Jedro

V zahtevku je služnost zadostno opredeljena, saj poteka po obstoječi asfaltirani poti, zato med strankama o njenih geometrskih opredelitvah ne more biti dvoma. Drži sicer, da se sodba glede začetka in konca služnostne poti sklicuje na mapno kopijo, vendar pa omejitev, da se sodba ne bi smela sklicevati na listino, ZPP ne postavlja. Izrek sodbe je tako mogoče preizkusiti, saj iz njega jasno izhajata tako obseg kot potek vtoževane služnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 1441/4 k.o. G., katere solastnika sta tožeči stranki, in nepremičnin s parc. št. 1443/22 in 1442/2 k.o. G., katerih lastnik je drugotožeča stranka, po nepremičninah s parc. št. 1561/1, 1562/2 in 1562/5 k.o. G., katerih lastnik je tožena stranka, služnostna pravica hoje in voženj z osebnimi avtomobili in tovornjaki po obstoječi asfaltirani cestni trasi, ki poteka od točke A do točke B mapne kopije (priloga A12), ki je sestavni del sodbe. Tožencu je naložilo, da v roku 15 dni izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba opisane služnosti v zemljiško knjigo, sicer bo takšno listino nadomestila izpodbijana sodba in da opusti vsakršno ravnanje, s katerim ovira ali preprečuje tožeči stranki izvrševanje služnostne pravice, predvsem nastavljati na traso predmete kot so prikolice, vozila in razne druge predmete, ki predstavljajo oviro za prevoze in fizično ali verbalno prepovedovati tožeči stranki izvajanje prevozov. Toženec je dolžan tožnikoma v roku 15 dni povrniti tudi njune pravdne stroške v višini 1.250,76 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je drugotožnik postal lastnik nepremičnin s parc. št. 1442/2 in 1443/22 k.o. G. šele leta 1993, tako da se priposestvovalna doba do konca postopka še ni mogla nateči. Nepremičnin pred letom 1993 ni uporabljal nihče, tudi ne njun pravni prednik. Navedbe, da pot obstaja že 100 let in da jo uporabljajo vsi so pavšalne in nedokazane. Razumeti je potrebno, da je s širjenjem gradbenega okoliša povečana tudi obremenitev navedene poti, kar za toženca predstavlja večjo motnjo, kot jo je lahko pričakoval glede na stanje ob nakupu nepremičnin. Služnostni upravičenci bi morali prispevati k vzdrževanju poti in plačevanju dajatev zanjo. Sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, kjer je določen potek obstoječe poti, saj se sodba opira na mapno kopijo, torej tretjo listino, zaradi česar je izrek sodbe nesklepčen in ga ni mogoče preizkusiti. Pritožba izpodbija tudi izrek o stroških in sicer ugovarja višini spornega predmeta, saj je določen previsoko, kar vpliva na višino priznanih stroškov. Pooblaščenka tožnikov ni izkazala, da je zavezanka za DDV, ni pa najti niti pravne podlage za priznanje stroškov za prejem sodbe in poročilo stranki ter pribavo zemljiškoknjižnih izpiskov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu sodniku.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da skupaj s pravnimi predniki asfaltno pot, ki po obstoječi trasi poteka več kot 100 let, mirno in nemoteno uporablja že preko 20 let, zaradi česar je priposestvovala služnost hoje in voženj po poti. Toženec teh trditev ni konkretno prerekal, zato se skladno z določbo 212. člena in prvega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) navedena dejstva štejejo za priznana in jih tožeči stranki ni potrebno dokazovati. Toženec šele v pritožbi navaja, da pravni predniki tožeče stranke poti za potrebe parcel 1442/2 in 1443/22 k.o. G. niso uporabljali, zato so navedbe v tem delu prepozne in jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni neupoštevalo, saj bi te trditve toženec lahko podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zaključek prvega sodišča, da sta tožeči stranki služnost tako za potrebe zemljišča 1441/4, kot tudi 1442/2 in 1443/22 k.o. G. priposestvovali, je tako pravilen.

Prepozne so tudi navedbe o obremenjenosti poti in njenim vzdrževanjem, hkrati pa niso niti relevantne za odločitev v predmetni zadevi. Materialnopravna podlaga presoje je namreč določba prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) (2), po kateri se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Iz navedenega izhaja, da vprašanji obremenjenosti in vzdrževanja poti ne moreta biti predmet sodne presoje pri odločanju o tožbenem zahtevku na ugotovitev obstoja stvarne služnosti.

Pritožba napačno razume vprašanje sklepčnosti tožbe. Slednje namreč pomeni, da iz navedb v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (tretji odstavek 318. člena ZPP). Temu je v predmetni zadevi mogoče pritrditi, kajti tožba vsebuje vsa pravnorelevantna dejstva za zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti in prenehanje vznemirjanj pri izvrševanju stvarne služnosti. Služnost je v zahtevku tudi v zadostni meri opredeljena, saj poteka po obstoječi asfaltirani poti, zato med strankama o njenih geometrskih opredelitvah ne more biti dvoma. Drži sicer, da se sodba glede začetka in konca služnostne poti sklicuje na mapno kopijo (priloga A12), vendar pa omejitev, da se sodba na listino ne bi smela sklicevati, ZPP ne postavlja. Glede na to, da iz izreka sodbe jasno izhajata tako obseg kot potek vtoževane služnosti, se pritožbene trditve, da je ni mogoče preizkusiti, izkažejo za neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi pravdne stroške. Po določbi tretjega odstavka 44. člena ZPP se je o vprašanju vrednosti spornega predmeta mogoče prepričati najkasneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, toženec pa je tak ugovor postavil šele v pritožbi. Da je pooblaščenka tožnikov davčna zavezanka izhaja iz glave tožbe, zaradi česar ji gre 20% DDV na odvetniške storitve, materialnopravna podlaga za priznanje stroškov za prejem sodbe in poročilo stranki je najti v tarifni številki 39/4 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) (3), za pribavo zemljiškoknjižnih izpiskov pa v tarifni številki 39/5. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).