Jedro

Obrtni zakon ne določa obveznega članstva v zbornici. Prav tako ne določa, da postane avtomatično član obrtne zbornice vsak, ki je vpisan v obrtni register in mu je bilo izdano obrtno dovoljenje, pa tudi tega ne, da se morajo fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost na obrtni način, združevati v Obrtno zbornico Slovenije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: 1. v 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. Ig 97/00555 z dne 13.11.1997 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne; 2. v 2. točki izreka pa tako, da se zahtevek tožeče stranke za plačilo pravdnih stroškov zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka izpodbijane sodbe) in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške (2. točka izreka izpodbijane sodbe).

Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi se sklicuje na Obrtni zakon (Ur. l. RS št. 50/94, v nadaljevanju OZ), po katerem se pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost na obrtni način, obrti podoben način ali domačo obrt oziroma umetno obrt, obrtne zadruge in oblike njihovega združevanja združujejo v Obrtno zbornico Slovenije. Zakon izrecno poudarja, da je za člana obrtne zbornice potrebno opravljati obrtno dejavnost. Zgolj registracija ni pogoj za članstvo. Pri tem pojasnjuje, da "opravljanje" pomeni izvajanje, "registracija" pa vpis v seznam.

Navaja, da ima sama sicer registrirane obrtne in neobrtne dejavnosti, že od samega začetka pa opravlja le neobrtne dejavnosti in sicer trgovinsko. Računov tožeče stranke za članarino ni prejela, pa tudi dopisa, na podlagi katerega bi se leta 1996 lahko odločila, pri kateri zbornici bi želela biti, torej obrtni ali gospodarski, ne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Obrtni zakon ne določa obveznega članstva v zbornici. Iz določila 1. odstavka 31. člena OZ, na katerega se sklicuje tožeča stranka, izhaja da se pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost v Republiki Sloveniji na obrtni način, obrti podoben način ali domačo oziroma umetno obrt, obrtne zadruge in oblike njihovega združevanja, združujejo v Obrtno zbornico Slovenije, po sedežu obrata oziroma firme pa v območne obrtne zbornice. Ta določba ni prisilnega značaja in ne zavezuje k obveznemu članstvu, kot to napačno meni tožeča stranka. OZ tudi ne določa, kdo so njeni člani. Prav tako ne določa, da postane avtomatično član obrtne zbornice vsak, ki je vpisan v obrtni register in mu je bilo izdano obrtno dovoljenje, pa tudi tega ne, da se morajo fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost na obrtni način, združevati v Obrtno zbornico Slovenije. Gramatikalna razlaga OZ pripelje le do zaključka, da se vsi v zakonu našteti subjekti združujejo, nikjer pa združevanje ni predpisano kot obvezno, torej kot prisilno. Ker glede na navedeno torej tožena stranka na podlagi zakona ni članica v obrtni zbornici, tožeča stranka pa ne zatrjuje, da je njen prostovoljni član, ji članarine ni potrebno plačati. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugodilo in na podlagi določila 4. točke 370. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je glavnični in stroškovni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo.

Pri tem ne bo odveč omeniti tudi odločbe Ustavnega sodišča Slovenije (št. U-I-290/96, Ur.l. RS št. 49/98), ko je Ustavno sodišče v identični zadevi odločalo o vprašanju obveznega članstva v Gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju GZS). Ko je presojalo, ali je obvezno članstvo v GZS skladno z določili Ustave, je odločilo, da mora zakon vsebovati določene predpostavke, pod katerimi se sme uvesti obvezno članstvo v določeni zbornici. Analogno bi moral torej tudi OZ, da bi bilo članstvo v Obrtni zbornici Slovenije obvezno, vsebovati določene predpostavke za obvezno članstvo, teh pa OZ ne vsebuje.