Jedro

Pritožbene navedbe, da tožba ni bila vložena v razumnem roku, pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kaj je še mogoče šteti za razumni rok, je pravni standard, ki ga je potrebno izoblikovati v vsakem sporu posebej, kar pa ni mogoče brez ugotavljanja dejanskega stanja. Ker iz tožbe ni razvidno, ali sta se tožnika pred vložitvijo tožbe v skladu z drugim odstavkom 83. čl. ZTPDR za varstvo pravic najprej obrnila na pristojni organ pri delodajalcu, je zato takšna tožba nesklepčna. Na obstoj te procesne predpostavke mora sodišče ves čas paziti po uradni dolžnosti, zato bi prvostopenjsko sodišče takšno tožbo moralo vrniti tožnikoma v popravo in je ne bi smelo poslati toženi stranki v odgovor, dokler je tožnika ne bi popravila: ker sodišče prve stopnje ni tako postopalo, je izdana zamudna sodba nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnika I. R. in M. L. sprejme nazaj v delovno razmerje, ju ustrezno razporedi skladno z njuno izobrazbo in delovnimi sposobnostmi ter jima za čas od 14.12.1999 do razporeditve prizna in izplača razliko med plačo, ki jo tožnika sedaj prejemata pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemala, če bi bila razporejena na ustrezno delovno mesto pri toženi stranki s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posamezne mesečne razlike do plačila ter da jima povrne stroške postopka v višini 35.937,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.9.2000 dalje. Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje tožena stranka. Navaja, da med dejstva, ki so splošno znana, sodijo tudi materialne določbe zakona o roku, v katerem je potrebno vložiti tožbo. Tožnika sta v pripravljalni vlogi z dne 25.8.2000 sama navedla, da sta 21.12.1999 vložila pritožbo na soglasje k podnajemu, to pritožbo pa je potrebno obravnavati kot zahtevo za varstvo pravic. Tožnika sta tožbo vložila po izteku 45-dnevnega roka iz prvega odstavka 83. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Rok za vložitev tožbe je zamujen tudi ob upoštevanju določb 105. čl. zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 57/91 in 71/93), saj je bila tožba vložena, ko je minilo že več kot šest mesecev od dneva, ko je potekel navedeni 45-dnevni rok od vložitve pritožbe. V kolikor pa te navedbe ne držijo, ali pa jih pritožbeno sodišče ne bo upoštevalo, pa je tožbo potrebno zavreči kot nedovoljeno, saj v njej ni navedeno, da bi tožnika podala zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki (to sta navedla šele v pripravljalni vlogi), kar je predpostavka za sodno varstvo. Sodišče prve stopnje naj bi zamudno sodbo izdalo v nasprotju s 4. tč. prvega odstavka 318. čl. ZPP, saj so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s ponujenimi dokazi. Tako je v tožbi navedeno, da je tožnikoma prenehalo delovno razmerje pri najemniku P. d.o.o., obenem pa se jima je s 1.3.2000 začelo delovno razmerje pri podnajemnici A.A. s.p.. Takšna situacija ne pomeni, da je bil kršen 6. čl. pogodbe o prevzemu delavcev, sklenjene med toženo stranko in P. in tudi ne, da bi bilo s tem kršeno kakšno določilo zakona ali kolektivne pogodbe. Namen 6. čl. citirane pogodbe je zagotovitev delovnega razmerja pri najemniku najmanj dve leti, ta namen pa se v celoti uresničuje s pogodbo o zaposlitvi tožnikov pri A.A. s.p.. Tožnika bi bila prikrajšana le v primeru, če bi jima delovno razmerje pri delodajalcu, ki ga je določila tožena stranka, prenehalo in bi bila brez zaposlitve. Zaradi podnajema poslovnih prostorov se ne more še enkrat pričeti postopek prevzema delavcev k drugemu delodajalcu, za podnajemnico veljajo iste obveznosti in pravice, kot jih je imel P. d.o.o. in se položaj tožnikov ni v ničemer spremenil ali kakorkoli poslabšal, zato tudi nimata pravnega interesa za vlaganje tožbe. Sodišče prve stopnje naj bi tako neutemeljeno, gotovo pa preuranjeno, izdalo zamudno sodbo, ki je tudi ni z ničemer utemeljilo, temveč je v obrazložitev le pripisalo določbo 318. čl. ZPP, kar pa za posamičen pravni akt ni dovolj. Pri izdaji zamudne sodbe naj bi sodišče prve stopnje tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je glede na tožbo z dne 26.7.2000 samo zamenjevalo določene pojme (OD s plačo, zasebnik z delodajalcem itd), odmerilo je stroške, čeprav ti niso bili priglašeni in rok izpolnitve skrajšalo s 15 na 8 dni. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da sta tožnika s pripravljalno vlogo z dne 25.8.2000 tožbeni zahtevek spremenila, kar znova pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka, saj se zahtevka iz tožbe in pripravljalne vloge razlikujeta. Tožnika v odgovoru na pritožbo navajata, da tožena stranka s tem, ko zatrjuje, da je bila tožba prepozno vložena, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 338. čl. ZPP ni dopustno. Dosedanji najemnik bi s soglasjem najemodajalca lahko dal poslovni prostor v podnajem in obdržal prevzete delavce, ne more pa jih prerazporediti k podnajemniku mimo postopka, ki ga določa 19. čl. kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS št. 83/97). Sodišče prve stopnje naj ne bi prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je dosodilo manj, kot pa sta tožnika zahtevala s pripravljalno vlogo z dne 25.8.2000. Glede na določilo drugega odstavka 23. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) do prekoračitve tožbenega zahtevka sploh ne more priti, saj mora delavec v tožbi navesti le bistveno vsebino ugovora oz. zahteve, o kateri ni bilo odločeno v predhodnem postopku, če uveljavlja sodno varstvo, ker delodajalec ni odločil o ugovoru oz. zahtevi za uveljavljanje pravic. Glede na to, da iz zamudne sodbe ni razvidna obveznost tožene stranke, da s tožnikoma sklene delovno razmerje za nedoločen čas, je prisojena razlika v plači za obdobje od 14.12.1999 do 1.3.2000 zanemarljiva ugodnost, saj je bistvo spora sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas pri solidnem delodajalcu in s tem zagotovitev socialne in ekonomske varnosti. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Pritožba je utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnika imata sicer prav, ko trdita, da pritožbeno navajanje, da tožba ni bila vložena v razumnem roku, pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kaj je še mogoče šteti za razumni rok, je pravni standard, ki ga je potrebno izoblikovati v vsakem sporu posebej, kar pa ni mogoče brez ugotavljanja dejanskega stanja. Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zamudno sodbo izdalo na podlagi nesklepčne tožbe, kar pomeni, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Prvi odstavek 318. čl. ZPP namreč določa, da kadar tožena stranka v roku ne odgovori na tožbo, sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni v citirani določbi navedeni pogoji, med katerimi je tudi ta, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Iz tožbe ni bilo razvidno, ali sta se tožnika pred vložitvijo tožbe v skladu z drugim odstavkom 83. čl. ZTPDR za varstvo pravic najprej obrnila na pristojni organ pri delodajalcu. Na obstoj te procesne predpostavke mora sodišče ves čas paziti po uradni dolžnosti, zato bi prvostopenjsko sodišče takšno tožbo moralo vrniti tožnikoma v popravo in je ne bi smelo poslati toženi stranki v odgovor, dokler je tožnika ne bi popravila. Tožnika sta v pripravljalni vlogi dne 25.8.2000 tožbo dopolnila tako, da je ta vsaj glede obstoja procesne predpostavke iz drugega odstavka 83. čl. ZTPDR postala sklepčna, saj sta v tej vlogi navedla, da sta dne 21.12.1999 vložila pritožbo na soglasje k podnajemu, ki jo je potrebno obravnavati kot zahtevo za varstvo pravic, saj jima ni bil vročen nikakršen sklep. Obenem sta v tej vlogi preoblikovala tožbeni zahtevek tako, da sta ga delno skrčila (glede časa, od katerega zahtevata plačilo razlike v plači). Sicer pa ne gre za spremembo tožbe v smislu določb 184. čl. ZPP in zato ni potrebno soglasje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, ki je bil postavljen v tožbi in ne skrčenemu zahtevku iz pripravljalne vloge, zato tožena stranka upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje odločalo extra petitum. Podano pa je tudi nasprotje med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek in dokazi, ki sta jih predložila tožnika, kar pomeni, da ni bil izpolnjen tudi pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. tč. prvega odstavka 318. čl. ZPP. Tožnika zahtevata, da ju tožena stranka prevzame nazaj v delovno razmerje na podlagi 6. tč. pogodbe o prevzemu delavcev (priloga A1), ki določa, da se tožena stranka za dobo dveh let od sklenitve najemne pogodbe zavezuje, da bo v primeru prenehanja najema prevzela nazaj v delovno razmerje vse tiste delavce, ki bodo v času prenehanja najemnega razmerja še zaposleni v najetih prostorih pri P. d.o.o. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi najemno razmerje prenehalo, temveč da je najemnik prostore v soglasju s toženo stranko oddal v podnajem. Iz soglasja tožene stranke z dne 9.12.1999 (priloga A3) izhaja, da je P. še naprej najemnik poslovnih prostorov. Zaradi navedenega tožba ni sklepčna in sodišče prve stopnje na njeni podlagi ne bi smelo izdati zamudne sodbe. Obenem navedeno nasprotje, ki je razvidno tudi iz navedb v sami tožbi, pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, saj tožnika v tožbi najprej zatrjujeta, da je družbi P. prenehala najemna pogodba, v nadaljevanju pa, da je P. lokal odstopil v podnajem zasebniku. Obenem tožnika v tožbi korektno citirata določbo 6. tč. pogodbe o prevzemu delavcev. Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določili 318. čl. ZPP, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta namreč določa, da je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo. Kadar pritožbeno sodišče ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, mora v skladu s prvim odstavkom 354. čl. ZPP s sklepom razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. V novem postopku bo sodišče prve stopnje tožnika v skladu s tretjim odstavkom 318. čl. ZPP najprej pozvalo na popravo tožbe in popravljeno tožbo znova vročilo toženi stranki, ki bo s tem pridobila pravico, da na tožbo odgovori v roku 30 dni. Na podlagi prvega odstavka 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.