trgovine in gostinskega objekta) vzame na znanje in v tem delu pravdni postopek ustavi. Z izpodbijanim popravnim sklepom je sodišče prve stopnje glede plačila pravdnih stroškov sodbo z dne 12.6.2000 v točki 6 izreka popravilo tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 6.218.197,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo. Zoper obsodilni del sodbe in popravni sklep se pritožuje tožena stranka. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov predvidenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, da o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi sodbe na strani 4 pravilno povzelo dokončno oblikovan tožbeni zahtevek tožeče stranke glede ukrepov za preprečitev oziroma odpravo nastanka škode, vendar je ta povzetek v popolnem nasprotju s samim izrekom sodbe pod točkami 2, 3 in 4, kjer je sodišče pod točko 2 prekoračilo zahtevek, pod točko 3 nejasno oblikovalo in dopolnilo tožbeni zahtevek, kar je procesna naloga tožeče stranke, ki ima v postopku pooblaščenca, pod točko 4 pa tožeči stranki prisodilo nekaj, česar sploh ni zahtevala oziroma prisodilo nekaj drugega. Pritožbeno sodišče je v razveljavitveni odločbi glede zahtevka tožeče stranke za postavitev protihrupne ograje že opozorilo, da je zahtevek tožeče stranke nedoločen in neizvršljiv. Pri tem je izrecno zapisalo, da bi morali biti vsi dokumenti, na katere se tožeča stranka sklicuje, ne samo predloženi, ampak bi morali biti sestavni del tožbenega zahtevka in izreka sodbe. Ni namreč jasno, postavitev kakšne tipske ograje tožeča stranka zahteva, po katerih parcelah, v točno kakšni dolžini in podobno. Prav tako je sodišče druge stopnje odločilo, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odgovoriti tudi na pritožbene trditve tožene stranke v prvi pritožbi o nedopustnosti postavitve vrat v zaščitni ograji. Sodišče prve stopnje je nadomestilo neaktivnost tožeče stranke in samo opredelilo višino ograje, njeno zazelenitev ter se sklicevalo na predlog lokacijske dokumentacije Zavoda za prostorsko načrtovanje Brežice iz aprila 1993, česar tožeča stranka ni nikoli določno zahtevala. S tem je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Nejasnosti, ali naj se postavi protihrupna ali odbojna ograja, kar sta dva različna gradbena pojma, ali obe ograji, ostajajo. Enako nedefinirana ostaja dolžina in vse, kar je tožena stranka navedla že v prvi pritožbi. Rok treh mesecev je prekratek. Izrek sodbe pod točko 3 je v nasprotju sam s seboj, dejanski zaključki sodišča v tem delu so zmotni. Sodišče je toženi stranki naložilo izgradnjo dovozne poti po zemljišču tožeče stranke do vhodnih vrat njene stanovanjske hiše skladno s predlogom lokacijske dokumentacije Zavoda za prostorsko načrtovanje Brežice iz aprila 1993, pri tem da tega dela poti v predlogu navedene lokacijske dokumentacije ni in ga tožena stranka tudi ni pripoznala. Točno je, da mora biti tožniku zagotovljen enak dostop do stanovanjske hiše kot pred vzpostavitvijo mejnega prehoda, čemur tožena stranka ni nikoli ugovarjala, vendar pa je stanje pred postavitvijo mejnega prehoda in po že pravnomočno razsojenem zahtevku o dovozni poti tako, da ima oziroma bo po izgradnji imel tožnik dostop do hiše direktno s ceste. Tožnik ima pred hišo izdelano pot in ni nobene potrebe, da mu tožena stranka ta del poti ponovno izdela. Enako velja za vrata na daljinsko upravljanje z domofonom in razsvetljavo, saj slednje presega potrebno za normalno rabo stvari, čemur se je tožena stranka vedno upirala. Predstavlja nadstandardno ureditev, ki je tožnik ni imel pred izgradnjo mejnega prehoda, ali kot je sodišče prve stopnje v prvem odločanju pravilno ugotovilo, za luksuzno izvedbo in zavarovanje objekta tožnika, kar sodi v njegovo sfero. Pravno in dejansko neizvedljivo je, da bi vso dokumentacijo priskrbela tožena stranka. Bistvo graje točke 4 izreka sodbe (protihrupna zatesnitev steklenih površin in plačilo zavzetega zemljišča) je, da v tem delu sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Takega zahtevka tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 13.6.1997 ni postavila. Izjema velja za del zahtevka, ki se nanaša na zasteklitev vseh sedmih oken in obeh vrat na severni strani tožnikove hiše z dvojnim termopan steklom. Temu zahtevku pa je tožena stranka vedno oporekala in navajala razloge za svoje ugovore. Komunalne opreme zemljišča tožeča stranka sploh ni plačala. Glede odločitve o denarni odškodnini za premoženjsko in nepremoženjsko škodo tožena stranka v pritožbi navaja, da so protispisne navedbe sodišča, da je tožena stranka temelj odškodninskega zahtevka priznala. Tožena stranka ves čas postopka pripoznava del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izgradnjo poti in protihrupne ograje, s čimer bodo eliminirani vsi neugodni vplivi mejnega prehoda in vseskozi zatrjuje, da ni niti dejanske niti pravne podlage za odškodnino. Napačna je ugotovitev sodišča, da je delež tovornih vozil na omenjenem odseku 60% (pravilno 6%), da gre za štiri tožnike (pravilno pet), da gre v poletnih mesecih zaradi prekategorizacije mejnega prehoda za dodatno povečanje hrupa, smradu in tresljajev, kot so ugotovljeni v izvedenskem mnenju (izvedensko delo skupaj z meritvami in štetjem prometa se je opravljalo v obdobju od 6.7. do 17.7., torej v obdobju, v katerem naj bi veljalo predloženo dovoljenje, kar pomeni, da je bil tekom leta promet še kvečjemu bistveno manjši. Tožena stranka je med postopkom postavila trditev o izostanku vzročne zveze med postavitvijo mejnega prehoda in ugotovljenim hrupom in vibracijami, kar za ugotavljanje odškodninske obveznosti nedvomno predstavlja odločilno dejstvo. Za to trditev je tožena stranka ponudila dokaze in sicer: primerjalne podatke povprečnega letnega dnevnega prometa Direkcije Republike Slovenije za ceste z dne 28.10.1999, ki obsega obdobje od leta 1990 dalje, tabelarični prikaz štetja prometa za leto 1988, karto cestnih obremenitev ter podatke o številu registriranih osebnih vozil v Republiki Sloveniji. Sodišče se do navedb in predlaganih dokazov ni opredelilo, niti jih ni zavrnilo niti navedlo razlogov za njihovo zavrnitev. S tem je sodišče kršilo pravico tožene stranke do izjave, katere sestavni del je tudi obveznost sodišča do proučitve in opredelitve do navedb strank. Pravica do izjave pa je odraz temeljnega načela civilnega postopka - kontradiktornosti, ki med drugim zagotavlja enakopravno obravnavanje strank. Zaradi teh procesnih kršitev je tudi dejansko stanje glede odškodnine zmotno ugotovljeno. Promet na spornem območju se je v primerjavi z letom 1990 in po postavitvi mejnega prehoda celo zmanjševal vse do leta 1994, od takrat naprej pa se beleži zmeren porast, ki pa ga tudi ni mogoče pripisati mejnemu prehodu Rigonce, temveč kvečjemu splošno znanemu dejstvu o povečanju števila osebnih vozil na območju naše države in tudi drugod v zadnjih petih letih. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da so izvedenci, vključno z Zavodom za varstvo pri delu, ugotavljali povečanje hrupa in onesnaženosti zaradi mejnega prehoda, temveč so ugotavljali stanje stvari. Izvedenci se z vprašanjem vzročne zveze, na katero daje odgovor primerjava med stanjem leta 1990 pred postavitvijo mejnega prehoda in po tem datumu, upoštevaje še faktor spremenjenih razmer v urbanem okolju nasploh, med drugim povečanja vozil, niso ukvarjali. Izvedenec je na glavni obravnavi dne 15.5.2000 pojasnil, da bi ob upoštevanju ugotovljenega deleža težkih vozil 6%, raven hrupa v zakonsko dopustnih mejah zagotavljal povprečni