Jedro

V primeru, če bi prvotožena stranka pri azilantu, ki je bil kasneje hospitaliziran, opravila ustrezen preventiven zdravstveni pregled, bi odkrila, da je okužen s tuberkulozo in bi ga pravočasno izolirala ter preprečila kontakt z zaposlenimi (tožnico). Ker tega ni storila, je vsekakor kršila določila Zakona o varstvu pri delu in ZNB in je torej podana njena krivda.

Izrek

I. Pritožbi prvo tožene in drugo tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvo tožena in drugo tožena stranka sta dolžni tožnici v roku 15 dni solidarno povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka od vročitve sodbe dalje do plačila, svoje pritožbene stroške pa krijeta sami.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvo tožena in drugo tožena stranka dolžni tožeči stranki v roku 15 dni solidarno plačati odškodnino v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2017 dalje do plačila, kar pa zahteva tožeča stranka več, to je izplačilo odškodnine v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2017 do plačila, se zavrne (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje prvo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne dokazne ocene storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno (ocenilo) povzelo zapisnike o izpovedi tožnice in prič dr. A.A., B.B., C.C. in D.D.. Prva toženka tudi izpodbija prisojeno odškodnino v celoti. Prva toženka je v spornem obdobju ravnala s potrebno skrbnostjo strokovnjaka in pravočasno ozaveščala zaposlene o nevarnostih pred nalezljivimi boleznimi in zagotovila zaščitna sredstva (maske, rokavice, prezračevanje). Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe sklicevalo na izvedensko mnenje pulmologinje dr. E.E., da obstaja večja verjetnost, da se je tožnica okužila z bakterijo TBC že kdaj v preteklosti, kot pa od azilanta F.F. (točka 12 obrazložitve), vendar pa temu mnenju v nadaljevanju v sodbi ni sledilo. Izpostavilo je poudarek izvedenke pulmologinje, da nihče ne more podati zanesljivega mnenja o tem, da se je tožnica dejansko okužila od azilanta torej tudi tega ne, da se od njega ni okužila. Med dogodkom v azilnem domu dne 22. 9. 2015, ko je prišlo do kašljanja prosilca za azil F.F. v prisotnosti tožnice in obravnavano tožničino škodo ni vzročne zveze. Prva toženka izpostavlja pričanje dr. A.A., da ni vsak bolnik, ki ima pljučno tuberkulozo, tudi kužen. Konkretno so pri obravnavanem azilantu komaj dokazali kužnost, pri čemer je 15 % - 30 % verjetnosti, da se izpostavljene osebe tudi okužijo. Za okužbo je potreben »ozek kontakt«, kjer stik traja najmanj 4 ure na dan, v konkretnem primeru pa ni moglo priti do okužbe, ker je šlo za velik prostor, dobro ventilacijo, krajši kontakt in na drugi strani malo kužno osebo. Priča dr. A.A. je poudarila, da je tožnica del starejše populacije, ki ima latentno obliko TBC zaradi slabše zdravstvene oskrbe v preteklosti. Iz zdravstvene dokumentacije azilanta F.F. v kritičnem času (22. 9. - 24. 9. 2015) izhaja, da omenjeni azilant v tem času ni skoraj nič jedel in ga dne 22. 9. 2015 sploh ni bilo v jedilnici, ko je v azilnem domu delala tožnica, tako da med njima ni prišlo do kontakta. Ob tem iz zdravstvene dokumentacije azilanta F.F. tudi sledi, da je le-ta zanikal, da bi v kritičnem času kašljal. Sodišče prve stopnje se je do pričevanja dr. A.A. in zdravstvene dokumentacije F.F. nepopolno opredelilo in je zato sprejelo nepravilno dokazno oceno. Sodišče se je oprlo na izpoved priče B.B., da je na kritični dan izvedel od varnostnikov, da je azilant jedel v jedilnici. Tudi sama toženka je izpovedala, da se ne spomni, da je ravno azilanta tega dne videla v jedilnici (zapisnik o zaslišanju tožnice str. 5). Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da vzročna zveza ni podana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do okužbe prišlo v zaprtem delovnem okolju, pri čemer se ni opredelilo do izpovedi prič, da se je v jedilnici zelo zračilo (priča D.D.) in da je bila pri prvi toženki dobra ventilacija (priča dr. A.A.). Nadalje sta priči C.C. in D.D. potrdili, da je bilo osebje pri prvi toženki poučeno o varnostnih ukrepih v primeru ogroženosti z nalezljivo boleznijo, prav tako je bil pri prvi toženki uveljavljen HACCP sistem. Tožnica (tudi če je laik) bi morala poznati sistem dela, pri katerem se ne hodi iz čistega v nečisti del, pa tudi sama je izpovedala, da je hodila iz čistega dela kuhinje v jedilnico. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da so bile tožnici tudi na voljo zaščitne rokavice (potrdila priča C.C.), v ambulanti in na recepciji pa obrazne maske, ob tem da nihče tožnici ni dejal, naj maske ne nosi zaradi občutka tujcev (priča D.D.). Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi dr. A.A. v delu, da steklo pri delilnem pultu (katero ni bilo nameščeno) ne bi pomenilo zanesljive zaščite pred bakterijami TBC. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo da ni podan tožničin soprispevek, ob tem, da je prva toženka zagotovila aktivnosti za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in upoštevanju HACCP sistema, tožnica pa ni dosledno upoštevala osnovnih higienskih ukrepov. V obravnavnem primeru gre za presojo krivdne odgovornosti za nastanek škode, tožnica pa v obravnavanem primeru ni dokazala niti protipravnosti niti vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo dokazni standard glede okužbe tožnice z bakterijo TBC, ko je z veliko verjetnostjo ugotovilo, da se je tožnica okužila prav 22. 9. 2015, ob stiku s tujcem med deljenjem hrane. Standard prepričanosti je izpolnjen, kadar ni okoliščin, ki bi vzbujale dvom v obstoj nekega dejstva oziroma kadar noben izkušen človek ne bi dvomil v obstoj nekega dejstva. Tožnica bi morala v konkretnem primeru s stopnjo gotovosti dokazati, da se je okužila prav na dan 22. 9. 2015, tega pa po presoji prve toženke ni izpolnila. Tožnica je za diagnozo, latentno okužbo z TBC izvedela dne 24. 12. 2015, ko ji je medicinska ustanova posredovala izvide po pošti. Prva toženka ni imela vpliva na to, kako so bili tožnici poslani izvidi in se prvo toženki neutemeljeno očita odgovornost za za tožničino anksiozno čustvovanje. Nadalje so tožnici zdravniki dne 4. 1. 2016 pojasnili, da njena diagnoza ni smrtno nevarna in je od tega dneva nastanek škode neutemeljen. Prva toženka prereka tudi višino nastale škode, ker tožnica dne 22. 9. 2015 ni mogla doživeti primarnega strahu, saj v zvezi s tem ne opisuje nobenega dogodka. Tožnica ni trpela telesnih bolečin v smislu 179. člena OZ, ker stopnja bolečin in strahu, ki naj bi jih tožnica utrpela zaradi latentne oblike TBC niso bile niti intenzivne, niti dolgotrajne, zato v konkretnem primeru ne gre za pravno priznano škodo. Jemanje zdravil ne predstavlja nevšečnosti med zdravljenjem, saj je zdravila tožnica dobro prenašala. Prav tako ni utemeljena škoda zaradi sekundarnega strahu, saj so izvidi izkazovali zgolj latentno obliko okužbe s TBC, kar ni smrtonosna bolezen. Dokaz z izvedenskim mnenjem psihiatrične stroke je v konkretnem primeru napačen, ker je izvedenka podala mnenje na podlagi zdravstvene dokumentacije in na podlagi izjav same tožnice. Tožnica bi za izvedenca morala predlagati kliničnega psihologa, ki bi pojasnil, ali je bila pri tožnici dolgotrajna in intenzivna zaskrbljenost zaradi latentne okužbe s TBC resnično posledica te okužbe ali drugih življenjskih okoliščin. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 339. členu ZPP tudi drugo tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi prvostopenjsko sodbo ter naloži tožnici plačilo pravdnih stroškov oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Druga toženka navaja, da je sodišče laično razlagalo izvedensko mnenje pulmološke stroke dr. E.E. in izpoved dr. A.A. ter je napravilo drugačne zaključke kot izhaja iz izvedeniškega mnenja in izpovedi priče. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da se tožnica z bakterijo TBC ni okužila pri delu, temveč je večja verjetnost, da se je okužila že kdaj prej. Sodišče prve stopnje v bistvenem delu ni sledilo izvedenskem mnenju. Nekritično se je oprlo na pričanje B.B., da je videl azilanta F.F. kašljati ravno dne 22. 9. 2015, ko je hrano v azilnem domu delila tožnica. Tožnica sama je izpovedala, da se ne spomni, da bi F.F. na kritični dan videla v jedilnici. Sodišče je pri ugotavljanju vzročne zveze zanemarilo vrsto dokazov, da med kašljanjem azilanta F.F. in obravnavano škodo ni vzročne zveze. Izvedenka E.E. je podala mnenje, da je veliko bolj verjetno, da se je tožnica okužila drugje kot na delovnem mestu. Za prenos okužbe je po mnenju izvedenke potreben ozek kontakt, kar pomeni da mora biti zdrava oseba v stiku s tuberkulozno osebo vsaj 4 ure na dan, kot je potrdila tudi priča dr. A.A.. Tožnica je dne 22. 9. 2015 prišla v stik z azilantom F.F. samo za nekaj minut, kolikor traja prevzem hrane v samopostrežni jedilnici, mogoče pa je, da se niti nista srečala. Iz zdravstvene dokumentacije F.F. tudi izhaja, da v kritičnem času tri dni skoraj ni nič jedel, tako da zelo verjetno dne 22. 9. 2015 niti ni bil v jedilnici, ko se je tam nahajala tožnica. Ob tem je F.F. zanikal, da bi v kritičnem času kašljal in je pri njem šlo za komaj zaznavno obliko kužnosti, kar po mnenju izvedenke in dr. A.A. še bistveno zmanjšuje možnost, da bi tožnico okužil. Potem ko se je pojavil sum, da je F.F. zbolel za tuberkulozo, se je zdravil v bolnišnici M. in se je v azilni dom vrnil šele, ko je bil popolnoma zdrav, kar je potrdila priča dr. A.A.. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je do okužbe prišlo v zaprtem delovnem okolju, kar da je še povečalo možnost okužbe. Navedeno sta zanikali tako priča D.D. kot tudi dr. A.A., in sicer da so se prostori prve toženke zračili, vendar pa se sodišče do njunih izpovedb ni opredelilo. V konkretnem primeru gre za presojo krivdne odgovornosti prve toženke, tožnica ni dokazala niti protipravnosti ravnanja niti vzročne zveze, zato nastanek škodnega dogodka ni mogoče pripisati zavarovancu druge toženke. Delodajalec je tožnico napotil na zdravstveni pregled v skrbi za njeno zdravje. Tožnica je dne 24. 12. 2015, ko je sprejela zdravstvene izvide, zapadla v anksiozno čustvovanje. Kako zdravniki delavcem sporočijo zdravstvene izvide pa ni v sferi odgovornosti delodajalca. Če bi tožnica naredila enostavne poizvedbe, ali vsaj verjela pojasnilom zdravnikov dne 4. 1. 2016 glede latentne okužbe s TBC, zaskrbljenosti glede svojega zdravstvenega stanja ne bi trpela. Tožnica ni utrpela primarnega strahu, saj travmatičnega dogodka dne 22. 9. 2015 ne opisuje. Stopnja bolečin in strahu, ki ga je tožnica trpela zaradi okužbe z latentno obliko tuberkuloze, niso bile intenzivne in dolgotrajne, zato ne ustrezajo telesnim bolečinam v smislu 179. člena OZ. Tožnica je jemala zdravila, ki jih je dobro prenašala, izvidi pa nikoli niso bili zaskrbljujoči, zato je njen sekundarni strah neutemeljen. Ostaja dvom, ali je bila tožnica resnično tako intenzivno zaskrbljena zaradi okužbe z latentno obliko tuberkuloze ali zaradi drugih življenjskih okoliščin. Izvedenka psihiatrične stroke je povedala, da mnenje podaja na podlagi zdravstvene dokumentacije in njene izpovedi, ni pa preverjala verodostojnosti tožničinih izjav. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prve in druge toženke predlaga, da ju pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Prva toženka kot delodajalec ni ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi preprečila nastanek škode in tega tekom postopka ni dokazala (izobraževanje zaposlenih, zaščitne maske, navodila, prezračevanje). Neskrbno ravnanje prve toženke sta potrdili tudi priči C.C. in G.G., prav tako pa navedeno sledi iz listinskih dokazov (elektronsko sporočilo z dne 5. 1. 2016). Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na izvedensko mnenje pulmologinje dr. E.E., in sicer v delu da nihče ne more podati zanesljivega mnenja, da se je tožnica dejansko okužila od azilanta, da se ne da opredeliti kdaj je azilant zbolel za aktivno TBC; da ob sprejemu v azilni dom ni bil zdravstveno pregledan, kar bi omogočilo da se ga takoj izolira od okolice; da je azilant kašljal in izkašljeval. Pritožba prve in druge toženke ne izpostavita vseh teh vidikov. Prva toženka je v dokaznem postopku neresnično zatrjevala, da je bil azilant pregledan ob sprejemu v azilni dom, kar pa je ovrglo pulmološko izvedensko mnenje. Dr. A.A., lečeča zdravnica azilanta, je pristranska priča. Kot lečeča zdravnica azilanta je izpovedala na način, da je želela minimalizirati tveganost za okužbo s TBC ob stikih z azilanti, vendar pa drugače izhaja iz njenih predavanj na različnih simpozijih. Ne drži, da je bila jedilnica pri prvi toženki velik prostor, ki je imel dobro ventilacijo in da je šlo pri tožnici za krajši kontakt z azilantom. Iz dokaznega postopka sledi, da je bila pri razdeljevanju hrane razdalja med azilanti in tožnico majhna, delavci pa so morali v jedilnico hoditi po umazano posodo, pri tem niso imeli mask, niso prejeli navodil. Prostor se ni prezračeval, ker so se azilanti pritoževali, da jih zebe. Sodišče prve stopnje se je v sodbi sklicevalo na navodila Klinike M., da se lahko okuži prav vsak, tudi če je le kratek čas v stiku z kužno osebo. Da je bil azilant v jedilnici v času med 22. 9. in 24. 9. 2015, so potrdili tožnica, priča B.B. in priča H.H., ki je o tem izvedela od varnostnikov. Da je azilant F.F. na kritični dan kašljal sta potrdili tako priča B.B. kot tudi izvedenka pulmologije. Program usposabljanja HACCP ne pokriva nalezljivih bolezni te vrste, kar je potrdila zaslišana priča G.G.. Pritožba prve toženke neutemeljeno zatrjuje soprispevek tožnice k nastanku škode, saj je bila tožnica dobra in skrbna delavka, kar potrdila njena nadrejena C.C.. Glede vzroka škodnega dogodka zadostuje, da se ga ugotovi z zadostno verjetnostjo, kar pomeni verjetnost nad 50 %. Za tezo, da se je tožnica okužila na Hrvaškem, prva in druga toženka nista podali dokazov. Pritožbi tudi neutemeljeno zatrjujeta neobstoj škode, ki je izkazana z izvedenskim pulmološkim in izvedenskim psihiatričnim mnenjem. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi prve toženke in druge toženke nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je tudi popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Prva toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Takšnih pomanjkljivosti pa v izpodbijani sodbi ni.

8. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta dokazna ocena mora argumentirano prepričati in takšni zahtevi je sodišče prve stopnje tudi zadostilo.

9. Nadalje ni upošteven pritožbeni očitek prve toženke, da je dokaz z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatrične stroke napačen, ker bi morala tožnica predlagati dokaz z izvedencem klinične psihologije. Tožnica je dokaz z izvedencem psihiatrom podala v vlogi dne 6. 6. 2019, sodišče prve stopnje pa je izvedenca psihiatrične stroke angažiralo dne 4. 7. 2019. Pri tem sodišče ni vezano na predlog strank za odločitev točno določenega izvedenca (243. in 244. člen ZPP).

10. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje odločalo o odgovornosti prve toženke za škodo, ki jo je tožnica utrpela v povezavi z okužbo z latentno obliko tuberkuloze (TBC) pri delu za prvo toženko na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) v povezavi z določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Delodajalec je odškodninsko odgovoren, če so kumulativno podane štiri predpostavke odgovornosti, in sicer ravnanje delodajalca mora biti nedopustno, delavcu mora pri delu ali v zvezi z delom nastati škoda, podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda delodajalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožnica zaradi poklicne bolezni, saj tožnici ni zagotovila varnega in zdravega delovnega okolja. Prva toženka je opustila dolžno ravnanje, med nastankom škode in opustitvenim ravnanjem prve toženke pa je tudi podana vzročna zveza.

