Jedro

Toženec je trdil, da je 27.8.2010 (po razpadu zunajzakonske zveze, ki je razpadla novembra 2008) sklenil z banko kreditno pogodbo in s tem kreditom poplačal kredite, s katerimi sta stranki pridobivali skupno premoženje. Navedel je banke, pri katerih so bili ti krediti najeti in tudi zneske, iz njegovih navedb pa ni razvidno, kdaj so bili ti krediti najeti. Tožnica je že v odgovoru na nasprotno tožbo nasprotovala njegovemu zahtevku z obrazložitvijo, da so v kreditni pogodbi z dne 27.8.2010 navedeni tudi krediti, s katerimi ni seznanjena in ne ve, na kaj se nanašajo, ne ve v katerem obdobju so bili krediti sklenjeni.

Prvostopenjsko sodišče na podlagi njegovih navedb in predloženih dokazov ni moglo ugotoviti zneska skupnega dolga po posameznih kreditnih pogodbah, ki naj bi ga toženec odplačal iz svojega posebnega premoženja po razpadu zunajzakonske skupnosti. Njegove trditve so bile preveč pavšalne.Upoštevati je potrebno, da je tožnica zahtevku nasprotovala, opozarjala je na pomanjkljive navedbe, opozorilo ga je tudi prvostopenjsko sodišče, zato bi moral svoj zahtevek ustrezno obrazložiti. Ker tega ni storil, prvostopenjsko sodišče ni moglo preizkusiti, ali mu tožnica iz naslova plačila skupnih dolgov res dolguje vtoževani znesek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.560,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. V tem pravdnem postopku je prvostopenjsko sodišče obravnavalo več zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi v zvezi z ugotovljanjem skupnega premoženja pravdnih strank in deležev na njem ter druge zahtevke, povezane z njim in o njih odločilo z izpodbijano sodno odločbo (sodba in sklep). Pritožbeno sodišče bo v tej točki obrazložitve predstavilo le izpodbijani del odločbe, zaradi lažjega razumevanja pa bo za tožečo stranko po tožbi, ki je tožena po nasprotni tožbi, uporabljalo izraz tožnica, za toženo stranko po tožbi, ki je tožeča po nasprotni tožbi pa izraz toženec.

Sporni del odločbe se nanaša na odplačevanje obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem oziroma zahtevke za povračilo zneskov, plačanih na račun skupnih dolgov. Prvostopenjsko sodišče je v točki VII izreka ugodilo zahtevku po tožbi in tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožnici 2.646,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2009 dalje do plačila. V 4. alineji točke VIII izreka je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnica dolžna plačati tožencu 62.916,03 EUR oziroma v deležu kot bo sodišče določilo, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju in zahtevek iz 6. alineje, da je toženec dolžan plačati tožnici 12.500,00 EUR oziroma delež kot bo sodišče določilo, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju (iz naslova plačanih zemeljskih del M. A.). V točki IX izreka je odločalo o stroških postopka. Odločilo je, da je dolžan toženec plačati stroške postopka v višini 9.626,19 EUR v korist proračuna Republike Slovenje, za primer zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu. Iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija odločitev iz točke VII izreka, odločitev iz točke VIII izreka v delu, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevek toženca po nasprotni tožbi za plačilo 56.624,42 EUR (45 % od 125.832,06 EUR) iz naslova plačanih bančnih posojil s strani toženca ter 9.000,00 EUR (to je 45 % od 20.000,00 EUR) iz naslova plačanih zemeljskih del A.M. in v točki IX izreka glede stroškov postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni v korist toženca, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede odločitve iz točke VI izreka navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazanega dejstva, da je tožnica plačala kredita Abanki d.d. in Banki Koper v času, ko je sicer zunajzakonska skupnost razpadla, je pa tožnica (neprerekano) upravljala z barom in si prisvajala celoten inkaso, tožencu pa so ostali le dolgovi. Tožnica torej ni odplačevala kreditov iz svojega posebnega premoženja, kot zmotno ugotavlja sodišče, ampak iz skupnega premoženja, zaslužka v baru. Sodišče ugotavlja, da je oprema v baru skupno premoženje, torej je tožnica upravljala in uporabljala zase skupno premoženje in iz izkupička od poslovanja odplačevala kredita. Da je šlo plačilo iz njenega bančnega računa je nepomembno in to ni dokaz, da je šlo za njeno posebno premoženje. Tožnica ni navajala in dokazala, da je sredstva na račun pridobila na drug način, da bi lahko šlo za plačilo iz njenega posebnega premoženja. Sodišče bi moralo ta njen zahtevek zavrniti.