letni dnevni pretok vozil 200. Predložena karta cestnih obremenitev pokaže, da takega standarda na območje države v sodobnem urbanem okolju praktično ni. Povprečni letni dnevni pretok vozil na števnem mestu Mostec 1990 leta je znašal 2197 vozil, torej je že pred postavitvijo mejnega prehoda obremenitev s hrupom na tem območju najmanj za desetkrat presegala zakonsko dopustne meje in so bile to krajevno običajne razmere, v katere sporni mejni prehod ni posegel oziroma jih ni bistveno poslabšal. Postavitev ograje bo toženi stranki zagotovila celo boljše bivalne pogoje, kot jih je imela v letu 1990, saj bo eliminirala tudi vse ostale emisije, ki jih je tožeča stranka že do tedaj trpela. Čeprav je višje sodišče v razveljavitveni odločbi jasno opredelilo, da mora tožeča stranka določno povedati, na katero obdobje se zahtevana odškodnina nanaša, tožeča stranka tega ni storila in je tako popolnoma nejasno, kaj prisojena odškodnina obsega, morda celo neko bodočo neznano škodo zaradi potencialne nevarnosti ob raznih kriznih situacijah in ob vedno bolj naraščajočem mednarodnem kriminalu, kar sploh ni pravno priznana škoda. Tožena stranka opozarja, da se v tem delu očitno prisoja odškodnina zaradi vzpostavitve same državne meje, ne pa mejnega prehoda, ki ga je še mogoče subsumirati pod pojem dovoljenega obrata, ne pa same mejne črte. Ravnanje tožene stranke ob vzpostavitvi državne meje glede na temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije tudi ni bilo protipravno in zato temelja odškodninske obveznosti v tem delu tudi iz tega razloga ni. Pravica do zdravega življenjskega okolja, kamor je mogoče subsumirati hrup in onesnaženost, je osebnostna pravica, za kar odškodnina po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nedvomno gre. Trditvena podlaga tožbe glede drugih oblik nevšečnosti je neustrezna in nepopolna in ne obsega pravno priznane škode. Tudi materialno pravo je zmotno uporabljeno. Ob upoštevanju temeljnega načela individualizacije nepremoženjske škode kot satisfakcije glede na okoliščine posameznega primera, je odmera nerazdelne odškodnine petim fizičnim osebam za pretrpljene duševne bolečine že načelno nesprejemljiva, pri čemer se v podrobnosti različnih položajev tožnikov tožena stranka na tem mestu podrobno ne spušča. Povedano glede nepremoženjske škode velja tudi za odmero premoženjske škode zaradi zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnin, ki jo je sodišče prisodilo z enako obrazložitvijo, ki jo je višje sodišče na pritožbo tožene stranke že grajalo. Podlage za prisojeno odškodnino ob izostanku vzročne zveze ni. Nadalje bodo vsi negativni vplivi postavitve mejnega prehoda z izgradnjo poti in postavitvijo protihrupne zaščite odpravljeni, glede hrupa stanje celo izboljšano. Razlogov za podvajanje odškodnine ni. Sodišče je toženi stranki naložilo plačilo vseh stroškov pravdnega postopka. Ker je sodišče zmotno zaključilo, da tožeča stranka pod prvo alineo točke 1 zahteva 29.000.000,00 SIT odškodnine, pravilno in ob upoštevanju subjektivne razširitve s pripravljalno vlogo z dne 4.6.1998 pa ta zahtevek znaša 79.000.000,00 SIT, je seveda zmoten zaključek, da je tožnik s pretežnim delom zahtevka uspel. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi zoper popravni sklep tožena stranka navaja, da povedano za prvotno odmerjene stroške velja tudi za popravljen znesek v popravnem sklepu. Zmoten je zaključek, da je tožnik s pretežnim delom zahtevka uspel, zato je sodišče prve stopnje napačno naložilo toženi stranki plačilo celotnih pravdnih stroškov. Predlaga razveljavitev sklepa. Pritožbi sta utemeljeni. Uvodoma je potrebno ugotoviti, da sodišče prve stopnje protispisno navaja, da tožena stranka ne oporeka samemu temelju zahtevka. Iz dejstva, da se tožena