11. Ni utemeljen pritožbeni očitek prve in druge toženke, da v konkretnem primeru ni podana predpostavka nedopustnega ravnanja prve toženke. Prva toženka kot tožničin delodajalec mora tožnici zagotoviti varno in zdravo delovno okolje, kot je to določeno v 45. členu ZDR-1 ter 5., 8. in 11. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.). V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi zaščitnimi sredstvi. Priča D.D. je izpovedala, da je prva toženka podala jasna navodila zaposlenim glede ravnanja z migranti, tudi glede nalezljivih bolezni in nošenja zaščitnih mask. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da D.D. ni bila tožničina neposredna nadrejena in tako ni bila neposredno vpeta v delovni proces. Delavci v kuhinji, kamor je spadala tožnica, navodil za preprečevanje možnosti okužbe niso prejeli, prav tako niso imeli na voljo zaščitnih mask in niso bili podrobneje seznanjeni z nevarnostmi nalezljivih bolezni (tuberkulozo) kot sledi iz izpovedi tožnice in izpovedi prič B.B., H.H. in C.C.. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je bil pri prvi toženki uveljavljen sistem Hazard analyses and critical control point (HACCP sistem), s katerim je bila tožnica seznanjena in v kolikor bi tožnica postopala v skladu s tem sistemom, bi preprečila možnost okužbe. HACCP sistem je namreč namenjen zgolj pravilnemu ravnanju z živili in postopkom priprave hrane v smislu dobre higienske prakse, ne pa ravnanju v primeru nalezljivih bolezni kot je prepričljivo izpovedala priča G.G.. Prva toženka je sestanek z zaposlenimi, katerega so se udeležili zdravniki s pulmološke klinike, organizirala šele po škodnem dogodku, to je dne 16. 1. 2016. Glede obraznih mask tožničine nadrejene delavke niso potrdile, da se naj bi le-te nahajale v Azilnem domu I. (C.C., G.G.). Na drugi strani pa je J.J., vodja službe za nastanitev in prehrano, izpovedala, da maske pred škodnim dogodkom niso bile obvezne. Da mask niso nosili, sta potrdili tudi priči B.B. in H.H., ki sta izpovedali, da jim je bilo nošenje obraznih mask odsvetovano, saj bi na ta način prosilcem za azil dali občutek, da so drugorazredni ljudje. Glede na navedeno je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da prva toženka tožnici ni zagotovila varnih delovnih razmer. Navedene obveznosti se tožena stranka ne razbremeni le s tem, da nabavi zaščitne maske, pač pa mora poskrbeti za uporabo le-teh.

12. Ni utemeljeno pavšalno zavzemanje prve toženke za določitev soprispevka tožnice k nastanku škode (171. člen OZ). Prvotožena stranka niti ni trdila, da tožnica ni upoštevala jasnih navodil glede opravljanja dela ter da ni uporabljala zaščitne opreme, katero ji je delodajalec dal na razpolago in od nje zahteval, da jo uporablja. Sicer pa sta nadrejeni delavki tožnice izpovedali, da je bila tožnica pri svojem delu natančna in vedno nosila zaščitno opremo, katero ji je dala na razpolago prvo tožena stranka, kar je potrdila tudi priča G.G.. Tudi priča C.C., tožničina neposredno nadrejena, je izpovedala, da je bila tožnica pri svojem delu vestna. Glede na navedeno ni podlage za določitev tožničinega soprispevka.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba prve in druge toženke, da med škodnim dogodkom in ravnanjem prve toženke ni vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica prišla v stik z okuženim F.F. dne 22. 9. 2015 v jedilnici v trenutku postrežbe, ko je ta stal neposredno pred njo in kašljal, edina prepreka med njima, pa je bil delilni pult v višini približno enega metra. Tožnica (kuhinjska pomočnica) je morala iz kuhinje tudi vstopati v jedilnico, da je lahko pomila in obrisala celotni pult in položila pladnje za azilante. Priča B.B. je potrdila, da je bil okuženi azilant, ki je kašljal, kritični dan v jedilnici, priča H.H. pa je o tem izvedela od varnostnikov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi mnenje izvedenke pulmološke stroke dr. E.E., da nihče ne more podati zanesljivega mnenja o tem, ali se je tožnica okužila od azilanta. Izvedenka je sicer v mnenju zapisala, da obstaja večja verjetnost, da se je tožnica okužila z bakterijo TBC že kdaj prej v preteklosti in da bi morala biti tožnica z okuženim azilantom dovolj časa v „tesnem kontaktu“, da bi prišlo do uspešnega prenosa bakterij. Tesni kontakt po mnenju izvedenke pomeni, da je zdrava oseba izpostavljena tuberkuloznemu bolniku vsaj 4 ure na teden. Tudi priča dr. A.A., vodja nacionalnega programa za tuberkulozo je izpovedala, da obstoji verjetnost v višini od 15 do 30 %, da bakterije TBC prehajajo v okolje in se izpostavljene osebe lahko okužijo. Hkrati pa je izpostavila, da je verjetnost za okužbo pri izpostavljenih osebah večja, če imajo slabši imunski sistem. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica bila v stiku z okuženim azilantom (po izpovedi tožnice, priče B.B.), ki je kašljal, in se je pri njem kasneje izkazalo, da je kužen z bakterijo TBC, prav tako pa je tožnica kot sladkorni bolnik izpostavljena oseba za tovrstno okužbo. Tožnica je v mesecu oktobru 2015 dobila vabilo Univerzitetne klinike M., da se zglasi dne 16. 12. 2015 na zdravstvenem pregledu zaradi morebitne okužbe z bakterijo TBC. Tožnica je pregled opravila in dne 24. 12. 2015 dobila obvestilo klinike M., da je njen izvid za tuberkulozo pozitiven. Predhodno pri tožnici navedena bolezen ni bila ugotovljena. Ugotovljena je bila šele potem, ko je bila v stiku z okuženim azilantom, ki je bil zaradi okuženosti z bakterijo TBC z dne 24. 9. 2015 hospitaliziran na kliniki M., kjer se je tudi zdravil, kot je to izpovedala dr. A.A..

