Jedro

Zmotno je stališče, da podaritev kapitala (nepremičnine) zakoncu ni podvržena obdavčenju z dohodnino od dohodka iz kapitala. Zakonodajalec je sicer v 100. členu ZDoh-2 določil možnost odloga ugotavljanja davčne obveznosti v trenutku odsvojitve, v primerih, ko gre za podaritev kapitala zavezančevemu zakoncu in otroku, vendar pa tožnik zmotno meni, da bi moral davčni organ to zakonsko določbo pri odmeri davka uporabiti uradoma.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Prvostopni davčni organ je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 32.879,17 EUR po stopnji 20 % v znesku 6.575,83 EUR. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine – 2/3 stanovanjske stavbe. Kot pridobitni naslov je navedel izvensodno poravnavo, datum pridobitve 1. 9. 2004 in datum odsvojitve 26. 6. 2007. Na tej podlagi in ob upoštevanju določb Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju: ZDoh-2), ki se nanašajo na obdavčitev dobička iz kapitala, je davčni organ ugotovil davčno osnovo v višini 32.879,17 EUR kot razliko med (napovedano) vrednostjo kapitala v času odsvojitve (84.000 EUR), zmanjšano za stroške odsvojitve (840 EUR) in (napovedano) vrednostjo kapitala ob pridobitvi (49.783,00 EUR), povečano za stroške pridobitve (497,83 EUR), od tako ugotovljene osnove pa na podlagi 132. člena ZDoh-2 odmeril davek po stopnji 20%.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. ... z dne 21. 11. 2008 pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Davčna osnova je ugotovljena pravilno in skladno s podatki davčne napovedi. Tožnik ji tudi ne ugovarja. Obveznost je sporna po temelju, saj tožnik meni, da podaritev kapitala zakoncu obdavčenju ni podvržena. V tej zvezi pa iz 92. člena ZDoh-2 izhaja, da je dobiček iz kapitala dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala, iz določbe 94. člena pa, da takšna odsvojitev kapitala ni nujno odplačna. Kot odsvojitev kapitala zakon namreč šteje tudi dajanje kapitala v dar, ki v naslednjem, 95. členu, med taksativno določenimi neobdavčljivimi odsvojitvami, tudi ni navedeno. Zakonodajalec pa je v 100. členu zakona določil možnost odloga ugotavljanja davčne obveznosti v trenutku odsvojitve v primerih, ko gre za podaritev kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku (1. točka 2. odstavka 100. člena). Tožnik napačno domneva, da bi moral davčni organ določbo 100. člena pri odmeri davka uporabiti uradoma. Iz 3. odstavka 100. člena izhaja, da o tem, ali gre za odsvojitev kapitala iz 2. odstavka tega člena, odloči davčni organ na podlagi priglasitve odsvojitve kapitala, če je tako določeno z zakonom, ki ureja davčni postopek. Način priglasitve odloga ugotavljanja davčne obveznosti je določen v 331. členu ZDavP-2. Po tej določbi je predpisana obveznost priglasitve in rok zanjo (najpozneje do roka za vložitev napovedi). Postopkovni zakon tako jasno določa, da mora zavezanec sam uveljavljati odlog in to najpozneje do predpisanega roka. V obravnavanem primeru je tožnik vložil le napoved za odmero davka od dobička iz kapitala, s čemer je jasno izrazil voljo, da se mu davek odmeri in ne, da se ugotavljanje davčne obveznosti odloži. Prvostopni organ je zato tožniku na podlagi njegove napovedi davek odmeril povsem pravilno in v skladu z zakonom.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razloga kršitve določb materialnega prava s predlogom, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani odločbi odpravi. Priglaša tudi stroške postopka. Z obravnavano darilno pogodbo je tožnik premoženje, ki ga je dobil v postopku denacionalizacije, prenesel na svojo soprogo. Gre torej za darilno razmerje, s katerim dobiček ni bil ustvarjen, saj zgolj izročitev in opredelitev vrednosti darila v darilni pogodbi ne more biti podvržena obdavčenju. Zato je po mnenju tožnika določba 94. člena ZDoh-2 ustavno sporna. Sicer pa se skladno s 1. odstavkom 100. člena ZDoh-2 davčna obveznost zavezanca v trenutku odsvojitve ne ugotavlja, če je kapital odsvojen na način, ki izhaja iz 2. odstavku tega člena. Način (to je darilo) je določen v 2. odstavku. To pomeni, da zakon v 2. odstavku, glede na dejstvo, da se obveznost v trenutku odsvojitve ne ugotavlja, daje možnost, da se ugotavljanje davčne obveznosti lahko odloži, kar pa ni nujno. Bistvo določbe je, da se obveznost ne ugotavlja. Določba 2. odstavka je zato nesmiselna. Ni pa narobe, če organ zavezanca pozove k izjavi o tem, ali uveljavlja uporabo 1. ali pa 2. odstavka tega člena. Druge določbe zakona so „izvedenke“ in podlaga za postopanje davčnega organa skladno s 331. členom ZDavP-2. Kolikor davčni organ stranke ne pozove k odlogu ugotavljanja davčne obveznosti, te ne more ugotavljati, saj mu to zakon prepoveduje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih obeh odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ kot neutemeljene zavrne tožbenim vsebinsko enake pritožbene ugovore. Zato se nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

Sodišče razlogov za neustavnost določbe 94. člena ZDoh-2, ki jo neobrazloženo zatrjuje tožnik, ni našlo. Navedena določba je, ko gre za podaritev zavezančevemu zakoncu, omiljena z določbo 100. člena, ki ob izpolnitvi predpisanih pogojev omogoča odlog ugotavljanja davčne obveznosti. Navedenemu inštitutu so namenjene določbe 100. člena v celoti, torej tudi njegov 1. odstavek, ki ga zato ni mogoče razumeti na način, kot ga razlaga tožnik. Sicer pa tožnik že sam ugotavlja nelogičnost, do katere privede razlaga 1. odstavka tega člena, kot jo uveljavlja.

O tem, da se tožniku z izpodbijano odločbo davek odmerja na podlagi njegove davčne napovedi in da odloga ugotavljanja davčne obveznosti ni uveljavljal, v zadevi ni spora. V pritožbi in tožbi pa tožnik niti ne zatrjuje, da je navedeno zakonsko ugodnost želel uveljavljati.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Med strankama je sporna izključno uporaba materialnega prava. Sodišče je zato v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1.