stranka ni upirala zahtevku za postavitev protihrupne ograje in zgraditvi dovozne poti še ni mogoče zaključiti, da priznava temelj zahtevka. V tem delu je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O vzročni zvezi kot eni od predpostavk odškodninske obveznosti. Okoliščine, ki se tičejo vzročne zveze, mora dokazati stranka, ki zahteva odškodnino. Tožeča stranka v tej pravdi zatrjuje, da ji je zaradi postavitve mejnega prehoda nastala tako premoženjska kot nepremoženjska škoda, zato je ona tista, ki mora dokazati, da je postavitev mejnega prehoda tisti odločilni dejavnik, ki je povzročil nastanek škode, ki presega normalne meje. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je zaradi povečanega prometa zaradi mejnega prehoda povečan tako hrup kot onesnažen zrak. Tožena stranka v zvezi s to ugotovitvijo utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb in dokazov, ki jih je predložila v postopku na prvi stopnji in ki se nanašajo na vprašanje vzročne zveze med postavitvijo mejnega prehoda in stopnjo hrupa na območju, kjer živijo tožniki. Tožena stranka je predvsem zatrjevala, da se je promet po postavitvi mejnega prehoda celo zmanjševal, po letu 1994 pa je zabeležiti zmeren porast, ki pa ga ni mogoče pripisati postavitvi mejnega prehoda, temveč drugim dejavnikom. Ker se sodišče prve stopnje do navedb in dokazov tožene stranke v zvezi z obstojem vzročne zveze ni opredelilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je kot enega izmed razlogov za povečanje hrupa in onesnaženosti zraka na območju mejnega prehoda navedla zaviranje, ustavljanje, speljevanje in pospeševanje 2vozil na tem območju. Tem dejavnikom je tudi Zavod za varstvo pri delu v izvedenskem mnenju dal določen pomen (glej list. št. 261 spisa, kjer se omenja dodatek K) in ugotovil trenutno raven hrupa upoštevajoč (poleg drugih dejavnikov, ki vplivajo na raven hrupa) povprečno število vozil, ki so dnevno prečkala mejni prehod Rigonce v letu 1998 - t.im. PLDP (1700 vozil). Kot to pravilno navaja tožena stranka pa zaenkrat ni pojasnjeno, kakšna je bila raven hrupa pred postavitvijo mejnega prehoda glede na takratni PLDP na tem območju (pri čemer bo verjetno podobno kot v letu 1998 tudi za leto 1990 potrebno upoštevati sorazmerno nižje število vozil od tistega, ugotovljenega za števno mesto Mostec). Ni bila torej opravljena primerjava med stanjem pred postavijo mejnega prehoda in po njej (različno po posameznih letih), kar je odločilnega pomena za presojo obstoja vzročne zveze, saj v primeru, da je stopnja hrupa po postavitvi mejnega prehoda enaka tisti pred postavitvijo prehoda, tožeča stranka v zvezi s hrupom ne bi bila upravičena do odškodninskega varstva, saj v tem primeru razmere po postavitvi mejnega prehoda predstavljajo krajevno običajno mero in s tem normalno mero hrupa. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9.7.1998 Zavodu za varstvo pri delu že naložilo, da mora v izvedenskem mnenju opraviti tudi primerjavo s stanjem pred postavitvijo mejnega prehoda. Ker Zavod za varstvo pri delu te primerjave ni opravil, bi v zvezi z vprašanjem obstoja vzročne zveze bila potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja v zgoraj nakazani smeri. Sodišče prve stopnje pa bo moralo odgovoriti tudi na vprašanje, ali je spremembo PLDP v posameznih letih mogoče pripisati postavitvi mejnega prehoda ali morda kakšnemu od drugih dejavnikov (tožena stranka zatrjuje, da je to splošno povečanje števila vozil). Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je delež tovornih vozil, ki dnevno prečkajo mejni prehod Rigonce, 60%, saj je Zavod za varstvo pri delu v izvedenskem mnenju ugotovil, da je ta delež 6%. Ker je Zavod za varstvo pri delu meritve hrupa opravljal v obdobju od 6.7.1999 do 17.7.1999, to je v obdobju, ko je mejni prehod Rigonce postal mednarodni mejni prehod (glej dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve z dne 18.6.1999 - priloga A33), pritožba pravilno navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati, da gre v poletnih mesecih za dodatno povečanje hrupa od že ugotovljenega s strani Zavoda za varstvo pri delu. Obe kršitvi predstavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O ukrepih za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje. Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje (tretji odstavek 156. člena ZOR), vendar se lahko tudi v tem primeru zahtevajo družbeno opravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje (četrti odstavek 156. člena ZOR). Tožeča stranka je v tožbenem zahtevku zahtevala postavitev protihrupne ograje, zasteklitev oken in vrat ter izgradnjo dovozne poti z vrati na daljinsko upravljanje in razsvetljavo. Glede dovozne poti: Tožena stranka utemeljeno navaja, da je izrek sodbe v točki 3 nerazumljiv, saj iz njega ni razvidno, kje dovozna pot poteka. Ni tudi razvidno, v kateri točki se še sporni del poti začne, saj je o delu dovozne poti že pravnomočno razsojeno. Tudi iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati, kje naj bi potekala dovozna pot. Nerazumljivost izreka je posledica nedoločenega tožbenega zahtevka, kjer se tožeča stranka sklicuje na lokacijsko dokumentacijo iz aprila 1993, za katero v tožbenem zahtevku ne določi, da predstavlja sestavni del izreka. Tudi če bi tožeča stranka v tožbenem zahtevku navedla, da ta dokumentacija predstavlja sestavni del izreka, pa tožbeni zahtevek še vedno ne bi bil določen in izvršljiv, če ta del poti iz predloga lokacijske dokumentacije Zavoda za prostorsko načrtovanje Brežice iz aprila 1993 ni razviden, kar bo potrebno ugotoviti v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje prav tako ni odgovorilo na trditve tožene stranke iz prejšnje pritožbe, da izgradnja tega dela poti sploh ni potrebna, ker ima tožeča stranka po že pravnomočno razsojenem zahtevku o dovozni poti dostop do hiše direktno s ceste, saj ima pred hišo izdelano pot. Glede na to, da je izrek sodbe v točki 3 nerazumljiv, sodba sodišča prve stopnje pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje glede na navedeno moralo pozvati tožečo stranko, da svoj zahtevek oblikuje tako, da bo določen in izvršljiv in odgovoriti na navedbe tožene stranke o nepotrebnosti izdelave tega dela poti. Ker tožena stranka v pritožbi ne pojasni, zakaj je pravno in dejansko neizvedljivo, da bi vso dokumentacijo priskrbela tožena stranka, pritožbeno sodišče na te navedbe ne odgovarja. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni navedlo pravne podlage za odločitev o postavitvi vrat na daljinsko upravljanje z domofonom in razsvetljavo. Zato te odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka do sedaj tudi ni navedla, zakaj naj bi bila tožena stranka dolžna postaviti takšna vrata in razsvetljavo. Zato je zaenkrat pritrditi navedbam tožene stranke, da je zavarovanje objekta stvar tožeče stranke same. Glede ograje: Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje glede postavitve ograje s sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ga je ta dokončno oblikovala v pripravljalni vlogi z dne 13.6.1997 (glej list. št. 156 spisa). Tako je samo navedlo, da gre za tipsko betonsko ograjo, v oklepaju dodalo, da gre za odbojno ograjo, česar tožeča stranka ni zahtevala, samo je tudi določilo njeno višino, dolžino in zazelenitev, poleg tega pa je brez podlage v zahtevku navedlo, da je v tej ograji tožena stranka dolžna postaviti vrata, čeprav je v tožbenem zahtevku navedeno, da gre za izhod za dostop na zemljišče tožnika. Poleg tega tožena stranka utemeljeno navaja, da