14. Sodišče prve stopnje je v točki 13. sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj zaključuje, da se je tožnica okužila z bakterijo TBC od okuženega azilanta dne 22. 9. 2015 in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve obeh toženih strank, da sodišče ni ugotovilo vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo, ki jo je utrpela tožnica.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da vzročna zveza ni podana, ker se je delovne prostore prezračevalo in ker iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da okuženi azilant v času od 22. 9. - 24. 9. 2015 ni nič jedel in zato v jedilnici ni prišel v stik s tožnico. Glede prezračevanju prostorov je D.D., vodja Azilnega doma, izpovedala, da se je to izvajalo. Pritožba prve toženke izpostavlja tudi trditev dr. A.A., da je šlo v azilnem domu za dobro ventilacijo. Vendar nobena od obeh prič ni bila prisotna v azilnem domu na kritični dan. Na drugi strani so tožnica in priča B.B. (prisotna v domu dne 22. 9. 2015) in priča H.H. izpovedali, da prezračevanje ni bilo zaželjeno, da se ne bi prosilci za azil prehladili, če bodo na prepihu. Nadalje ni prepričljivo pritožbeno zatrjevanje, da v kritičnem času azilant F.F. ni mogel priti v stik s tožnico, ker v tem času ni skoraj ničesar jedel: to ne izkazuje ali je bil na kritični dan v jedilnici prisoten ali ne.

16. Pritožba prve toženke sicer pravilno ugovarja, da ni podana stopnja prepričanosti glede obstoja vzročne zveze. Vendar je sodna praksa določila, da se pri presoji vzročne zveze ne zahteva dokazni standard prepričanja, temveč zadošča že nadpolovična verjetnost (II Ips 221/2018; VIII Ips 19/2012). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru prag nadpolovične verjetnosti dosežen.

17. Tožnica utemeljeno opozarja na neverodostojnost priče dr. A.A., ki je bila v pogodbenem razmerju s prvotoženo stranko, saj je zanjo kasneje, po škodnem dogodku, predavala delavcem prvotožene stranke o nevarnosti tuberkuloze in kako se je potrebno zaščititi pred okužbo. Prav tako je dr. A.A. tožnico obvestila, da je okužena s tuberkulozo in da se mora priti v bolnico M. zdraviti ter je tožnico tudi zdravila, kasneje v sodnem postopku pa je predvsem minimalizirala možnosti okužbe tožnice na delovnem mestu ter celo navedla, da je tožnica imela latenstno tuberkulozo, ki je ni potrebno zdraviti in ni nalezljiva ter bi jo lahko dobila kjerkoli in kadarkoli v otroštvu. Med tem ko je na spletni strani klinike M. objava - Obravnava tuberkuloze (priloga A20), kjer je navedeno, da se lahko okuži vsak, četudi je kratek čas v stiku s kužno osebo. Tudi Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB, Ur. l. RS, št. 69/1995) v 24. členu določa, da če z drugimi ukrepi ni mogoče zagotoviti varnosti pred okužbo, je zaščita z zdravili (kemoprofilaksa) obvezna za osebe, ki so izpostavljene okužbi s tuberkulozo. Tožnica je ob zdravljenju prejemala navedeno zdravilo.

18. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da če bi prvotožena stranka pri azilantu, ki je bil kasneje hospitaliziran, opravila ustrezen preventiven zdravstveni pregled, bi tako odkrila, da je okužen s tuberkulozo in da bi ga pravočasno izolirala ter preprečila kontakt z zaposlenimi (tožnico). Ker tega ni storila, je vsekakor kršila določila Zakona o varstvu pri delu in ZNB in je torej podana njena krivda.

