Jedro

Če sta upravni odločbi z gradnjo že izvršeni, ni pogojev za izrek ničnosti lokacijskega in gradbenega dovoljenja po določbi 2. točke 267. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 109/99-20 z dne 22.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 7.5.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila predlog tožnice, da se za nični izrečeta odločbi Oddelka za gospodarstvo in finance SO M., to je lokacijsko dovoljenje in gradbeno dovoljenje z dne 11.5.1972, izdani investitorjema - prizadetima strankama M. in J.G. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je navedla za svojo odločitev. Navaja, da tožbene navedbe, ki jih tožnica navaja kot okoliščine, zaradi katerih bi se morala lokacijsko in gradbeno dovoljenje izreči za nična, nimajo pravne podlage v 267. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Nanašajo se na ugovore, ki bi jih tožnica lahko uveljavljala samo v upravnem in sodnem postopku do pravnomočnosti odločb. Presodilo je, da ničnostni razlog po 2. točki 267. člena ZUP/86 ni podan. Po navedeni določbi ZUP/86 se izreče za nično odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da sta bili obe odločbi (lokacijsko in gradbeno dovoljenje) izvršeni že pred 30 leti.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče pravno relevantna dejstva ugotavljalo brez glavne obravnave, s čimer je kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi. S takšnim postopanjem ji ni bila dana možnost, da navaja dejstva in dokaze, s tem pa je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Izpodbijana sodba nima razlogov, s tem pa je tožnici kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Odločbo tožene stranke je podpisala svetovalka vlade S.R., ni pa mogoče ugotoviti, ali ima pooblastilo na podlagi 35. člena ZUP/86. Meni tudi, da kot neuka stranka ni bila zmožna svoj zahtevek natančno eksplicirati, zato bi bila dolžnost organa, da njen zahtevek obravnava po vsebini in presodi njene navedbe v smislu izrednega pravnega sredstva iz 263. člena ZUP/86. Tožena stranka in prizadeti stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izrek ničnosti pravnomočnih in izvršenih odločb - lokacijskega in gradbenega dovoljenja po določbah 267. člena ZUP/86. V 267. členu ZUP/86 so v petih točkah taksativno navedeni razlogi, zaradi katerih se mora odločba izreči za nično. Gre za absolutno ničnostne razloge, ki jih ni mogoče razširjeno uporabljati.

V obravnavani zadevi je tožnica predlagala, da se za nični izrečeta lokacijsko in gradbeno dovoljenje, čeprav v času izdaje dovoljenj, kot izhaja iz upravnih spisov, ni bila stranka v postopku in zato niti ni bila upravičena predlagateljica po 1. odstavku 268. člena ZUP/86. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da predlog tožnice, da se odločbi izrečeta za nični, temelji na določbi 2. točke 267. člena ZUP/86. Tožnica v tožbi smiselno, v dopolnitvi predloga za izrek ničnosti z dne 2.2.1998 pa določno zatrjuje, da grafična situacija obstoječega stanja, ki je bila sestavni del lokacijske dokumentacije, vsebuje elemente, ki so s svojo izvršitvijo povzročili kaznivo dejanje po 2. odstavku 339 člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije.

Ni sporno, da gre v obravnavani zadevi za izvršeni upravni odločbi, lokacijsko in gradbeno dovoljenje in za že zgrajeni objekt. Po določbi 2. točke 267. člena, ki ga tožnica uveljavlja, se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po zakonu. V obravnavani zadevi, ko pa sta navedeni odločbi z gradnjo že izvršeni, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, da ni pogojev za izrek ničnosti lokacijskega in gradbenega dovoljenja.

Sodišče prve stopnje je glede na določbo 2. odstavka 35. člena ZUS pravilno preizkusilo tudi obstoj drugih ničnostnih razlogov iz 267. člena ZUP/86, ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podani.

Res je tožnica v tožbi zahtevala glavno obravnavo, sodišče pa je odločitev sprejelo na seji. Vendar po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Tožnica je zahtevala glavno obravnavo zaradi "razjasnitve še nekaterih drugih pomembnih dejstev in okoliščin", ni pa navedla, katera dejstva in okoliščine bi pripomogle k drugačni odločitvi. Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je namreč v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, ki bo podlaga za presojo zakonitosti, torej tudi za ugotovitev, ali je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno. V postopku, v katerem se uveljavlja izredno pravno sredstvo - ničnost upravne odločbe, se dejansko stanje ponovno ali na novo ne ugotavlja. Ne gre za ugotavljanje dejstev, ampak za ničnostne razloge, med katerimi ni razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno tudi zaslišanje tožnice ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v stvari. Zato tudi uveljavljana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana (4. odstavek 72. člena ZUS).

Gradnja v nasprotju z dovoljenji pa je lahko predmet obravnave v inšpekcijskem postopku.

Pritožbene trditve tožnice, da bi morala tožena stranka njen zahtevek obravnavati po vsebini in presoditi njene navedbe v smislu izrednega pravnega sredstva iz 263. člena ZUP/86, pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu tožnica ni predlagala odprave niti razveljavitve lokacijskega in gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici. Zato gre pri tem ugovoru za pritožbeno novoto, ki ni dopustna (1. odstavek 71. člena ZUS).

Pritožbeni ugovor, da je odločbo tožene stranke podpisala svetovalka vlade S.R., za katero pa ni mogoče ugotoviti, ali ima ustrezno pooblastilo, ni utemeljen. Iz predloženih podatkov je namreč razvidno, da je bila S.R. v času izdaje odločbe druge stopnje pooblaščena za odločanje v vseh upravnih stvareh iz pristojnosti Službe za prostorsko upravne zadeve tožene stranke na drugi stopnji, saj ji je pristojni minister dal ustrezno pooblastilo, ki ga je imela v času odločanja tožene stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.