je zahtevek tožeče stranke, ki ga je ta postavila v pripravljalni vlogi z dne 13.6.1997, nedoločen in neizvršljiv. Zato bo sodišče prve stopnje moralo pozvati tožečo stranko, da tožbeni zahtevek (ni dovolj, da ograjo tožeča stranka opiše v pripravljalni vlogi, tega opisa pa ne doda v tožbenem zahtevku) oblikuje tako, da bo razvidno, postavitev kakšne vrste ograje zahteva, po katerih parcelah naj bi ograja potekala in v kakšni dolžini. Ker se tožeča stranka sklicuje na podatke zemljiškega katastra in lokacijsko dokumentacijo iz aprila 1993, bi morala hkrati navesti v tožbenem zahtevku, da so ti dokumenti sestavni del izreka sodbe. Pri tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da je iz skice v predlogu lokacijske dokumentacije Zavoda za prostorsko načrtovanje Brežice razvidno, da naj bi bila na enem mestu postavljena odbojna ograja, na drugem mestu pa podporni zid z odbojno in dvoriščno ograjo, medtem ko tožeča stranka v tožbi zahteva postavitev protihrupne ograje. Ker tožena stranka v pritožbi opozarja, da sta protihrupna ograja in odbojna ograja dva različna gradbena pojma, bo potrebno v nadaljevanju postopka razčistiti, postavitev kakšne ograje tožeča stranka zahteva. Vrsta ograje utegne biti odločilnega pomena tudi za ugotovitev, ali bo in v kolikšni meri s postavitvijo ograje odstranjen prekomeren hrup, kar bo obrazloženo tudi v nadaljevanju te odločbe. Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na trditve tožene stranke o nedopustnosti izhoda v ograji glede na določbe Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. RS, št. 1/1991, 13/1993 in 29/95; ZNDM). Ker sodba sodišča prve stopnje o tem vprašanju nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na pritožbene navedbe tožene stranke (ki jih je ta navedla tudi že v prejšnji pritožbi) bo sodišče prve stopnje moralo tudi odgovoriti na vprašanje, ali je rok treh mesecev za postavitev ograje prekratek. Glede zasteklitve oken in vrat: Tudi glede tega zahtevka je sodišče prve stopnje s sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožeča stranka je v tožbenem zahtevku, dokončno oblikovanem v pripravljalni vlogi z dne 13.6.1997, zahtevala, da tožena stranka opravi zasteklitev vseh sedmih oken in obeh vrat na severni strani tožnikove hiše z dvojnim termopan steklom. Sodišče prve stopnje je tako brez podlage v zahtevku odločilo, da mora tožena stranka zastekliti vse steklene površine, samo je tudi določilo, da jih mora protihrupno zatesniti in to s trojnim termopan steklom, čeprav je tožeča stranka zahtevala le dvojno termopan steklo. Tudi zahtevka glede plačila zavzetega zemljišča tožeče stranke za dovozno pot in razširitev parkirišča tožeča stranka v vlogi z dne 13.6.1997, v kateri je navedla, da zaradi preglednosti ponavlja celoten tožbeni zahtevek, ni postavila. Zato je tudi v tem delu (točka 4 izreka) sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo več, kot je ta zahtevala. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodba sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na zasteklitev oken in vrat, nima razlogov. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da je dodatna zaščita potrebna zato, ker bo protihrupna ograja le delno omilila sicer močno prekoračeno dovoljeno stopnjo hrupa, ni pa obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je naredilo takšen zaključek, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da se tožena stranka temu delu zahtevka upira, bo tožeča stranka morala dokazati potrebnost dodatne protihrupne zaščite v obliki zasteklitve oken in vrat, pri čemer bi na to strokovno vprašanje odgovor lahko dal le ustrezen izvedenec. Zahtevek glede zasteklitve oken in vrat je lahko utemeljen le v primeru, da bi raven hrupa po postavitvi protihrupne ograje še vedno presegala normalne meje. O odškodnini za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zaradi poslabšanja življenjskih okoliščin, nevšečnosti prehoda preko državne meje do svojega bivališča, izoliranosti in nevarnosti na obmejnem območju ter zaradi povečanega hrupa in onesnaženega zraka povrniti škodo v višini 20.000.000,00 SIT. V razlogih sodbe pa je navedlo, da je zahtevek v tej višini utemeljen zato, ker gre za štiri osebe, katerih osebnostne pravice je potrebno zavarovati. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da gre za pet tožnikov in ne štiri, kot je to navedlo sodišče prve stopnje, utemeljena pa je tudi graja uporabe materialnega prava. Pri določanju denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo gre za satisfakcijo (tolažbo), ki temelji na subjektivnem zadoščenju oškodovanca, zato sta za določitev subjektivnega trpljenja pomembna stopnja in trajanje duševnih bolečin vsakega od tožnikov posebej. Zato ni mogoče prisoditi odškodnine za nepremoženjsko škodo vsem tožnikom skupaj (nerazdelno), kot je to storilo sodišče prve stopnje. Novi štirje tožniki so se prvemu tožniku B.M. v pravdi pridružili kasneje. V pripravljalni vlogi z dne 4.6.1998 so ti tožniki navedli, da se pridružujejo tožbi v tistem delu, ki govori o odškodnini zaradi poslabšanja življenjskih razmer. Ker je tožeča stranka v tožbenem zahtevku (pripravljalna vloga z dne 13.6.1997) poslabšanje življenjskih razmer navedla pod samostojno alineo, hrup in onesnaženost zraka pa pod drugo alineo, bodo pridruženi tožniki morali določneje pojasniti, glede katerih zahtevkov nastopajo kot tožniki, sodišče pa bo nato moralo v izreku sodbe jasno zapisati, kateremu od tožnikov kaj prisoja. Podlago za splošno varstvo osebnostnih pravic predstavlja 35. člen Ustave Republike Slovenije, nato pa Ustava RS še primeroma našteva posamezne vrednote, ki jih varuje. Denarna odškodnina po 200. členu ZOR gre tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti. Ena od takšnih pravic je gotovo pravica do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave RS). Druge nevšečnosti, za katere tožniki zatrjujejo, da jih trpijo ob prečkanju mejnega prehoda, predstavljajo omejitev njihove svobode gibanja. Ta pravica se sicer sme omejiti z zakonom, če je to potrebno, da bi se zavaroval javni red (32. člen Ustave RS). Tako gre za sicer dovoljeno delovanje državnih organov na obmejnem območju ("dovoljen obrat"), vendar je morebitna škoda, ki nastaja tožnikom zaradi tega delovanja in ki presega normalne meje (tretji odstavek 156. člena ZOR), nedopustna. Duševne bolečine, ki so jih zaradi prekomernih omejitev morebiti trpeli tožniki, predstavljajo nedopustno škodo, zato ne držijo navedbe pritožbe, da že v načelu ne gre za pravno priznano škodo. Tudi omejitve tožnikov v zvezi z druženjem z ostalimi ljudmi ("izoliranost") lahko predstavljajo okrnitev osebnostnih pravic, do denarne odškodnine pa so tožniki upravičeni le ob pogoju, ko gre za škodo, ki presega normalne meje in le za tisti del škode, ki to mejo presega. Seveda bodo tožniki morali navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi bodo škodo izkazali, sodišče prve stopnje pa bo za vsakega od tožnikov posebej moralo ugotoviti, ali je utrpel škodo, ki presega normalne meje. Pritrditi pa je pritožbi, da ob pravilni uporabi materialnega prava ni mogoče upoštevati neke bodoče potencialne nevarnosti ob raznih kriznih situacijah in ob vedno bolj naraščajočem mednarodnem kriminalu. Tožeča stranka doslej ni navajala, da bi obstajala kakšne konkretna ogroženost tožnikov v sedanjosti, še manj pa je mogoče upoštevati neko negotovo škodo, ki naj bi morda nastala v prihodnosti. Tožniki bodo v nadaljevanju postopka morali pojasniti, na katero obdobje se