Glede odločitve o zavrnitvi zahtevka 9.000,00 EUR iz plačanih zemeljskih del A.M. po nasprotni tožbi, navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da zahtevek še ni zapadel ter je plačilo 20.000,00 EUR izvršila D.B. in ne toženec. Ugotovljeno dejstvo je, da je bilo plačilo izvršeno s strani tretje osebe za toženca in za potrebe skupnega premoženja s tožnico. Plačilo tretje osebe za toženca je zato v takem primeru nedvomno potrebno šteti kot plačilo toženca. Tožnica ni ugovarjala temu plačilu, ker naj bi šlo za plačilo tretje osebe in ne toženca. Pravilna odločitev bi bila, da je tožnica dolžna plačati tožencu 45% od tega zneska, to je 9.000,00 EUR, kolikor znaša njena korist iz naslova skupnega premoženja ter bi bila tožnica sicer za ta znesek neupravičeno obogatena.

V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo 56.624,42 EUR iz naslova plačanih bančnih posojil s strani toženca navaja, da je toženec po ugotovitvi sodišča s kreditno pogodbo z dne 27.8.2010 poplačal kredite. Toženec je natančno obrazložil, kateri krediti so se zapirali in zakaj so bili porabljeni. Na tožnici je bilo dokazno breme, da niso bili porabljeni za skupno premoženje, saj so bili najeti in porabljeni v času zunajzakonske skupnosti. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da toženec ni navedel kdaj so bili krediti najeti in da so vsi zapadli v času zunajzakonske skupnosti. Toženec je trdil, da so bili najeti in porabljeni v času te skupnosti za potrebe ustvarjanja skupnega premoženja in izrecno zahteval vračilo kreditov, s katerimi sta pridobivala skupno premoženje. Iz predložene kreditne pogodbe z dne 27.8.2010, ki jo je toženec sklenil z Novo KBM d.d., so razvidna vsa posojila, ki jih je toženec najel in tudi odplačal. Toženec je natančno specificiral zoper katere kredite je šlo in zakaj so bili porabljeni. Tožnica se je zavedala, da pavšalni ugovor ne zadostuje in je sama predložila pogodbe in bančna potrdila, ki jih navaja sodišče, iz česar tudi izhaja, da je bilo dokazno breme ne njeni strani, da niso bili najeti in porabljeni v času zunajzakonske skupnosti in da niso bili porabljeni za skupno premoženje. Tožnica ne samo, da tega ni zanikala, ampak je tudi izrecno priznavala najetje kreditov in porabo za potrebe skupnega premoženja. Izrecno je na primer potrdila, da je bil prvi kredit v višini 15.000.000,00 SIT od Javnega sklada R..Abanke porabljen za gradnjo nove hiše. Prav tako je priznala, da je bila s kreditom 50.000,00 EUR od NKBM kupljena oprema in stroji, ki so skupno premoženje, samo da ne ve natančno kaj. Potrdila je tudi nakup opreme v vinski kleti s kreditom Banke Koper v višini 6.000.000,00 SIT, zato je nerazumljivo, zakaj je sodišče zavrnilo praktično nesporen zahtevek. Tožnik ni samo natančno opisal za kakšen kredit je šlo in zakaj je bil porabljen, ampak se je tudi pri ostalih trditvah skliceval na te kredite. Ni res, da bi sodišče toženca pozvalo na dodatno specifikacijo glede obrazložitve kreditov. Na naroku 21.5.2015 je res opozorilo toženca na delno nesklepčnost tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, kako je toženec to razumel, pa je razvidno iz popravkov v vlogi z dne 29.5.2015. Sodišče je zmotno ugotovilo materialno pravo, saj je pravilo dokaznega bremena izhaja iz zgoraj citiranih zakonskih pravil o skupnem premoženju.

