Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bila tožničina poroštvena obveznost iz kreditne pogodbe št. KN07/00026, na podlagi katere dolg do Javnega sklada RS za podjetništvo ni poravnan, ovira za kandidiranje na javnem razpisu z vidika splošnih pogojev, določenih v 5.1. točki razpisa. Katerega od teh pogojev tožnica ne izpolnjuje, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno in ga sodišče v tem delu ne more preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Javnega sklada RS za podjetništvo št. G14/10322 z dne 21. 1. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Javni sklad RS za podjetništvo (toženec) je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničino vlogo, vloženo – to je razvidno iz uvoda in obrazložitve sklepa –, na podlagi javnega razpisa za garancije sklada za bančne kredite s subvencijo obrestne mere P1B TIP 2014 (Uradni list RS, št. 38/14, v nadaljevanju javni razpis). V postopku je toženec ugotovil, da ima tožnica do sklada posredne neporavnane zapadle obveznosti iz naslova odobrenega neposrednega kredita po pogodbi št. KN07/00026, kjer je solidarni porok. Zato ne izpolnjuje pogoja za kandidiranje iz 5.1. točke razpisa.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izrek izpodbijanega sklepa nedoločen in ga ni mogoče preizkusiti, saj ni konkretizirano, katera tožničina vloga je bila zavrnjena, to pa ne izhaja niti iz obrazložitve. Poleg tega je odločitev v nasprotju s splošnimi pogoji iz 5.1. točke javnega razpisa, saj med njimi ni pogoja, da ne morejo kandidirati podjetja, ki imajo do toženke kakršnekoli (posredne ali neposredne) neporavnane obveznosti. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je omejeno kreditno pogodbo, sklenjeno s podjetjem A. d.o.o., odpovedala z dopisom z dne 18. 4. 2012, ki je bil poslan v vednost tudi tožnici kot solidarnemu poroku. Toženka lahko torej tudi od nje zahteva izpolnitev obveznosti omenjenega podjetja. Poudarja, da je morala tožnica na prijavnem listu podati izjavo, da nima neporavnanih obveznosti do Republike Slovenije. Toženka jo je zato obravnavala kot dolžnico sklada, tako da je odločitev pravilna. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov upravnega spora z zakonskim zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bila tožničina poroštvena obveznost iz kreditne pogodbe št. KN07/00026, na podlagi katere dolg do sklada ni poravnan, ovira za kandidiranje na javnem razpisu z vidika splošnih pogojev, določenih v 5.1. točki razpisa.

Obravnavani javni razpis med splošnimi pogoji v omenjeni točki obširno in podrobno določa, kdo vse se lahko prijavi na javni razpis (v tem pogledu prijavitelje med drugim opredeljuje z njihovo velikostjo, letnim prometom, bilančno vsoto, številom zaposlenih ipd.), poleg tega pa tudi, da se ne morejo prijaviti podjetja, ki: – opravljajo glavno dejavnost, razvrščeno v eno od naštetih področij, oddelkov, skupin in razredov iz Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 69/07 in Uradni list RS, št. 17/08); – so v prisilni poravnavi, stečaju ali likvidaciji oziroma so podjetja v težavah v skladu s Smernicami Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL C 244 z dne 1. 10. 2004, str. 2) in Zakonom o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah (Uradni list RS, št. 44/07- uradno prečiščeno besedilo in 51/11). V nadaljevanju je opredeljeno, kdaj se šteje, da je podjetje v težavah.

Katerega od teh pogojev tožnica ne izpolnjuje, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno in ga sodišče v tem delu ne more preizkusiti (bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Toženec te pomanjkljivosti ne more odpraviti s pojasnili v odgovoru na tožbo, v katerem pa se niti ne sklicuje več na neizpolnjevanje nedefiniranega pogoja iz 5.1. točke razpisa, ampak na tožničino izjavo, da nima neporavnanih obveznosti do Republike Slovenije, ki pa da ne drži, saj je dolžnica sklada.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Ob izdaji ponovnega upravnega akta naj toženka v izreku dodatno individualizira tožničino vlogo z datumom in njeno vsebino, saj sicer ni jasno, o čem je toženka sploh odločala (izrek je nerazumljiv).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).