vtoževana odškodnina nanaša, na kar je pritožbeno sodišče že opozorilo v razveljavitveni odločbi z dne 25.3.1998, sodišče prve stopnje pa bo moralo v sodbi navesti, za katero obdobje je odškodnino priznalo, saj v nasprotnem primeru odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. V primeru, da bodo posamezni tožniki izkazali upravičenost do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, bo sodišče prve stopnje lahko le tem priznalo odškodnino za že nastalo škodo, odškodnino za bodočo negmotno škodo pa bo lahko prisodilo le v primeru, če bo ugotovilo, da je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR). Ker tožeča stranka v tožbi od tožene stranke zahteva, da ta izvrši določene ukrepe za odpravo škode oziroma njeno zmanjšanje, bi tožeča stranka morala za utemeljenost zahtevka glede bodoče škode (predvsem tiste, ki se nanaša na obdobje po izvršitvi ukrepov glede na rok, ki ga bo sodišče določilo v sodbi) dokazati, da bo tudi po opravi ukrepov še trpela nepremoženjsko škodo, ki presega normalne meje, saj bi le v tem primeru šlo za gotovo bodočo škodo. O odškodnini za premoženjsko škodo. Tožeča stranka v trditveni podlagi tožbe navaja, da je zaradi postavitve mejnega prehoda prišlo do zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnin. Za uveljavljanje te škode je lahko aktivno legitimiran le lastnik spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja, da je lastnik spornih nepremičnin tožnik, pri čemer ne pojasni, kateri od tožnikov je lastnik, saj na strani tožeče stranke nastopa pet tožnikov. Iz izreka sodbe pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova prisodilo vsem tožnikom skupaj. Ker o odločilnem dejstvu, kdo je lastnik spornih nepremičnin, sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahteva od tožene stranke opravo ukrepov, ki bodo škodo odpravili ali vsaj zmanjšali (restitucijski zahtevek), bo tožeča stranka za utemeljenost zahtevka za plačilo denarne odškodnine iz naslova zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnin morala dokazati, da določeni dejavniki, ki vplivajo na zmanjšanje vrednosti nepremičnin, tudi po opravi ustreznih ukrepov za odpravo škode (zgraditvijo dovozne poti, postavitvijo protihrupne ograje) ne bodo znižani na normalno raven (tretji odstavek 156. člena ZOR). Tako je odločilnega pomena ugotovitev, ali bodo s postavitvijo protihrupne ograje imisije (tiste, za katere bo tožeča stranka predhodno dokazala, da presegajo normalno mejo) znižane na normalno mejo (v tem primeru jih pri zmanjšanju vrednosti nepremičnin ne bo mogoče upoštevati), kar bi bilo potrebno ugotoviti s pomočjo izvedenca, s tem v zvezi pa se pokaže kot odločilno tudi, kakšna vrsta ograje za zmanjšanje hrupa bo postavljena in v kakšni dolžini (tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji tudi zatrjevala, da protihrupna ograja ni potrebna v celotni dolžini zemljišča tožeče stranke, ki meji na cesto). Šele na to pa bo lahko ustrezni izvedenec ocenil zmanjšanje vrednosti nepremičnin, pri čemer bo pri oceni tega zmanjšanja vrednosti lahko določene imisije in druge dejavnike, ki vplivajo na vrednost nepremičnine, upošteval le v primeru, da bo ugotovljeno, da bodo po opravi ukrepov še presegali normalno mejo ("bistveni dejavniki") in le v tistem obsegu, ki normalno mejo presega. Tudi za utemeljenost zahtevka za plačilo premoženjske škode pa je predpostavka izkazana vzročna zveza, na kar pravilno opozarja pritožba. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama tožene stranke zoper sodbo in popravni sklep ter sodbo sodišča prve stopnje (v zvezi s popravnim sklepom z dne 11.9.2000) v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, saj bo uspeh obeh pravdnih strank znan šele po ponovni odločitvi sodišča prve stopnje.