Sodišču očita tudi, da je napačno odmerilo stroške postopka v posledici napačne ocene uspeha pravdnih strank. Ne drži ocena sodišča, da je tožnica uspela kar s 85 % svojega zahtevka. Večinoma je bil obseg skupnega premoženja s strani toženca nesporen in priznan, še posebej glede nepremičnine kot največje in bistvene vrednosti, pa tudi glede nasadov. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica zatrjevala obstoj 60.000 trt, izkazalo se je, da je njihovo število 41.000, kolikor je toženec priznaval, podobno glede oljk. Sodišče ni upoštevalo, da tožnica ni uspela s pomembnim delom zahtevka glede vina v kleti, za katerega je bil potreben posebni dokazni postopek in so bili na ta zahtevek vezani veliki in posebni stroški postopka.

3. Tožnica je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala je njeno zavrnitev in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

Najprej glede odločitve iz točke VII izreka:

5. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o tem, da mora toženec povrniti tožnici 2.646,84 EUR obrazložilo v točki 20 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ugotovilo je, da je tožnica po prenehanju zunajzakonske skupnosti s svojega bančnega računa plačevala kredite Abanke d.d. in Banke Koper, najete v času trajanja zunajzakonske skupnosti v skupnem znesku 5.293,69 EUR in odločilo, da ji je toženec dolžan povrniti polovico tega zneska, kot je zahtevala1. Toženčev ugovor, da je tožnica te obveznosti plačala iz skupnih sredstev oziroma sredstev, ki jih je protipravno odtujila iz bara, je zavrnilo, ker je ocenilo, da toženec teh trditev ni dokazal. Dokazno breme, da so bile te obveznosti poravnane s skupnimi sredstvi, je bilo na njem in ne na tožnici. Toženec v pritožbi ni ponudil argumentov, ki bi omajali dokazne zaključke sodbe, zato z vztrajanjem pri nedokazanih trditvah te odločitve ne more izpodbiti.

Glede zavrnitve zahtevka po nasprotni tožbi za plačilo 9.000,00 EUR, ki se nanaša na plačilo zemeljskih del A. M.:

6. Toženec je zahteval od tožnice, da mu plača polovico od 25.000,00 EUR, torej 12.500,00 EUR iz naslova plačila skupnega dolga A.M. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženec plačal 5.000,00 EUR v času trajanja zunajzakonske skupnosti s skupnimi sredstvi, 20.000,00 EUR pa je plačala D.B. leta 2011, česar ji toženec ni vrnil. Na podlagi teh dejstev, ki jih pritožba ne izpodbija, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. V pritožbi ne navaja nobenih pritožbenih argumentov, ki bi omajali to odločitev. Njegova trditev, da bi bilo plačilo D.B. potrebno šteti kot plačilo toženca, je brez dejanske in pravne podlage.

Glede zavrnitve zahtevka po nasprotni tožbi za plačilo 56.624,42 EUR iz naslova plačanih bančnih posojil:

7. Toženec je trdil, da je 27.8.2010 (po razpadu zunajzakonske zveze, ki je razpadla novembra 2008) sklenil z Novo KBM d.d. kreditno pogodbo in s tem kreditom poplačal kredite, s katerimi sta stranki pridobivali skupno premoženje. Te kredite je navedel v točki 20 pripravljalne vloge z dne 22.10.2012 (nasprotne tožbe) tako, da je navedel znesek posameznega odplačanega kredita in ime banke ter za katere namene je bil najet2. Toženka je že v odgovoru na nasprotno tožbo nasprotovala vračilu kredita z dne 27.8.2010 z obrazložitvijo, je bila kreditna pogodba sklenjena po razpadu zunajzakonske skupnosti, v njej pa so navedeni tudi krediti, s katerimi ni seznanjena in ne ve, na kaj se nanašajo. Trdila je tudi, da ne ve v katerem obdobju so bili krediti sklenjeni, da ne ve, koliko je bilo do leta 2008 dejansko plačano, da gre za kredite, ki jih je sklenil in porabil izključno toženec za svoje potrebe in ne za ustvarjanje skupnega premoženja in da so bilo najeti po razpadu zunajzakonske skupnosti. Navedla je tri kreditne pogodbe, ki so bile sklenjene v času zunajzakonske skupnosti in za katere je trdila, da jih je plačevala sama, ni pa ji bilo znano, koliko ji je še ostalo neodplačanega zneska po teh kreditnih pogodbah na dan razpada skupnosti. Toženca je pozvala, da mora natančno specificirati, iz katerega naslova vtožuje ta znesek, saj navedeni zneski kot jih navaja po kreditnih pogodbah v nasprotni tožbi ne izhajajo iz priloženih pogodb, ki jih je predložila tožnica. Toženec se je skliceval na kreditno pogodbo z dne 27.8.2010 ter predlagal tudi svoje zaslišanje. Sodišče je s sklepom z dne 5.8.2013 pozvalo stranki, da predložita vse kreditne pogodbe, ki so predmet navedb in niso bile predložene. Tožnica je v točki 6 pripravljalne vloge z dne 4.3.2015 (list.št. 176) ponovno opozorila toženca, da ne ve, katere kredite je poplačal, saj so bila na dan razpada zunajzakonske skupnosti evidentirana le tri posojila (eno posojilo Abanke in dve posojili Banke Koper). Priložila je stanje navedenih kreditov za junij 2009, ko je prenehala plačevati te kredite, za vse ostalo, kar je toženec zajel s kreditom pri Novi KBM, pa je trdila, da ji ni znano in da se s temi sredstvi ni ustvarilo skupno premoženje, zato ni predmet delitve. Na te njene trditve se je toženec odzval s pavšalnimi navedbami, da je natančno pojasnil, da je s kreditom Nove KBM poplačal vse predhodne kredite. V pritožbi izkrivljeno prikazuje, da ga je prvostopenjsko sodišče na prvem naroku nejasno pozvalo na odpravo nesklepčnosti. Res je na enem mestu navedlo, da bi lahko bil del tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi nesklepčen, vendar ga je sodnica dovolj jasno opozorila na pomanjkljive navedbe, kar je razvidno iz zapisnika z glavne obravnave (stran 34 in 35 zapisnika, list.št. 221 - 222 spisa)3. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodbe, da toženec tega zahtevka ni dovolj natančno opredelil. Toženec zahteva plačilo zneska na podlagi kreditne pogodbe, ki jo je sklenil po razpadu zunajzakonske skupnosti, prvostopenjsko sodišče pa na podlagi njegovih navedb in predloženih dokazov res ni moglo ugotoviti zneska skupnega dolga po posameznih kreditnih pogodbah, ki naj bi ga toženec odplačal iz svojega posebnega premoženja po razpadu zunajzakonske skupnosti. Njegove trditve so bile preveč pavšalne in tudi v pritožbi tega ni obrazložil. Trditveno in dokazno breme je bilo na njem, a mu toženec ni zadostil. Ne drži, da je toženec natančno specificiral, za katere kredite je šlo, res je navedel banke, pri katerih so bili krediti najeti in tudi zneske, vendar je to kar je navedel, premalo za sklepčnost zahtevka. Upoštevati je potrebno, da je tožnica zahtevku nasprotovala, opozarjala je na pomanjkljive navedbe, opozorilo ga je tudi prvostopenjsko sodišče, zato bi moral svoj zahtevek ustrezno obrazložiti. Ker tega ni storil, prvostopenjsko sodišče ni moglo preizkusiti, ali mu tožnica iz naslova plačila skupnih dolgov res dolguje vtoževani znesek in je zahtevek pravilno zavrnilo. Tudi te odločitve toženec ni omajal. Glede stroškov:

8. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo tožničin uspeh v postopku na 85 % in toženčev uspeh na 15 %, svojo odločitev pa je obrazložilo v 21. točki obrazložitve. Pritožba napačno predstavlja razloge prvostopenjskega sodišča. Ne drži, da je sodišče ocenilo, da je tožnica uspela s 85 % svojega zahtevka. To je ocena njenega uspeha v postopku, v katerem so se obravnavali tudi zahtevki po nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče ni sledilo razlogom pritožbe, ki nekorektno predstavljajo le posamezne segmente odločitve o glavni stvari in ne ponudijo nobenih argumentov za drugačno odločitev.

9. V pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je odločilo še, da mora toženec povrniti tožnici njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je odmerilo na 1.560,58 EUR (nagrada 1.259,20 EUR, izdatki 20,00 EUR, DDV 281,38 EUR). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165., prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Tožnica je zahtevala polovico, glede na odločitev o deležih bi bila upravičena do 55%. 2 Na primer: Novi KBM v višini 50.681,00 EUR iz naslova kredita, ki ga je toženec najel za potrebe opravljanja vinogradniške in vinarske dejavnosti, predvsem opreme za klet. 3 Prepis zvočnega posnetka.