Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je prvi toženec nenadoma udaril tožnika in nista sprejeli njegove trditve, češ da ga je tožnik izzval s tem, da mu ni dovolil govoriti s prijateljem.

Sodišče prve stopnje je v sodbi zapisalo, da tožencu ne verjame, sodišče druge stopnje pa je še dodalo, da trditve prvega toženca niso niti dokazane, niti prepričljive, ker ni razumljivo kako bi bil lahko izzvan zaradi tega, ker mu tožnik ni pustil, da bi se pogovarjal s prijateljem. Ker sta torej sodišči ugotovili, da tožnik ni storil nič takega, zaradi česar bi bil odgovoren za povzročeno škodo, sta pravilno uporabili 154. člen ZOR in razsodili, da mora prvi toženec povrniti škodo, ki jo je povzročil tožniku.

Okoliščin v zvezi z materialnim poslovanjem tožene stranke sodišče ni moglo upoštevati, ker je tožnik upravičen do popolne odškodnine, izjemnih določb o zmanjšanju odškodnine, ki so predvidene v 191. členu ZOR pa ni mogoče uporabiti, ker prvi toženec tožnika ni udaril po nesreči ali iz majhne malomarnosti (prvi odstavek tega člena), temveč je tožnika namenoma močno udaril v obraz, ko je padel na tla pa ga je še brcal v glavo. O tem, da bi toženci povzročili škodo zato, ker so delali v tožnikovo korist (drugi odstavek 191. člena) pa tudi ni mogoče govoriti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo vsi trije toženci nerazdelno plačati tožniku 2.114.109 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od zneska 2.000.050 tolarjev od 21.9.1998 dalje in od zneska 64.109 tolarjev od 16.9.1996 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je prvotoženi v poznih večernih urah dne 3.6.1994 pred lokalom B. v Š. hudo telesno poškodoval tožnika. Ker je odločilo, da je za dejanje odgovoren tedaj mladoletni prvotoženec (in ne tudi tožnik), poleg njega pa tudi tožena starša, ki ga nista ustrezno nadzorovala, je ugotovilo obseg škode in tožniku prisodilo iz naslova premoženjske škode 64.109 tolarjev in iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 750.000 tolarjev, za strah 150.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.150.000 tolarjev. Po pritožbi tožencev je sodišče druge stopnje prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo in priznalo tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 500.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 300.000 tolarjev; sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, so toženci pravočasno vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da sodišči nista upoštevali trditev tožene stranke, da je tožnik prispeval k dogodku in njegovim posledicam, ter bi mu morali zato priznati sorazmerno nižji del odškodnine. Prav tako sodišči nista upoštevali materialnega položaja toženih strank, čeprav je prvotoženi prizadeta oseba, njegova starša pa sta nezaposlena in je eden celo invalid. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbi in vrne zadevo v novo sojenje, s tem, da se razčistijo navedene okoliščine in se o zadevi ponovno odloči. Glede višine odškodnine pa navaja, da jo je višje sodišče realno ocenilo, zato v tem delu ne vlaga revizije.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, vendar je sodišče v konkretnem primeru še naprej uporabljalo določila ZPP iz leta 1977. Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo novega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je prvi toženec nenadoma udaril tožnika in nista sprejeli njegove trditve, češ da ga je tožnik izzival s tem, da mu ni dovolil govoriti s prijateljem Č. Sodišče prve stopnje je na 4. strani sodbe zapisalo, da tožencu ne verjame, sodišče druge stopnje pa je 3. strani svoje sodbe še dodalo, da trditve prvega toženca niso niti dokazane, niti prepričljive, ker ni razumljivo kako bi bil lahko izzvan zaradi tega, ker mu tožnik ni pustil, da bi se pogovarjal z G. Č. Ker sta torej sodišči ugotovili, da tožnik ni storil nič takega, zaradi česar bi bil odgovoren za povzročeno škodo, sta pravilno uporabili 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in razsodili, da mora prvi toženec povrniti škodo, ki jo je povzročil tožniku.

Dejstvu, da druga toženka in tretji toženec nista dokazala, da je prvi toženec povzročil škodo brez njune krivde, revizija ne ugovarja. Tudi v zvezi s prisojeno odškodnino toženci ne vlagajo revizije.

Okoliščin v zvezi z njihovim materialnim položajem pa sodišče ni moglo upoštevati, ker je tožnik upravičen do popolne odškodnine, izjemnih določb o zmanjšanju odškodnine, ki so predvidene v 191. členu ZOR pa ni mogoče uporabiti, ker prvi toženec tožnika ni udaril po nesreči ali iz majhne malomarnosti (prvi odstavek tega člena), temveč je tožnika namenoma močno udaril v obraz, ko je padel na tla, pa ga je še brcal v glavo. O tem, da bi toženci povzročili škodo zato, ker so delali v tožnikovo korist (drugi odstavek 191. člena) pa tudi ni mogoče govoriti.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem pravilno uporabili materialno pravo in da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP (1977) zavrnilo.