12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. ob Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 648/2001 z dne 19. 9. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

V pravdnem postopku je bil zavrnjen zahtevek pritožnika za plačilo tolarske protivrednosti 120.000 DEM s pripadki. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da drugi toženec ni dolžan plačati navedenega zneska iz posojilne pogodbe z družbo Č., d.o.o., na podlagi instituta spregleda pravne osebnosti niti na podlagi jamstva družbenika ob izbrisu pravne osebe iz sodnega registra.

Argumenta v reviziji, da del spornega zneska (protivrednost 17.250 DEM) toženec nedvomno dolguje tudi na podlagi druge pogodbe z drugim dolžnikom, v kateri se je izrecno zavezal za plačilo, Vrhovno sodišče ni upoštevalo z utemeljitvijo, da gre za okoliščino, ki ni bila niti del trditvenega gradiva niti del dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da revizija načenja nekaj, kar deloma izhaja iz zapisnikov o glavni obravnavi, deloma pa so - posebej glede višine zneska - navedene šele v reviziji.

V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Navaja, da je sicer v postopku imel možnost predstaviti svoja stališča in dokaze, vendar jih sodišče ni upoštevalo. Trdi, da je že v postopku na prvi stopnji posebej izpostavil tudi terjatev po posojilni pogodbi za 17.250 DEM, kar naj bi bilo razvidno iz zapisnikov o obravnavi. Meni, da ne gre za novo navedbo in da Vrhovno sodišče sploh ni upoštevalo navedb pritožnika in se do njih opredelilo in pretehtalo njihove relevantnosti. Meni tudi, da je izpodbijana sodba tako očitno napačna in brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno.

B.

Pritožnikov očitek, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo njegovih navedb in da se do njih ni opredelilo, ni utemeljen. Sodišče je namreč dolžno pretehtati relevantnost (in se nato do relevantnih navedb opredeliti) le tistih navedb, ki so dopustne. Prav to je treba upoštevati v obravnavanem primeru. Vrhovno sodišče je namreč ugotovilo, da navedbe tožnika v reviziji glede dolga po pogodbi z dne 14. 1. 1994 niso dopustne. Zato kršitev pravice do izjave v postopku, ki naj bi bila v tem, da sodišče ni pretehtalo vsebinske relevantnosti teh navedb in se do njih ni vsebinsko opredelilo, ni podana. Je pa Vrhovno sodišče jasno in dovolj izčrpno v obrazložitvi svoje odločbe pojasnilo, zakaj navedb stranke ni mogoče upoštevati.

Navedenim razlogom Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati, da so v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

Iz kakšne od ustavnih pravic ne izhaja, da bi stranki moralo biti omogočeno, da še v postopku z revizijo navaja nova dejstva in dokaze. Prav tako ni v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino pravno stališče, da za opredelitev dejanske trditvene podlage, ki jo sme sodišče upoštevati, ne zadošča, če so določene dejanske okoliščine razvidne iz zapisnikov o zaslišanju strank in iz listin, ki so kot dokaz priložene spisu. Enako velja tudi za sklepanje Vrhovnega sodišča, da je prepozno, če stranka trditev o znesku, ki naj bi bil dolgovan iz določenega pogodbenega razmerja, postavi šele v reviziji.

Stališču Vrhovnega sodišča o nedopustnosti navedb v zvezi z dolgom po pogodbi z dne 14. 1. 1994 tudi ni mogoče očitati, da bi bilo tako očitno napačno in brez razumne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče označiti za arbitrarno. Že v prejšnji točki povzeta stališča in ob tem še ugotovitev, da je vsaj glede višine dolga po navedeni pogodbi ustrezne (in dovolj konkretizirane) trditve pritožnik podal šele v reviziji, niso arbitrarna. Stališče, da dejstva, ki se ugotovijo v dokaznem postopku, vendar pa jih nobena od strank ni zatrjevala v svojih navedbah, in stališče, da je v zvezi s pogodbenimi obveznostmi dovolj konkretizirana le navedba, ki vsebuje konkretni znesek, omogočajo metode razlage, kakršne so uveljavljene v pravni znanosti.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger