Jedro

Tožnik je na podlagi opisno dosojene reparacije v izvršilnem postopku predlagal, naj sodišče delodajalcu naloži plačilo nadomestila plače v znesku po 100.000,00 SIT mesečno za čas od pravnomočnosti odločbe do vrnitve na delo. Čeprav je izvršilno sodišče izvršbo dovolilo, tožnik ni izgubil pravice, da pred delovnim sodiščem uveljavlja morebitno razliko med tako odmerjenim nadomestilom in dejanskim prikrajšanjem pri plači.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 4. točki izreka ter tistem delu 1. točke izreka, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 2. 11. 2000 do 1. 3. 2001 ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (del 1. točke izreka, ki se nanaša na zahtevke za plačilo razlik v plači za čas od 6. 5. 1999 do 6. 8. 1999 in od 6. 1. 2000 do vključno 1. 11. 2000 ter 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija zoper drugi odstavek izreka te sodbe se ne dopusti.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za obdobje od 6. 5. 1999 do 6. 8. 1999 in od 6. 1. 2000 do 1. 3. 2001 obračuna plačo v mesečnem znesku po 125,18 EUR (prej 30.000,00 SIT) od navedenih zneskov bruto plač plača prispevek in davek po zakonu in nato tožniku plača neto razlike plač v višini 93,52 EUR (prej 23.370,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu po zapadlosti mesečne plače do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2000 v bruto znesku 567,51 EUR (prej 136.000,00) in neto zneseku 492,40 EUR (prej 118.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2000 do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2001, od zneska 489,47 EUR odvede davek in tožniku plača 422,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2001 do plačila, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (3. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 369,89 EUR (4. točka izreka).

Zoper 1., 2. in 4. točko izreka takšne sodbe se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik vložil predlog za izvršbo z delovnopravno reintegracijo in delno reparacijo potem, ko tožena stranka kljub pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, opr. št. III Pd 38/98 z dne 16. 4. 1998, potrjeni s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1711/98 z dne 6. 5. 1999, tožnika ni hotela sprejeti nazaj na delo in ni hotela plačati obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja. V skladu z določbo 233. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98, 75/02, 16/04) je tožnik v izvršbi zahteval, da sodišče s sklepom določi, da mu mora delodajalec plačevati na račun plače mesečne zneske, zapadle od pravnomočnosti sodbe pa do takrat, dokler ne bo vrnjen na delo. Nadomestilo plače sodišče odmeri v znesku, ki bi ga delavec dobil, če bi bil na delu, vendar pa na podlagi določbe šestega odstavka 233. člena ZIZ s tem ni prizadeta delavčeva pravica, da lahko svojo terjatev za nadomestilo plače uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. V tej zadevi gre ravno za takšen primer. Tožnik je zahteval izvršbo zaradi vrnitve na delo in izplačilo nadomestila plače za obdobje od pravnomočnosti sodbe do vrnitve na delo v mesečnem znesku 100.000,00 SIT. Sodišče je takšnemu predlogu ugodilo in opravilo izvršbo, tožnik pa je potem pridobil dodatne informacije o pričakovani plači in zato vložil tožbo za plačilo razlike, torej za plačilo točno tistega zneska, ki bi ga prejemal, če bi dejansko opravljal delo. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, zato bi sodišče temu dokaznemu predlogu moralo ugoditi in izvedencu naložiti, da opravi izračun pričakovane plače. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se je s pravnomočno sodbo, opr. št. III Pd 426/96 z dne 7. 12. 2000 kakorkoli posegalo v obdobje, za katerega tožnik v tem sporu zahteva plačilo razlike v plači. S citirano sodbo so bili tožniku dosojeni natančno določeni zneski za čas do marca 1999 (zadnji je zapadel 15. 4. 1999) in ne do 31. 5. 1999, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožena stranka ni podala ugovora zastaranja terjatve plačila regresa za letni dopust za leto 2000. Sicer pa bi moral biti regres za letni dopust izplačan najpozneje do konca novembra 2000, saj je bila tožena stranka v likvidnostnih težavah, kar izhaja iz pridruženih spisov o uvedbi postopka prisilne poravnave, zato zastaranje terjatev iz naslova regresa za letni dopust ne bi moglo nastopiti, tudi če bi bil podan ugovor zastaranja. V tem primeru bi sodišče obresti lahko priznalo za obdobje za pet let nazaj od vložitve tožbe, to je od 11. 11. 2000 dalje. Tožena stranka ne le, da ni ugovarjala zastaranja terjatve iz naslova plačila regresa za letni dopust, temveč s trditvijo, da naj bi regres že plačala, celo pripoznala, da je regres za letni dopust dolžna plačati po samem zakonu. S takšno izjavo se je tožena stranka odpovedala zastaranju, zaradi navedenega so podani pogoji, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo regresa za letni dopust za leto 2000 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2000 dalje do plačila in da razveljavi 1. točko izreka izpodbijane sodbe ter odločitev o stroških postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/07) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so zastarale vse vtoževane terjatve, ki so v plačilo zapadle pred 2. 11. 2000. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo povsem jasno ugovarjala zastaranje vseh zahtevkov, ki se nanašajo na obdobje pred 2. 11. 2000. S takšnim ugovorom je zajeta tudi terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2000, saj je tožnik s tožbo zahteval njeno plačilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2000. Navedeno pomeni, da je tožnik s tožbo sam opredelil, da je vtoževani znesek v plačilo zapadel 1. 8. 2000, zato je tudi ta terjatev zastarana, saj je bila tožba vložena 2. 11. 2005, kar je več kot pet let po zapadlosti terjatve.

Zmotno je pritožbeno stališče, da se je tožena stranka z navedbo, da je v izvršilnem postopku že plačala vtoževani regres za letni dopust, odpovedala ugovoru zastaranja. Tožena stranka je sicer res navajala, da je zahtevani regres za letni dopust (tožnik je vtoževal regres za leto 2000 in 2001) že plačala in sicer kot del izplačila v izvršilnem postopku, vendar takšna izjava ne pomeni odpovedi ugovoru zastaranja, še manj pa pomeni pripoznavo terjatve.

Navedba, da bi regres za letni dopust za leto 2000 moral biti izplačan najkasneje do novembra 2000, ker je bila tožena stranka v likvidnostnih težavah, pomeni uveljavljanje nedopustne novote. Tožnik namreč ne zatrjuje, da te navedbe brez svoje krivde ni mogel podati že prej. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP.

Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bile likvidnostne težave tožene stranke razvidne iz pridruženih spisov, saj takšnih pridruženih spisov v tej zadevi ni, prav tako iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje vpogledalo v kak drug spis. V kolikor bi terjatev iz naslova regresa za letni odpust za leto 2000 v resnici zapadla šele konec novembra 2000, bi terjatev v resnici ne bila zastarana, vendar tožnik resničnosti teh navedb z ničemer ni izkazal, razen tega pa gre za nedopustno novoto in je pritožbeno sodišče že zato ne sme upoštevati.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tudi tisti del zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlik v plačil za čas od 2. 11. 2000 do 1. 3. 2001, češ da so bile s plačilom z dne 16. 4. 2004 poravnane vse obveznosti tožene stranke, kakor so opredeljene v sodbi, opr. št. III Pd 38/98 z dne 16. 4. 1998 in v sklepu o izvršbi, opr. št. In 1999/00504 z dne 29. 6. 2000. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo določbo šestega odstavka 233. člena ZIZ o tem, da z določbami tega člena (ta ureja odmero nadomestila mesečne plače pri vrnitvi delavca na delo v izvršilnem postopku), ni prizadeta delavčeva pravica, da lahko svojo terjatev za nadomestilo plače uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem.

Tožnik je na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, opr. št. III Pd 38/98 z dne 16. 4. 1998, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1711/98 z dne 6. 5. 1999, vložil predlog za izvršbo zaradi vrnitve upnika na delo in plačila nadomestila plače od pravnomočnosti izvršilnega naslova do vrnitve na delo. S citirano pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta bila razveljavljena sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika, toženi stranki je bilo naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega poziva ter da mu obračuna in izplača nadomestilo osebnega dohodka za čas od 2. 9. 1990 do poziva nazaj na delo v višini, kot če bi delal. Tudi na podlagi takšne opisno dosojene reparacije, je tožnik v izvršilnem postopku na podlagi prvega odstavka 233. člena ZIZ lahko predlagal, da naj sodišče s sklepom odloči, da mu mora delodajalec izplačati na račun plače po višini opredeljene mesečne zneske, zapadle od pravnomočnosti odločbe, pa dotlej, dokler ne bo vrnjen na delo. Tožnik je to tudi storil in s predlogom za izvršbo predlagal, da se toženi stranki naloži, da tožniku izplača nadomestilo plače v mesečnem znesku 100.000,00 SIT bruto za čas od 6. 5. 1999 pa do dneva, ko mu bo omogočila opravljanje dela na delovnem mestu po izvršilnem naslovu. Izvršilno sodišče je predlagano izvršbo dovolilo. Vendar pa glede na že citirani šesti odstavek 233. člena ZIZ zaradi navedenega tožnik ni izgubil pravice, da pred delovnim sodiščem uveljavlja še razliko med tako odmerjenim nadomestilom in dejanskim prikrajšanjem pri plači. Zaradi zmotnega pravnega stališča, da tožnik zaradi tega, ker je bilo v izvršilnem postopku ugodeno njegovemu predlogu za odmero nadomestila plače, nima pravice zahtevati razlike do dejanskega prikrajšanja pri plači, sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka glede resničnosti tega prikrajšanja. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da ni verjetno, da bi ta razlika znašala toliko kot zahteva tožnik glede na to, kakšni zneski so bili tožniku že dosojeni s sodbo opr. št. III Pd 426/96, z dne 7. 12. 2000. Vendar gre pri tem zgolj za sklepanje o tem, kakšna je bila lahko rast plač v obdobju od marca 1999 do novembra 2001. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke in v kolikor na podlagi podatkov o plači, ki bi tožniku v spornem obdobju šla, tega prikrajšanja ne bo mogoče ugotoviti drugače, bo sodišče prve stopnje pač izvedlo dokaz z izvedencem.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka razveljavilo v tistem delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 2. 11. 2000 do 1. 3. 2001 ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj ni ugotavljalo, ali je v navedenem obdobju tožnik kljub v izvršilnem postopku odmerjenem nadomestilu plače še vedno prikrajšan pri plači, kakršna bi mu šla, če bi v tem obdobju delal. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo dokončni uspeh tožnika v tem sporu znan šele potem, ko bo odločeno še o preostalem delu tožbenega zahtevka.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj je ugotovilo, da nista podana s pritožbo uveljavljana razloga, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo, kakšno plačo bi tožnik prejemal, če bi v spornem obdobju od 2. 11. 2000 do 1. 3. 2001 delal pri toženi stranki. V kolikor te razlike ne bo moglo ugotoviti s pomočjo nespornih podatkov, bo izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke.

Tisti del tožbenega zahtevka, o katerem je pravnomočno odločeno s to sodbo, ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče moralo odločiti o tem, ali bo dopustilo revizijo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tej zadevi ni podan nobeden od navedenih razlogov, zato je sklenilo, da revizije ne dopusti.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.