19. Prva in druga toženka neutemeljeno in pavšalno izpodbijata tudi odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določila 179. člena OZ, po katerem sta za odmero odškodnine temeljni načelo individualizacije (upoštevanje stopnje in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ob upoštevanju načela individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine, ne utemeljujejo znižanja prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožnici za telesne oziroma duševne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo 3.000,00 EUR (od zahtevanih 7.000,00 EUR) in za strah 1.500,00 EUR (od zahtevanih 3.000,00 EUR). Zahtevek glede utrpele škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (zahtevanih 500,00 EUR) je zavrnilo. Pri tem je upoštevalo izvedensko mnenje sodne izvedenke internistke-pulmologinje prof. dr. E.E. in izvedensko mnenje sodne izvedenke za psihiatrijo prof. dr. K.K..

20. Sodišče prve stopnje se je oprlo na pulmološko izvedensko mnenje iz katerega sledi, da je bila tožnica podvržena 3-mesečnemu zdravljenju s kemoprofilaktičnimi zdravili, in sicer je v času od 7. 1. 2016 do 7. 4. 2016 (štiri mesece) prejemala Rifinah 300/150 mg 2 tableti dnevno. Zaradi stresa je imela povečane simptome sladkorne bolezni, za katero se zdravi že več let. Zdravila so vplivala na njen apetit oziroma je zaradi njih prišlo do neuravnovešenega vnosa hrane, zaradi česar je posledično imela težave pri urejevanju sladkorne bolezni. Imela je tudi povišane vrednosti maščob v krvi. Hodila je na redne zdravniške preglede v UK M., opravila je rentgen prsnih organov, jemali so ji kri in opravljali druga testiranja. Kot je izpostavila izvedenka pulmologinja, ima zdravilo Izoniazid, ki ga je tožnica tudi jemala v okviru zdravljenja okužbe s TB, učinek na centralni živčni sistem oziroma psiho, zaradi česar je prejemala vitamin B-kompleks, ki pa ji je bil zaradi slabega prenašanja oziroma bruhanja zamenjan z vitaminom B6. Tožnica je bila zaradi diagnoze ves čas zdravljenja čustveno pretresena in vznemirjena oziroma so se pri njej prekrivali somatski stranski učinki zdravil ter čustvena vznemirjenost in prizadetost zaradi okuženosti s tuberkulozo, kar je vplivalo na njen centralni živčni sistem oziroma psiho, vse to pa je prenehalo ob končanem zdravljenju. Tožnica je bila v času od 4. 1. 2016 do upokojitve 13. 5. 2016 (štiri mesece in pol) v bolniškem staležu. 21. Sodišče prve stopnje se je glede višine nepremoženjske škode oprlo tudi na psihiatrično izvedensko mnenje dr. K.K.. Izvedenka psihiatrinja je smiselno potrdila, da je tožnica zaradi škodnega dogodka utrpela tako primarni kot sekundarni strah, ki je bil povezan predvsem z učinki zdravljenja. Pri tožnici je šlo ob prejemu pozitivnega testa dne 24. 12. 2015 za zelo hud stres, ker je tožnica kuharica po poklicu oziroma nima znanja iz medicine, zato tudi ni mogla razumeti, kaj pomeni latentna okužba. Odregirala je skladno s splošnim znanjem o tej bolezni in v skladu z osebnimi strahovi tudi odreagirala. Izvedenka psihiatrinja je ugotovila, da je tožnica 24. 12. 2015, ko je prejela izvid klinike M., bila v stresnem stanju z močno čustveno prizadetostjo, vznemirjenostjo in hudo anksioznostjo. Kot je tožnica sama navajala, je jokala, strah jo je bilo, da bo okužila domače, ni mogla spati, potila se je in bila ves čas osredotočena samo na razmišljanje o tem, da ima tuberkulozo, kaj bo z družino. Kot je pojasnila izvedenka psihiatrinja, je bila tožnica v času od 24. 12. 2015, ko je izvedela za diagnozo (latentno okužbo s TBC), pa do 6. 1. 2016, ko ji je pulmologinja pojasnila, kaj to pomeni, torej dva tedna, v stanju tako imenovane akutne stresne reakcije, ki je klasificirana kot bolezen. Le to je intenzivno vplivalo na kvaliteto njenega življenja. Po 6. 1. 2016, se je zaradi stresne reakcije razvila prilagoditvena motnja, to je stanje subjektivne in čustvene stiske, katero je tožnica tudi opisovala med postopkom in zaradi katere ni mogla več običajno funkcionirati v vsakdanjem življenju. Posledice tega so bile bolniški stalež, jemanje antidepresivov in pomirjeval. Po štirih mesecih od tedaj, ko ji je bil 4. 2. 2016 uveden antidepresiv Asentra in anksiolitik Helex, torej do 4. 6. 2016, pa je aktualna simptomatika prilagoditvene motnje (napetost, anksioznost, depresivnost, izolacija) izzvenela. Od februarja dalje je imela prilagoditvena motnja zmerno do blago simptomatiko, katere zdravljenje, kot je pojasnila izvedenka, lahko traja tudi do dveh let. Antidepresivno zdravljenje je bilo sicer ponovno uvedeno v mesecu septembru 2016 in z Asentro traja še danes, vendar po oceni izvedenke le v smislu preventivnega zdravljenja, ne pa, da bi bila prisotna prolongirana depresivna simptomatika. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica duševnih bolečin in nevšečnosti zaradi zdravljenja po 4. 6. 2016 ni več trpela. Izvedenka psihiatrinja je nadalje ugotovila, da je bila tožnica zaradi psihičnih težav oziroma stresa, ki ga je povzročila okužba s TBC (ne glede na njeno obliko), v bolniškem staležu vse do upokojitve 12. 5. 2016 (5 mesecev). Škodni dogodek, torej okužba s TBC, pa je bil po mnenju izvedenke psihiatrinje tako stresogen, da je lahko povzročil zatrjevane psihične težave, ki jih niso mogle odpraviti niti pojasnila zdravstvenega osebja glede posledic okužbe. Po mnenju izvedenke psihiatrinje so bile vse opisane indikacije za zdravljenje povezane s škodnim dogodkom in da je tožnica sledila vsem navodilom glede zdravljenja.

22. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno tožnici iz naslova telesnih oziroma duševnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo 3.000,00 EUR (od zahtevanih 7.000,00 EUR) in za strah 1.500,00 EUR (od zahtevanih 3.000,00 EUR), skupaj 4.500,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode. Škodni dogodek je nastal dne 24. 12. 2015, ko je tožnica prejela obvestilo o latentni okužbi s tuberkulozo in pri tem utrpela hud stres (primarni strah). Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da latentna oblika okužbe s TBC ni smrtonosna bolezen in zato tožnici ni nastala škode zaradi sekundarnega strahu. Čeprav latentna oblika tuberkuloze ni (nujno) smrtonosna bolezen, tožnici informacija, da gre v njenem primeru le za latentno obliko okužbe, ni odpravila njenih psihofizičnih težav (točka 25 izpodbijane sodbe) in je zato na strani tožnice prišlo tudi do sekundarnega strahu.

23. Ni utemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje prve toženke, da tožnica ni trpela telesnih bolečin v smislu 179. člena OZ, ker stopnja bolečin, ki naj bi jih tožnica utrpela zaradi latentne oblike TBC niso bile niti intenzivne, niti dolgotrajne. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo mnenju internistke-pulmologinje, da je tožnica trpela telesne oziroma duševne bolečine. Sodna praksa v primeru netrajnih psihičnih stanj priznava tovrstno nepremoženjsko škodo v okviru telesnih bolečin (primerjaj VDSS Pdp 709/2017). Nadalje je izkazano, da je tožnica v teku zdravljenja trpela številne nevšečnosti (med drugim jemanje zdravil za zdravljenje okužbe s TBC, uživanje antidepresivov in pomirjeval). Neutemeljene so pritožbene trditve, da v primeru jemanja zdravil ne gre za nevšečnosti med zdravljenjem, in da je zdravila tožnica dobro prenašala, saj že sama potreba po zdravilih zaradi škodnega dogodka zadostuje za utemeljitev tovrstne škode. Sodna praksa v primeru psihičnih stanj v izjemnih primerih priznava nepremoženjsko škodo zaradi nevšečnosti med zdravljenjem tudi kot samostojno obliko nepremoženjske škode (VSM I Cp 966/2015) in bi bila tožničina škoda utemeljena tudi po tem temelju.

24. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, in je zato v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Prva toženka in druga toženka s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožnici pa sta dolžni povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožnica je priglasila stroške za odgovor na pritožbo v višini 500 točk po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15, 28/18), 2 % materialnih stroškov (10 točk), kar skupaj z odvodom DDV (22 %) znese 622,2 točk to je 373,32 EUR (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).